Skoči na vsebino

xyz

Lunin Odvisnik
  • Št. objav

    2.419
  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    7

Vse kar je objavil/a xyz

  1. Saj te ne, ti sam se opominjaš. http://www.smileygarden.de/smilie/Crazy/2.gif Če bi skušal premeditirati, kar sem napisal, bi se prav lahko zgodilo, da bi bila "tvojo" absolutna resnica podvržena dvomu, česar pa ti ne dopustiš.
  2. Kot zanimivost na temo: Intervju: "Vsak hip nam lahko spodrsne." - Miran Veselič Jedrska elektrarna Krško spet dviguje prah. Začelo se je z resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih, ki predvideva, da bi bil drugi blok nuklearke zgrajen že do leta 2017. Temu je sledilo novo zaostrovanje odnosov s Hrvaško. Kot solastnica nuklearke bi bila Hrvaška dolžna ustanoviti poseben sklad za financiranje njene razgradnje. Ker tega ni storila, ji je Slovenija zagrozila z mednarodno arbitražo, ki bi v skrajnem primeru pomenila, da bi Hrvatje izgubili lastništvo. V tem razgretem ozračju je bilo še najmanj besed posvečenih najbolj žgočemu problemu - odlagališču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Slovenija primerno lokacijo za odlagališče išče že četrt stoletja. Na zadnji poziv Agencije za radioaktivne odpadke se je prijavilo osem občin z dvanajstimi lokacijami, kljub obljubljeni renti pa je v igri ostala le lokacija v Krškem. Na vprašanja, kakšen tip odlagališča bi zgradili, koliko bi stalo in kako pridobiti zaupanje ljudi, sta odgovarjala direktor agencije prof. dr. Miran Veselič in vodja sektorja za načrtovanje in razvoj mag. Nadja Železnik. Koliko radioaktivnih odpadkov proizvedemo v Sloveniji? VESELIČ: Na območju JEK je trenutno uskladiščenih 2300 kubičnih metrov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO). Ker elektrarna letno proizvede 45 kubičnih metrov teh odpadkov, bo skladišče polno okoli leta 2011. Do leta 2023, ko je predvideno zaprtje elektrarne, se bo iz obratovanja nabralo približno 3600 kubičnih metrov NSRAO ter okrog 850 kubičnih metrov zamenjanih večjih delov opreme, dodatnih 13.100 kubičnih metrov odpadkov pa se bo nabralo iz razgradnje. K temu je treba prišteti še okrog 300 kubičnih metrov odpadkov od razgradnje raziskovalnega reaktorja TRIGA v Podgorici in iz skladišča v Brinju, kjer so uskladiščeni odpadki iz drugih virov. ŽELEZNIK: Količina odpadkov je odvisna od števila delujočih jedrskih elektrarn. Pri nas imamo samo eno elektrarno, Francozi jih imajo 59, Španci devet, Slovaki šest ... VESELIČ: Medtem ko ima ZDA toliko elektrarn kot vsa Evropa skupaj, vendar brez Rusije. Odlaganje odpadkov ni poceni ... ŽELEZNIK: Pri nas je največji problem, da imamo malo odpadkov. Pri majhnih količinah pa je vse bistveno dražje. Francozi so eno odlagališče že napolnili s približno pol milijona kubičnih metrov odpadkov, drugo, ki bo lahko sprejelo milijon kubikov, pa polnijo zdaj. Španija ima odlagališče za 100.000 kubičnih metrov, Slovaška za 20.000, a ga lahko razširijo na trikrat tolikšno kapaciteto. Slovenija pa potrebuje odlagališče za 18.500 kubičnih metrov. VESELIČ: Francozi pravijo, da jih odložitev kubičnega metra nizko in srednje radioaktivnih odpadkov stane 1700 evrov. Obstaja kategorija zelo nizko radioaktivnih odpadkov, ki že po nekaj deset letih prenehajo biti radioaktivni. Te odpadke Francozi