nimbus

mene je tut fajn zadeu. se gonim iz dneva v dan bolj. kaj bo šele spumlad.

hehe, to je pa moška intuicija. Sem vedu, da je bolje večer s Heglom preživet. Ja, Jacobi predstavlja figuro antifilozofa. Vse izhaja pa iz spora o Sinozozmu. Spinoza je pač postavil sistem, ki je po svoji zgradbi dogmatičen. Osnove apodiktično postavi in na njih gradi. Kant, po drugi strani, je hotel pa proučiti možnost spoznanja. In Jacobi pravi, da če neko spoznanje utemeljimo, potem moramo utemeljiti tudi predpostavke tega spoznanja in tako naprej, dokler ne pridemo do nekega trdnega temelja, ki ga moramo apodiktično sprejeti, kot npr. aksiome v matematiki. Ker moramo to sprejeti zdravo za gotovo, se filozofija sprevrže v vero/religijo. Če pa tega ne vzamemo zdravo za gotovo, se pa sučemo okoli vrele kaše tako, kot pes v neskončnost lovi svoj rep in ostane naše spoznanje prazno. Vsa nemška klasična filozofija je napor utemeljitve možnosti filozofije, tj. da ni ne religija in da ni prazen nič. In res je, Hegel vse zduži. Ob njem mi pride na pamet neka drama od Sartreja oz. nekoga eksistencialista, ki smo jo imeli v srednji šoli za branje, in v kateri se ponavlja stavek VSI SMO V. To je to. Mi smo že to. In v Fenomenologiji duha lepo pokaže na apodiktičnost moderne znanosti, saj mora tudi ona vendar nekje začeti. Recimo zakon težnosti s formulo gt(kvadrat) polovic že predpostavljamo medsebojno neodvisnot prostora in časa, kar pa seveda ni res. Tako mi pri spoznavanju in prav tako Kant in Jacobi, skušajo pokazati ravno tisto, kar so v samem začetku že predpostavljali, tj. obstaja svet tam zunaj, ki je neodvisen in nam podan na izkušanje. Naš, človekov psihofizični ustroj, je pač tako zgrajen, da se mu svet najprej pokaže na ta način. Ampak življenje je pot in ta pot je pot duha, ki se na njej zave samega sebe. Življenje ni izlet v interšpar ob vikendih in skrb za lastno materijalno blagostanje. Če verjameš. No, tko Hegel. Ampak ga je težko brat. Po polžje. Se mu je pa dogajal, da je šel vse to pisat. Res je neverjeten. Toliko za zdaj.

pesem številka ena v britaniji nicht fuer besinnliche Gemueter sam res, ta komad je adijo. ko sem ga prvič slišu, sem padu v odvisnost.

Če je temu tako, potem pa kapitalistični sistem izkorišanja res nima meja. Ne samo, da te čisto izkoristijo (100%), namreč, možnost imajo celo, da te popolnoma anihilirajo. Kar se razsvetljenstva tiče še nisem prebral Dialektike razsvetljenstva, ki si mi jo dal. Se pa ukvajam z avtorji, ki so živeli in ustvarjali v razsvetljenstvu oz. proti njegovemu koncu. Tu je nemška klasična res brezpogojni zakon in ko se jo boš lotil, kar verjamem, da ti ne uide tako ali drugače, boš vedel o čem govorim. Je pa res, da deluje kot sistem in so posamezni avtorji reakcija na medsebojne ideje in je zato potrebno veliko energije da "padeš not". No, ko si pisal o razsvetljenstvu, je nazadnje Kant, po vsem tem filozofiranju o spoznavni zmožnosti na koncu ravno ugotovil, da se spoznanje pač ne deli na čutno in razumsko komponeto, temveč, da je vsako spoznanje že v svoji imanenci razumsko in da je čutnost le neka modifikacija razuma, ki je brez slednjega tudi ne bi bilo. Zato karkoli govorimo, vemo, počnemo, si mislimo itd., je vedno že posledica razuma, je vse že rezultat njegovega sita. Ravno zato, ker je Kantov sistem v KČU notranje nekonsistenten (pač zato, ker jo je sestavil v parih mesecih in v bistvu predstavlja razvoj njegove misli preko desetih let), se je kasneje v tako kratkem času (cca. 30 let) razvil njegov sistem transcendentalne filozofije v Heglov spekulativni idealizem. Torej, vse kar je, je že razum, tisto kar pa ni razum, pa tudi ni del nas, kot razumskih bitij in to nam je tako nepredstavljivo (da ne bi bili razumski), da prav tega ne razumemo. Zato ima tudi največji nakladač in bluzač svoje logične pogoje in vodila in je prav v tem nakladanju razumen. Čisto čutno raznoterje danosti nam je, kot raumskim bitjem, nedosegljivo. In vedno, ko bomo živeli v sistemu, ali kapitalistčnemu ali kakšnem drugačnem, bomo svoja dejanja in upravičenja njih, morali vedno argumentirati in to bo vedno že delo razuma, to bo vedno že sistemska napaka. Recimo, prav danes sem spet slišal, da v Kopenhagnu niso uspeli rešiti planeta in večini še vedno ni jasno, da rešujemo sebe in ne planet. Zato je po svoje svet nepremišljeno (hehe, tu se šele skriva razum ) imeti za logičen oz. nelogičen, saj je na sebi povsem alogičen. In dokler upravičujemo svoja ravnanja na podlagi svojih motivov, pri čemer se lahko poslužujemo takšnih banalnih entitet, kot je reševanje planeta ali človekove pravice oz. preganjanje teroristov in uvajanje svobode, do takrat bo edina prava družbena kritika Nietzschejev nihilizem. Po čisto njegovih besedah, bi si moral sedaj upati izustiti naslednje: pozicijo brezglavih pozitivcev prepuščamo ravno njim, mi, namreč, si upamo k norosti. Pa si ne upam. btw. nemška klasična je odlična podlaga za psihoanalizo in lacana. To je pač znanstvena (objekt-subjekt) pozicija do Absoluta. Ne smemo govoriti o stvarjenju, luči, mesijah, odrešitvi, si pa zato ustvarjamo ekvivalente v pojmih, intelektualnih zorih, absolutnem duhu, objet petit-a, big other-ju itd.

