xyz

Zanimivo in hecno narejeno. Kar se pa vere tiče; menim, da je slepa vera v religiozne izjave IN slepa vera v izjave znanstvenikov izraz naivnosti in lenobe ipd.. Nikakor ne dvomim oz. sem prepričan, da mnogi ljudje vedo mnoge reči, katerih jaz ne vem, a dokler jih nisem sposoben doumeti sam, jih bom vselej opazoval z distanco in z vsaj kančkom dvoma. No, da je sveto pismo izredno, ni dvoma, da pa vsebuje premnogo tančic poezije in fantazije, pa tudi ne dvomim. Zanimivo in hecno, da ga takšna gmota ljudi jemlje za "alfa in omega". Ne vem, če to dejstvo govori o karakterju svetega pisma ali o karakterju teh ljudi ; )

Energija zaživi kot slap ko led se stali.

Ja, pa zaradi pomankanja uvida v samo situacijo... ravno sedaj opazujem neko muho, kako leti sem in tja po hodniku... vsa vrata so zaprta, večer je že davno tu... čas spanja se bliža... a muha bi vseeno še malo poletela, pa ne gre (ker so vrata zaprta ). Prav tako z nami... včasih so konstelacije silnic vesolja pač takšne, da nam nekaj ne uspe, ne glede na našo enormno moč... potem pa spet... mine trenutek, in isti namen je hipoma izpolnjen.

Tudi to se da izpopolniti Mogoče, čeprav mora z stranskimi efekti živeti osebek sam + okolje, torej ostali ljudje, za katere se tovrstni stranski efekti ponavadi zdijo kot nekaj neprimernega (npr. jeza)... pa saj na nek način tudi so. Po drugi strani pa bi se dalo zlahka trditi, da v vesolju napak in zmot ni, te so le naše lastne označbe nečesa, kar je ponavadi neugodno, predvsem za nas. Če se nekdo razjezi in nekoga ubije, npr., potem bodo sorodniki umrlega žalovali in videli dogodek kot takšen, med tem, ko se bi črvi že veselili slavnostne pojedine, hehe.

Tu je seveda vprašanje videnja... vidiš čustva kot "tvoja čustva" ali enostavno kot čustva ? Menim, da tu povečinoma ne gre za vprašanje "svobodne odločitve", saj je okolje do te mere močnejše, da vtisne nate pečat tega, kar si. To kar si, si predvsem zaradi okoliščin, to je -okolja. Tu nekaj spreminjati pomeni spreminjati vzorce lego-kock, katerih je toliko, da lahko z njimi zapolniš cel planet. Sam sem se te nesmiselne naloge seveda lotil Ni namen vsakega, da jeza pojenja, saj, kot sem napisal, se jo, ker je le-ta moč, da tudi izkoristiti. Vprašanje je le, koliko je "jezdec jeze" sposoben samokontrole, da ob primernem trenutku zapusti sedlo... sicer pa lahko jeza na ta način traja in traja... med tem se seveda marsikaj zgodi, če je človek kreativen

Morda bi bilo bolj primerno reči, da je čustvo zaznavanje in še ne reakcija. Kako ti na to zaznavanje reagiraš, je odvisno od tvojih navad, sposobnosti in konstitucije... so pa to vsekakor definicije, iz katerih ne bi delal dogem... kot rečeno; je bil bolj poiskus št. 1. Ne nujno. Preneha, če se sooči z močjo (npr. jezo), ki je večja od njegove. Jezna mačka postane kaj hitro prestrašena, ko ugleda jeznega tigra.

Prav vse... četudi ustvarimo mentalno mejo, ki nam "olajšuje" razumevanje elementov in duha, je ta meja le navidezna in celo kot takšna del sveta samega. Duh in elementi prav tako, jasno. Če sprejmemo možnost večnosti, moramo posledično tudi sprejeti, da svet, ki je 1, nima ne začetka, ne konca; ne stvarnika, ne apokaliptičnega rablja. V nasprotnem primeru mi pride na misel princip "babušk"... saj veš, ko je ena babuška v drugi in ta spet v tretji itd. ... prav tako s stvarnikom... tega je ustvaril drug stvarnik in tega tretji... v bistvu identično generacijam človeštva. Vsekakor se mi zdi ta drugi primer manj verjeten... Ja... verjetno je odvisno od tega, KDO ta opazovalec je. Ne vsak vidi jasno.

