nimbus

"Remember not the sins of my youth and of my ignorance." Ps 25:7

to je zelo dobro vprašanje. odgovora seveda ne boš dobil. vsaj od astrologa ne. ljudje smo pač ideološka bitja in smo veliko raje v slepi ideološki sreči kot neznosni tesnobi breztemeljnosti. tako se določeni ljudje odločijo recimo za poklic zidarja in se nikoli ne vprašajo zakaj delajo ravno škatlaste hiše s tremi nadstropji, ko bi jim zadostovala že majhna priročna brunarca medtem, ko drugi vzamejo astrologijo zdravo za gotovo in lepo ožemajo folk na njihovih lastnih strahovih. zakaj pa sploh bivajoče in ne raje nič, sta se vprašala pa samo Leibniz in Heidegger. ni pa to nič slabega. vsaka posamična dejstvenost, ki se zgodi, ima moč, da ustvari v človekovih majhnih možganih združujoče metafizično pravilo ali celo zakon, kateremu posledično podleže njegov svetovni nazor in pogled na svet. nastanku sveta lahko botruje tako veliki pok kot dolgobradi in vsevedni bog. oba principa sta metafizična. kako pa v svetu vznikajo napotila in signali, ki prvim in drugim kažejo pot do realizacije, je pa največja skrivnost sama. zato tudi pravimo, da je resnica stvar dogovora, konvencije. četudi so upravičevanja in razlogi lažni, lahko povsem upravičeno pripeljejo do resnice same. sej tudi newtonova mehanika ne drži povsem, pa po njej še vseeno gradijo mostove. odgovorov na ZAKAJ torej ne poznamo, poznamo pa vsesvetno enciklopedijo KAKOja. no, za zdravje, ljubezen in službo mormo pa še vedno astrologe poklicat na ničdevetdeset... pri budi je en večer pred porodom . . . v mater vstopil slon.

like!

tenkju srce...

ko je heraklit efeški v antčni grčiji že veljal za svetega moža, so se firbčni ljudje zgrinjali na njegov dom, da bi videli to čudo. seveda so bili razočarani, ker so gledali z očmi. no, ob eni takšni priložnosti so ga zasačili kako se je ta sveti mož tresoč grel pred kaminom, in jim je dejal: "tudi to, je božje." kar vidijo oči je namreč nestanovitno. naj bo peščena mandala še tako lepa, z njo pomede že najmanjši vetrič. in naj bodo naše koristi in čustvena navlaka še tako dobro argumentirane, so v etru vznikanja/poniknjenja sveta le navadne puhlice egoizma. z gledanjem in jezikovnim seciranjem pridemo le do zidu... svojega namišljenega sveta. in ne glede na to kako prizadevno si ga skušamo prebiti, si pri tem razbijemo le svojo lastno betico. svet preprosto samo JE.

"Love is everything." St. Augustine

taprau dec skače najmanj trikrat na dan- ne vem kje sem to pobrau. verjetno rugelj. . . . je pa vprašanje, če je vedno ista babnca spod. ljubezen je pa metafizično dejstvo. sicer se dopolnjuje s telesom. vendar jo v vsakem detajlu presega. ljubezen je pojem za nepojmljivo. torej... dokler vam ne zastane dih, še niste zaljubljeni. in ko se zaljubite, še nimate ljubezni. ko pa imate tudi to, se pa ornk del šele začne. so, why bother...

še dobro, da nimamo kakšnega . . . mucka.

tudi ljubezen smo individualizirali. . . . lahko se ljubimo brez krvnega davka, ker pri njej umira ego.