pa je u piz*di, ker je ob štimo. Le koga prosi za pomoč, . . .

"V vsem stvarstvu je mogoče vse, kar hočemo in nad čemer imamo kaj moči, uporabiti zgolj kot sredstvo, le človek, z njim pa vsako umno bitje, je smoter sam na sebi. Je namreč zaradi avtonomije svoje svobode subjekt moralnega zakona, ki je svet... da torej subjekta ne sme nikoli uporabljati zgolj kot sredstvo, ampak hkrati samega kot smoter." Immanuel Kant, Kritika praktičnega uma jap, je že res, da kant pač ni poznal lacana. in ko je nietzsche bral tele vrstice, so se mu tut kocine po celmu životu naježle. torej je keč v hkratni uporabnosti/koristnosti in moralnosti. le kaj bi lahko bil smoter delavcev za tekočim trakom in koliko ur dela za tekočim trakom je, zaradi nujnih bioloških potreb telesa kot nosilca človekove zavesti, še pojmovano pod smoter in koliko nadaljnih kot čisto in golo sredstvo kdo si upa reševat diferecialne enačbe človeške eksistence odgovor je na dlani. komunistična internacionala 21. tega stoletja.

free hoče, da si medsebojno nastavljamo rime... ne pa da repamo ko sikspekčefur

ob taki muziki pa resno pomislim na . . . samomor. če že kakšne domače, se morajo vsaj zizike majat.

uf, še dobro, da mam svojo temo. tu lahko v enem stavku napišem ceu roman. recimo, kaj je kavzalnost kavzalnost, kot diferencialna enačba sprememb spremenljivih reči, je vgrajena v sam pojem predmeta časovnega izkustva. to je ko matrix. mislem... če res dobr pogledaš, vidiš not vsebinsko kazalo, spremno besedo, uvod, prvo poglavje itd., čist ke do stvarnega kazala na koncu s pripisom, da je knjigo sponzoriru PETROL.

o, michelle si tut predstvaljam. predstavljam si jo z i-macom, ko piše kakšne zagonetne in nepregledne i-spise. zraven posluša i-pod. seveda je čist nepotrebno poudarit, da piše tut i-dohodnino. in dragi moji, ko bo tehnologija omogočala holograme in nematerialen prenos zavesti, je jasno kdo bo prvi navdušen nad i-turizmom. micamaca je pa revolucionarka. sam v tem permisivnem svetu povprečnosti težko najdeš sorodno mislečega. tu sva si podobna. in ne jamra... tu tudi.

x:Dx ja, leeeti, leeeti...

strelka mora bit več ko trideset. je pa res, da bo antoninus kmal dočaku abrahama. cookie nos pa petke. tko...

dej povej zdej kako si rešu zadevo. praktični primeri namreč zelo pomagajo. in če imaš precedenčni primer, lahko deluješ brez razmišljanja. ker, v končni fazi, človek res nikoli ne ve na kakšno žensko naleti.

"Čisto nekaj drugega je razlikovati reči med seboj in spoznati razliko reči. Slednje je možno le skozi sodbe in tega ni zmožna nobena nerazumna žival." Immanuelus Kanturius Najbolj disidentska ugotovitev Kanturiusa je pa dejstvo, da spozna človek samega sebe šele preko objektov. Če ne bi bilo predmetnih stvari in okolnega sveta, ne bi imeli predstave o samem sebi. In ta, imenuje jo sintetična enotnost apercepcije, je tisto prvo kar se nam pokaže v zavesti in je kot tako izvor vsakršnega spoznanja. Tako stvari, kot samega sebe. Ampak to je sintetična enotnost in ne analitična. To je približno tako, kot da gledaš nek čisto vsakdanji predmet, recimo avtomat za kavo, v katerem so prisotni tako čisti razumski pojmi kot sama vsebina preko materije, in preko tega reflektiranega odnosa med predmetom in zaenkrat še predpostavljenim samim seboj, ki formalno še ne obstaja, zgradiš identiteto jaza. Ma, to je zrcalni stadij formiranja subjekta v žilo. Uf...

