nimbus

in kaj so sestavine moka, kvas, jajci, voda... iskat se res ni treba, razen če se s tem ne misli spoznati samega sebe. to pa pomen, da se ne identificiraš kot suma doživljajev, ampak tisto, kar doživlja. tako kot doživljaj zelenega pač ni nujno, da je zelen. ampak če še enkrat preberem tvoje besede, jih kamot tolmačim v skladu s svojimi... tko, da so besede popolnoma odveč in se v naprej opravičujem. life is...

vse kar si želim je miren prostor pod nebesnim svodom, morje prostega časa in družbo samozadostnih ljudi. resnično, resnično vam povem

terry eagleton o sodobni literaturi... "delavcem vržemo nekaj romanov, da ne začnejo oni metati kamnov in postavljati barikad."

greh tut ne. tko, da je univerzum v ravnotežju.

po mojem je seks greh. tko da . . . ne seksat.

Produkcijska družba je samo produktivna, ne pa ustvarjalna. Ne bi bilo prav, pravzaprav bi bilo utopično, če bi Shakespeare vodil čevljarsko zadrugo. Prav tako usodno pa bi bilo, če bi čevljarska zadruga poskušala shajati brez Shakespeara. Shakespeare brez čevljarja je izgovor za tiranijo. Čevljarja brez Shakespeara pa tiranija pogoltne, če ji ne pomaga pri razcvetu. Sleherno ustvarjanje samo na sebi zanika svet gospodarja in hlapca. Ogabna družba tiranov in sužnjev, družba, ki v njej živimo, bo preminila in se bo preobrazila šele na ravni ustvarjalnosti. Albert Camus, Uporni človek

ja sej. sam mi je res nerazumljiv. zakaj ne bi raj bogatin svojo malho hvalu. tuki že voham neki specifično svoven(celj)skega...

Kaj pomeni besedna zveza "vsak berač svojo malho hvali"?

ma, mrš pederu

delavci iz preventa že ne vem koliko časa niso dobil plače. socijalno dobijo šele naslednji miesec. no, so pa nekaj dobili takoj. danes se jih je 200 udeležilo motivacijskega seminarja. že tuhtam, da bi s.p. odpru, ker to bo po mojem kar biznis. naslednji, ki bodo potrebovali motivacijo namesto plač bodo . . . zdravniki.

Od otroci s postaje Zoo mi je ostala najbolj v spominu besedna zveza "fiksarska nevesta". ko smo hotli lokalni otroci biti podobni otrokom velemest. sam potem, ko smo prišli do odlomka, ko je moral Detlef potegniti tiča za deset mark, nam ni blo več tolk do tega. odraščanje pač.

tole sem se mogu prou ustavt. a ni kral

ja, sem dobil zadnjič v antikvariatu fenomenologijo II tko, da ti sposojeno vrnem... v kratkem. trstenjak je pa napisal, zame eno boljših zgodovin filozofije

samo da ne boš izbral principia mathematica, ker te zna njena lahkotnost presenetiti. zbrana dela bodo uspeh. prejšni mesec sem uspel prebrat interpretacijo sanj in metapsihološke spise. v tem sklopu prebral tudi esej o logičnem času od lacana in slovar lacanovske psihoanalize. žižkov parallax view se mi pa praši že drugo leto. včasih jo malo pobožam, odprem in povoham, in si mislim:"Oooo, kako bi bilo lepo." trenutno pa slovensko filozofijo in ugotavljam, da smo na tem področju res reveži. kanta in hegla ni bral nihče do pred parih desetih let. poznali so platona in aristotla preko neotomizma. kaj češ, vse ima stranske učinke. tudi to, da živiš na vasi.

