Boudika

Odličen post.

Tu se moram zelo strinjati s fixminze.

Imaš čisto prav, da nam poskušaš zapreti gobec. Sicer pa debata ni mišljena v smislu, da bi izboljševala razmere v rejništvu - nismo pravi naslov za to. Največ bi lahko o tem povedali ljudje, ki imajo z njim direktne izkušnje. Saj to itak velja za vsa področja življenja.

Hvala za to tvoje poučevanje, ampak to je pa takšen primer nerazumevanja, da je že kar težko verjeti. Zaradi ene moje predpostavke, da naša kultura ne ustvarja nič manj duševnih stisk kot kakšna druga. In da ne bova do nezavesti obdelovali vseh predelov sveta, ki jih je prizadela kolonizacija - če je bilo razumljeno, da navijam za ukinitev dela strokovnih služb - ne, niti slučajno. Da predvidevam, da nudijo slabo nadomestilo za ustreznejšo socialno mrežo, ja vsekakor. Stanje je trenutno takšno, kot je. In upam, da bomo začeli razvijati kvalitetnejše socialne mreže, sicer bo problemov vedno več. Ko govorim o tem, da je problem razviden na kolektivni ravni (v primeru nekaterih staroselskih skupnosti), s tem mislim, da je bila marginalizirana skupnost kot celota (ne vem pa, kako naj ne bi tega posamezniki doživljali tudi kot individualno stisko, ljubi bog) in da večina ljudi razume zunanje vzroke, ki so privedli do vseh negativnih spremljajočih pojavov (seveda ni zaradi tega njihova grozljiva stiska nič manjša in dejansko je trpljenje skoncentrirano, kot praviš). Ko gre za našo zahodno družbo, pa je trpljenje razpršeno in varno skrito za zidovi ustanov ali primerno popredalčkano z določenimi zdravili. V nekaterih drugih predelih sveta sta beda in trpljenje razprostrta pred človekom, tako da praktično treščita vanj. Mi imamo to precej lepše zapakirano in skrito na pravem mestu, tako da se ti ni treba spotikati in greš lahko mirno naprej Pa ni to niti poziv k ukinitvi strokovnih služb, niti mnenje, da se ne da ničesar izboljšati, ravno nasprotno.

Strinjam se z vsem, kar je bilo napisano v tvojem celotnem tekstu, in res nimam občutka, da bi kdo tu zanikal odgovornost staršev za to, kar počnejo z otroki. Tudi to je res, da se ideje o karmi lahko uporabljajo zelo cinično in dejansko opravičujejo zlorabljanje (o tem sem enkrat pisala prav na tem forumu), ampak v tej temi sem jih razumela v zelo drugačnem kontekstu in nisem imela občutka, da bi kdorkoli poskušal s temi teorijami kaj opravičevati - gre za različno razumevanje in razlaganje teh idej. In tako kot praviš - ko enkrat odrasteš, ne moreš več kriviti staršev za svoja dejanja, prevzameš odgovornost za svoje življenje in za vzgojo svojih potomcev. Ampak spet pristanemo pri vprašanju vpetosti v čas in prostor. Če pogledaš nekaj generacij zaporedoma, lahko marsikje opaziš prenašanje vedenjskih vzorcev iz generacije v generacijo. To se dogaja nezavedno. Ti so lahko konstruktivni ali pa destruktivni, oziroma običajno mešanica enega in drugega. Če pogledam samo svoja starša, npr. (in če bi šla generacije nazaj, bi marsikje to še bolj držalo) - v primerjavi z mano sta imela neprimerno manj informacij, manj vzpodbudno okolje za ozaveščanje svojih vzorcev, manj priložnosti za spremembe. Če pogledam okoliščine, v katerih sta živela, lahko v večji meri razumem njuno ravnanje, kot če bi gledala s svoje današnje perspektive. Pa sem še vedno kritična do nekaterih njunih ravnanj in stališč. In ne glede na to, kako se trudimo in hkrati tudi zavedamo, da smo naredili ogromne premike, ni nikjer rečeno, da ne bomo nehote nekaj tistih vzorcev prenašali naprej. Pa enako velja tudi za stroko. Marsikaj, kar je bilo stoletja nazaj priporočljivo, danes velja za škodljivo, pa je izhajalo iz dobrih namenov in pač iz takratne zavesti.

Če sem kaj potovala po svetu, je malce pokroviteljsko vprašanje, menda ne misliš, da mi niso znani problemi koloniziranih ljudstev. To, kar uničuje pripadnike tradicionalnih skupnosti, uničuje tudi nas - samo, da je pri nas duševna stiska razumljena kot individualni problem posameznika (in ga skupnost navidez rešuje, kar pa vsebinsko največkrat pomeni čisto nekaj drugega), pri pripadnikih koloniziranih staroselskih skupnosti pa je problem manifestiran in opazen na kolektivni ravni. Ravno naša civilizacija je tista, ki se je izvila iz tradicionalnih socialnih struktur in sprožila njihov razpad tudi zunaj svojega jedra. Proces je vzajemen. Problem naše družbe je, da so vse te možne institucionalne oblike skrbi za človeka zelo slab približek, slaba alternativa nekdanjim socialnim mrežam. Zato je težko preseči eksplozijo duševnih stisk. Seveda so področja, kjer je divjal genocid, vojna, kjer se skoncentrirani begunci, bolj ranljiva in je tam stisk več. Ampak jaz govorim o načinu reševanja problemov v različnih kulturah - tradicionalni in moderni - ne pa o nevralgičnih točkah. Kultura današnjih Indijancev in aboriginov je bolj ali manj uničena, ne more biti pokazatelj tega, kako uspešno opremlja posameznika za življenjske spopade. Seveda se mi zdi iskanje rešitev nekaj pozitivnega, še vedno pa mislim, da ni v naši racionalno orientirani kulturi nič manj stisk in problemov kot v neki kulturi, ki pristaja na idejo o karmi.

Butl, meni se tudi zdi, da si freeja čisto narobe razumel. Verjamem, da imaš najboljše namene, tudi mene dostikrat razjezi neodzivnost družbe na določene probleme, ampak po drugi strani delamo napako tudi, če verjamemo, da lahko z našim posredovanjem rešimo vse probleme tega sveta oz. da so neke strokovne službe in institucije ustrezen odgovor na vse probleme tega sveta. Dejstvo je, da številni zapuščeni, zanemarjani in zlorabljani otroci tudi s posredovanjem vseh možnih institucij ne zaživijo takšnega življenja kot si mi predstavljamo, da bi bilo dobro. Nekaj ljudi poznam, ki so odraščali v rejniških družinah in vsi imajo zelo slabe izkušnje z rejniki in nekako to izkušnjo vlečejo skozi celo življenje. Seveda si ne upam posploševati in trditi, da je to neizogibni vzorec, ampak mi kot družba nimamo idealnih odgovorov na vse probleme. Velikokrat se institucije trudijo prikriti neuspešnost svojega posredovanja in se na zunaj prikazujejo kot koristne, pač zaradi svojega obstoja. Hočem reči, da poveličuješ in idealiziraš pomen stroke, ki tu in tam res naredi kaj dobrega, včasih s svojim posredovanjem povzroči celo škodo, večinoma pa gredo usode ljudi svojo pot, ne glede na zunanje intervencije. Keč je v tem, da ne glede na to, ali verjamemo v teorije o karmi ali verjamemo v aktivno spreminjanje sveta, so posledice precej podobne - ko gre za ukvarjanje s prikrajšanostjo ljudi. Nobenih pokazateljev ni, da bi bilo v naši kulturi, ki naj bi se aktivno ukvarjala z vsemi možnimi življenjskimi problemi, manj duševnega trpljenja in stisk ljudi. Verjamem, da bi bilo drugače, če bi imeli medčloveški odnosi večjo veljavo, ampak težko si predstavljam, da bi to lahko spreminjal s pomočjo institucij, kakršne obstajajo danes. Verjamem, da teorije o karmi lahko koga pošteno razjezijo, vendar jih jaz ne razumem kot izraz ravnodušnosti do trpljenja, niti kot namiga, da ni treba ničesar spreminjati, bolj kot vzpodbudo, da smo zmožni oceniti, v čem dejansko je naša moč spreminjanja in kje delujejo silnice, ki so močnejše od nas. Upam, da ne bom narobe razumljena.

Se strinjam s tem, da je pogled na posvojitve preveč idealiziran in poenostavljen. Je pa po moje malce problematično posploševati v katerikoli smeri. Verjamem, da obstajajo posvojenci, ki doživljajo posvojitelje kot svoje prave starše in tudi posvojenci, ki imajo težave s tem, da so posvojeni. Dva primera nista enaka.

V primeru bulmastifi gre za upravičen sum, da je bila zagrešena vrsta koruptivnih dejanj in preiskave so šele na začetku (z malo upanja, da bodo korektno potekale). Zakaj naj se ljudje ne bi zanimali za to področje? Problem je kvečjemu v tem, da se obnašamo, kot da se nas nepravilnosti v družbi sploh ne tičejo, nepravilnosti pa se dogajajo prav zaradi naše apatije in brezbrižnosti.

Ja, prav lepo vas je brat. Ja, sem tudi jaz raje prostovoljka zasebno, kot Cookie. Pa tole od Tantre je kirurško natančno poročilo o tem, kar se dogaja v NVO. To ni posamičen primer, to je širši vzorec. Kar je katastrofa. Si pa dejansko tudi jaz predstavljam s kvalitetnim prostovoljstvom nekaj takšnega, kar opisuje Andreja. Skupino visoko motiviranih, etičnih posameznikov, ki ne delujejo hierarhično, ampak enakovredno, vsi brez plačila, predvsem pa z znanjem in s potrebo po znanju. Skupnost, kjer so eni ljudje za enako delo plačani, drugi pa ne (četudi z manj odgovornosti in porabljenega časa), večinoma proizvede neke anomalije. O tem bi se dalo še kaj napisati. Free je nanizal toliko vprašanj in mnenj, da si moram vzet čas za prebrat. Seveda mi je pozitivni feedback pomemben, ampak moram reči, da ko sem podobno delo opravljala kot zaposlena, sem imela bistveno več manevrskega prostora in pristojnosti za dejansko pomoč ciljni populaciji in je bilo s tem tudi osebno zadovoljstvo bistveno večje. Dosti organizacij prostovoljcem (v primerjavi z zaposlenimi) namenja zelo nekvalitetna izobraževanja in tudi nekvalitetno podporo, predvsem pa malo manevrskega prostora ali pa sploh ne vedo, kaj bi z njimi. Pa problem korupcije v NVO, neskončna tema...

To področje je obupno neurejeno in kaotično. Raje bi videla manj prostovoljstva, pa tisto kvalitetnejše. Po drugi strani pa bi se morali vprašati, zakaj rabimo prostovoljstvo - zakaj je naša družba tako neurejena, da se moramo iti takšne korekcije. Prostovoljec si itak lahko vsak dan, ko pomagaš sosedu ali tujcu, brez kakšne družbene organiziranosti. Mogoče bi več naredili, če bi gradili na odnosih v družini, v službi, v bližnjem okolju. Sem delala kot prostovoljka in videla marsikaj in preveč, od tod moja kritičnost. Veliko ljudi gre v prostovoljstvo s podcenjevalnim, superiornim odnosom do družbenih skupin, katerim naj bi pomagali, pa se ga mogoče niti ne zavedajo. Veliko ljudi si na ta način zdravi svojo narcisoidnost. Brezveze se mi zdi forsirat prostovoljstvo (kar številne organizacije počnejo, ker se jim to finančno splača), če motivi niso pravi. V bistvu je mnogokrat tudi iskanje prostovoljcev način trženja, ki prinaša korist nevladnim organizacijam, ki pa se v realnosti in v odnosu do zaposlenih obnašajo kot kapitalistični lastniki. Medčloveški odnosi v številnih tovrstnih organizacijah so pogosto v podnu. Dalo bi se pisat knjige o tem. Skratka, dogaja se vse tisto, kar je skregano s samim bistvom prostovoljstva. Sem skoraj prepričana, da prostovoljstvo z načinom kot funkcionira pri nas, ustvarja več patologije kot je razrešuje. Po drugi strani - koliko ljudi preverja humanitarne organizacije, katerim nakazujejo denar, koliko se jih vpraša, kdo konkretno je dobil tista sredstva, ki so jih tako velikodušno razdali in kaj se je zgodilo z njimi. Pa to nenehno omenjanje nesrečne Afrike, ko gre za pomoč. Če se vprašamo, kako je sploh prišlo do tega, da Afrika potrebuje pomoč - ali se ne bi vprašali tudi - ali sodobna globalizacijska politika ne ustvarja vedno novih kriznih področij in je to vreča brez dna - oziroma ali s pomočjo pravzaprav ne pomagamo hraniti tega minotavra? Ali ni pomembno najprej poznati vzroke, ki povzročajo toliko nezadovoljenih potreb in iskati načine za njihovo uspešno razreševanje? Ne vem, mogoče bi si pa bolj prizadevali za omejevanje korupcije in za pravičnejšo družbo, kot da preprosto vsake toliko financiramo Karitas, na primer. Seveda prvo zahteva veliko več energije, znanja in truda in ti mogoče ne da avreole dobrotnika. Samo vprašam...

