Slovenija (uradno Republika Slovenija) je demokratična republika v južnem delu Srednje Evrope in skrajnem severnem delu Sredozemlja. Država na zahodu meji na Italijo, na severu na Avstrijo, na severovzhodu na Madžarsko, na vzhodu in jugu na Hrvaško. Prestolnica Slovenije je Ljubljana. Uradni jezik je slovenščina, na območjih s strnjeno naseljenostjo prebivalstva italijanske oziroma madžarske narodne manjšine tudi italijanski oziroma madžarski jezik. Slovenija je razdeljena na občine. Ima površino 20.273 km². Nahaja se na stičišču alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta. Slovenska obala Jadranskega morja je dolga 46,6 km. Najvišji vrh je Triglav (2864 m). Republika Slovenija je članica Organizacije združenih narodov, zveze NATO, Evropske unije in Schengenskega sporazuma. Vsebina [skrij] 1 Zgodovina 2 Gospodarstvo 3 Politika 4 Demografija 5 Upravna razdelitev 6 Geografija Slovenije 6.1 Naravne znamenitosti 7 Prazniki in dela prosti dnevi 7.1 Prazniki 7.2 Dela prosti dnevi 8 Viri 9 Glej tudi 10 Zunanje povezave [uredi] Zgodovina Glavni članek: Zgodovina Slovenije. Slovanski predniki današnjih Slovencev so se na ozemlju Slovenije naselili v 6. stoletju. V 7. stoletju se je oblikovala Karantanija, prva država alpskih Slovanov po padcu Rimskega imperija. Leta 745 je Karantanija v zameno za obrambo proti Obrom priznala bavarsko nadoblast, medtem ko je notranjo samostojnost ohranila do preoblikovanja v frankovsko grofijo leta 828. Verjetno se je v 7. stoletju na prostoru osrednje Slovenije izoblikovala še ena slovanska plemenska tvorba - Karniola, ki je v 8. stoletju tudi prišla v sklop frankovske države. V času od 8. stoletja se je iz Salzburga in Ogleja začelo širiti tudi krščanstvo. Okoli leta 1000 so bili napisani Brižinski spomeniki, prvi pisni dokument v slovenščini. V latinici je bilo zapisano tudi prvo slovansko narečje. V 14. stoletju je padla večina slovenskega ozemlja v posest Habsburžanov, kar je pozneje postala Avstro-Ogrska. Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno na dežele: Kranjsko, Trst, Istro, Goriško, Koroško in Štajersko. V letu 1848 so v Pomladi narodov med številnimi narodi tudi Slovenci s političnim programom zahtevali združeno Slovenijo. Z razpadom avstro-ogrske monarhije leta 1918 so južnoslovanski narodi nekdanje monarhije 29. oktobra 1918 razglasili narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Nevarnost s strani Italije, ki je zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo sta botrovali 1. decembra 1918 združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavija. Kraljevina Jugoslavija je med 2. svetovno vojno razpadla, Slovenci pa so se pridružili Demokratični federativni Jugoslaviji, uradno razglašeni 29. novembra 1945. Država se je leto kasneje 1946 preimenovala v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ) in še kasneje leta 1963 v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ). Današnja Slovenija je na osnovi plebiscitne odločitve razglasila neodvisnost od SFRJ 25. junija 1991. [uredi] Gospodarstvo Glavni članek: Gospodarstvo Slovenije. Slovenija je gospodarsko zelo razvita država. Je najbolj razvita tranzicijska država s staro rudarsko-industrijsko tradicijo in razvitimi storitvenimi dejavnostmi. Kmetijstvo je manjšega pomena, saj je obdelanih le 12 % površja. V turizmu so pomembna obmorska letovišča (Piran, Portorož, Izola, Koper, Ankaran, Debeli rtič...), smučarska središča (Maribor, Kranjska gora, Vogel, Kanin, Rogla...) in toplice (Radenci, Moravske Toplice, Terme Čatež, Terme Dobrna, Lendava, Maribor, Ptuj, Šmarješke Toplice...). [uredi] Politika Glavni članek: Politika