odlagajo v odlagališča, ki so v grobem podobna odlagališčem za komunalne odpadke. V debeli glinasti podlagi izkopljejo jarek, vanj odložijo odpadke, ki so zaprti v debele plastične vreče, vse skupaj pa prekrijejo z zemljo, tako da je zadeva podobna gomili. Cena za takšno odlaganje je približno 260 evrov za kubični meter. V želji po zniževanju stroškov nekaj podobnega načrtujejo tudi Španci. Pri njih je namreč cena klasičnega odlaganja 6000 evrov za kubični meter. Kje odpadke skladiščimo danes? ŽELEZNIK: Na dveh lokacijah. V Brinju se skladiščijo odpadki, ki nastajajo v industriji, medicini in raziskovalni dejavnosti - teh je do zdaj približno 80 kubičnih metrov. Ob krški elektrarni pa se v enem skladišču hranijo obratovalni NSRAO, v drugem pa izrabljeno jedrsko gorivo. Izrabljeni gorivni elementi iz reaktorja so razvrščeni v rešetkah v bazenu. Trenutno je v bazenu 700 gorivnih palic, prostora pa je še za 1000 palic. Je res potrebnih tristo let, da odpadki izgubijo radioaktivnost? ŽELEZNIK: Tristo let je konservativna doba za odpadke, ki imajo razpolovno dobo 30 let. Večina odpadkov v slovenskem odlagališču bo imela razpolovno dobo med 5 in 10 let, kar pomeni, da bodo razpadli v 50 do 100 letih. Večina odpadkov, tako tistih, ki nastajajo v medicini ali industriji, kot tistih, ki nastajajo med obratovanjem in razgradnjo jedrske elektrarne, je kratkoživih, se pravi, da imajo kratko razpolovno dobo, zato jih lahko spravimo v površinska odlagališča. VESELIČ: Kobalt 60 ima razpolovno dobo malo čez 5 let. Drugače je z radijevimi iglami iz medicinskih naprav, saj ima radij razpolovno dobo 1600 let, poleg tega pa pri razpadu sprošča še radioaktiven plin radon. Problematični so tudi javljalniki požarov, ki vsebujejo radioaktiven senzor. Americij ima namreč razpolovno dobo več kot dva tisoč let, zato ga v odlagališču, ki ga načrtujemo, ne bo mogoče shraniti. Problem odpadkov z dolgoživimi izotopi bomo reševali skupaj z izrabljenim gorivom. Nemška zakonodaja za NSRAO obvezno zahteva podzemna odlagališča. VESELIČ: Takšnega predpisa ne poznajo samo Nemci, pač pa tudi Švicarji in Skandinavci. Pred kratkim sta se za podzemna odlagališča odločili tudi Madžarska in Kanada. Za del odpadkov ga imajo tudi na Češkem. Res pa je, da so podzemna odlagališča v manjšini. Dve tretjini vseh odlagališč v svetu je površinskih. Za katero varianto se država odloči, je odvisno tudi od njenih finančnih zmožnosti. Nemške analize kažejo, da bo v rudniku Konrad cena za odloženi kubični meter odpadkov znašala med 15.000 in 20.000 evri, kar je ogromno. Ameriške cene se gibljejo med 3300 in 17.000 dolarji za kubični meter, odvisno od tega, ali gre za kratkožive ali dolgožive odpadke. Ko postavljate ceno celotne operacije, je ta precej odvisna od razmer, pod katerimi pridobivate lokacije. Španci so se pri svojem površinskem odlagališču odločili za območje bivšega rudnika, s čimer so se izognili stroškom pridobivanja lokacije. Pri nas imamo kar nekaj rudnikov v zapiranju ... VESELIČ: Večino slovenskih rudnikov zapira ministrstvo za gospodarstvo. Izjema je Žirovski vrh, ki ga zapira ministrstvo za okolje. Zakaj? Ker se je ob zapiranju pojavila ideja, da bi rudnik uporabili za odlaganje NSRAO. Toda zaradi upora lokalnega prebivalstva je politika idejo zavrnila. Pred leti se je pojavila ideja, da bi za dostop do odlagališča uporabili jašek v rudniku Hrastnik. Vendar je tudi tu prišlo do odpora prebivalcev. ŽELEZNIK: Tak objekt mora biti varen in neškodljiv za okolje, hkrati pa mora biti sprejemljiv za javnost. To pa je dolg proces. V začetku je večina ljudi proti. Tudi v drugih državah. Na Finskem je v začetku večina ljudi nasprotovala, sčasoma pa je v istem okolju kar 70 odstotkov ljudi odlagališče podprlo, pri čemer je šlo za odlagališče izrabljenega jedrskega goriva. VESELIČ: Ko so v Švici pred leti načrtovali odlagališče, ga je lokalno prebivalstvo podprlo. Zadeva je padla šele zaradi spora med kantoni. Podobno je bilo v Avstraliji. Že načrtovano odlagališče v opuščenem letalskem oporišču je padlo v vodo, ker se niso mogli dogovoriti na federalni ravni. Pri nas pa zadeva pade v vodo že na lokalni ravni. Podzemno odlagališče je verjetno bistveno dražje. ŽELEZNIK: Površinsko odlagališče bi nas stalo približno 40 milijonov evrov, podzemno pa 80 milijonov evrov. Cena je višja predvsem na račun gradbenih del oziroma zahtevnejše izvedbe. Kakšna bi bila škoda, ki bi jo okolju lahko povzročilo odlagališče NSRAO? ŽELEZNIK: Posledice ne bi bile velike. Ljudje mešajo pojme. Izrabljenega jedrskega goriva ne ločijo od NSRAO. Po naših analizah veliko ljudi meni, da v takšnem odlagališču lahko pride do eksplozije kot ob atomski bombi, kar seveda ni res. Predstavljajo si tudi, da sevanje lahko prosto izhaja iz odlagališča in gre v vodne vire. Ne vedo, da sevanje pada s časom in oddaljenostjo. To je značilnost gama sevanja. Za alfa in beta sevanje pa je značilno, da sploh ne moreta skozi debelo plast snovi, se pravi, da ne moreta prodreti niti skozi steno soda. V odlagališču odlagamo le trdne odpadke. Radioaktivnost lahko iz odlagališča pobegne le, če voda iz njega odnese v njej raztopljene radioaktivne snovi. Zato moramo preprečiti možnost, da voda do radioaktivnih snovi sploh pride. Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do močnega potresa? ŽELEZNIK: Nič za človeka zares usodnega. Pri odlaganju odpadkov se uporablja sistem zaporednih pregrad, ki onemogoča, da bi se odpadki in sevanje širili v okolje. Sodi so vstavljeni v betonski vsebnik, ta je položen v celico, vse skupaj pa je prekrito s posebnim pokrovom, ki preprečuje vdiranje vode. VESELIČ: Prva in najpomembnejša naloga ravnanja z odpadki je vendarle zaščita tam zaposlenih delavcev. Odpadki morajo biti zapakirani tako, da nekdo, ki osem ur na dan dela s sodi, v katerih so radioaktivne snovi, ne dobi takšnega odmerka sevanja, ki bi ogrozil njegovo zdravje. Drugo vprašanje pa je, kaj s temi odpadki narediti dolgoročno. Treba je preprečiti, da snov v roku 300 let pride v biosfero. Vse pregrade so namenjene temu, da se zanesljivo zaščiti okolje. Odpadke damo v sode iz nerjaveče pločevine. Ti v geološkem okolju zdržijo tisoč let. V določenih pogojih lahko pride v prisotnosti večjih količin PVC do korozije jekla, pri čemer se sproščajo plini, potencialno pa tudi radioaktivne snovi. Da bi to preprečili, damo vse skupaj še v bentonit. Gre za posebno vrsto gline, ki katione radioaktivnih snovi zadrži v svoji mineralni rešetki. ŽELEZNIK: Pred gradnjo odlagališča se vedno naredijo scenariji, kaj bi se zgodilo, če bi bilo v sodih veliko materiala, ki