xyz

miške, palčki in vile, zobozdravniki; plešejo kolo.

Ni bilo tako namenjeno, to je: upam, da se motiš. Glava je namreč tvoja, ne moja. Če pa mi pošlješ svojo fotografijo, bom lažje presodil stanje tvojega zdravja. Moje želje pa so iskrene Ne samo sedaj, ne samo sedaj; to je večno aktualno opozorilo.

Ja, saj... tam so potem le opisi, ki so le zapozneli, nepopolni poiskusi preslikav (doživetega). Težko Mogoče najlažje razumeti, če izkusiš ali pa če si vsaj skušaš predstavljati ravno nasprotno: da ni prav nič znano. Npr.: Kmalu ti postanejo zenice pozorne, kot zajcu v črni noči, v gozdu, kjer se lahko na vsakem koraku skriva volk. Bolje rečeno; kjer je lahko vsak drug zajec volk v preobleki.

No, telo imaš očitno tovrstnim skokom primerno zdresirano, da si se skakati namenila. Samozavesti in samodiscipline v trenutku resnice ti želim.

A tako... Jaz sem bolj ciljal na prajuho fantazije, kjer se rojevajo vse mogoče kreature. Sicer pa je to že kar višina, v Mostarju... koliko metrov ?

Ne v vodo; v žup'co, ki jo je skuhal pisatelj v svoji glavi.

Nekako ne vidim povezave; po eni strani resničnosti ni, po drugi strani dogodke že poznaš. Mar ni ravno poznavanje dogodkov potrditev tvojih opisov resničnosti ? Meni se bolj zdi, da so občutki, da je nekaj znano, udomačeni zavoljo umirjanja strahu in negotovosti oz. skrajne pozornosti nasplošno. hm...

Najboljšega mnenja o nas pa ravno nimate. O kakšnih molitvah je tu govora ? O kakšni zmedenosti

Lep sklep. Tu je seveda tudi vprašanje, kakšen pomen ima Lao Tze-jeva izjava v kitajščini... konec koncev pa so knjige tudi zgolj zbrane misli; ene bolj, druge manj uspešno formulirane. Tao Te Ching jemljem do neke mere celo kot poezijo.

mačka zazeha dežne kapljice jo zazibajo v sen.

V najboljšem primeru, kar se besed samih tiče, v najslabšem primeru bi bile npr. blodnje ali pa laži, ustvarjene z namero, da depersonalizirajo posameznike, tako, da so bolj nagnjeni k in odprti za manipulacijo (beri: (npr.) cerkev) Napisal sem: "včasih se mi zdi". Če se to definira kot 1. oseba, pa lahko sam razsodiš. Ah ja, kako nespametno od mene. Ne, jih ne, a to je bilo tvoje edino pisanje, katerega sem na forumu zapazil.

Mogoče Vranja ne bere dlje od 5 ali 7 vrstic (haiku), hehe...

1. leto česa ? kakšno slavje in kje ? kdo ? zakaj ?

Sonda; vsekakor so to točke, katerim se, vsaj po moji izkušnji, da približati bolj s tišino kot z besedami, vsaj kar se vseprisotnosti sedanjosti in vsesplošne povezanosti tiče. V najboljšem primeru so to lahko lepo in zanimivo zveneče besede, katere se rado posvoji. Včasih se mi zdi, da: -ali človeško življenje pač ni dovolj dolgo -ali pa da je človek kot bitje fizično nesposoben dojemati (nekatere) lastne teorije.

saj ne, da teh idej še nisem zaznal. A v tem primeru je ločenost na "jaz" in "ti" paradoks in sem jaz ti in ti jaz... v tem smislu mi je bolj všeč tisti staroindijski paradoks, ki pravi: "hkrati eno in hkrati mnogo (oz. ločeno)" ...ali, kakor baje rečejo na Tajskem: "Same same but different".

yes. you must "kill the Buddha, when you meet him"

glede točke 3.; upam da ta izjava ne velja za tisto, kar mi ljudje vsak dan "put out" in je posledica pretvorbe pojedenega. točka 4.: se sliši nekako neprimerno kot potrditev točke 2. ... bi lahko mogoče nadrobneje razložil izjavo, da: "one is all" ? npr. -si ti vse ? p.s. bi bilo zanimivo navesti vir, katerega si citiral...

