Boudika

Ne, nisem vedela, da naj bi bilo tako - tudi ne verjamem, da raziskave kažejo realno sliko vsakdanjika. To, da je človek pripravljen seks kupit, pomeni, da se mu ne zdi vredno investirat v svoj čustveni razvoj in v nek kakovostnejši odnos z drugimi. Meni se to že zdi čustvena škoda.

Hm, sanjala sem, da smo bili pri nas doma manjša družba in med drugim je bil na obisku tudi nekdanji znanec, ki je pred leti zelo mlad umrl. Debatirali smo o tem, kje naj bi potekala meja med Hrvaško in Slovenijo . Nato sem se v sanjah zavedla, da je znanec, ki se pogovarja z nami, pred leti umrl. Obnašal pa se je popolnoma enako kot takrat, ko sem ga poznala. Odločila sem se, da ga na samem povprašam glede tega fenomena. Žal se potem sanje nadaljujejo na Hrvaškem, kjer sem opazovala čudovito pokrajino ob morju in nato izvedela, da je tudi Madonna tako navdušena nad tem delom Hrvaške, da bo tu posnela spot. V mojih sanjah so se že pojavljali ljudje, ki so že umrli, ampak nikoli se nisem zavedala, da so tudi v resnici mrtvi. Tokrat je bilo prvič, da sem se spraševala, kako se lahko mrtev človek normalno pojavi med živimi, kot da se ne bi nikoli nič zgodilo. Tudi meni se zdijo to noro močne sanje .

Ker se tako zelo mudi - a dobimo še odpirač za konzervo za nagrado, če smo med prvimi stotimi kupci?

Ah, bejž no .

To je kar precej skregano z logiko, ja. Poleg potniškega centra bodo potrebne garaže na mestu nekdanjega Šumija in še marsikje. Logika kapitala je, da se gradi v strogem centru mesta in to bo neverjetna koncentracija ljudi. Dvomim, da se bodo modeli vozili do svojih luksuznih stanovanj s kolesi in trolami . Kako naj si človek to drugače razlaga, kot da hočejo ustvariti v centru elitno cono, in da je ta taksa namenjena zgolj temu, ne pa reševanju problema onesnaženega zraka. In to, kar so že drugi napisali: pri nas se sploh ne razpravlja o alternativnih virih pogona avtomobilov, čeprav je ogromno možnosti za to. Še en dokaz več, da v igri ni onesnažen zrak, ampak vse kaj drugega.

Sem morala pogledati tvoj profil, da potrdim svoj sum, da si moškega spola. To vse razloži. Če bi bil ženska, bi že vedel, koliko predsodkov je do samskih. Tam nekje od konca osnovne šole naprej . Če bi moški brali Dnevnik Bridget Jones, bi mogoče že dobili malce vpogleda v vsakdanje življenje (samskih) žensk .

No, saj itak, da jih klinc gleda .

Ja, prav zanimivo, kako ljudje razmišljajo. To je še ena stran poguma tistih, ki se odločijo, da bodo samski - treba je prenašati takšne predsodke

Ne, se kar strinjam s Prabho. Meni je obdobje samskosti zelo koristilo. Saj tu sploh ne gre za izbirčnost do partnerjev. Gre za čas, ki si ga vzameš zase, za svoje zorenje in za poslušanje sebe. Pa veliko poguma rabiš za to, da se boriš s svojimi hormoni in fatalnimi zaljubljenostmi. Zame je partnerska zveza, ki jo imam zdaj, prava. Že dolgo. Pa nisem izbirala. Samo prostor sem naredila sebi in s tem tudi odprtost za drugačne kvalitete v drugem človeku. Pravzaprav je škoda, da naša kultura tako podcenjuje samskost. Kot da je nek odnos že sam po sebi vrednota in kot da človek, ki je sam, ne bi mogel narediti kaj dobrega zase.

Mislim, da je ravno to, kar počne človek v vsakdanjem življenju, merilo njegove veličine. Ne moreš zlorabljati drugih ljudi in biti svetnik hkrati. Sai babi ni dokazana krivda, lahko, da je nedolžen. Ampak odziv njegovih učencev je zelo podoben odzivu krščanskih vernikov na duhovniško avtoriteto. Če je nekdo moralna avtoriteta, potem je sveto vse, kar počne, torej se ni treba spraševati o moralnosti njegovega početja. To ni pozicija nekoga, ki si prizadeva najti resnico. Odnos med učencem in učiteljem se ne bi smel izroditi v kult osebnosti. Tam, kjer ne obstaja pravica do dvoma, ni iskrenega iskanja.

