nimbus

http://www.youtube.com/watch?v=SYoH4yYmdSk

Iura, sem emancipiran moški... moški, ki ve kaj hoče

take kvasate, da niti brat ne moremo . . . kej šele, da bi sodeloval.

"Tako se Ojdipov kompleks oblikuje kot struktura razmerij, v katerih se človeška seksualnost konstituira na način nezavedne želje." Temelji psihoanalize, Lešnik

ok, vam odstopam plac . . . na luni. (sem mislu najprej, da misliš lnf, kao, fiktivna država )

sam res kake eni pišete. mislem, še teh sedem miljard se skos bije na tem planetku, zdej bi nas lahko pa kar 70 preživel. ja, dobr... sej če damo 200mlrd svamijev k bojo sam na pran dihal in meditiral ceu dan tut ne bo problem. tko pridemo po mojem kamot do biljona. ampak, kaj te cifre sploh pomenjo interpretacija a to pomen, da mormo delat otroke ko po tekočem traku, da pa se bomo že znajdl no fu*king way. hlače met skus gor, kiklo pa skus dol.

sem tut glih včer gledu na youtubi scene iz pulp fictiona spet. edin film, ki sem ga že ene 3X gledu in ugotavljam, da je to enostavno no. 1 film vseh časov. kultni dialogi, fenomenalna igralska zasedba, da ne govorim o travolti v tem filmu, k bi ga najraj poroču, akcija, napetost, prepletenost in kar je še najpomemnejše, sprememba zavesti. glavni igralec se na koncu odoči, da stopi na pot pravičnega. še obstaja upanje. čeprav nekaj po klišejsko pa manjka temu filmu. ljubezenski prizori. in mu je vseen uspel. evo, to je dober film, da uspe brez tega. sej travolta in ms. wallace sta mela svoje trenutke, ampak to ni bla ljubezen... to je blo bolj kratkočasenje v stilu "tkae her away". skratka, tarantinota bojo gledal tut čez 1000 let. pri zgodovin.

let's do it, let's do it, let's do it . . . and do it, and do it.

za človeka je bog kot koncept nujen. drugače bi bilo, če bi nas namesto neskončnega nebesnega svoda z rimsko cesto po sredi, prekrivala velika plehnata pokrovka za katero pač nič ne bi bilo. samo potem tudi mi ne bi bili energetska bitja, temveč kupi rok, nog, glav in trupel. nekaj pač mora povezovat, pa čeprav je čisto človeški produkt. je boljše od pokrovke. ima pa vsak svojega bugeca. k tistemu, ki ga pa nima... grem pa takoj v poduk.

http://www.youtube.com/watch?v=Msoioc49III

bog je . . . ljubezen. hmmm... bemoboga, pa smo spet tam. kaj pa je ljubezen

http://www.youtube.com/watch?v=Nk2BY1MBHMI

človek ima intuitivno in racionalno spoznavno zmožnost med katerima ni zveznega prehoda temveč nepremostljiv prepad. tako kot zidar uporablja opeko, ko gradi hišo tako uporablja misleči človek - filozof - pojme, ko gradi svoj svet (worldview). problem je pa v tem, da je racio namenjen predvsem praktičnim rešitvam in na področjih neskončnosti/nepredstavljivosti odpove. zato imamo in bomo še imeli vedno nekaj nerazrešenih matematičnih problemov. zdej pa do bistva... tisti, ki spozna boga intuitivno, tega spoznanja ne more podati naprej oz. se lahko o njem pogovarja le z ljudmi, ki so ga tudi intuitivno dojeli. takoj, ko se pa spusti na raven pojmov in razuma, ga pa človek, ki uporablja samo razum ne more niti razumeti niti dojeti. še več... takoj ga lahko začne podjebavat, da je v nasprotju s samim seboj, krši logične zakone itd. bla bla bla, ko da ne bi že einstein dokazal, da se dve vzporednici lahko sekata. logični zakoni niso univerzani in ne veljajo globalno. lahko smo A in ne A hkrati. in v tem oziru ima alan new prav... bog je samo koncept. zdej, kaj je pa intuitivno je pa dvorezen meč. tisti, ki imamo malo intuicije o tem itak ne potrebujemo, da si o tem pišemo (besede ne zadostujejo), tisti, ki pa ne, pa tako ali tako ne morejo razumet. tako kot je čas odrešitelj pri srčnih zadevah, je čas tudi titsti, ki je nujno potreben za določeno spremembo zavesti. smislov je namreč neskončno.

vrti se mi...

upam, da se mi ne uresničijo najgloblje želje. . . . ker potem bo ognjemet celo leto.

mi verjamemo . . . v barikade.