ko sem biu še mlad in nadebuden mladenič, sem delal dve leti v času med počitnicami v naši krajevni želenini. moram priznat, da mi je bilo delo zelo všeč. najbolj všeč mi je bilo to, da so mi dali za delat najbolj umazana dela in sem lahko ponosno paradiral v povsem umazanih delovnih cunjah. nalaganje cementa, žaganje šestmetrskega cevnega in oglatega železja in sicer na roke, da ne bo komu fleksarca na misel padla, tudi filanje polic ni bilo od muh. enkrat sem celo dobil napitnino. enemu stricu sem nesu dva hobuka jupola v avto in sem dobil za pir. drugače so bile pa še obstranske dejavnosti. z malo igrivim sodelavcem sva za bajto večkrat razbijala kritino, ki jej bila za ausšus. sej ne da bi blo to big deal, ampak ko si jih razbil ene pet do deset, so pa členki že malo boleli. no, po0tem so bila pa še razna druga učenja. kako ne nasesti primitivnim čapcem, kako ne sam nalagat 50 kilske žakle cementa in kako ohranit živce pri tečnih strankah... js sem jih vedno zgubu. se pa spomnem, da je bla ena sodelavka, ki je štela takrat ene slabih 40 zlo šarf. pred mano in z menoj je debatirala da pa dijaki za svoje delo dobimo preveč plačan in je mal vihala nos. men je dol visel, kaj si ona misle. sem imeu vse preračunan. enomesečna plača je tolk in tolk pirov in basta. če je njej všeč al pa ne. delu sem pa itak tako kot oni, če ne celo več. no, vsekakor več. ker je bil delejen delovnik, smo imeli od 12h do 15h frej, oni so se zleklni na fotelj, js sem ga pa gonu na trojane in nazaj. in se spomnem še enga druzga škrica podobnih let, ki je takrat imeu dva majhna froca in gradil bajto. vsake tolk cajta smo mu poslal kombi s paketom cementa. sindikalna cena. da ne govorim o tem kombistu, ko sva skupaj lifrala razno belo tehniko. če sem že prej o čapcih. slovenci dajo vse štir od sebe, a ma sva pršla v rudarsko kolonijo, kjer so večinoma južnjaki, to je z enim žvižgom po ulčici hladilnik kar poletu na svoje mesto. u glavnem, danes grem spet v to trgovino. po maltex. lepilo za siporex. itak je vmes firma že propadla in jo je kupil in prevzel lokalni matador. in ko stopim v prazno trgovino, ki je životarila v lepi prosojno pomladni svetlobi, se mi pojavita ravno tidva škrica, ki sem ju dal pod drobnogled. skupaj smo delal pred sedemnajstimi leti, meni sta pa delovala, ko da sta od takrat... prav nič se nista spremenila. oni tip je buljil v ekran in je meu čist svoje skrbi. tko kot takrat. babnca je bla pa osorna in nevljudna... tko kot vedno. in si mislem, bemo boga, tidva sta si pa usojena. po mojem si ne morta povedat prav ničesar več novega o svojem lajfu. in me to prešine, popokam tisti maltex al kaj za vraga je že to, se vsedem u avto, nabijem "ain't it fun je you now, that you gonna die young", šipe dol, gas u poden. čakajoč na godota. razmišljam. ne smemo se prepustit, da javnost in mnenje "se"-ja pride v našo zavest in nam kroji življenje. položnice, obveznosti, inštitucije, davki in ostala vzročno relacijska kramarija. ko se pa vsak dogodek kot unikatum sam od sebe razvete v tej pojavni dimenziji in prav tako skrivnostno, kot nastane, tudi ponikne v neskončnost kozmičnega etra. in če že iščemo varnost, ki je ni, se lahko vsaj borimo zanj. mogoče za prihodnje rodove. ampak za to bo potrebno it na ceste in razbijat vse po vrsti. fizika moči, mo fizike. primer obveznega avtomobilskega zavarovanja. sklenemo ga zato, da ko imamo karambol, nimamo skrbi, saj nam stroške pokrije zavarovalnica. zato jo mamo. ampak zavarovalnica ima takšne pogoje in pravila poslovanja, da je oškodovanca bolje skeširat na mestu, kot da mu damo kupon. zakaj imamo že zavarovanje? samo zato, da podpiramo lene zavarovalniške riti? podobno je z bankirji, njihovimi poroštvi in pogoji kreditiranja. ne smemo zaspati in pustiti, da nam pozicije moči počasi črpajo in izsrkavajo življenje. na tem svetu ni nobene varnosti. je samo navidezno naključen konglomerat dogodkov. in v enem flešu tega konglomerata se vidim z molotovko in granitno kocko v roki. heissenbergovo načelo nedoločenosti mi govori, da imam precej možnosti, da policaju razbijem betico.

http://www.youtube.com/watch?v=jtNEVXDvBxY od kada tebe volim vreme ne ide

"Tisto kar ljubimce ločuje od soljudi, je, da so brez sveta, da je svet med njimi izgorel." H. Arendt

http://www.youtube.com/watch?v=-TarrSrx4v0

ljubezen je edina resničnost...

zdi se, da se moč sveta eksponira v namen podreditve in služenje koristi domnevno močnejšemu, vendar ni nujno tako. lahko se zgodi vse, samo trezne glave ne smemo zgubit. od kar je znanost metafizika in človekovo delovanje, obnašanje in razmišljanje le simptom izgubljene družbe, obstaja možnost, da se nam to dogaja v namene prebuditve, tj. da ne zaspimo skupaj z ostalimi. tako kot se najgloblja globina skriva ravno na površju, so najhujše preizkušnje božanski nektar. a nikoli ne pozabimo . . . na trezno glavo x!x

http://www.youtube.com/watch?v=-TarrSrx4v0

to je blo "na pamet", zdej pa še original: "Poznam svojo usodo. Nekoč bo z mojim imenom spojen spomin na nekaj neznanskega - na krizo, kakor je še ni bilo na zemlji, na najglobljo kolizijo vesti, na odločitev, priklicano proti vsemu, v kar so ljudje dotlej verjeli, kar so terjali in posvečevali. Nisem človek, sem dinamit." Nietzsche, Ecce homo

"Jaz sem dinamit." Nietzsche

"Volja do moči. Poskus prevrednotenja vseh vrednot. Za to bom potreboval vse; zdravje, samoto, dobro razpoloženje, morda kakšno žensko." Nietzsche

woof-woof AAAAAUUUUUUUUUUUU!!! I'm so messed up, I want you here. In my room, I want you here.