Vse kritike so na mestu, razen pretiravanja z "babjado" v pedagoških poklicih. Dejansko se res pojavlja neravnovesje, če določen poklic prevzema le en spol, ampak to ni edini problem pedagogike. Na fakultetah prevladujejo moški profesorji - a mi boste rekli, da je zaradi tega naše izobraževanje kvalitetnejše? Tudi učitelji v moji osnovni in srednji šoli niso bili nič kvalitetnejši od učiteljic. Največji problem vidim v tem, da izobraževalne institucije človeka ne vzgajajo celostno, ampak forsirajo tekmovalnost, storilnostno naravnanost, dresuro otroka za potrošniško družbo, v kateri vlada kapital. Le pri kom so se pedagoginje tega naučile? Kar se vrtcev tiče, je žal res. V bistvu pri nas prevladuje tudi povsem zgrešena logika, da je otroku že pri enem letu potrebna socializacija v vrtcu in da je vrtec nasploh najbolj primerno okolje za otroka. Kolikor poslušam nekatere slovenske mamice, ki so živele recimo v VB, je tam neprimerno več otrok doma z mamami, ampak zato vzpodbujajo družabna srečanja staršev z otroki - se pravi veliko bolj naravno socializacijo kot jo nudi vrtec. Sicer pa bo vse globlja gospodarska kriza morda temeljito premešala štrene trenutnim bivanjskim vzorcem in se bomo morali prilagoditi drugačnemu načinu življenja. Morda bomo imeli celo več časa eden za drugega, pa manj za kupovanje nepotrebnih stvari. Je pa tudi tako - marsikje se ljudje niso pripravljeni odpovedati številnim materialnim ugodnostim oz. se jim zdijo nujne, čeprav bi lahko živeli vsaj s pol manj. Čeprav je tudi res, kar pišete: razmere na trgu delovne sile so hud problem - zna biti zelo naporno, če te nekaj let ni na sceni - in situacija se samo še slabša.

http://www.rtvslo.si/slovenija/zadeva-bari...ovadenih/230676 Bo zadoščalo ali so potrebne dodatne razlage? Komisija za preprečevanje korupcije bo predlagala vladi spremembo zakona o upravnih sporih, ker mora državno pravobranilstvo, če hoče začeti postopek proti ministrstvu, pridobiti njegovo soglasje (v primeru Baričevič se je pokazala vsa absurdnost te pravne zanke). KZS je začela postopke za odvzem sodniške licence in prekinitev sodelovanja z Alenko Černe in Rajkom Rotnerjem. Sicer počasi, a vendarle premiki so.

ja, vsekakor, pod pogojem, da se starš tega zaveda. Drugače pa: ni isto vedeti, kaj je dobro za otroka in poznati otroka. V prvem primeru lahko stroka potencialno koristno sodeluje, v drugem primeru pa (razen v izjemnih primerih), starš ve več o otroku kot zdravstveni delavec, ki sreča otroka nekajkrat v življenju.

Zdaj me pa res zanima, kakšne izkušnje imaš ti kot starš. Ogromno. Od recimo tempiranja, koliko časa naj se doji dojenček, do zacementiranih mnenj o načinu spanja in uspavanja, do vrednotenja razvoja otroka, za katerega je sestavljen poseben vprašalnik. Poznam primer mamice, ki je bila že čisto uničena, ker po mnenju njene pediatrinje njen otrok ni dovolj hitro razvijal motoričnih spretnosti in je bila deležna celo mnenj, da je mogoče duševno zaostal. Danes se čisto normalno razvija, pri tem, da poznam otroke, ki so se začeli celo kasneje plaziti ali hoditi. Podobnih zgodb, mogoče samo malce manj hudih, poznam še kar nekaj. Predvsem v smislu, da ne upoštevajo okolja, v katerem se razvija otrok, ampak vse merijo z istimi vatli. Je to dovolj, ali moram obširneje razložiti?

