Boudika

Sem tole preverila in Atos ni bil med psi, ki so napadli Megliča. Torej ni sporno, če je Vidic v prvih dveh komisijah, katerih član je bil, glasoval za njegovo vrnitev lastniku. Za Atlasa in Joy pa se je izrekel, da ne bo glasoval za njuno vrnitev lastniku. Torej je vse v redu in Vidic ni lagal v medijih, ne? Zame je to pomembno, ker toliko laganja na kupu človek težko prenese. Moje mnenje je, da o psih zelo malo veš in da nimaš nobenih izkušenj z njimi. Če nikoli nisi imel psa, je to še kar razumljivo. To, kar si ti predstavljaš o psih in kar meniš, da so tvoje izkušnje, je v bistvu odpor do njih. Zame je boleče, ker ste se večina tako spravili na pse in jih obravnavate kot problematične agresivce, medtem ko bi v bistvu morali predvsem pse zaščititi pred patološkimi lastniki in šele na tak način zaščititi tudi okolico. Zakonodaja bi morala biti bolj ostra do nevestnih lastnikov psov. In do takšnih nepravilnosti, kot so se zgodile v tem primeru. Pa smo spet pri politični korupciji.

Si ne upam niti razlagati, da ne bom kaj fasala, ker težim. No, po zadnjih izjavah Ministrstva za kmetijstvo je bilo takole: "V medijih večkrat omenjeni t. i. "prvi dve" komisiji sta bili imenovani s strani Veterinarske uprave RS v popolnoma ločenem postopku, in sicer pri ocenjevanju psa Atosa in ne za potrebe odločanja o psih Atlasu in Joy. Veterinarska uprava v tem drugem primeru ni imenovala svoje komisije,“ dodajajo. Torej je Vidic ocenjeval samo psa Atosa. Ne vem pa, zakaj so bili psi obravnavani ločeno, sta bila samo zadnja dva problematična?

Po številu objav bi rekla, da je za ovne značilno ne pretirano zanimanje za astrologijo.

Imate kaj za povedati o luni v raku?

Verjetno bi bilo treba definirati, kaj je to znanje o astrologiji. Meni se zdi, da se najdem v katerikoli natalni karti malo, v nobeni pa čisto zares, ali v kateremkoli znamenju nekoliko, mogoče še najbolj v ribi, s katero nimam nobene zveze. Sicer pa me je nekoč polovica ljudi prepričevala, da sem tipičen oven, druga polovica pa, da sem tipična riba (kar naj bi bila po ascendentu, pa sem naknadno ugotovila, da nisem). Če bi recimo rekla, da sem vodnar ali kozorog, bi me, predvidevam tudi v tem prepoznali Ne vem, kaj naj si mislim

Hm, ja grozno, da ne moreš verjeti nobeni javni izjavi več.

No, sem preverila, to je bil ansambel Trutamora Slovenica (kar se mene tiče krasna zadeva). Kopirala z neta: Trutamora Slovenica je ansambel za arhivsko oživljanje slovenske ljudske glasbene dediščine, ki predstavlja tako inštrumentalno kot vokalno in vokalno-inštrumentalno slovensko ljudsko glasbo pretekle in polpretekle dobe. Leta 2008 je ansambel dopolnil 30 let koncertnega predstavljanja slovenskih ljudskih pesmi in glasbil in je znan širši koncertni publiki; prvotno jedro ansambla je tvoril duo Omerzel-Terlep (Mira Omerzel-Terlep in Matija Terlep z gosti), ki je od leta 1971 zbiral ljudska glasbila in zvočila in jih predstavljal širem po svetu. Koncertna dejavnost temelji na etnomuzikoloških raziskovanjih slovenskih ljudskih glasbil in zvočil dr. Mire Omerzel-Mirit - v letu 2006 se je dopolnilo 35 let njenega etnomuzikološkega raziskovalnega dela - ter na obsežni zbirki glasbil (preko 200) arhivskih vrednosti ter rekonstrukcij.

Ni bila to nekoč Mira Omerzel Terlep - igrala in pela v triu z možem in še eno žensko? O tej njeni newagevski usmerjenosti ne vem nič, so pa predstavljali že zdavnaj pozabljene ljudske pesmi in so mi bili zelo, zelo všeč - po glasbeni kvaliteti in po načinu ohranjanja etnološke dediščine (če gre za isto osebo).

Kako je bil Vidic član komisije, če vsi mediji poročajo, da ni bil??? Vsi mediji lažejo ali kako?

S prvim komentarjem se ne strinjam (mislim, da ta komentar zadošča), z drugim pa. Free, mene pa malo skrbi, kakšen si ti v odnosu do ljudi, po vseh teh tvojih ekspertnih opisih psov.

V bistvu nisem pozabila nič citirati. Poglej, kaj je napisano na koncu teksta, ki sem ga citirala. Pa ne se razburjat.

Ja, saj se popolnoma strinjam s tvojim komentarjem. V dogodku, ki ga omenjaš, je lastnik ravnal pravilno, mati pa ne bi smela otroka pustiti brez nadzora. Reakcije opazovalcev se mi zdijo popolnoma zgrešene. Da morajo biti lastniki ob psu, se nanaša na tvoje druge komentarje, ki sem jih pozabila citirati in pa na moje izkušnje, ko sem zunaj. Hočem reči, da nikoli nisem doživela nobenih problemov, ko peljejo lastniki pse na sprehod - ker jih imajo pod nadzorom in ker smo tudi starši dovolj pazljivi. Pa se lahko krasno spoznavajo eni z drugimi. Včasih hočem odgovoriti na več stvari hkrati, pa je potem treba toliko pisati. Moja napaka.

Saj to se razume samo po sebi, da lastnik mora biti zraven psa in nadzorovati rizične situacije, prav tako pa mora starš biti zraven, če se njegov otrok približa tujemu psu. Ko otrok odrašča, se uči pravilnega ravnanja z živalmi.

Prav zanimivo se mi zdi, kako ste ob dogodku, kjer je tako hudo odpovedal človeški faktor, začeli s paranojo pred psi. Kar vsem nagobčnike, pa eliminirat, pa selekcije, pa zdaj berem, kako je treba vzgajati pse s tepežem, pa paranoja s številom pasjih ugrizov. Dajte še kanarčke evtanazirat, da boste ja varni. Free, jaz nikoli nisem imela problemov s psi. Sem bila veliko v stiku z živalmi v otroštvu, nikoli strahu pred njimi in danes srečujem vsak dan pse na sprehodu, pa vidim samo razigrane in radovedne pse in kultivirane lastnike, ki skrbijo zanje, kot je treba. Pa večina nima nagobčnika, pa majhni otroci so zraven, pa se ni nikoli nič zgodilo. Je pa problem, če bi radi ljudje dominirali nad vsem in krojili vsa bitja po svojih potrebah. Psa, ki varuje svoj teritorij, jaz pustim pri miru. Se mu pač izognem. Ga ne izzivam. Psi se odzovejo na agresijo ali strah. Če so lastniki asocialni in agresivni, postanejo psi njihovo ogledalo. To, da nekdo rabi štiri bulmastife, meni veliko pove o lastniku. In če nekdo ne ukrepa po več fizičnih napadih svojih psov na druge ljudi, to tudi veliko pove. Pa celotna procedura, ki je potekala po nam znanem scenariju. Tu bi bilo treba predebatirati osebnost ljudi, ne pa psov.

Aja, potem pa že.

Ja, vse dame, ki prevzamejo možev priimek, bodo znale povedati, kako se jim je življenje spremenilo . Zato ženske tako rade prevzemamo tuje priimke . Sicer pa mi niso tako napačna verovanja, da pomembni življenjski prehodi pomenijo spremembo identitete in s tem zahtevajo tudi ustrezno spremembo imena.

Ja, saj to gre zraven. Sicer, če to razloži en tujec enkrat, ni dolgi rok, ampak vseeno boljše kot nič. To je malo čudno napisano. Če profesorji opazijo, da skupina otrok maltretira drugega otroka, so dolžni reagirati. Če pa opazijo, da nek otrok izraža neko notranjo stisko, bodo pa menda prej poskušali diskretno najti razlog za to, preden otroka izpostavijo pred celim razredom.

Za kakšne delavnice ne bi vedela, čeprav bi se mi zdelo nekako logično, da bi kaj takšnega moralo biti. Saj jaz razen tistega zgornjega primera, v katerega nisem bila neposredno vpletena, nimam slabih izkušenj. Pri malčkih te starosti so itak starši zraven, pa tudi redko pride do kakšnih nasilnih izpadov. Problem so starejši otroci, če nimajo staršev zraven. Nekateri imajo zelo lep odnos do mlajših otrok, nekateri so pa tečni. Jaz pač rečem, kaj smejo in kaj ne, jim postavim mejo. Zaenkrat je to zadoščalo. Bomo pa videli za naprej. Pri otrocih starejših od nekaj let (včasih tudi manj) vidim, da nekateri nimajo problema deliti z drugimi in radi sprejmejo vsakega, nekateri imajo pa zelo razvit občutek lastnine in prilaščanja in/ali zelo agresivno uveljavljajo svojo nadmoč. V tem drugem primeru prihaja do problemov. No, saj pravim, bomo videli.

Ja, to je cela umetnost, pa prav posebno temo bi si zaslužila. Ja, jaz tudi vidim precej koristi v poznavanju borilnih veščin (sicer otroka vpišeš lahko, je pa na njem, če si bo tega tudi res želel). Sicer se po moje s tem trenira tudi psiha, ampak še vedno je pomemben tisti osnovni psihični temelj, ki ga otrok prinese od doma.

- svetovno, ampak še vedno mi ni jasno za moškega

Hvala za odgovor. Saj nekje delim podoben pogled. Ampak sem se ravno ob tej temi spomnila ravno tistega primera z babico in njenimi vnuki. Nisem bila neposredno udeležena, videla sem pa dovolj, da lahko trdim, da babica definitivno ni znala ravnati z vnuki. Kje so starši teh otrok, ali jih sploh imajo, ne vem. Stvar se me kao ne tiče, samo prepričana sem, da bodo reakcije vse okolice na tistega nesrečnega agresivnega dečka samo utrjevale njegovo samopodobo agresivneža. Zdaj, ali se res ne da nič narediti? Po moje je to stvar pripravljenosti družbe, da se bolj posveča problemu nasilja, na vseh nivojih. Da se veliko o tem govori, izmenjuje izkušnje in znanje. Da se bolj direktno sooča s starši - ampak potem bi bilo treba spremeniti naravnanost od storilnosti na medčloveške odnose. Pa saj je mogoče začetek že to, da se več ljudi zaveda, kje je izvor problema? Moj problem tam je bila pozicija opazovalke, ki nekaj vidi, pa čuti ob tem nemoč, da bi kaj spremenila. Se mi zdi, da smo danes nasploh nekje v takšni situaciji - da se veliko govori o problemih, pa zaenkrat zelo malo volje ali znanja za spreminjanje.

Kako pa izgleda razštelana ženska oz. moški? Jaz sem v erotični trgovini kupila povsem običajno spodnje perilo, ker me ni nihče opozoril, da se tja ne spodobi hodit .

No, kaj pa bi naredil v primeru, ki sem ga jaz opisala? Pa tukaj je zagotovo veliko staršev, ki morajo imeti kaj izkušenj z medvrstniškim nasiljem. Mislim, da bi se dalo kar veliko napisati na to temo.

Hecno, jaz si pa predstavljam, da je znamenje sodobnosti to, da si ženska več ne dopušča obremenjevanja s predsodki in stereotipi in da si svobodno izbira način življenja, ne glede na klišeje. Če želi imeti 10 otrok in gospodinjiti, zakaj ne? Če želi v življenju samo kariero, zakaj ne? Pa tudi, če ne želi nič od tega, zakaj ne? Zakaj bi morali vsi živeti po istih vzorcih? A ni znamenje sodobnosti ravno raznovrstnost življenjskih stilov? Ne vem pa, zakaj bi starostna razlika med otroki govorila kaj o osebnosti ženske. To se mi zdi en hud predsodek. Majhna starostna razlika med otroki ima veliko pozitivnih učinkov - otroci so skoraj sovrstniki, kar pomeni družbo, veliko skupnih interesov, ipd. Tega pri otrocih z veliko starostno razliko ni.

Zadnjič sem ravno razmišljala o tem, kako starši reagiramo pri medvrstniškem nasilju. Recimo na igriščih, kjer so starši pogosto zraven, posebej če so otroci zelo majhni. Na neko sicer simpatično lokacijo, kamor hodimo, včasih pride babica z nekaj otroki, ki delujejo zelo agresivno - do sedaj sem jih videla dvakrat. Prvič, ko sem jih videla, je eden izmed otrok poškodoval sebe, lahko pa bi tudi druge otroke. Drugič je močno udaril nekega fantka. Najprej je mama tega udarjenega fantka nadrla otroka, nato ga je nadrla še babica. Spomnim se, da sem razmišljala, da bi se ta mama morala pogovoriti z babico. Kaj bo ta otrok odnesel zgolj od nadiranja? Jaz sem zaenkrat še zraven svojega otroka, ker je majhen, ampak se sprašujem, koliko se vpletati kasneje, ko so otroci večji. Do kod iti z zaščito, do kod jim pokazati, naj se sami borijo. V prvih letih življenja vidim, da veliko pomeni, da starši tudi pokažejo otroku na pravilne odnose s sovrstniki, da vzpodbujajo pozitivne in da pokažejo, kaj ni prav. Predvsem pa opažam že zdaj, da so agresivnejši tisti otroci, kjer starši kažejo brezbrižnost do agresije. Ali reagirajo šele takrat, ko se dogodek zgodi (seveda z agresijo do otroka) ali pa še to ne. V bistvu ko, se soočiš z dejanjem nekega otroka, vedno prideš tudi do njegovega starša.