Meril sem točno v subjektivnost. ** Ja, kar se podpore in zaslužka tiče, je to potek, umetnosti vzporeden, a (večinoma) ne avtomatične narave. Kot si rekel; deluje na ravni poznanstev ali pa se je v trženju potrebno dodatno izuriti.

Zanimivo si to razdelal. Merila so tu žal predvsem stvar okusa, kar pa se bolnosti uma tiče, je ponavadi kot takšen definiran um, ki je drugačen od našega. Jaz predvsem razlikujem rutinsko umetnost, ustvarjeno po šablonah oz. priučenih vzorcih in umetnost, ki vsakič znova skuša odlebdeti ven iz vzorcev, katere je do tistega trenutka sama povzročila. Pri drugem primeru je prisoten zaradi pogojenosti tudi prvi, pri prvem pa ne nujno tudi drugi. Ponavadi je prvi primer tudi značilen za obrtnike.... umetnost služenja denarja... pa smo spet tam, ...pri subjektivnosti.

Pa naj še kdo reče kaj o čistosti... lalala

So tovrstna ponavljajoča se vprašanja pri tebi rutinske narave ? (( )) Lastne izkušnje.

Saj to je ok, tudi mnogi drugi so za konkretnost, a je ta očitno zaenkrat še prepovedana. Kakšni so dejanski motivi tistih, ki alternativne vire onemogočajo, pa lahko le ugibamo ($$$?). Obstajajo področja po svetu, kjer se "sanjarjenja", kot jih ti imenuješ, uresničujejo in nočne more, kot bi jim rekel jaz, korak za korakom onemogočajo. Jaz ne vidim nič neugodnega na sanjalcih, nasprotno, so ravno oni premnogokrat tisti, ki dajejo in ustvarijo idejo. Mora pa obstajati povezava med njimi in tistimi, kateri tej ideji dajo prosto pot oz. jo "materializirajo".

Saj... tudi jaz sem pred časom verjel v marsikaj a se je vse nekako razblinilo kot milni mehurčki. Po eni strani sem s tem zadovoljen, da mi lastne (oz. predvsem tuje) utvare ne odnašajo pozornosti, po drugi strani pa je dajalo tisto sanjsko hrepenenje življenju še nek smisel. Podobno, kot ko se otrok polula v posteljo in sanja, da plava v toplem, prelepem morju a ga kaj kmalu vonj po urinu na njegovo presenečenje zbudi. Bi rekel -oboje. Vsekakor je ljubezen v mojem življenju prisotna, kaj pa to natanko je, pa niti sam ne bi znal nazorno opisati z besedami in tudi ne bi hotel. Mislim, da se poezija oz. umetnost nasplošno temu v izražanju še najbolj približa. Kaj pa vem... Tudi tebi želim lepo nedeljsko bivanje.

Tisti mladi, katerim se "fučka", so bili pač temu primerno vzgojeni. Ne morem mimoiti občutka, da na problematiko gledaš kanček prevdano v usodo, čeprav resda realistično. Z dolgotrajnim procesom sam nisem imel v mislih 10 let, temveč morda tudi 1000. A tudi to možnost se zatre, če se na situacijo gleda v smislu "saj nima smisla, ker itak ne bo uspelo". Vedno stojimo pred odločitvijo in dokler ni prepozno, da se sicer uveljavljene postopke prepozna kot blodnje, je preobrazba (še) možna. Kot si dejal; poskrbimo vsak najprej za svoj prag in res, že s tem naredi človek skorajda vse, kar je v njega moči. A čeprav stojimo v relaciji z odločitvami držav navidezno nemočni, je še vedno nadvse učinkovito, če izrazimo svoje mnenje in izvajamo kritiko. Vsak politik je bil nekoč otrok in prav od tam črpa svojo motivacijo in pogojenost.

Ozaveščanje človeške odgovornosti do narave in samega sebe je možno, a je v okviru teh možnosti kljub vsemu počasen postopek, vsaj počasnejši, kot bi si mi želeli. Tu so med drugim potrebni pogovori, obveščanje, izobraževanje in vse to predvsem na ravni otrok in mladine. "Odrasli" so/smo praviloma že utrjeni v svojih navadah in mnenjih ter v svoji trmasti nepoučenosti. Zatorej je potrebno ohraniti odprtost in ne podlegati vdanosti v usodo.