Skoči na vsebino

Boudika

Lunin Odvisnik
  • Št. objav

    2.000
  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    42

Vse kar je objavil/a Boudika

  1. Povsem razumljivo se mi zdi, da se ljudje ne strinjamo v vseh pogledih (kako bi bilo dolgočasno, če bi se). Mogoče si narobe dojel, da me to moti ali da tega ne sprejemam. Človek si razčiščuje svoje koncepte prav preko soočanja z drugačnim mnenjem. Zame strinjanje ali nestrinjanje z nekom ni kriterij dobrega ali slabega odnosa. Zdi se mi, da sem prišla do razumevanja tvojega pristopa in mi je zdaj povsem jasno, da izhajam iz drugih izhodišč. Ki so zame prav toliko pomembna kot so tvoja izhodišča zate. Spontanost in sprejemanje doživljam povsem drugače. Prav tako ljubezen. Če nekdo, ki me ne pozna in ne razume trdi, da me ima rad, nimam s tem kaj početi. Prav tako vem, da če jaz nekoga ne poznam in ne razumem, ne morem s svoje strani govoriti o ljubezni. Do neznanca lahko kvečjemu (v najboljšem primeru) delujem z neko človeško empatijo in naklonjenostjo, moje sprejemanje pa je vezano na tisto, kar v tem neznancu trenutno vidim. Ne vidim smisla v tem, da bi se človek vnaprej obremenjeval s sprejemanjem in ljubeznijo, ker se to lahko zgodi le spontano ali pa se sploh ne. In v obeh primerih je to v redu. Se opravičujem, ker egoistično vlečem to temo naprej in sem jo zdaj res uporabila samo za razčiščevanje svojih konceptov. Lep pozdrav
  2. Všeč mi je ta misel o sozvočju s seboj in svojim okoljem. Zame je to sinonim za srečo.
  3. Hm. To se mi zdi precej jezna reakcija na nekaj mojih osebnih stališč. Nekaj je mogoče tukaj nerazumevanja, nekaj pa povsem različni izhodišč, iz katerih izhajava. Seveda se strinjam s tabo, da so ljubezen, sprejemanje in razumevanje osnova za pozitivne medčloveške odnose. Z njimi rastemo in se razvijamo. Razlika je v tem, da ti ves čas govoriš o odnosu med bližnjimi, jaz pa o naših izkušnjah z neznanci, kar je bilo izhodišče tega topika. Moja poanta je v tem, da sicer lahko nastopimo z ljubeznijo in sprejemanjem do uradnice za okencem, ni pa nujno, da bomo od nje dobili takšen odziv nazaj. Kar je seveda stvar njene svobodne odločitve. In če tako razmišljam, mislim, da me neupravičeno označuješ za brezčutno in ignorantsko. Prav tako ne pričakujem od recimo takšne uradnice, da me bo prosila za pomoč pri razreševanju lastne agresivnosti (če bi jo sploh prepoznala), in v tem primeru tudi ne vem, kako bi ji takšno pomoč lahko nudila. Ampak s tem smo že bolj pri problemu strahu pred neprijaznostjo kot pa strahu pred prijaznostjo. Da se ti zdi nek moj stavek zgrešen, me pa čudi, ker sem vedno verjela, da imamo lahko različna stališča in mnenja, ne pa tudi pravih ali zgrešenih.
  4. V mojih mislih so Kelti, ja. Boadicea, Boudicea, Boudica, Boudicca, Bodicca, Boudiga, ... Kakorkoli.
  5. Meni se zdi, da se ravno iz takšnih "preklanj" skristalizira, da ni vse tako simple. Da se ni treba zapirat pred prijaznostjo in ljubeznijo, se takoj strinjam - z vsakim. Drugače sem pa istega mnenja kot Taraja in Butl. Mogoče mi tudi preprosto ne leži spreminjanje ljudi. Se mi zdi bolj pomembno razumevanje. Naj se spreminjajo sami, če se jim zdi to potrebno.
