Kot zanimivost na temo: Intervju: "Vsak hip nam lahko spodrsne." - Miran Veselič Jedrska elektrarna Krško spet dviguje prah. Začelo se je z resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih, ki predvideva, da bi bil drugi blok nuklearke zgrajen že do leta 2017. Temu je sledilo novo zaostrovanje odnosov s Hrvaško. Kot solastnica nuklearke bi bila Hrvaška dolžna ustanoviti poseben sklad za financiranje njene razgradnje. Ker tega ni storila, ji je Slovenija zagrozila z mednarodno arbitražo, ki bi v skrajnem primeru pomenila, da bi Hrvatje izgubili lastništvo. V tem razgretem ozračju je bilo še najmanj besed posvečenih najbolj žgočemu problemu - odlagališču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Slovenija primerno lokacijo za odlagališče išče že četrt stoletja. Na zadnji poziv Agencije za radioaktivne odpadke se je prijavilo osem občin z dvanajstimi lokacijami, kljub obljubljeni renti pa je v igri ostala le lokacija v Krškem. Na vprašanja, kakšen tip odlagališča bi zgradili, koliko bi stalo in kako pridobiti zaupanje ljudi, sta odgovarjala direktor agencije prof. dr. Miran Veselič in vodja sektorja za načrtovanje in razvoj mag. Nadja Železnik. Koliko radioaktivnih odpadkov proizvedemo v Sloveniji? VESELIČ: Na območju JEK je trenutno uskladiščenih 2300 kubičnih metrov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (NSRAO). Ker elektrarna letno proizvede 45 kubičnih metrov teh odpadkov, bo skladišče polno okoli leta 2011. Do leta 2023, ko je predvideno zaprtje elektrarne, se bo iz obratovanja nabralo približno 3600 kubičnih metrov NSRAO ter okrog 850 kubičnih metrov zamenjanih večjih delov opreme, dodatnih 13.100 kubičnih metrov odpadkov pa se bo nabralo iz razgradnje. K temu je treba prišteti še okrog 300 kubičnih metrov odpadkov od razgradnje raziskovalnega reaktorja TRIGA v Podgorici in iz skladišča v Brinju, kjer so uskladiščeni odpadki iz drugih virov. ŽELEZNIK: Količina odpadkov je odvisna od števila delujočih jedrskih elektrarn. Pri nas imamo samo eno elektrarno, Francozi jih imajo 59, Španci devet, Slovaki šest ... VESELIČ: Medtem ko ima ZDA toliko elektrarn kot vsa Evropa skupaj, vendar brez Rusije. Odlaganje odpadkov ni poceni ... ŽELEZNIK: Pri nas je največji problem, da imamo malo odpadkov. Pri majhnih količinah pa je vse bistveno dražje. Francozi so eno odlagališče že napolnili s približno pol milijona kubičnih metrov odpadkov, drugo, ki bo lahko sprejelo milijon kubikov, pa polnijo zdaj. Španija ima odlagališče za 100.000 kubičnih metrov, Slovaška za 20.000, a ga lahko razširijo na trikrat tolikšno kapaciteto. Slovenija pa potrebuje odlagališče za 18.500 kubičnih metrov. VESELIČ: Francozi pravijo, da jih odložitev kubičnega metra nizko in srednje radioaktivnih odpadkov stane 1700 evrov. Obstaja kategorija zelo nizko radioaktivnih odpadkov, ki že po nekaj deset letih prenehajo biti radioaktivni. Te odpadke Francozi odlagajo v odlagališča, ki so v grobem podobna odlagališčem za komunalne odpadke. V debeli glinasti podlagi izkopljejo jarek, vanj odložijo odpadke, ki so zaprti v debele plastične vreče, vse skupaj pa prekrijejo z zemljo, tako da je zadeva podobna gomili. Cena za takšno odlaganje je približno 260 evrov za kubični meter. V želji po zniževanju stroškov nekaj podobnega načrtujejo tudi Španci. Pri njih je namreč cena klasičnega odlaganja 6000 evrov za kubični meter. Kje odpadke skladiščimo danes? ŽELEZNIK: Na dveh lokacijah. V Brinju se skladiščijo odpadki, ki nastajajo v industriji, medicini in raziskovalni dejavnosti - teh je do zdaj približno 80 kubičnih metrov. Ob krški elektrarni pa se v enem skladišču hranijo obratovalni NSRAO, v drugem pa izrabljeno jedrsko gorivo. Izrabljeni gorivni elementi iz reaktorja so razvrščeni v rešetkah v bazenu. Trenutno je v bazenu 700 gorivnih palic, prostora pa je še za 1000 palic. Je res potrebnih tristo let, da odpadki izgubijo radioaktivnost? ŽELEZNIK: Tristo let je konservativna doba za odpadke, ki imajo razpolovno dobo 30 let. Večina odpadkov v slovenskem odlagališču bo imela razpolovno dobo