xyz

Ne, ker tvoje resnice sploh ni najti ! Ti zgolj kopiraš izjave drugih ljudi in jih podajaš... šopiriš se takorekoč s tujim perjem

Sem tudi sam imel priložnost spoznati par ljudi, ki so kasneje "pristali" na omenjenih ustanovah, pa smo imeli poprej pogovore oz. so včasih prišli k meni po nasvet, ampak, kot se zdi, je marsikdo prekinil stik z menoj, saj me niso mogli emocionalno "cuzat" , dal sem jim pač različne nasvete kot možnosti, kako pristopiti k situaciji, seveda glede na lastne, omejene izkušnje in prav zato, ker sem teh omejitev zavedal, jim nisem nudil neke svete, absolutne rešitve, kot so izgleda pričakovali... bolj pomoč k samopomoči, kar pa je seveda proces in ne ekspres recept in v tem procesu se nahaja vsak, saj, koliko se lahko človek sploh nauči v npr. 100 letih ? Menim, da je biti objektiven nemogoče, tudi prav zaradi reči, katere omenjaš, lahko pa se človek vsaj zaveda lastne subjektivnosti in vedno ohranja nek dvom, neko rezervo oz. da "pacientu" oz. človeku, kateremu se npr. nasvet deli, vedeti, da to ni nujno tista edinstvena rešitev oz. sploh ni nujno, da je rešitev. Ampak, ja, premnogi rabijo občutek, da je sogovornik 100% samozavesten, občutek mame, mamice; prav tu leži menda recept za uspešnost premnogih t.i. gurujev in ne le teh, tudi recept za uspešnost premnogih pop-zvezd Odličen primer, , hehehe, sploh zaključek... ma ne, takole se medsebojno nategovat nikamor ne pelje Nisem ciljal na določeno zvrst prakse, temveč na določen način, ki npr. pacienta ohranja odvisnega od zdravnika oz. zdravilca... to se najde, ja, tudi pri hišnemu zdravniku, če ne celo zelo pogosto

Absolutno p.s. tnx za primer; sploh zelo zanimivo, ker iz prve roke.

Ja, na youtube je kar nekaj zadev. Torrent je sicer varianta, katere pa nihče pri zdravi pameti ne bi javno priporočal . Tu so še stvari kot je rapidshare ( http://rapidshare-search-engine.com/ ), mogoče v kombinaciji z jdownloader ( http://jdownloader.softonic.de/ ).

Se strinjam s povedanim. Tudi sicer dober point glede "energetske prve pomoči".

Le kako pridemo ljudje do ideje o svobodni volji, ko pa so možnosti omejene ?

Očitno nisi bral dovolj pozorno. Nisem pisal o tem, da bi zdravilcev ne potrebovali, temveč o pristopu, ki ga le-ti uporabljajo Res, zna pa biti težavno, če te skuša nekdo ohranjati v veri, da ga potrebuješ Dobro vprašanje... mogoče bi si poiskal nekoga drugega, ki bi znal zadevo pošteno mistificirati... ne, ne vem... vsekakor je taktnost pri takšnih posegih na mestu; biti poznavatelj strategije v oziru na človeško psiho... če bi npr. duhovnik najprej pošteno opral možgane svojih novopečenih podanikov, da bi v zanosu ponavljali njegove besede in gibe in jim kmalu zatem povedal, da so ovce, ker to hočejo biti in jih je zgolj učil račjega plesa ("račke"), bi ga eni verjetno linčali, drugi pa bi se naučili lekciji in bi bili hvaležni

jaz tud´

Saj, a predpostavka, da je v kritiki čustveni naboj, je lahko spet zgolj plod domišljije oz. tehnika zmanjševanja stresa... sploh pa je na forumu, kjer je vse, kar človek vidi, zgolj pisana beseda, čustva včasih težko prepoznati... se je zgodilo npr., da je sogovornik mislil, da sem jezen, verjetno samo zato, ker sem se debati posvetil bolj natančno, kot je bilo njemu/njej ljubo p.s. Objemček, gledaš kdaj Monty Python’s Flying Circus ?

Saj to je to... kot zdravilec ima človek možnost, da "pacientu" s primeri dokaže, da je sposoben zdraviti samega sebe. Jasno, da je lahko feedback soljudi pogosto veliko vreden, konec koncev je "duhovni učitelj" vseprisoten, oseben in neoseben hkrati (o.k., to je sedaj morda malo izven teme), a dejanjsko si z raznoraznimi verovanji sami ustvarimo vsa mogoča psihofizična stanja, ki lahko povzročijo določene fizične efekte. Da pa si človek kot zdravilec lasti "copyright" nad določenimi sposobnostmi, se mi zdi neprimerno; v veliko večjo korist bi bilo demistificiranje tehnik.

Ja. Drugače povedano -možgani se zadovoljijo s tem, da je nekaj definirano, pa četudi je to le na pol res (oz. totalna laž ); a na ta način jim je prihranjena določena mera energije, saj se jim tako ni treba pozorno ubadati z neprekinjenim raziskovanjem na podlagi dvomov. To s tišino sem tudi sam opazil; občutek, da je treba nekaj reči, sicer nekaj ni o.k., je res sranje... no ja, vsaj o vremenu se da vedno pogovarjati... mame, recimo, ko se srečajo, rade govorijo o svojih otrocih, hehe.

jaz mislim, da je edini način samomor v najbolj fizičnem smislu, v smislu pištola, vlak ali kaj podobnega (za mehkejša srca: to sedaj ni mišljeno kot napeljevanje), sicer se mora pač razviti neka toleranca, da se da bebljanje misli vsaj prenašati... nekoč sem poiskušal z mantranjem, pa je bilo še kar uspešno, ampak kurc, ko je treba konstantno nekaj umetno vzdrževati... sedaj mantram samo, če ne morem zaspati, da se zdolgočasim in uspavam. p.s. opaženo, tvoja izjava je bila torej vzeta resno ah, to je še kul, mene zna bolj motiti hrup... a sem počasi dvignil nivo tolerance... če pa imam šibke trenutke, lahko še vedno nažigam e-kitaro... Sem poznal par gay-ev in sem imel z njimi super pogovore... se mi zdi, da znajo biti gay-i pogosto manj opičnjakom podobni, saj smo sicer moški, kot znano, dostikrat precej primitivni Ampak ja, jaz pač ne morem reči, da sta dva gay-a dva tipa manj zame... in sem s tem dejstvom povsem zadovoljen

Pogosto je tako, saj na ta način človek navidezno ni konfrontiran z drugačnostjo, ob kateri bi njegov status (in njegove navade) znal postati vprašljiv... linija najmanjšega odpora, seveda spet navidezno. Navidezno zato, ker človek JE, hoče ali noče, konstantno konfrontiran s spremembo oz. je človek sam po sebi sprememba, čeprav mu njegova vera kaže drugače, v smislu "jaz sem takšen in takšen", "moje lastnosti so take in take", itd.. Ta identifikacija je stagnacija, je poiskus upora naravnemu toku dogodkov. To je, by the way, tradicija ; ) Saj te nihče ne sili. Jaz imam prav tako zelo malo prijateljev, lahko jih preštejem na prste ene roke, znancev seveda ničkoliko, a to nima veze... a prav ti prijatelji imajo različne načine življenja, različne poglede na svet in vse to smo ničkolikokrat predebatirali in se strinjali in nestrinjali, spremljali medsebojne življenjske "poti" in se čudili našim modrim in pa idiotskim odločitvam... če jim povem svoje mnenje, se ne oziram na to, ali jim bo povšeči ali ne; prav tako moram biti od njih tudi sam pripravljen na isto. Hec je v tem, da moj ali tvoj svet ni nikakršen svet, temveč zgolj halucinacija.

Kot sem uspel zapaziti, je tu, na forumu, prisotnih kar nekaj ljudi, ki se ukvarjajo z alternativnim/ezoteričnim/energetskim (itd., kakorkoli že to poimenujemo) zdravljenjem oz. hodijo sami (ali so hodili) k tovrstnemu zdravilcu. V mislih nimam reči, kot masaže, akupunktura, psihoterapije ipd., temveč bolj načine, katerih učinkovitost je težko dokazljiva oz. nedokazljiva. Sam sem predvsem mnenja, da znajo biti tovrstne metode sicer učinkovite, a da esenca njih učinkovitosti ni v zdravilcu, temveč v pacientu samemu in da je zdravilec zgolj ta, ki v pacientu vzbudi določene mehanizme, ki spet omogočijo potrebnim spremembam, da odpravijo bolezni oz. bolje rečeno -blokade. Glede na to sem obenem mnenja, da bi bilo od omenjenih zdravilcev pošteno in za pričakovati, da paciente predvsem naučijo samozdravljenja in jim ne nudijo možnosti, da pacienti postanejo od njih odvisni. V nasprotnem primeru so njih usluge dvorezen meč, ki na nek način ohranja pacienta bolnega v primeru, da ne hodi bolj ali manj redno k zdravilcu... na temu mestu bi bila morda celo primerna primerjava s parazitskimi življenjskimi vrstami, za katere je rečeno, da funkcionirajo tako, da svojega gostitelja konstantno ohranjajo na robu preživetja. Ne da bi bilo s tem kaj narobe, a zdravljenje to seveda ni, temveč bolj neke vrste simbioza (ti meni denar, jaz tebi samozavest). Seveda bi me zanimala Vaša mnenja na to tematiko, dragi so-člani lp, x

Ja, potem je tu še krivda, zlata zgodba zase. Zadnja leta sem znova in znova kritiziral oz. opominjal ljudi (ne iz foruma, temveč iz soseske ), na reči ali dogodke, ki so se dozdevale/-vali moteči... sicer v prvem trenutku neprijetna naloga, sploh pristopiti in odpreti usta, a vsekakor bolje, kot jeziti se sam v sebi ali, še huje, te ljudi kritizirati za njihovimi hrbti ali npr. klevetati... ista reč tudi tu, saj je, konec koncev, "real-life" VSE, tako forum kot tudi vse drugo... pa če se izkaže, da je moja kritika mimo (oz. če sem sposoben to dojeti, oz. če je sogovornik sposoben to predočiti), toliko bolje, se pač nečesa naučim... prav tako, ko sem kritiziran in v tem prepoznam določeno lekcijo.

Saj imaš na nek način prav, jasno, a ta metoda ni nujno alfa in omega... če kritiziraš nekoga, je ta kritika lahko konstruktivna in temu, ki je kritiziran, omogoči refleksijo, ga opomni. Seveda se obenem s kritiziranjem tudi izpostaviš (še posebej, če to počneš na emocionalen način -a težko je preko črk na monitorju določati, kdo je emocionalno vzburjen in kdo ne, vsaj pogosto). Če bi npr. rekel nekomu, ki je kritiziral Hitlerja, naj raje pogleda samega sebe, saj je vzrok nezadovoljstvu v njemu samem, bi bila to na nek način popolna nebuloza Prav tako, v večji/manjši meri, ko se kritizira karkoli...

Jaz sem se naučil zavestnega ne-branja.

Prizadetim se ni treba upravičevat, ker itak ne štekajo, saj so -prizadeti Tema je kul, na mestu, upam da bo služila svojemu namenu (ki je očiten).