pozabljaš pa, da je ravno v tem kapitaluzmu imperativ "sex, drugs and rock'n'roll", ko je treba pa umret futrajo pa ravno ti neukrotljivi razvratneži v parkih golobe, jamrajo kolk majo premal penzije in da jih vse boli, na smrtni postli pa vsi itak od strahu jokcajo. če greš pa na sever med čukče, ki so za nas kao zabiti... oni gredo pa zavestno v belo smrt in to brez strahu.

tile prazniki. men se zdi, da se pri nobenih praznikih ne počutim, da bi mogu kej praznovat. mislem, sej bi blo vse kul, če bi lepo praznoval, pol v pondelk bi šli pa vsi veselo na barikade. evo, to bi blo kul. bi lahka divjal ceu vikend zarad mene. ampak neki se veseljačit, v pondelk pa nazaj v dolgočasne službe... ej, to je pa že mal too much.

vedno vse pojem . . . in obliznem talar, da ga ni treba prat.

kul, to bi blo pa zanimiv za prebrat

http://www.youtube.com/watch?v=pFS4zYWxzNA

ja, js čist zajebem. sicer se ga zadanem, ampak namest da bi pol seksu . . . se zaljubim. to ljubezen pa ne morš furat. ta ljubezen fura nas. to je ves point.

"Networks at work, keepin' people calm Ya know they murdered X And tried to blame it on Islam He turned the power to the have-nots And then came the shot What was the price on his head?"

"From a psychoanalytic point of view, love is the investment in, and ability to be loved by, another without experiencing this love as a subjective threat, such as that represented by the Thing (das Ding) which Freud described in the Project of 1895. For psychoanalysis the genesis of the love investment must be taken into consideration and the very different modalities through which it manifests itself must be identified. It is important to differentiate love from infatuation or being in love (Verliebtheit), which is associated with a pathological feeling (Leidenschaft): ‘‘That the state of being in love (Verliebtheit) manifests itself abnormally can be explained by the fact that other amorous states outside the analytic cure resemble abnormal rather than normal psychic phenomena’’ (1915a). Being in love is essentially marked by an overestimation of the love object and a devaluation of the self that resembles the condition of melancholia (1921c). The genesis of love begins with the oral relation of the infant’s mouth and the mother’s breast: ‘‘The picture of the child at the mother’s breast has become the model of all sexual relations’’ (1905d). Also, in choosing an object later in life, the child will attempt ‘‘to reestablish this lost happiness’’ (1905d). But this happiness, even if it is marked by this choice of a primary infantile object, must later reunite and conjoin two libidinal currents, the tender current arising from infantile cathexis and the sensual current that appears during puberty, ‘‘The man will leave his mother and father—as the Bible indicates—and will follow his wife—tenderness and sensuality are therefore reunited’’ (1912d). This can only occur through the loss of the infantile object choice: ‘‘The individual human must devote himself to the difficult task of separating from his parents,’’ as Freud indicated in the twenty-first of the Introductory Lectures on Psychoanalysis (1916–1917a [1915–16]). Yet, in ‘‘On the Universal Tendency to Debasement in the Sphere of Love’’ (1912d), Freud recalls the difficulty of loving and the numerous splits that remain: ‘‘When they love, they do not desire, and when they desire, they cannot love.’’ In ‘‘Instincts and their Vicissitudes’’ (1915c), he examines the different splits and oppositions in which love plays a role; these are: loving/hating, loving/being loved, and loving and hating together in opposition to the state of indifference. The pair loving/hating is related to the pleasure/unpleasure polarity; the ego interjects pleasure and expels unpleasure, which is transformed into the opposition ego-pleasure/exterior world-unpleasure. Thus, hatred and the rejection of the exterior world emanate from the narcissistic ego. The pair loving/being loved originates in the reversal of an impulse into its opposite, of activity into passivity, and corresponds to the narcissism of self-love. The pair love/indifference is associated with the polarity ego/exterior world. We love the ‘‘object that dispenses pleasure’’ and we repeat ‘‘the original flight before the exterior world’’ (1926d) in the face of an object that does not dispense pleasure. In this way the intellectual economy of love is profoundly affected by these different forms of ambivalence." ko ljubimo ne moremo hrepeneti, ker je naš kozarec že pol. Ko pa hrepenimo pa ne morewmo ljubiti, ker je definicija hrepenenja pomanjkanje ljubezni. pol, če tko pogledam le nisem tako grozno faliu. al je seks in položnice... al je pa ljubezen.

seks je nujni pogoj za to ljubezen, ki jo furate vi... zadostni pogoj so pa plačane položnice. in men ni jasn od kje men tolk minusov.