sprošča pline. S preračunom se ugotovi, kakšna bi bila dodatna obremenitev. VESELIČ: Da ne bo pomote - ne gre za sproščanje radioaktivnih plinov iz odpadkov, pač pa se pri koroziji železa sprošča vodik. Če bi se sproščal v velikih količinah, bi lahko prišlo do eksplozije. Zato se preračuna najbolj varna varianta, ki prepreči, da bi prišlo do nesreče. Tako problem ni eksplozija, pač pa možnost, da bi lahko iz odlagališča izhajajoči plin razpokal neprepustne zapore in vodi omogočil dostop do odpadkov in iznašanje radioaktivnih snovi iz njih. Medtem ko se pri nas ukvarjamo samo z radioaktivnostjo, gre razmišljanje v svetu pri NSRAO bolj v smer, kako preprečiti dolgoročno kemijsko obremenitev okolja. Tako pri odlagališčih NSRAO v Rusiji glavni problem ni radioaktivnost, pač pa mobilnost svinca. Ker so svinčene kontejnerje dali v kislo geološko okolje, je svinec začel prehajati v okolje. Največji problemi so torej lahko tudi povsem drugje, kot sodi laična javnost. Je pa res, da ljudje nimamo razvitega čuta za radioaktivnost in da gre tu za prvinski strah, ki ga je treba spoštovati. Je NSRAO dovoljeno izvoziti v druge države? VESELIČ: Po mednarodnih konvencijah je izvoz dovoljen samo v države, ki z odpadki ravnajo v skladu s sodobnimi standardi in ki imajo zakonska določila za njihov uvoz. Držav s takšnim zakonskim določilom je zelo malo, vendar nobena od njih nima na voljo odlagališča, ki bi uvoz omogočal. Trenutno obstaja en sam primer, ko ena država dejansko sprejema in skladišči odpadke druge države. Belgija namreč skladišči odpadke iz Luksemburga. Pri tem gre le za odpadke iz medicine, industrije in raziskovalne dejavnosti, saj Luksemburg nima jedrskih objektov. Zakon o ratifikaciji meddržavne pogodbe o JEK določa, da mora Hrvaška poskrbeti za polovico jedrskih odpadkov, česar pa ne dela ... VESELIČ: Hrvatje in Slovenci imamo dve možnosti. Da stopimo skupaj in 18.500 kubičnih metrov odpadkov spravimo v eno samo odlagališče. Ali pa da vsak zase pospravi svoj del. Analiza kaže, da bi stroški pospravljanja polovice odpadkov pomenili 99 odstotkov stroškov pospravljanja vseh odpadkov. Soliranje bo torej zelo drago. V meddržavni pogodbi piše, da bosta državi tako za NSRAO kot za izrabljeno jedrsko gorivo poskušali najti skupno rešitev. Če skupne rešitve ne bosta našli, bosta pač morali problem rešiti vsaka zase. Po meddržavni pogodbi naj bi se lokacija za odlagališče NSRAO iskala v obeh državah, medtem ko se pri izrabljenem jedrskem gorivu razmišlja tudi o morebitnem izvozu v tretje države. Zakaj se o problemu odlagališča ni razmišljalo že ob gradnji elektrarne Krško? VESELIČ: Elektrarna je bila zgrajena s predpostavko, da bo odlagališče NSRAO zgrajeno do leta 1986. Prvi poskus je bil narejen v osemdesetih. Hrvatje so takrat v svojih planskih dokumentih določili lokacijo za NSRAO na območju Trgovske gore. V Sloveniji je zadeva prvič padla v osemdesetih, nato pa še v prvi polovici devetdesetih. Hrvatje imajo torej znano lokacijo, mi pa ne. Zapletlo se je, ker je hrvaški parlament sprejel zakon, ki prepoveduje uvoz radioaktivnih odpadkov. Ta zakon je bil v neskladju z meddržavno pogodbo, zato so ga Hrvatje pred kratkim dopolnili tako, da je uvoz radioaktivnih odpadkov sicer še vedno prepovedan, dovoljen pa v primeru, če gre za uvoz