Slovenije. Vodja države je predsednik, ki je izvoljen vsakih pet let. Nosilec izvršilne oblasti v Sloveniji je Vlada Republike Slovenije, ki jo vodi predsednik vlade. Poleg njega sestavljajo vlado še ministri. Predsednika vlade predlaga predsednik Republike Slovenije, z glasovanjem pa potrdi državni zbor Republike Slovenije. Nepopolni dvodomni parlament Slovenije sestavljata državni zbor in državni svet Republike Slovenije. Državni zbor ima 90 sedežev, ki jih deloma zasedajo neposredno izvoljeni predstavniki in deloma sorazmerno izvoljeni predstavniki (po eden iz italijanske in madžarske manjšine). Državni svet ima 40 sedežev, predstavljajo ga družbene, gospodarske, strokovne in krajevno pomembne skupine. Državni svet nima funkcije drugega (zgornjega) doma parlamenta, saj mu ustava teh pristojnosti ne zagotavlja. Parlamentarne volitve so vsake štiri leta, v državni svet pa vsakih pet let. [uredi] Demografija Glavni članek: Demografija Slovenije. Migracije prebivalstva po občinah v letu 2007: rdeča barva pomeni priseljevanje, modra odseljevanjeEtnične skupine, ki prebivajo na področju Slovenije, so:[1] Slovenci (83,06 %) Srbi (1,98 %) Hrvati (1,81 %) Bošnjaki (1,10 %) Muslimani (v smislu etnične skupine) (0,53 %) Madžari (0,32 %) Albanci (0,31 %) Makedonci (0,20 %) Črnogorci (0,14 %) Romi (0,17 %) Italijani (0,11 %) Avstrijci, Čehi, Nemci, Poljaki in Rusi predstavljajo manj kot 0,1% prebivalstva, pri 8,90% populacije pa je podatek neznan ali pa niso želeli odgovoriti. Pričakovana življenjska doba je bila leta 2005 73 let za moške in 81 za ženske. Povprečna naseljenost je 99 prebivalcev na km². Približno polovica prebivalstva živi v urbanih naseljih, drugi pa na podeželju. Uradni jezik je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost (ob meji z Madžarsko in Italijo), je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. [uredi] Upravna razdelitev Glavni članek: Upravna delitev Slovenije. Glavno mesto Ljubljana, pogled z Ljubljanskega gradu proti severu; v ozadju Kamniško-Savinjske Alpe.Slovenija je upravno razdeljena na 210 občin, med katerimi jih ima 11 status mestne občine. Poleg delitve na pokrajine obstaja 12 statističnih regij: 1.Pomurska regija 2.Podravska regija 3.Koroška regija 4.Savinjska regija 5.Zasavska regija 6.Spodnjeposavska regija 7.Jugovzhodna Slovenija 8.Osrednjeslovenska regija 9.Gorenjska regija 10.Notranjsko - kraška regija 11.Goriška regija 12.Obalno - kraška regija [uredi] Geografija Slovenije Glavni članek: Geografija Slovenije. Zemljevid SlovenijeGeografsko leži Slovenija v Srednji Evropi na stičišču Alp, Dinarskega gorstva, Panonske nižine in Sredozemlja. Podnebje je mešanica vplivov alpskega, sredozemskega in celinskega podnebja. Polovico njene površine pokrivajo gozdovi. V severozahodnem delu države prevladujejo Alpe z najvišjim vrhom Triglavom (2864 m). V smeri proti morju se razprostira pokrajina Kras. Njen podzemeljski svet skriva najveličastnejše podzemne galerije v Evropi. Postojnska jama in Škocjanske jame, ki so jih izklesale podzemeljske vode, skrivajo lepoto kapnikov. Slednje so tudi na Unescovem seznamu kulturne in naravne dediščine. Več kot polovico površine pokrivajo gozdovi - 1.163.812 ha (v Evropi imata več gozdov samo še Finska in Švedska). V Sloveniji je po naravovarstveni zakonodaji zaščitenega približno 8 % ozemlja. Največje območje zavzema Triglavski narodni park (83.807 ha). Pestra geološka zgradba, razgibanost v reliefu (od morske gladine do 2864 m nadmorske višine) ter dejstvo, da se Slovenija razprostira na štirih biogeografskih območjih, so omogočile bogastvo rastlinskih in živalskih vrst. V Sloveniji uspeva 3000 praprotnic in cvetnic ter 50.000 različnih živalskih vrst. Številni so tudi živalski in rastlinski endemiti. Podnebje v Sloveniji je alpsko, celinsko in sredozemsko. [uredi] Naravne znamenitosti Triglav, simbol slovenstvaGeometrično središče Slovenije (Geoss) Triglavski narodni park Kraške jame Robanov kot Topla Notranjski Snežnik Rakov Škocjan Krakovski gozd Donačka gora Kozlerjeva gošča Divje jezero Cerkniško jezero Blejsko jezero Sečoveljske soline [uredi] Prazniki in dela prosti dnevi Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji določa naslednje praznike in dela proste dneve:[2] [uredi] Prazniki 1. in 2. januar - novo leto 8. februar - Prešernov dan, slovenski kulturni praznik 27. april - dan upora proti okupatorju 1. in 2. maj - praznik dela 25. junij - dan državnosti 17. avgust - dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni (ni dela prost dan) 15. september - dan vrnitve Primorske k matični domovini (ni dela prost dan) 1. november - dan spomina na mrtve 23. november - dan Rudolfa Maistra (ni dela prost dan) 26. december - dan samostojnosti in enotnosti [uredi] Dela prosti dnevi nedelja po prvem pomladanskem ščipu - velikonočna nedelja in ponedeljek, velika noč binkoštna nedelja, binkošti (nedelja sedem tednov po veliki noči) 15. avgust - Marijino vnebovzetje 31. oktober - dan reformacije 25. december - božič [uredi] Viri 1.^ Dolenc D. s sod. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj, Slovenija, 31. marca 2002 (PDF). Statistični urad Republike Slovenije. 2.^ Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. (Uradni list RS/I, št. 26-1091/1991) [uredi] Glej tudi slovenska književnost Slovenska vojska Slovenska osamosvojitvena vojna zavarovana območja Slovenije [uredi] Zunanje povezave Slovenija je tudi v Wikislovarju, prostem slovarju.Wikimedijina zbirka ponuja še več predstavnostnega gradiva o temi: SlovenijaUrad vlade za komuniciranje - predstavitev Slovenije Uradni slovenski turistični portal Interaktivni zemljevid Slovenije CIA - Factbook (v angleščini) InfoSlovenia.be (v angleščini in nizozemščini) http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenija lol Triglavski narodni park Iz Wikipedije, proste enciklopedije Skoči na: navigacija, iskanje Zemljevid Triglavskega narodnega parka Tríglavski národni párk (TNP) leži na območju severozahodne Slovenije, natančneje Julijskih Alp. Je edini narodni park v Sloveniji in v njem velja poseben naravovarstveni režim, ki je strožji kot v krajinskih parkih. Na območju parka prevladuje visokogorski kras. Rastlinstvo v parku je značilno alpsko, vendar so zaradi bližine Jadranskega morja in vpliva sredozemskega podnebja na jugozahodnem delu parka prisotne tudi rastline iz tega območja. Park po površini meri 83.807 ha, njegova najvišja točka je Triglav s 2864 m, najnižja površinska pa Tolminka s 180 m. Park je bil poimenovan po Triglavu, najvišji slovenski gori, ki leži skoraj v središču parka. Vsebina [skrij] 1 Zgodovina 2 Zakonska zaščita parka 3 Hidrologija Triglavskega narodnega parka 4 Živi svet v Triglavskem narodnem parku 5 Jame in jamarstvo v Triglavskem narodnem parku 6 Nekdanje in sodobne dejavnosti v parku 7 Naravne zanimivosti v parku 7.1 Okoli Triglava 7.2 Proti Bohinju 7.3 Pokljuka 7.4 Nad gorenjsko ravnino 7.5 Visokogorje od severa 7.6 Visokogorje od juga 7.7 V dolini Soče 7.8 Ob zahodni meji 7.9 Iz Triglava proti najnižji točki parka 8 Koče in zavetišča 9 Muzeji 10 Cerkve 11 Spomeniki 12 Botanični vrtovi 13 Viri 14 Zunanje povezave [uredi] Zgodovina Zamisel za nastanek: avgusta 1908 je skupinica mož prehodila del Doline Triglavskih jezer. To so bili uradni udeleženci ogleda, ki ga je na pobudo seizmologa in naravoslovca Albina Belarja razpisalo državno gozdarsko oskrbništvo v Radovljici. Do uresničitve Belarjevega predloga za ustanovitev Naravovarstvenega parka nad Komarčo pa ni prišlo, ker za to ni bilo pravne podlage. Tedanji zakonski predpisi tudi niso dopuščali omejevanja paše. Tako smo zamudili s tem neuresničenim predlogom imeti prvi narodni park v Evropi. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu je leta 1920 Pokrajinski vladi za Slovenijo predložil znameniti Spomenico, katere zahteva je bila ustanovitev varstvenih parkov po zgledu drugih držav. Ustanovitev Alpskega varstvenega parka se je leta 1924 (Površina 1.400 ha) posrečilo Odseku za varstvo prirode in prirodnih znamenitosti in Slovenskemu planinskemu društvu za samo 20 let. Prvič je bilo uporabljeno ime Triglavski narodni park leta 1926. Zasluga za to gre profesorju Franu Jesenku, ki je 30. maja v dnevniku »Jutro« spregovoril o znamenitostih Triglavskega narodnega parka. Po izteku 20 letne pogodbe so ponovno ustanovitev parka ovirali predvsem pašniški interesi in nedorečenost v zvezi s pristojnostjo razglašanja parka. Ljudska skupščina Ljudske Republike Slovenije je dne 26. maja 1961 sprejela Odlok o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za narodni park pod imenom Triglavski narodni park (Površina 2.000 ha). Razširitev Triglavskega narodnega parka je bila sprejeta 27. maja 1981 z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (Površina: 83.807 ha). [uredi] Zakonska zaščita parka Poleg Zakona o TNP varujejo ta edinstveni alpski svet Ustava Republike Slovenije (členi 71, 72 in 73), zakon o varstvu okolja, zakon o ohranjanju narave, zakon o vodah, kmetijsko-gozdarski in drugi zakoni ter Alpska konvencija z njenimi protokoli. Najnovejša usmeritev pa izhaja iz Seviljske strategije za biosferne rezervate, ker je UNESCO julija 2003 razglasil Julijske Alpe za biosferni rezervat. [uredi] Hidrologija Triglavskega narodnega parka Krnsko jezero Tolminka v gornjem tokuV Triglavskem narodnem parku sta dve večji razvodji: reke Soče, ki izteka v Jadransko morje reke Save, ki izteka proti Črnemu morju Na pretežno razgibanem terenu gorskega krasa so omembe vredni tudi številni stalni slapovi. V posoškem delu parka so slapovi številčnejši. Največje jezero Triglavskega narodnega parka je Bohinjsko jezero[1], ki je tektonsko-ledeniškega nastanka. Znana so manjša Triglavska jezera. Eno izmed njih je tudi Črno jezero, od koder ponika voda proti slapu Savice. Visoko v gorah so tudi Kriška in Krnsko jezero [2]. za podrobnejši opis glej Hidrologija Triglavskega narodnega parka [uredi] Živi svet v Triglavskem narodnem parku Triglavski narodni park združuje na svojem območju izredno raznolikost ekosistemov. Zajema ostro visokogorje s svojim značilnim rastjem in življenjem, v vmesnih dolinah srečujemo prijaznejše okolje, na južni strani pa se na posameznih mestih pojavlja vpliv morja. za podrobnejši opis glej Živi svet v Triglavskem narodnem parku [uredi] Jame in jamarstvo v Triglavskem narodnem parku Velik del Triglavskega narodnega parka sestavljajo močno zakraseli zgornjetriasni karbonati. Površje je glaciokraško, na visokogorskih planotah najdemo številne vhode v kraška brezna, ki ponekod vodijo preko kilometra globoko v masiv. Razvoj visokogorskih jam je tesno povezan s pleistocenskimi poledenitvami. Območje parka je eno najbolj vročih jamarskih raziskovalnih področij na svetu. Prve jame so raziskali že v 20-tih letih prejšnjega stoletja, sedaj pa je v parku registriranih kar 637 jam. za podrobnejši opis glej Jame in jamarstvo v Triglavskem narodnem parku [uredi] Nekdanje in sodobne dejavnosti v parku V Triglavskem narodnem parku so bile v preteklosti zlasti pomembne štiri gospodarske dejavnosti: fužinarstvo, oglarstvo, planšarstvo in gozdarstvo. Današnji človekov vpliv je v osrednjem delu parka pretežno sezonski - poleg planšarstva in gozdarstva ima pomemben vpliv tudi turizem. [uredi] Naravne zanimivosti v parku [uredi] Okoli Triglava Aljažev stolp na vrhu TriglavaTriglav - na vrhu stoji Aljažev stolp. Tja ga je dal postaviti triglavski župnik Jakob Aljaž z Dovjega leta 1895. Triglavska severna stena je široka 3 km in visoka čez 1000 m in je največja v Vzhodnih Alpah. Dolina Vrata vodi do Triglavske severne stene. V njej stoji spomenik na padle partizane gornike med 2. svetovno vojno. Slap Peričnik v Vratih je zaščiten ko naravni spomenik. Pada čez konglomeratne stene v dveh stopnjah: spodnaja je visoka 52 m, zgornja pa 16 m. Dolina Kot Dolina Krma Triglavski ledenik Triglavsko brezno je najglobje ledeno brezno pri nas. Razkrilo ga je umikanje Triglavskega ledenika. Velo in Malo Polje ležita na južni strani Triglava. Velo polje je bilo v času prvih vzponov na Triglav zadnje naseljeno izhodišče pod vrhom Triglava. Dolina Triglavskih jezer [uredi] Proti Bohinju Slap Savica pod KomarčoČrno jezero leži v senčni kotanji, obdani z smrekovim gozdom. Leži nad zatrepno steno Komarča. Savica izvira iz spodnjega dela Komarče. Izvir je znamenit slap že od Prešernovih časov. Bohinjsko jezero je naše največje stalno jezero. Poleg Savice ga polni več manjših izvirov, odtok pa je začetek Save Bohinjke. Cerkev sv. Janeza Krstnika je najbolj znana cerkev ob jezeru. Stara Fužina leži v bližini jezera in je znamenita po ljudskem stavbarstvu in cerkvi sv. Pavla. Studor je vas prepoznavna po skupini slovenskih kozolcev. Korita Mostnice imajo vstop v Stari Fužini in pripeljejo v dolino Voje. Pršivec ima eno najglobjih brezen pri nas (Brezno pri gamsovi glavi). Govic je luknja v pobočju Pršivca iz katere po izdatnem dežju bruha voda. Potok Ribnica je izdolbel ozka in do 50 m globoka korita. Fužinske planine imajo udoben dostop iz Stare Fužine. Planina Blato je dostopna po cesti iz Fužinskih planin. Planina pri Jezeru ima 150 m široko, skoraj okroglo jezero. Črna prst leži na južnem robu Bohinja in je že dve stoletji raj za botanike. [uredi] Pokljuka Visoka šotna barja: Veliko Blejsko barje, Goreljek, Šijec so najjužnejša gorska barja v Evropi Medvedova konta ima zahteven dostop. Pod njo se skriva Brezno pri Medvedovi konti. Pokljuška soteska leži v severnih pobočjih Pokljuke. za podrobnejši opis glej Pokljuka [uredi] Nad gorenjsko ravnino Vintgar je 1600 m dolga soteska, ki jo je izdolbla Radovna. 500 let stara lipa pri Gogalovi domačiji v Zgornji Radovni. 1030 let star macesen na zgornjem koncu Male Pišnice. Gorjanska jama ali Šimnovo brezno se skriva v podzemlju Mežakle nad vasjo Krnica. [uredi] Visokogorje od severa Julijske Alpe in najvišji vrh v skupini Špik, pod njim Kačji graben. Takoj levo so Frdamane police.Iz Krme: Debela peč, Tosc, Vernar, Luknja peč, Rž (gora), Kredarica Iz Kota: Macesnovec, Rjavina, Požgana Minarica, Vrbanova špica Iz Vrat: Peričnik, Stena Iz Krnice: Rigljica, Frdamane police, Špik, Velika in Mala Ponca, Škrlatica, Rakova špica, Dovški Gamsovec, Kriška stena, Prisank, Razor Martuljkova skupina iz ceste pri Gozdu Martuljku: Kukova špica, Široka peč, Visoki oltar, Velika in Mala Ponca, Špik, Frdamane police, krnica Za Akom, Martuljkovi slapovi, Beli potok, Prisank s stolpi, okni in Ajdovsko deklico Iz Tamarja: Tamar v zgornjem delu Planice, Ponce, kraški izvir Nadiže Jalovec, Šit, Travnik, Mojstrovka, Slemenova špica, Ciprnik, Vršič [uredi] Visokogorje od juga Južna pobočja TriglavaKriški podi, pod Križem leži naše najvišje gorsko jezero Kriško jezero Soča Iz Trente: Velika Dnina, Trentski Pelc, Srebrnjak, Bavški Grintavec [uredi] V dolini Soče reka Soča Dolina Male PišniceKorita Soče: Mala korita pri odcepu za Vrsnik, Velika korita pri odcepu za Lepeno, korita pri Kršovcu pri vasi Kal-Koritnica, levi pritok Mlinarica botanični vrt Alpinum Juliana Povirni del soške doline: Trenta, Planina za skalo je avtentičen primerek trentarske ovčje planine [uredi] Ob zahodni meji Pod Mangartom: potoka Koritnica in Predelica, Mangartsko sedlo, Loška stena Mala in Velika Korita, Možnica, Kluže Prelaz Predel Najzahodnejši predel parka so Rombonski podi z orjaškimi kontami in skritimi brezni. V bližini Črnelske špice so jamarji odkrili tri brezna, globja od 1000 m. Med temi je brezno Čehi II. z globino 1373 m na 13. mestu na svetu. Proti Bovcu opazimo dva ogromna podora skalovja na obeh straneh Soče Planina Golobar na katero je vozila krožna žičnica za transport lesa, imenovana tolminka. [uredi] Iz Triglava proti najnižji točki parka Krn ne spada med naše najvišje vrhove, je pa po relativni višini 2010 m nad Kobaridom ena naših največjih gora. Krnsko jezero je naše največje visokogorsko jezero in slovi po tisočih sestradanih ribic – pisancev. Voda jim daje premalo hrane, na kar niso mislili med obema vojanma, ko so jih skupaj z zlatovčico vložili v jezero. Dupeljsko jezero v bližini Krnskega jezera Jezero v Lužnici ob poti s Krna proti Tolminu Peske Rdeči rob je neizrazit vrh sestavljen iz rdečkastega zgornjekrednega lapornatega apnenca. Pološka jama Izvir Tolminke, levi pritok Soče, ki skupaj z Zadlaščico tvori, do 60 m globoka korita. Medvedova glava ob Zadlaščici Razor [uredi] Koče in zavetišča Dom v Tamarju Koča v Krnici Mihov dom na Vršiču Koča na Gozdu pod Vršičem Tičarjev dom na Vršiču Erjavčeva koča na Vršiču Poštarski dom na Vršiču Aljažev dom v Vratih Dom Valentina Staniča Triglavski dom na Kredarici Tržaška koča na Doliču Zasavska koča na Prehodavcih Planinski dom pri Krnskih jezerih Koča pri Peričniku v dolini Vrat Blejska koča na Lipanci Kovinarska koča v Krmi Vodnikov dom na Velem polju Planinska koča na Vojah Koča pri Triglavskih jezerih Koča na Planini pri Jezeru Pogačnikov dom na Kriških podih Koča pri izviru Soče Zavetišče pod Špičkom [uredi] Muzeji Dom Trenta Planšarski muzej v Stari Fužini Oplenova hiša v Studorju Pocarjeva domačija v dolini Radovne [uredi] Cerkve Cerkev svetega Duha na JavorciCerkev sv. Duha na Javorci je spomenik iz 1. svetovne vojne Cerkev sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru Cerkev sv. Pavla v Stari Fužini Cerkev Device Marije Lavretanske v Trenti, Na Logu Cerkev sv. Jožefa v Trenti [uredi] Spomeniki dr. Julius Kugy; spomenik kiparja Jakoba Savinškaspomenik dr. Juliusu Kugyu v Trenti spodnja postaja krožne žičnice na planino Golobar (imenovana tolminka) ob cesti pri Kalu-Koritnica (tehnični spomenik) [uredi] Botanični vrtovi Botanični vrtec B.Haqueta Velo polje botanični vrt Alpinum Juliana [uredi] Viri Triglavski narodni park, dvajset let pozneje, 2001 Naravni parki Slovenije, Borut Mencinger, ISBN 86-11-16747-3 [uredi] Zunanje povezave Uradna spletna stran Triglavskega narodnega parka Prostorski prikaz Triglavskega narodnega parka Trenta - Zlatorogova dežela Korita Mostnice - temačnost, polna življenja Julijske Alpe na Hribi.net Triglavski narodni park Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Triglavski_narodni_park« Kategoriji: Triglavski narodni park | Zavarovana območja Slovenije http://sl.wikipedia.org/wiki/Triglavski_narodni_park
