sej to je normalno. sej ena dimenzija v bistvu nič ne pove. to je abstraktni vnazajšni pojem. ni blo tako, da bi bila najprej ena dimezija, potem bi pa bog dejal => naj bodo dve. eno dimenzijo še noben ni videl. je teoretični konstrukt, ki nam pomaga razložiti realnosti, ki je sama čisto psihološke narave. to so matematični oz. spoznavni problemi. točka A(x,y) predstavlja točno določeno pozicijo v koordinatnem prostoru, vendar je brez širine, teže, velikosti. pravimo, da je infinitezimalno majhna. ampak to so konstrukti naših možganov. na eni strani imamo človeka z enim lasom, na drugi pa z 10 mio lasi. kje je plešec? oseba z 9.999.999 lasi še ni in tako naprej po sklepanju "modes ponens" pridemo, da potem tut oseba z enim lasom ni plešec. čas je tudi spominska funkcija. če imaš pretres možganov se trenutno izkluči, spoznavna funkcija takšnega človeka je zero, nada. na eni strani je retencija, ki zaobjema in shranjuje, na drugi pa protencija, ki na podlagi zajetega projecira, planira, pravimo da ima intencionalni odnos. ni realnosti brez zavesti. zato je čas res čisto orientacijska zadeva - kar pomeni, da ga v bistvu sploh ni. tko kot tudi recimo barv ni. to pa zato, ker je naše dojemanje sukcesivno, tj. sproti dodajamo nove informacije iz neposrednega okolja in bogatimo svoje znanje. vendar predstavlja ta sukcesivna funkcija ravno čas oz. časenje in s tem oviro oz. limito vednosti. ker ne živimo neskončno časa, je naša vednost omejena. temu vzporedna spoznavna funkcija gre pa mimo racia. imenuje se intuicija, njena sposobnost je pa v tem, da ne poteka postopno, temveč v trenutku... gre za dojem. I just know that... je pa vseeno problem. intuicija se vseeno veže na substanco, ki je telo in kot tako podvrženo fizikalnim zakonom tako, da ne vem kako bi prišel na avtobus po časovni črvini. to pa verjetno zato ne, ker se ne bi spominjal ničesar. ravno zaradi, ker ne bi bilo ne retencije, ne protencije, ne ničesar.