tole moram postat iz ideoloških razlogov. to je govor katoliškega duhovnika, filozofa in teologa Aleša Ušeničnika iz leta 1923, zanimiv je pa zato, ker če bi ga danes objavili v nekem našem časopisju in spodaj podpisali kakšnega mladininega novinarja, se nihče ne bi spraševal o skladnosti vsebine s trenutnimi razmerami, ki so očitno tu že od pamtiveka. razlago so torej ponujali že mnogi in zdi se, da je poleg razuma potrebna tudi (pri)sila... po analogiji, kot je človek duhovno in fizično bitje oz. najprej praktično in šele potem teoretično oz. do F=ma pride šele potem, ko mu pade kamen na tla oz. o človekovih pravicah in humanizmu je zmožen govoriti le ob miljonih pobitih, mučenih, trpinčenih, o svobodi ob zaporih itd, bla, bla, bla... Ako naj z eno besedo označim duševno stanje narodov po svetovni vojski, bi dejal, da se izraža v njem velika, bolestna prevara. Ko je svetovna vojska v divjem klanju sama sebe končala, so narodi pričakovali, da nastopi sedaj doba miru, pravice, svobode in zadovoljstva. A v resnici gledajo, kako se države oborožujejo za nove vojske, kako močnejši tlačijo slabše, kako narašča draginja, kako stiska vedno hujša beda delovne ustanove. Odkod ta čudni pojav? Vzrokov je gotovo več, a glavni vzrok na socialno-gospodarskem polju je moderni internacionalni kapitalizem. Izpovedati moramo žalostno resnico, da je bila že svetovna vojska vojska kapitalizma. Seveda je bila za male narode tudi boj za pravico in svobodo, toda gonilna svetovna sila te grozne borbe je bil kapitalizem velikih držav, ki so jim mali narodi le opravljali službo ≫črnih vojsk≪. In ta kapitalizem tudi po svetovni vojski nadaljuje svoje delo. Doslej smo bili vajeni motriti kapitalizem le bolj s stališča industrijskih delavcev. Res so ti delavci že od nekdaj občutili pritisk kapitalizma. Toda sedaj ga čutijo bolj in bolj vsi delovni stanovi, čutijo ga ne le telesni, temveč tudi duševni delavci, čutijo ga ne le posamezniki, temveč celi narodi. Kapitalizem se javlja bolj in bolj kot univerzalna in internacionalna sila. Če hočemo opazovati razmah kapitalizma n.pr. pri nas doma, ni treba, da bi šli gledat v posamezna podjetja, glejmo le, kako narašča število bank, in če hočemo opazovati našo odvisnost od svetovnega kapitalizma, le opazujmo nihanje naše valute na borzah! Za kapitalizem so najbolj značilne tri reči: mamonizem, t.j gon za profi tom, ki je gibalo vsega modernega gospodarstva, in pravni ali pravzaprav brezpravni sredstvi, ki se po njih v gospodarstvu dejstvuje, svobodna konkurenca in svobodna delovna pogodba. Kaj je bila svobodna delovna pogodba za delavce, to že zadosti vemo, kaj svobodna konkurenca za podjetnike, tudi. Manj smo doslej razmišljali o tem, kaj pomeni svobodna konkurenca za narode. Geslo svobodne konkurence je gospodarski boj. Kdor ceneje producira, ta se laže vzdrži. Ko pa ni mogoče več znižavati delavskih plač, ne podaljševati delovnega časa, ne morda namesto pravega blaga izdelovati surogatov, ostane v tekmi le še eno, in sicer tehnično sredstvo: povečavati podjetja, uvajati nove, večjein popolnejše stroje. Zakaj čim večje podjetje, tem manjši razmeroma stroški. Za večja in večja podjetja je pa treba več in več denarja. Tako zagospodujejo v gospodarstvu banke. Z druge strani pa, čim več se producira, tem večji mora biti trg. Industrija mora torej prodirati na ven: iskati mora tujih trgov. Tu pa zadene industrija ene države na industrijo drugih držav. Tako se začne internacionalni konkurenčni boj med industrijami na svetovnih trgih. Vedno važnejšo besedo imajo banke. Sedaj že tudi borze, ki skušajo tudi umetno slabiti veljavo neljubih konkurentov. Nazadnje apelirajo industrije na državno silo. Države se začno oboroževati, z armado na suhem in vojnim brodovjem na morjih spremljajo pohod svoje industrije, skušajo ji odpreti kolonij, skušajo si osvojiti v manj kulturnih državah nekako monopolno stališče, skušajo industrijsko manj razvite države s posojili nekako zasužnjiti, da bi odpirale le njim ali predvsem le njim svoje trge in pa da bi oddajale njim večji del morebitnega profita. Ta konkurenca med državami se končno le prerada izprevrže v očiten, nasilen boj, v vojsko. Svetovna vojska je bila tak konkurenčni gospodarski boj med Anglijo in Nemčijo, in tak boj, dasi v manjših razmerah, se bije tudi med drugimi državami, ki vsak dan lahko izbruhne v krvavo vojsko. Kapitalizem žene torej z neko notranjo nujo v imperializem, a imperializem do vojsk. Seveda skuša kapitalizem ta svoj gon pred narodi zakriti. Ne govori o imperializmu, temveč o kulturnem poslanstvu, o narodnih aspiracijah in drugih takih lepih rečeh. Moderni nacionalizem je dostikrat le zakriti kapitalistični imperializem. Le naravno je, da se proti tej strašni sili probuja močnejši in močnejši odpor. v nadaljevanju kot zvest katolik kritizira komunizem in internacionalo, zato sem moral ta del kot zvest pripadnik levice in simpatizer njenih ekstremističnih popadkov seveda izrezati