  6. Odnos drugih do nas je vedno le delno pogojen z nami. Če bi lahko absolutno vplivali na obnašanje drugih do nas, bi to pomenilo, da drugi nimajo svobodne volje ali lastne identitete. Potem bi pristali v polju ene same manipulacije. Mislim, da ti govoriš bolj o neki pozitivni življenjski naravnanosti, ki seveda lahko spremeni marsikaj. Človek lahko spreminja svoj odnos do drugih - se pravi sebe. V tem smislu kreira odnose z drugimi in v marsičem lahko spremeni svoje življenje. Ko pa gre za naravnanost drugega človeka, se seveda ne morem strinjati, da jo bomo s svojim obnašanjem spreminjali. Lahko samo izbiramo naš odnos do te naravnanosti. Primer: kitajska zasedba Tibeta. Dalajlama je izbral pot miroljubnega protesta. Seveda se kitajska genocidna politika nadaljuje. Zaradi delovanja dalajlame ni narava določenih kitajskih politikov prav nič drugačna. Drugačen je odziv svetovne javnosti, ki je že prej razvila občutljivost za kršenje človekovih pravic. Dalajlama je našel ustreznejše poslušalce, ne trudi se z jalovim spreminjanjem tistih, ki se jih ne da spremeniti.
  7. Mogoče nisem čisto natančno napisala. Verjamem, da kvečjemu lahko postaviš meje drugemu. Da lahko pokažeš, kakšen odnos je zate sprejemljiv in kakšen ne. Na ta način lahko vplivaš na odnos drugega do sebe. Ne verjamem pa, da bo nekdo postal boljši človek zaradi tega ali pa iskreno prijazen.
  8. Meni se pa zdi, da mi ljudje veliko hitreje zaupajo, kot jaz zaupam njim. To mi gre na živce, ker verjetno kaže na neko mojo naivnost.
  9. Takole jaz vidim zadevo: Če smo sami iskreno prijazni, privlečemo in prepoznamo druge iskreno prijazne. To pa ne pomeni, da bomo dobili iskreno prijaznost od tistih, ki tega ne premorejo ali prijaznost hlinijo. Ne glede na to, kako prijazni smo, ne moremo preprečiti negativnosti drugega, če se tako odloči.
  10. O hvala, da si me tako nasmejal. To je bila pa proza, vredna Svetlane Makarovič. The best .
  11. V določeni točki se lahko vprašaš, ali ti je nekdo res pravi prijatelj, če te je že tolikokrat razočaral. Kaj pa tebi? Ti je vseeno?
  12. Malce sem prebrala komentarje na temo The Secret. Pa se mi zdi zanimivo, da je večina tako obrambno reagirala na razmišljanja in komentarje uporabnika Alana. Predvsem se mi zdi zanimivo, da večina komentatorjev kritično distanco označuje kot negativizem, kot nekaj slabega, motečega. Pravzaprav je ravno kritična distanca tisto, kar bi pričakovala od ljudi, ki proučujejo različna duhovna izročila, ki težijo k samospoznavanju in k razumevanju sveta okrog sebe. Še toliko bolj zato, ker se danes s pojmom duhovnost neverjetno manipulira in v njenem imenu počne stvari, ki z duhovnostjo nimajo veliko skupnega.
  13. Ok, očitno sem ena redkih, ki nikoli ni imela nobenih, prav nobenih izkušenj z duhovi. Najbrž se me izogibajo . Lepo bi bilo imeti kakšnega posvojenega domačega duhca .
  14. Se strinjam z napisanim. Svojo neprijaznost lahko opravičujemo z neko domnevno iskrenostjo. Ma ni fora v tem, da si iskren in hkrati grob do soljudi. Prav tako ni fora v tem, da se siliš v prijaznost, če tega ne čutiš. Fora je v tem, da se naučiš sprejemati sebe in druge, hkrati pa tudi postavljati in priznavati osebne meje. Je povsem normalno, da ne moreš biti prijazen, če si nekdo tega ne zasluži. Prav tako pa se tudi ne moreš kar znašati nad nekom, ker imaš pač slab dan in je nekdo pri roki. Vprašanje iskrenosti je po mojem tu bolj mišljeno v smislu nenarejanja, v smislu avtentičnosti. Nekaj povsem drugega pa je, če svoje slabe občutke prenašaš na soljudi z izgovorom, da si samo "iskren". Nespoštovanje osebnosti drugih in njihovih meja, ni izraz iskrenosti, ampak agresivnosti, brezčutnosti, tudi namernega poskusa prizadeti ljudi. Je neke vrste prenašanje odgovornosti za lastne nerazrešene probleme na druge. Nekaj drugega pa je, kadar bi moral človeka seznaniti z resnico, ki ga lahko prizadene, pa ima pravico to vedeti. Ampak tudi v tem primeru lahko izbiraš, kako boš to povedal.
×
×
  • Objavi novo...