Ma, recimo, da je prepoved kajenja šele začetek. Zdaj pa pridejo na vrsto še druge nesnage . In na koncu bomo vsi dišali kot rožice .

Ja, saj, dobro povedano. Če nosimo močne nerazrešene vzorce v sebi, se najdemo ravno s takšnimi partnerji, s katerimi lahko odigramo to dramo. Torej s takšnimi, ki imajo podobne pomanjkljivosti kot naši starši. Hotela sem samo reči, da ni nujno, da je tako. Da je mogoče veliko teh vzorcev predelati, če že obstajajo in preseči te drame partnerskega odnosa. Se strinjam, da mora biti partner tudi prijatelj, pa še nadgradnja prijatelja zapovrh .

Bistvo zlorabe je prav v tem, da človeku prepreči, da bi krojil svojo usodo. Občutek lastne udeležbe in krivde - kadar ta obstaja, ustvarjajo storilci s svojo manipulacijo. Dodatno pa lahko k temu prispeva še otrokovo okolje. Zato se mi zdi tako pomembno, da se ljudje zavedajo, da otrok ne more nositi krivde in odgovornosti za dejanje drugega in da otroku to tudi dajo vedeti. Kar se pa tiče duhovnih učiteljev: za Sai Babo ne vem, je pa mojo znanko nadlegoval duhovni učitelj v Indiji. Verjetno to ni tako redek pojav - tako kot ni med krščanskimi duhovniki. So to sklepanja na osnovi lastne izkušnje?

Če imamo pričakovanja in pritiskamo, po moje to ni prava ljubezen. Vsaj jaz to doživljam kot zgrešeno partnerstvo. Meni je dobro partnerstvo boljša vibra kot prijateljstvo. Je pa možno, da včasih tudi kakšen prijatelj diha za vrat in vsiljuje svoja pričakovanja. Sem že to doživela .

Saj ni, kdo pa pravi, da partner ne more biti tudi tvoj dober prijatelj?

Mislim, da je Matjaž čisto lepo napisal odgovor na to temo. Tisto, kar jaz opažam je, da razni "duhovneži", ki znajo vse razložiti s karmo, ponavadi tudi ne marajo ničesar slišati o preprečevanju pedofilije. To naj bi bila pač zasebna stvar žrtve in storilca. Dejstvo pa je, da bi bilo neprimerno manj otrok zlorabljenih in prej zaščitenih, če bi bili odrasli bolj ozaveščeni in če bi se malo manj trudili opravičevati nasilje nad otroki. Teorije o karmi so dokaj učinkovita psihološka finta, zaradi katere se ljudje niti ne trudijo ozavestiti in razumeti odnosov v družbi in tako pomagajo ohranjati status quo.

Zgolj poslušati zna zelo malo ljudi. Deliti nasvete ali vsiljevati svojo pomoč, ko te nekdo ne prosi za to, je najlažja stvar na svetu. Začutiti drugega in mu dovoliti, da je to, kar je, je precej težje. Zakaj se ne bi namesto reševanja učili sprejemanja?

Malo morje, dvomim, da za nobeno še nisi slišal. Nekaj primerov: - storilec in žrtev sta karmično povezana in ju moramo pustiti, da razrešita svoje karmične dolgove (storilec samo vrača vse hudo, kar mu je žrtev storila v prejšnjem življenju, žrtev pa mora to sprejeti) - žrtev je negativno naravnana, zato vzpodbuja ali ustvarja agresivnost v storilcu - storilci so nevedni in so pod vplivom zarote nam nevidne vladajoče elite itd, itd. Ponavadi spremlja te teorije prepričanje, da pomeni govoriti o problemu nasilja nekaj zelo neduhovnega in negativnega in da je to problem, ki se tiče samo žrtve in storilca ter prav nikogar drugega.

Imam tudi sama za sabo spolno zlorabo (niti ni pomembno ali pravni sistem mojo izkušnjo še uvršča v pedofilijo ali ne) in mi je v tolažbo, da zna nekdo razmišljati kot enapačtaka (in še nekateri drugi). Globljega razumevanja problema pedofilije pri nas obupno primanjkuje. Brez tega razumevanja se položaj žrtev pedofilije, pa tudi žrtev spolnih zlorab na splošno, ne more izboljšati. Me pa zelo moti, da se ravno v imenu duhovnosti pojavljajo zelo netolerantne teorije, ki blazno relativizirajo vlogo žrtve in storilca. Te teorije me spominjajo na preiskovalne postopke, ko se žrtev že začenja spraševati, če ne sodijo njej namesto storilcu. To ni duhovnost, ampak skrivanje za duhovnostjo, medtem ko opravičuješ zlorabo moči.