Se zelo strinjam s Tonks, Zalayo in Cosmo. Delati s srcem in upoštevati edinstvenost otroka in njegove potrebe in ne ga tlačiti v kalupe, ki jih določa stroka. Ti so lahko samo neka dodatna opora, informacija, ne bi pa smeli prevladati. Zase vem, da sem bila hvaležna za prisotnost patronažne sestre in za podporo pediatrije, je pa res, da se v pogledih na nego in vzgojo otroka zelo razhajajo med seboj in da dajejo precej splošna navodila. Dostikrat tudi pozabijo postaviti na prvo mesto otrokove potrebe. Starš veliko boljše pozna svojega otroka in njegove posebnosti. V bistvu je najboljši učitelj v tem primeru otrok. Pa problem je nasedanje preveliki skomercializiranosti družbe. Ni vedno nujno, da je tisto, kar se prodaja kot odlično za razvoj otroka (od igrač, otroške opreme do raznih tečajev za dojenčke (!)), res koristno ali uporabno. Starši in otroci so pač ena hvaležna tržna niša in obstaja kup ponudnikov blaga in storitev, ki so pripravljeni razmišljati namesto staršev. Kar ni v redu. Ne vem, kaj se je pisalo v zvezi z izbraževanjem staršev, predvidam, da je bilo mišljeno v določenem kontekstu. Prvič, Šola za starše v času nosečnosti, se mi zdi čisto koristna zadeva, mogoče še premalo dodelana. Pa mislim, da tudi kakšna dodatna ponudba, če je kvalitetna in prilagojena aktualnim potrebam, ne bi bila odveč (drugo vprašanje je spet prehudo izkoriščanje te tržne niše). Neke delitve na normalne pa nenormalne se mi zdijo čisto nepotrebne, obstajajo pač različna mnenja in pristopi, mogoče je edino preveč ekstremno forsirati zgolj stroko ali pa jo nasprotno, popolnoma izključiti iz svetovanja staršem.

Imam enako izkušnjo. Nasploh opažam in izkušam, da stroka vse v zvezi z nosečnostjo, porodom in vzgojo otrok preveč tlači v neke kalupe in postavlja pravila, ki dostikrat niso življenjska, niso prilagojena posamezni ženski in otroku. Gre za pretiran nadzor. Če kolikor toliko spremljaš svoje počutje in se poslušaš, večinoma lahko boljše oceniš ali je nekaj še v redu ali ni.

Tudi ne, je kar fajn vsake toliko povedati, kar je treba in pohvala za napisano .

Se spomnim tega . Briljantno . Med slovenskimi filmi je malo tako duhovitih. Seveda je prikaz krutosti nekega režima, kot je rekel Free, ampak briljantna, fenomenalna parodija.

Tega nisem gledala, meni je bil Willis neprekosljiv v prav tako odlični srhljivki Šesti čut.

Se strinjam s temi nekaterimi .

Gold, lepo te prosim! Ko so Evropejci začeli z uničevanjem staroselskih kultur, so bili na neprimerno primitivnejšem nivoju kot civilizacije, ki so jih šli osvajat, elektriko so izumili veliko kasneje. Vodil jih je pohlep po zlatu in zemlji. In večji del staroselcev nima kakšne posebne koristi od civilizacijskih pridobitev, imajo pa uničeno identiteto in probleme, ki iz tega izhajajo. Torej - v samem izhodišču ni šlo za modernizacijo, ampak za prilaščanje z nepotrebnimi žrtvami. Tuje kulture itak same najdejo pot do civilizacijskih pridobitev, če so zanje zanimive, če pa nekdo z nasiljem forsira svoj sistem in izkorišča tujega, je to zgolj kršenje človekovih pravic, nič drugega. Drugače pa ne skrbi za mojo odvisnost od domnevnih civilizacijskih pridobitev. Sem preživela tedne brez vodovoda in elektrike in si to štejem za poseben luksuz. V vezanosti na določeno kulturo ni toliko problem tehnologija, kot določene kulturne vrednote. Ne pretiravat z zadevami, ki niso tako pomembne kot se zdijo.

O, vi presneti gurmani. Se morate prav hvaliti z mojimi najljubšimi vrstami zelenjave?

Navedel si tipično ideološko kritje agresivne globalizacijske genocidne politike. Kitajska samo nadaljuje uničevanje in izkoriščanje tradicionalnih staroselskih kultur v imenu domnevne modernizacije in napredka, kar je naša zahodna civilizacija že temeljito dokončala. Poglej si, kako živijo ostanki preživelih staroselcev v Avstraliji in ZDA, kakšno blagostanje in napredek je njim prinesla moderna civilizacija. Problem je predvsem v tem, da ima Zahod dovolj svojih zločinov na vesti, da bi imel moralno pravico pridigati Kitajski. Sicer pa enako ko ti razmišlja naš nekdanji veleposlanik na Kitajskem - Ivan Seničar in nas v različnih medijih razsvetljuje s svojo resnico. Njegov prezir do Dalajlame spominja na prezir nekdanjih krščanskih veleumov, ki se niso mogli zediniti okrog vprašanja ali so Indijanci ljudje. Sicer pa bi ti verjetno prikimal tudi naš Slavoj Žižek. Šla sem poslušat Dalajlamo, ko je bil na prvem obisku v Ljubljani. Letos žal nisem mogla. Lahko rečem samo, da je glede duhovne kulture tisočletja pred našo ekspanzionistično ideologijo in našim Ivanom Seničarjem (pa tudi Slavojem Žižkom).