na podlagi obvez iz meddržavne pogodbe. Kako verjetno je podaljšanje obratovanja JEK? VESELIČ: Po nacionalnem energetskem programu se bo o morebitnem podaljšanju odločalo med letoma 2008 in 2012. V tem času je treba pregledati vse sklope in dokazati, da so v takšnem tehničnem stanju, da bi bilo podaljšanje možno. Šele nato uprava za jedrsko varnost lahko da dovoljenje za desetletno podaljšanje, torej za obdobje do leta 2033. Če bodo analize pokazale, da je podaljšanje možno, sem prepričan, da bo do njega tudi prišlo. Treba je namreč vedeti, da je jedrska elektrarna drugi najcenejši proizvajalec električne energije v Sloveniji, takoj za Dravskimi elektrarnami. ŽELEZNIK: Pri takšnem tipu elektrarne, kot je JEK, je podaljšanje običajno. Vse je odvisno predvsem od tega, v kakšnem tehničnem stanju je njena reaktorska posoda. Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih predvideva, da bi do leta 2017 zgradili drugi blok JEK. Je to realno? ŽELEZNIK: Verjetno so pri ocenah upoštevani vsi tehnični, tehnološki, varnostni in drugi postopki za izvedbo projekta. Ključno vprašanje pri umeščanju objektov, do katerih imajo ljudje poseben odnos, pa je družbena sprejemljivost, ki ima seveda drugačne poglede na termine in planiranje. Kaj pa možnost izgradnje še ene jedrske elektrarne? VESELIČ: Slovenija uvozi 20 odstotkov električne energije, kar je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami veliko. Nacionalni energetski program je predvidel, da bo poraba električne energije v Sloveniji zrasla za 1,5 odstotka letno. Trenutno je rast med dvema in tremi odstotki. Analize kažejo, da bomo že v drugi polovico naslednjega desetletja imeli ogromen deficit. To nas sili v iskanje ustreznih rešitev. Ena od možnih rešitev je tudi gradnja nove jedrske elektrarne. Vendar odločanje o teh vprašanjih ni v pristojnosti agencije.
  3. Grozodejstvo. Ne morem verjeti, da se za botanični vrt ne najde dovolj pozornosti in skrbi. Je odlok o zaprtju definitivno dokončen ?
  4. Luštkana primerjava. In odgovor na uganko je seveda ta, da moraš kot prvo imeti močno željo spoznati Krishno in se v to smer tudi truditi. In za vsem tem je konec koncev le od milosti Krishne odvisno, če se ti bo razodel. Da ? Tu je kot prvo v primerjavi razlika velika kot prepad, ker v primeru knjige ni odvisno od knjige, temveč od TEBE, če jo boš dojel ali ne. Kot drugo pa je moj odgovor na vse to o želji, trudu in milosti preprost: Samoustvarjena halucinacija. Lepše rečeno: Self fulfilling prophecy V bistvu ni tako težko dobiti vpogled skozi mentalno igračkanje vseh teh gurujev, človek mora samo gledati v svet brez nepotrebnega, popleskanega filtra http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/8/80/GardenED.jpg/400px-GardenED.jpg
  5. (homepage: nuklearna elektrarna krško): http://www.nek.si/sl/okolje/vplivi_nek_na_...cinski_izpusti/ Čiščenje odpadne radioaktivne vode poteka z izparevanjem in z ionsko izmenjavo. Prečiščena voda se pred izpustom zadrži v nadzornem zbiralniku zaradi laboratorijske kontrole in preveritve glede omejitev. Po administrativni odobritvi se lahko voda izpusti v reko Savo. Ne pozabimo rokavčkov ; )
  6. Ne, Unis, moje pisunstvo se je nanašalo na sledeče: Sem pač menil, da tu prisotni tudi berejo in ne le pišejo, a sem se očitno motil.