janko, ni problema. me je dvignilo, ker je to moja ahilova peta. na, zdej veš. in ni mi treba pomagat. bom zelo zadovoljen, če me boš ignoriral. ampak kakorkoli, če boš imel pa še kakšne izpade, se bom pa potrudil, da bom jaz tebe. čeprav, ničesar ne obljubim

preber še enkrat. kar pišem mislim resno in to pričakuujem tut od drugih. in ko pri nas uporabljamo te besede je to po nujnici "aufbiks". ti si bil frajer, ne jaz.

janko, ura pa plac mene zanima. in seveda tvoji jajci. si si pa sam izbral sredstvo komunikacije. če ti men rečeš bebo, dam js teb po buč. men je to ekvivalentno sredstvo in kot tako tipična demonstracija samozavesti, samospoštovanja itd., o kateri govorim, da poganja ta svet in to sva demonstrirala, da pa ni kot tako nujno. sicerpa, kot sem že napisal, ne zahtevam in pričakujem, da razumeš kar govorim in sem se pripravljen spustiti na tvoj nivo. torej, ura in plac pol bot pa korajžn. to je vse. zakaj bi se pederiru. bot dec.

sam res janko. ti si en takšen primer, ko se je bolje izogibat ljudi, ker potegnejo iz človeka nujno samo najslabše. torej... če imaš jajca mi to povej v faco in uporabi te besede. jaz ti garantiram, da nisem razsvetljen in da mi bo takoj tako dvignil pritisk, da ti bom v hipu razbil betico in jo na šus požrl. od tebe bojo ostale le zmečkanine. dokler pa teh jajc nimaš, se moram pa seveda zadržati besed, da si en čisto navaden usrane, ki se skriva za enkranom in gleda rambo filme, in te s tem pač ignorirat.

lepo iknee lažje začnemo z naravo in jo kontempliramo. čeprav gre tudi z ljudmi. vendar te slednji veliko hitreje in lažje potegnejo v svoj vrtinec predstav, pričakovanj in svojega unikatnega smisla. vsaj takšne so moje izkušnje. in takoj, ko odpreš usta, moraš argumentirat. ker drugače te nihče ne razume. razum = argumentiranje a na koncu pridemo vseeno do paradoksa. vsak posameznik nekaj počne in je sposoben to posamezno početje argumentirat, ampak smisla kot takega pa ne pozna nihče. vsako dejanje posebej ja, smisla u opče pa ne. hodimo, pa ne vemo kam gremo. in identiteta, samozavest, samopodoba paše tja med tiste parcialne zadeve. jaz policaj, jaz mož, jaz oče, jaz znanstvenik, čez čas pa jaz, jaz, jaz, jaz.... jaz (evo, vidiš) sem enkrat stopil v stik z drevesom. je bilo precej zanimivo.

sta iluziji in obstajajo ljudje brez njih. to je lahko pokazano na ravni argumenta. nujno umreta s telesom, če ne prej. seveda ne govorim o tem kako naj ravna človek, da se bo bolje počutil v svoji koži. osebna sreča me pri dotičnem pisanju ne zanima. ne lastna, ne od koga drugega. tko, da kakšnih toplih odgovorov res ne pišem.

kristus tudi pravi, da moraš zgubiti samega sebe, da bi se lahko šele dobil. samospoštovanje in samopodoba sta entiteti, ki sta po svoji notranji zgradbi iluziji in potrebujeta našo neprestano dovajanje energije, da ju ohranjamo. zato je samo vprašanje situacije oz. časa, kdaj se sesujeta. enako je s samozavestjo. seveda je fajn, da jo imaš, če hočeš uspeti v svetu, ki se boji smrti in o njej ne govori. na dolgi rok je pa zvezdni prah.

jaz sem pa mislu, da imaš naprej spodnje odnose, šele potem dobiš fanta. in to čisto iz empiričnih razlogov, namreč, če se pojavijo kakšni strašni tokovi, vzameš raje kakšnega drugega fanta.

AAAUUUUUUUUUUUUUUUUUMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMMM