nimbus

se naredi ja... je pa vseeno boljše, kot če ti izreče sožalje.

saj je obojestranski. človek je do relativnostne teorije dejansko verjel v newtonove zakone. z novo paradigmo jih je moral malo popravit. ta korektura je bila nevidna za oči, otip in štoparice 19.-stega stoletja. in RT je čisti teoretični konstrukt. ni tko, da bi na podlagi videnja gradil teorijo, kot pravijo, da jo je galilleo s kotaljenjem krogel. in seveda znanost še ni zadela steno. z novimi einsteini bo prišla nova paradigma in s tem nova zavest, čeprav je res da vsako višjo stopnjo (abstrakcijo) privlači in zanima vse manj in manj ljudi. najbvolj konkretna univerzalnost, ki jo človek hoče in mora razumeti, so še vseeno zibajoči se joški. pol, mogoče po n-tem orgazmu, se vpraša še pol kaj drugega. v vzhodnjaškem jeziku enako... sami si ustvarjamo majo in vanjo sami verjamemo. ampak vseeno, brez nič ni Nič. Tko da, nekaj vendarle mora bit. xraibnowx

ja, ravno to pravi husserl, da je objektivnost lahko podana samo na podlagi subjektivnega. samo če so izpolnjeni vsi subjektivni pogoji (recimo če imamo vsi roke, ki enako čutijo na otip in oči, ki imajo enako radi obline okrog bokov ter predstavo spolov, ki se hočejo zdužiti) lahko govorimo o objektivnosti (vsi prav dobro vemo kaj pomeni dobra mrha in se o tem več ali manj strinjamo). je pa res tudi, da imajo konjski bogovi kopita. torej, kaj s to subjektivnostjo ali leži na hrbtu ogromne želve evo, to je vprašanje za nekoga, ki študira sofiste.

berem freudovega podganarja. na kratko se gre o igri med ljubeznijo in sovraštvom. tako se lahko zgodi, da nezavedno nekaj sovražimo, zavestno pa ljubimo. zavestno v tem primeru predstavlja moralo, nezavedno pa čisto in surovo zlo (gledano z moralnega vidika seveda). in pravi f., da ravno pri teh prisilnih nevrozah drži, da moramo kot po pravilu določene trditve pač obračati, da pridemo do pravega pomena. no, pa pride na primer, ko je moral it ta podganar na pogreb (mislim, da svoje matere) pa je zaradi bojazni, da se ne bi začel smejat (ravno ta fora, da je nekaj resnično, drugo pa igrano), raje napisal pismo, kjer je pa prišlo do spontane napake. namesto p.c. napiše p.f. (p.c. = pour condoler, p.f. = pour feliciter). in zdaj moja izkušnja. pri nas so nardil nov britof oz. tisto stavbo kjer se izreka sožalja in se ljudje zberejo za pogrebom. no, in imamo pogreb strica. ostali so šli že prej gor, jaz sem pa neki delal in še fotr, ki ne mara teh stvari pravi, da greva potem skupaj gor. pravim ok in pol mi začne nekaj razlagat kako in kaj, pa me sploh ne zanima preveč, in ga kar prekinem z besedami:"ja, greš tja u tist cimer in jim čestitaš!" In fotr men prav, ne čestitat, SOŽALJE izrečt. in pol jaz hodim tam po britofu totalno preokupiran, da ne bom zajebu, z besedami v glavi... MOJE SOŽALJE, MOJE SOŽALJE, MOJE SOŽALJE, MOJE SOŽALJE... v glavnem. to je dejansko res. zdej je sam vprašanje kje, kdaj in kako sem postal . . . prisilni nevrotik

to sem mogu napisat, ker je dober ugovor produkcijski metafiziki. produktivnost, dobiček, izkoriščenost, rentabilnost, obvladljivost, ekonomičnost, stopnje rasti, delež nečesa v nečemu, koeficienti obračanja česarkoli, tržni deleži, investiranje, doba vračanja, lizing, fafing, kooperacija, prevzem, franšiza, lastno financiranje, sekuritizacija, kotacija, menedžerski prevzem, zlata padala, strupeni tabletki jao, jao... ma tolstoj ni po količini nič, kot je to bolano trenutno stanje človeštva. Vsakdanje praktično življenje je naivno, je nekak izkustven pristop, nekako umišljanje, vrednotenje, delovanje noter v svet; vse izkustveno intencionalno delovanje, po katerem stvari so preprosto tu, pa se pri tem odigrava anonimno: v izkustvu človek nič ne ve zanje; in isto velja za dosežke mišljenja: števila, predikativna dejanska stanja, vrednote, dela – vse prihaja ob njegovem skritem delovanju na dan in se od člena do člena izgrajuje: pogled zajema samo nje. Nič drugačna ni stvar v pozitivnih znanostih. To so le naivnosti neke višje stopnje, tvorbe neke pametne teoretske tehnike, ob katerih pa niso razložene intencionalne funkcije, iz katerih navsezadnje izhaja vse. Sicer znanost vztraja na tem, da lahko upraviči svoje korake in da sloni na kritiki. Toda njena kritika ni poslednja spoznavna kritika, ni študij in kritika izvirnih funkcij, ni odkrivanje vseh njenih intencionalnih horizontov, ki nam edini dajejo zajeti »domet« evidenc in, korelativno z njimi bitni smisel predmetov, teoretskih konstrukcij, vrednot in smotrov. Zato pa imamo – in ravno na visoki stopnji modernih pozitivnih znanosti – probleme z osnovami, s paradoksijami, z nerazumljivostmi. Prvi pojmi, s katerimi oprerira kaka znanost in ki določajo smisel njenega predmetnega področja ter njenih teorij, so naivnega izvora, imajo nedoločene intencionalne horizonte, tvorbe še neznanih, v grobi naivnosti odvijajočih se intencionalnih funkcij. To ne velja samo za specialne znanosti, temveč tudi za tradicionalno logiko z vsemi njenimi formalnimi normami vred. Vsak poskus historično že ustaljenih znanosti, da bi se dokopale do boljše lastne utemeljitve, do boljšega samorazumevanja, do razumevanja lastnega smisla in lastne aktivnosti, vse to je kanček znanstvenikovega samoovedenja. Obstaja pa radikalnejše in univerzalnejše samoovedanje, namreč samoovedanje fenomenološke zavesti, v kateri sta radikalnost in univerzalnost neločljivo povezani, a prav tako povezani tudi s fenomenološko metodo samoovedenja v obliki transcendentalne redukcije ter intencionalne samorazlage po tej redukciji odkritega transcendentalnega ega in še sistematskega opisa v logični obliki intuitivne eidetike. Eidetsko in univerzalno samotolmačenje pa pomeni gospostvo nad vsemi le predstavljivimi ter egu in trasncendentalni intersubjektivnosti »vrojenimi« konstitutivnimi možnostmi. Edmund Husserl, Kartezijanske meditacije, str. 178

Pesem kar tko mal Naša psihična konstitucija in vse te intecije, načrti kaj vse bomo naredili s temi ubogimi življenji, se porazgubijo v smereh povprečnosti. Tisto kar nas dela edinstvene, je tisto česar se hočemo na vsak način znebiti. Vstopamo v vloge in vloge nas vklepajo. In tako se vedrost dvajsetih let spremeni v zaskrbljeno preskrbovanje srednjih in svet plaho zroče zadnjih let. Svet se pa godi v trenutnih manifestacijah in se mu niti ne sanja kako zablodeli so naši umi. Ne vedeti, ne misliti, ne soditi, v skrajnem pomenu, celo ne biti... to so naši imperativi. Za vse ostale obstajajo pa razprodaje. Živel kapitalizem x!x

včasih veliko bolj. všeč mi je vsebina/besedilo, ki govori proti nasilju močnejšega. zdaj, ko se že bolj staram in me dvajsetletniki že redno vikajo, se je tudi moj glasbeni okus malo bolj umiril. matrix izvedba

ja, lia *** Danes sem prebral skoraj dve strani knjige nekega mističnega pesnika in sem se smejal kot nekdo, ki je veliko jokal. Mistični pesniki so bolni filozofi in filozofi so blazni ljudje. Kajti mistični pesniki pravijo, da rože čutijo, in pravijo, da imajo kamni dušo in da reke doživljajo ekstaze ob mesečini. A rože, če bi čutile, ne bi bile rože, bile bi ljudje; in če bi kamni imeli dušo, bi bili živa bitja, ne bi bili kamni; in če bi reke doživljale ekstaze ob mesečini, bi bile reke bolni ljudje. Potrebno je, ne vedeti, kaj so rože in kamni in reke, za govorjenje o njihovih občutjih. Govorjenje o duši kamnov, rož, rek je govorjenje o samem sebi in o svojih napačnih mislih. Hvala Bogu, da so kamni samo kamni in da reke niso nič drugega kot reke in da so rože le rože. Jaz pišem prozo svojih verzov in sem zadovoljen, ker vem, da razumem Naravo od zunaj; in ne razumem je od znotraj, ker Narava nima notranjosti; drugače ne bi bila Narava. Pessoa

Prijatelj Karlos, z grenkim priokusom a vendar vedrega razpoloženja vam naznanjam, da je Hegel že kar nekaj časa pred vrati, a mu jih kljub temu še nisem uspel odpret. V življenju je pač tudi tako, da dobi človek na vsake toliko dni tudi par položnic in potem se vse lepo in vzvišeno ustavi. Zato ni res samo to, da je življenje sestavljeno iz malenkosti, res je tudi to, da je sestavljeno iz nizkih strasti. Poskusi prodajati modrost in postal boš revež.

ja, ja... naslednjič gre pa zares.

Lia, to ni žalostna pesem. To je pesem dejanskega občutenja. V bistvu je vsa poezija čutenje. Zato ni dobre in slabe poezije, vesele in žalostne, temveč samo takšno in drugačno . . . čutenje.

še matrix izvedba...

Resnično bi si želel z eno samo dušo čutiti: da nisem le eden od drugih, me ne neha prekliti. Da nimam doma, gre. Da nimam miru, še dobro, in da ne pripadam. A ker imam toliko duš, ne morem imeti niti svoje duše. Pessoa

opravičilo sprejeto. ah, veš kaj. sem si mislil, Antoninus ima trenutno pač intenzivne odnose z Marxom in ni da bi se preveč vmešavu. Dolar daje tut meni podobne občutke. ko da nam v praksi podaja bistvo "žuisans-a". na predavanje vedno pridem s pričakovanjem, na njem koncentrirano sledim njegovi misli in zadovoljen tudi odidem, vendar vedno z nekim grenkim priokusom, da pa nekaj vendarle manjka. in to absolutno bistvo simboliziram v izgovoru, da je pač spet malo zabluzil. upam, da mi v ponedeljek uspe prit.

sam, a ni to samoumveno . . . rajš bicikel na polno, ko pa da bi pijan v mikrofon krulil: KDOR NE SKAČE NI SLOVENC. ker seksa itak nihče. večinoma jih/nas je samo polna usta.

another world, another time... in the age of wonder

Gnus. Hotenje ničesar. Obstajati, da se ne umre. Kot ima hiša pročelje, imam ta način, da sem. Gnus. Hotenje ničesar. Sedem na rob ceste. Že utrujen od poti grem do sosednjega kraja. Toda gnus. Nič me ne obtežuje, le hotenje, ki se je zasnulo v tistem, česar ne mislim več, kot kdo, ki še kar naprej zre... Pessoa

ok, zdej ko sem na 24ur.com prebral kako se izogniti vratnem krču pri oralnem seksu, lahko uspešno nadaljujem dan. spet ena iluzija. ljudje berejo o seksu in dobivajo seksualna sporočila na vsakem koraku (reklame itd.) od jutra do večera, z rednim partnerjem pa seksajo enkrat na mesec. toliko o seksu, mačotih in izvedencih o G-točkah. pol ko pa rečeš jaz pa ne seksam, si pa največji čudak.

to me spominja na one s podbradkom in prešvicano spodnjo majico, ko se s pivom v roki in požrtimi štirimi čipsi v predebelem želodcu s kavča nevrotično dere v televizijo:"Dej že zlet za tisto frdamano žogo prmejnduš."

Moje čustvo je pepel moje domišljije in jaz pustim pepel, da pada v pepelnik Razuma. Pessoa

naši so res dobr igral. se vid, da so še mladi in bolj igrajo za igro, kot pa za denar in špekulacije kako se bojo potem prodali po klubih. če v katerokoli delo vložiš svoje srce, ne more bit napačno, pa če nobenemu ni všeč. ampak to je vseeno le fusbal in pri tem športu ne morem nikol spregledat tistih pijanih množic in debilnega obnašanja, ko je sram mene pred tv-jem, ki to trezno gledam in tega nisem počel. zato bo zame fusbal vedno šport, ki po večini privlači debile in primitivce... iz česar pa izzvemam fusbalerje same. oni so pač novodobni gladiatorji.

še nikol v življenju nisem gledu s takim veseljem slovenskega fusbala. fantje so se res borili. svaka čast.

Bistvena je ljubezen. Spol je samo slučaj. Lahko je enak ali drugačen. Človek ni žival: je inteligentno meso, četudi včasih bolno. Pessoa

da, da... MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE OPOZARJA, DA JE ŽIVLJENJE ŠKODLJIVO. PRI NEPOSREDNI IN BREZKOMPROMISNI UPORABI LAHKO POVZROČI MOČNE HALUCINACIJE, V SKRAJNEM PRIMERU PREVZEM IDENTITETE IN IGRO VLOG. O TVEGANJU SE NE MORETE POSVETOVATI Z ZDRAVNIKOM, KER ZDRAVNIKOV NI. VSE OSTALO JE FIKCIJA.