  7. Tako je to, če ti oča ni dopuščal dovolj časa za govorjenje, ti mu pa pri tem še naknadno prav daješ. Saj je prav, da kritiziraš. Bi bilo pa vmesno kritike tudi sprejeti in temu primerno odgovore na lastno pisarjenje prebrati. In poiskusiti razumeti.
  8. Saj so vsi bratje in sestre po sanjah.
  9. Hja, to se dokazuje že samo od sebe; vse dokler mi ga s prstom ne pokažeš. Pa nobenih zamaskiranih pijancev, prosim !
  10. A dedek mraz ? Ja, potem pa hitro eno dolgo pismo napisat', da ne bo prepozn'
  11. Velecenjeni Dayo, morda bi bilo vselej bolj smotrno, če bi ti temo spremljal bolj natančno ? Ne trdim, da Krishna ne obstaja. Ta lik obstaja in to brezdvomno: kot mentalna projekcija. A. To vem, ker mi je jasno, kako se sanje kreirajo, saj sem tudi sam pletilec sanj. Lahko ti napletem marsikaj, a sem prepošten, da bi te pustil v utvari, da so te sanje nekaj samostojnega. To vem tudi zato, ker mi je marsikaj znano o vzdrževanju projekcij v skupni zavesti. B. Sekundarno stoji moja izjava kot protiutež dogmam tu promovirane religije oz. kot njim izziv. O dokazovanju sem v tej nadvse zanimivi temi že nekaj napisal in sicer, da je tisti, ki zagovarja obstoj nečesa, dolžan svoje trditve dokazati in ne obratno. P.S. In, da ne bomo površni: Krishna je po besedah njegovih malikovalcev Vsevišnja božanska osebnost, lepo prosim, in glede na njihove izjave ti nimaš, po domače, nikakršne šanse, brez da bi se predal Krishni ; )
  12. To je pokazatelj, da se vedno več ljudi ukvarja s kanalizacijo. ... (tej šali se nisem hotel upreti)
  13. Kaj ´češ... tako je to, če ima človek preveč prostega časa.
  14. Ne gre za to, da bi skušal zanikati prizadevanja znanosti, meni je le kristalno jasno, da gre tu pač za človeško znanost in temu primerno se ta tudi obnaša (ne pozabimo na opice, naše bližnje sorodnike). Tudi sam raje dvomim kot verjamem in prav tako dvomim tudi v premnoge trditve znanosti, saj tudi te v toku razvoja odpadajo, ali pa se drastično spreminjajo. Kar se tiče dimenzij, pa sem menil, da ti je pač samoumevno, da ne omejuješ njih števila zgolj na lastne sposobnosti. To bi bilo, kot če bi gluh človek dejal, da glasba ne obstaja, hehe.
  15. Dodatek: Primer z atomom. Upodobljen je 3-dimenzionalno, ker smo sami pač sposobni zaznavati 3 dimenzije. To pa seveda ne pomeni, da obstajajo le 3, obstaja neštevilo dimenzij in to, kar imenujemo atom, je x-dimenzionalno. Torej smo si opis priredili in zaznavano našim sposobnostim primerno upodobili. Že že, a tu ne gre za tisto KAJ, temveč KAKO in ta KAKO je že stoletja znan npr. budistom in ne le njim. Tudi v praksi tega, kar se povečinoma imenuje magija gre za opazovanje in vplivanje elementov in temu primerno se razvije nekakšna distanca do opazovanega.