Ok... poiskus št. 1: Jeza je psihofizično stanje, gnano predvsem s strani misli in čustev in se izraža predvsem skozi telo… pogosto kot agresija ali kot avtoagresija in se temu primerno nagiba k uničevalnosti.

Tako nekako vidim to tudi sam... jeza je lahko celo zelo koristna, če se jo da v tistem neznatnem danem trenutku še kolikor-toliko možne presoje usmeriti. Tu se porodi tudi vprašanje opazovalca. V dveh različnih primerih dveh različnih oseb se lahko zdi zunanjemu opazovalcu izraz njune jeze enak, čeprav se eden od "kandidatov" jezi prepušča in se tega ne zaveda, med tem, ko drugi na jezi jezdi in ji zavestno pusti, da utre nova pota. No, takšne so moje izkušnje v primeru jeze... včasih je vse skupaj bolj, včasih manj uspešno. Uh... bom še malo premislil... najkasneje ti odgovorim, ko bom star okoli 115 let, takrat bom mogoče vse skupaj bolj doumel

Zanimivo, a nekako se zdi, da so to bolj možni primeri jeze in načini, kako se le-ta v svetu izraža, ne pa tudi jeze definicija. Mimogrede. Moč je tam, ni pa poti, po kateri bi se ta moč lahko izrazila, zatorej pride do neke vrste zajezitve (kakšno luštkano naključje, da sta si besedi jeza in zajezitev tako podobni ). Moč se razvija naprej, ker pa ni prostora, se prostor, potreben za to moč, ustvari s silo oz. "nasiljem". Itak. Ta vodnjak nima dna, vode pa tudi ne

Ljubezen do sebe in lastnih utvar, bi se dalo reči. Če bi bila RKcerkev nad zakoni ? Mogoče nekaj podobnega kot v USofA... kdo bi vedel... ali pa najverjetneje repriza srednjega veka.

Hoj. Ključna beseda je tu "lahko", ker govori o "50%" možnosti, katere npr. jaz ne jemljem za popolnoma nemogočo, a ohranjam do nje vsekakor distanco. Tolažbe ne, pač pa mir. In kot sem rekel: karkoli bom spremenil v svetu, bom spremenil v sebi in karkoli bom spremenil v sebi, bom spremenil v svetu. Nisem brez pečata tega sveta in ta svet ne brez mojega, pa čeprav tako neskončno majhnega. Povej mi raje, zakaj ločiš "stvarstvo", to je -svet, na materialno in duhovno ?

o.k. Ni nujno. Lahko točno ve, da je svet lep, poln miru, ljubezni in resnice obenem pa tudi pošasten, poln strupa in nevarnosti, predvsem smrti. Glede pravice je seveda stvar pogleda. Kot jaz to vidim, je preprosto... KATEROKOLI POČETJE VPLIVA NA SVET IN SKOZI SVET POSLEDIČNO NATE. V tej zgornji izjavi vidim esenco ideje o karmi in obenem ideje o pravičnosti oz. celo sodbi. Po eni strani je človek pogosto obsojen kot zlobec, žaljicev in skušnjavec po drugi pa kot nekdo, ki se smili samemu sebi in, kot bi to nekateri "postavili"... kot nekdo, ki je na egu Strategije tistih, ki se udeležujejo debat, so najrazličnejše, pogosto instinktivne in posvojene po določenem številu uspešnega delovanja.

Nak. SVET JE OD VEDNO ; ) P.S. In ta resnica se je pervertirala v naslovno izjavo tukajšnje téme. Bi prej rekel, da takšen vidi enostavno -svet. Napačno. Kdor je slep, ta sploh ne vidi !