No, prvič ne vem, kaj je v tem, kar je Mura napisal takega, da bi lahko označil za budalaštino? V bistvu je navedel čisto tehtne razloge, medtem ko si se jim ti res lepo izognil. Mogoče obstaja kaj, s čimer se ne želiš soočiti? Hočem reči: ni vse, kar je v nasprotju s tabo, slabo ali neumno.

Ja, to je res - nekdo lahko hlini prijaznost zaradi strahu. Ne vem: recimo zaradi strahu, da sicer ne bo sprejet v družbi ali da bo recimo odpuščen, ker je premalo prijazen do strank. Če pa govorimo o strahu ljudi pred prijaznostjo drugih, pa mislim, da se nanaša na drug tip ljudi. To je strah pred preračunljivo prijaznostjo ali celo kaj hujšega. Od manipulacije, izkoriščanja do skrajnih primerov kot je npr. prijaznost pedofila ali skritega psihopata. Hlinjena prijaznost zajema ves ta spekter. In ne strinjam se z Matjažem, da je ta del spektra nepomemben ali zanemarljiv. Vse to je del naše realnosti.

Ne zdi se mi, da smo ravno prijazni, smo pa (morda) avtentični

V tem primeru sem jaz govorila o enem samem človeku, ne o dveh. O številnih možnih reakcijah v enem človeku in o potrebi, da je avtentičen v svojih čustvih. Da si jih priznava in jih sprejema. To, kar ima človek razčiščeno v sebi, po moje samo izostri njegove senzorje, da lažje prepoznava pristnost od narejenosti. Narejenosti drugih pa tudi s svojo razčiščenostjo ne boš odpravil - to je stališče glede katerega se midva pač ne strinjava in zaradi česar sploh debatirava. Strah in nezaupanje, ki ju ti precej omenjaš, z narejenostjo nimata veliko zveze. Tista prijaznost, katere se ljudje bojijo, ni rezultat blokad in strahu, ampak je preprosto zavesten vzorec, ki ga ne moreš spremeniti brez svobodne volje drugega. Avtentičnost nam pomaga, da ločujemo prijaznost od "prijaznosti". Vem, da se tukaj ne strinjava in tako bodi . Ti se osredotočaš na razloge, zakaj se ljudje "prijaznosti" sploh bojijo, jaz pa se osredotočam na problem nepristne prijaznosti. Nič na tem svetu ni očitno. Očitno je lahko tebi, ne pa tudi samo po sebi. Drugačno stališče od tvojega ni nujno izraz neke notranje nerazčiščenosti. V to sem prepričana, mene sicer to moti, kadar se koncepti ne razčistijo. Ampak ne toliko, da bi nesmiselno gnala stvar naprej. Tako, da bom tukaj nekako končala, če ne bo kakšne posebne nuje .

Ne vidim smisla v tem, da bi se človek vnaprej obremenjeval s sprejemanjem in ljubeznijo, ker se to lahko zgodi le spontano ali pa se sploh ne. In v obeh primerih je to v redu. vidiš- zame pa oba primera ne moreta biti v redu. S tem- kar ti rečeš- obremenjevati se- je nekomu drugemu samoumenvno. Enako je s prijaznostjo...Enako je z občutenjem in sprejemanjem ....nekdo se mora pretvarjati in dobesedno sliniti in tak se potem tudi boji lastnega nesprejetja, boji se prijaznosti, ker jo jemlje po svojem kopitu...ker izhaja iz samega sebe...ker ostale vrednoti po svojih notranjih kriterijih, ki so že ukoreninjeni v njem . In tak potem tudi potrebuje analizo vsakršne prijaznosti, ker ne zaupa- v prvi vrsti sebi ... Midva pa kot da se nikakor ne moreva razumeti. Najbrž imava kakšna različna ideološka izhodišča ali kaj podobnega. Namreč, zdi se mi v redu, da človek: - ali spontano sprejema in doživlja ljubezen - če pa pač ne čuti sprejemanja in ljubezni, sprejme to, kar čuti in se ne sili v nekaj tretjega Ti pa praviš, da ni ne eno ne drugo v redu? Tisto moje opravičilo pa je zaradi tega, ker je bila ta tema že zaključena in jo nadaljujem.

Je tvoj nick izraz navdušenja nad antiko, nad osebnostjo Antoninusa ali oboje?