Naslov bi bil morda pred 20 leti viden kot nekaj nezaslišanega, dandanes je popolnoma pussy-soft, ko bi rekli nekateri... na nek način celo srčkan. Sem vsekakor za to, da ostane. Ti pa verjetno tudi nočeš, da Unis masturbira s tvojo fotko v mislih p.s. nisem sledil drami z Mantis, niti je nisem zaznal, a je presenetljivo, da si sploh nekoga začasno "zamrznila"... glede na to, kako zateženi znamo člani tega foruma (in seveda ljudje na splošno) biti, te vidim kot precej tolerantno. p.p.s. Mantis; to mogoče res ni primerna tema.

Morda je bila to zgolj pikra šala ?

Ma ne, ne izhajam zgolj iz lastnega izkušanja... v bistvu sem skozi pogovore z ljudmi spoznal, da jih je kar nekaj šlo skozi to "temačnost" in da je minila... seveda lahko to definiramo kot depresijo ali celo kot akutno, kronično depresijo in posameznika pitamo z antidepresivi... če se to komu zdi rešitev, tudi prav. Ja, lepo se imej. To je sedaj uganka o roza slonu z rozinami namesto oči. Obstaja roza slon, ki ima namesto oči rozine in je vzrok vsemu obstoju, bistvo vseh bistev, esenca esenc... če ti tega ne veš, pač še nisi dovolj razvit. Dokazati, da ta slon NE obstaja, ne moreš ! AMPAK ! Pomeni to, da ta slon obstaja ?

Tudi pri Unisu Ljudje si nismo tako zelo različni, kot to rado verjamemo... to kar Unis opisuje, mi je popolnoma znano; sem že šel čez ta stanja in bom mogoče nekoč spet šel... ampak, kar je najbolj zanimivo: minilo je in če se slučajno spet pojavi, bo spet minilo in prav to spoznanje o minevanju mi omogoča ohranjati distanco do tovrstnih stanj, tako, da jih ne jemljem več tako zelo resno, kot včasih... v bistvu je to dejansko vprašanje samopomembnosti, kakorkoli že obrneš.

Hehe, ja, to sploh, ampak sicer sem mislil bolj to, da se tovrstni občutki (ki jih Unis opisuje) pojavljajo in izginjajo.

Kako, Unis, razumeš, da nisi telo ? Jaz sem to sicer nekoč menil, sedaj pa tudi v to dvomim.... a ni tisto, kar človeka določa, prav telo ? Sicer pa je to, kar opisuješ, popolnoma naraven proces, ki mine.... včasih se temu reče puberteta (in se ne nanaša zgolj na najstnike), ali pa kriza srednjih let.... v bistvu je to po moje bolj nekakšna želja odložiti odgovornost za svoje življenje, svoja dejanja.... teoretična možnost, ki potolaži zmedeno bitje, tako, da se ne počuti popolnoma ujeto.... v smislu: zajebal bom stvarstvo, zajebal naravo in se uprl njenim porivom.... s samouničenjem. No ja, zakaj pa ne, konec koncev.... nenaravno to biti ne more. Ne vem no, govoriš o nezlaganosti, obenem pa podajaš neke pravljice o duši.... od kod premnogim ljudem, ki se "ukvarjajo" z ezoteriko takšna gotovost, da smrt ni konec jaz-a, ostaja zame skoraj nerešljiva uganka.... edini odgovor, ki ga imam je: ego Si pač tako zelo navezan sam nase, da se tolažiš, da boš tudi po smrti obstajal (oz. kao "duša")... na ta način imaš vsaj nekakšno pravljično zagotovilo, da tebe, edinstvenega, ne bo nikoli konec

Saj to je to: NE BEREVA. Ti očitno tudi ne, razen tega, kar papagajsko ponavljaš... meni bi bilo vse prej do prebiranja besed iz prve roke. Prav zato tudi odpiram te strani, saj se vmes najde tudi kaj originalnega -tega seveda od tebe ne pričakujem; so pa tu tudi ostali uporabniki (tega verjetno nisi opazil), katerih besede rado berem... le da je to postalo rahlo naporno, saj moram preskakovati gore besed, katere si pripopal v teme. Temu se sicer tudi reče "love bombing".