  16. A vse to znanje je predvsem teoretične narave in tebi kot lastniku možganov v praksi neuporabno. Ti lahko sicer opišeš, kako nekaj deluje, a tega delovanja ne moreš spremeniti, vsaj ne brez raziskovanja. Tu pa smo potem spet pri posameznih primerih, od katerih je vsak pravilo zase. Ne vem, če si pozorno prebral, kar sem napisal... gre predvsem za simbolične upodobitve in simboličen jezik, ki nam omogoča opisati nekaj, kar je preko dejanske sposobnosti našega dojemanja. Hm... sam duhovnega in materialnega ne ločujem.
  17. Nikakor pa poveličevanje omenjenih znanstvenih vej ni smiselno. Verjetno ti je jasno, da ljudje, ki na teh področjih vršijo raziskovanja tudi sami konstantno tipajo in iščejo ter vedno znova zavračajo navidezno trdno stoječe postavke, katere so formulirali njihovi znanstveni predhodniki ? Tudi kemija operira s simboli, kot tudi fizika in matematika itd.. Atom, npr., je sicer resda celo grafično prikazan, a vseeno zaznan zgolj skozi omejen instrument, katerega smo priredili našim lastnim omejenim čutilom. Atom je torej le simbol oz. opis nečesa, kar le površno zaznavamo. Zanimivo je, kako moderni fiziki definirajo svetlobo -kot delce in obenem tudi kot valovanje (torej ne-delce). Tovrstne teze najdejo polagoma na prav hecen način vzporednice celo z raznimi ezoteričnimi izjavami. Ampak samo v odnosu z nečim drugim. Samo zase je vsako dejanje nevtralno. Ti lahko pobiješ 100 ljudi; za njihove sorodnike in premnoge soljudi bo to dejanje občuteno kot "negativno", medtem, ko za planet, rastlinstvo in živalstvo predvsem pozitivno.
  18. Ravno doktorata sicer ne bi delal v to smer, a tako nekako, ja. Sicer pa, da bi bili tudi ostali prisostvujoči fascinirani z edinstvenostjo razodetij, morajo ta biti nekaj posebnega in ne vsakdanjega. Na krivulji nekakšnega bioritma vsekakor tisti bolj izstopajoči in sunkoviti vzponi ali padci. No, zaželjeno je tudi vsaj zadovoljivo znanje izražanja, preferirano poezije, da se opisano tudi privlačno promovira... kot npr.: "Ima 4 roke in v vsaki od njih drži en simbol. Stoji na lotosovem cvetu..." Pa še kako res.
  19. Saj... to je prekletstvo vsakega osvobojenca -da ga naenkrat obdaja neštevilo sledilcev, ki potvarjajo in izkrivljajo njegove izjave. (čeprav še vedno ne bi trdil, da je Krishna ali pa celo, da je Jezus zares obstajal, heh heh)
  20. Saj to ti je ta smešnica. Ti si lahko toleranten, Mako, in rečeš: "Ok, mgd, tudi tvoja pot je prava." a v odgovor boš vedno znova dobil: "Ne, LE moja pot je prava." http://www.smileygarden.de/smilie/Schockiert/1blushudder.gif Sejekul. Vem, kaj si rekel in ravno tvoja izjava je odl. primer zablode. Mgd, dokler se ne osvobodiš zasužnjenosti v miselni koncept Krishne, katerega je nekdo pred stoletji ustvaril (verjetno nek čarovnik), ne boš živel svojega lastnega življenja. Sorry, ampak tako je to.
  21. V skladu s pozitivnimi koncepti... ja, ok, a ne razumem, zakaj se v vsem temu programu porodi ideja o G. Stvarniku, ki celotno nezanimivost od nekod opazuje ? Vse opisano je namreč predvsem odvisno od nas samih in naših odločitev. Akcija-reakcija. (ali alternativa - stvarniki smo mi sami ; ) ) Ne le po Lacanu, tudi mr. Bashar bi ti tovrstno miselnost zlahka uvrstil v: hočeš ljubiti iluzijo ? ni problema -tu imaš iluzijo, ljubi jo. http://www.smileygarden.de/smilie/Lachend/28.gif
×
×
  • Objavi novo...