Kaj dosti drugega posamezniku niti ne preostane, kot da sodeluje z vesoljem in opravlja funkcijo, kateri je identičen. Lahko se seveda upiraš sili težnosti in zakonu ubijanja in požiranja... če se že hočeš, a s tem kljubuješ samim življenjskim pogojem. Ja, zaupam vesolju, ki ve, kaj in kam z mano, čeprav mu bom po vsej verjetnosti služil zgolj kot hrana... saj veš, telesa se transformirajo v gnoj in posledično v zemljo. Če pa kaj ostane, tudi prav. Jaz bom poiskusil biti pripravljen

Res... in če odmislimo par besed, kot so "bog" in "pred njim", smo spet pri razvoju človeka iz opice in trenutku, ko je človek začel po svetu na dveh nogah krevsati. Kako naj vsak od nas hodi pokončno, ne s preveč povešeno, ne s preveč povzdignjeno glavo ? Vaja : )

Kar človek verjeti hoče, to je njegova resničnost... ne pa nujno tudi resničnost okolja, ki ga obdaja. Če pogledaš naravo sveta, lahko vidiš, da je vsekakor kaj drugega, kot ljubeča ; ) Svet je tu, boga pa ni. Od vedno. V bistvu bi zlahka rekel, da je bog izmislek tistih nenasitnih, katerim svet sam ne zadostuje in kateri niso sposobni videti svetost tega sveta samega na sebi.

Saj to je to... nekdo vidi jezo kot čustvo, nekdo drug pa ne in ko se ta dva o jezi pogovarjata pride zaradi tega seveda do nesporazuma... samo zato znajo biti definicije koristne, da se pogovor za časa trajanja izjasni in ne, da se ustvari večna dogma. Jaz vidim čustva trenutno kot nekakšne filtre za moč, ki je prvinsko brezoblična, a jo mi popredalčkamo, ko si jo skušamo razložiti. Jezo samo pa kot zgolj reakcijo na določena čustva oz. stanja... pri nekom se ta (jeza) manifestira, ko je žalosten, pri nekom, ko se čuti nemočnega itd. Ta reakcija je glede na razlage mnogih očitno bolj destruktivne, enosmerne narave, ponavadi sunkovita. No, vprašal sem pač tistega, katerega vprašanje zanima ; ) Ja... ponavadi nezdravo.

Čisto mimogrede, saj mogoče ste že napisali, pa sem prezrl, ampak vseeno: Kaj je jeza ? In kako se manifestira ? Kaj je res škodljivo: jeza ali naša reakcija nanjo ?

Se strinjam, Kuvrtat. Verjetno polži še prav "z viška" gledajo na nas, ki se jim smilimo zavoljo naše norosti. Človek se skuša mentalno (torej -z miselnimi koncepti) distancirati od živali, čeprav je očitno tudi sam žival. Kot če bi srna rekla: "Mi, srne, rastlinski svet in pa živali..." Ne vem, očitno je to tako težko dojeti, ali kaj...

Se zdi, da so t.i. "kvazi-intelektualna preseravanja" primerna protiutež puhlim sladkostim "duhovno"-moralnih izmislekev. Tam nekje vmes bi se lahko pletel tudi nekakšen dialog, katerega razpoloženje naj bi se tradicionalno mazililo s prijaznostjo.

...pa naj se še kdo čudi, zakaj je npr. toliko obolelih za rakom...

carsko za carje

Butasto je bilo predvsem z namenom, da se neumnost dveh vprašanj izenači. Kaj naj storimo z vsemi miljardami ljudi, ki se pasejo po planetu le zato, da se prehranjujejo in razmnožujejo za povrh pa zdijo sami sebi neznansko pametni in krona stvarstvu ? Če bi vse živali spustil na plano, bi se (itak) požrle same med sabo, večina bi jih umrla, ko bi uzrla sončno svetlobo, od same nesposobnosti gibanja. Ti bi rad imel konkreten odgovor in ne filozofiranja na vprašanje, ki sloni zgolj na filozofiji... hm... in to, da ti ne argumentiraš proti vegeterjanstvu tu sploh ni relevantno. Spustimo jih, pa bomo videli, a ne ?