Sex ist eine Schlacht, Liebe ist Krieg.

sem hotu že enkrat napisat. no, bom pa zdej. fora je v tem, da nam je seksualna vsebina tako lahko dostopna, včasih celo sili v našo zavest, da nam nezavedno ustvarja nekakšen ideal. in potem če punca ni čisto po tem idealu, nekaj ni v redu. in potem spreminjamo drug drugega. fora je pa v tem, da je problem rešljiv iz dveh strani. ena varijanta je, da se punca pobrije in se obnašata kot dva pridkana člana družbe ottonormalverbraucherjev, lahko pa tip prepozna smisel želje (ki je vedno želja drugega) in to enostavno pozabi/spregleda itd. ker koneckoncev, jo lahko vzame od zadaj tudi v mraku. še špegli niso potrebi. ampak je pa jeba. tud za žensko in seveda tudi za moškega, ker slej ko prej bodo začele imeti tudi ženske svoje apetite. in potemse bomo sam rihtal pa pedenal. ampak tega včas na gmajni ni blo. edini trendsetter so bila poraščena telesa, znoj pa alfa in omega od afrodiziaka. no, sej, verjetno... ko se boš naseksal od vseh strani, od spodaj in zgoraj, s kondomi in brez, takšnimi in drugačnimi pripravami, pripomočki in stimulansi, takrat si boš šele začel postavljat vprašanja, ki pa kot začuda, ne bodo imeli tako lahkih in pripravnih rešitev. tko, da lahko zdej uživaš mirne duše. s kocinami ali brez.

ODREŠITEV Sonce sije, svoje tople žarke pošilja po tuji jesenski pokrajini in jo bodri: "Daj, ni še konec, zima še ni prišla!" Vozim se v vlaku in se čudim svoji zmedenosti. Smešno, ampak ne vem kako naj se počutim. Ne vem, če je zima zame že prišla. Nesposobnost združitve in fatalna želja po totalnosti mi vsajata nihilistične misli. Daj, pridi pome... Daj, pridi vame... in misli moje misli vsaj za trenutek, vsaj za kratek hip. Mogoče bo potem posijalo sonce tudi na mojo jesen, mi pustilo uživati v njenih sladkih trenutkih brezskrbnosti. Do takrat pa filozofija edina moja tolažnica, ki me vedro spremlja v včas trpkostih. Je čisto neprizadeta. Vsaj tu se ne slepim in vem kako naj se počutim. Namreč... Sicer ni tisto Vse, je pa skoraj Tisto. Dan za dnem, trenutek za trenutkom. Kot je ponavljanje nujno za vrhunec, je miselna konsistentnost pogoj odrešitve. Pa čeprav fantazmatske, pripomni freud. Ampak ti, ti mi povej za kakšno odrešitvijo stremiš, in jaz povem ti kakšen človek si. Ti beštija. Bolje, da sije sonce. Kar sonce naj sije! nimbussoa

samo jaz pa mislim, da gre kdaj pa kdaj eden izmed partnerjev tudi NA drugega partnerja in da si nista nonstop samo OB. lepo napisano. ampak to je isto ko s plavanjem. tudi ko prebereš priročnik za plavanje, se še vedno na polno utapljaš, tko da se proces slej ko prej konča; ko se utopiš ali pa ko splavaš.

še še. sam sama brezposelnost še ni problem. ljudje smo več ali manj nonstop zaposleni. če ne z drugimi, pa s samim seboj. problem je bolj v tem, da nam za to nihče noče nič plačat. ok, ok. ne smemo se hecat. obstajajo ljudje, ki imajo petnajst otrok in 400 eur na mesec. od tu čisto racionalni nasvet. ko delaš otroke pomisli kam špricaš.

ti kar lepo počas naprej brez prehitevanja. počas in ziher. na hit ne dobiš ničesar. ker, vse je v pojmih in abstraktnem načinu izražanja. in da to spremeniš v vsebino, je potreben čas.

tole se počutim tko dvoumno. sama nevroza oz. okvir v katerem si konstituiramo svet, nam daje apetite in želje na podlagi katerih vodimo svoje življenje. torej ti že po definicij ovira življenje. ker, če ga ne bi, bi postal psihopat. ampak vem kaj hočeš rečt. če predpostavimo, da obstaja nek svet, ki mu lahko rečemo, da je normalen in nadalje predpostavimo, da obstajajo racionalna živa bitja, ki so sposobna medsebojnega sodelovanja in komunikacije, ter da obstajajo neki smiselni in racionalni imperativni, ki so prav tako normalni, potem nam ta naša mala nevroza ne naspotuje pri prisvajanju statusa normalnosti. torej, da. mi ovira life. sicer grenko, a moram priznat.

ne, on pravi da delitev objektivno-subjektivno ni primarna temveč že izvedena dejanskost. tko, da je odvisno v katerem redu diskurza si. če si v objektivno-subjektivnem potem nima, če si v redu diskurza svetnika, za kogar je vse Eno, potem ima. če si pa slovenski navijač, pa pač skačeš. libido se pač mora sublimirat v nek red.