med 5 in 10 let, kar pomeni, da bodo razpadli v 50 do 100 letih. Večina odpadkov, tako tistih, ki nastajajo v medicini ali industriji, kot tistih, ki nastajajo med obratovanjem in razgradnjo jedrske elektrarne, je kratkoživih, se pravi, da imajo kratko razpolovno dobo, zato jih lahko spravimo v površinska odlagališča. VESELIČ: Kobalt 60 ima razpolovno dobo malo čez 5 let. Drugače je z radijevimi iglami iz medicinskih naprav, saj ima radij razpolovno dobo 1600 let, poleg tega pa pri razpadu sprošča še radioaktiven plin radon. Problematični so tudi javljalniki požarov, ki vsebujejo radioaktiven senzor. Americij ima namreč razpolovno dobo več kot dva tisoč let, zato ga v odlagališču, ki ga načrtujemo, ne bo mogoče shraniti. Problem odpadkov z dolgoživimi izotopi bomo reševali skupaj z izrabljenim gorivom. Nemška zakonodaja za NSRAO obvezno zahteva podzemna odlagališča. VESELIČ: Takšnega predpisa ne poznajo samo Nemci, pač pa tudi Švicarji in Skandinavci. Pred kratkim sta se za podzemna odlagališča odločili tudi Madžarska in Kanada. Za del odpadkov ga imajo tudi na Češkem. Res pa je, da so podzemna odlagališča v manjšini. Dve tretjini vseh odlagališč v svetu je površinskih. Za katero varianto se država odloči, je odvisno tudi od njenih finančnih zmožnosti. Nemške analize kažejo, da bo v rudniku Konrad cena za odloženi kubični meter odpadkov znašala med 15.000 in 20.000 evri, kar je ogromno. Ameriške cene se gibljejo med 3300 in 17.000 dolarji za kubični meter, odvisno od tega, ali gre za kratkožive ali dolgožive odpadke. Ko postavljate ceno celotne operacije, je ta precej odvisna od razmer, pod katerimi pridobivate lokacije. Španci so se pri svojem površinskem odlagališču odločili za območje bivšega rudnika, s čimer so se izognili stroškom pridobivanja lokacije. Pri nas imamo kar nekaj rudnikov v zapiranju ... VESELIČ: Večino slovenskih rudnikov zapira ministrstvo za gospodarstvo. Izjema je Žirovski vrh, ki ga zapira ministrstvo za okolje. Zakaj? Ker se je ob zapiranju pojavila ideja, da bi rudnik uporabili za odlaganje NSRAO. Toda zaradi upora lokalnega prebivalstva je politika idejo zavrnila. Pred leti se je pojavila ideja, da bi za dostop do odlagališča uporabili jašek v rudniku Hrastnik. Vendar je tudi tu prišlo do odpora prebivalcev. ŽELEZNIK: Tak objekt mora biti varen in neškodljiv za okolje, hkrati pa mora biti sprejemljiv za javnost. To pa je dolg proces. V začetku je večina ljudi proti. Tudi v drugih državah. Na Finskem je v začetku večina ljudi nasprotovala, sčasoma pa je v istem okolju kar 70 odstotkov ljudi odlagališče podprlo, pri čemer je šlo za odlagališče izrabljenega jedrskega goriva. VESELIČ: Ko so v Švici pred leti načrtovali odlagališče, ga je lokalno prebivalstvo podprlo. Zadeva je padla šele zaradi spora med kantoni. Podobno je bilo v Avstraliji. Že načrtovano odlagališče v opuščenem letalskem oporišču je padlo v vodo, ker se niso mogli dogovoriti na federalni ravni. Pri nas pa zadeva pade v vodo že na lokalni ravni. Podzemno odlagališče je verjetno bistveno dražje. ŽELEZNIK: Površinsko odlagališče bi nas stalo približno 40 milijonov evrov, podzemno pa 80 milijonov evrov. Cena je višja predvsem na račun gradbenih del oziroma zahtevnejše izvedbe. Kakšna bi bila škoda, ki bi jo okolju lahko povzročilo odlagališče NSRAO? ŽELEZNIK: Posledice ne bi bile velike. Ljudje mešajo pojme. Izrabljenega jedrskega goriva ne ločijo od NSRAO. Po naših analizah veliko ljudi meni, da v takšnem odlagališču lahko pride do eksplozije kot ob atomski bombi, kar seveda ni res. Predstavljajo si tudi, da sevanje lahko prosto izhaja iz odlagališča in gre v vodne vire. Ne vedo, da sevanje pada s časom in oddaljenostjo. To je značilnost gama sevanja. Za alfa in beta sevanje pa je značilno, da sploh ne moreta skozi debelo plast snovi, se pravi, da ne moreta prodreti niti skozi steno soda. V odlagališču odlagamo le trdne odpadke. Radioaktivnost lahko iz odlagališča pobegne le, če voda iz njega odnese v njej raztopljene radioaktivne snovi. Zato moramo preprečiti možnost, da voda do radioaktivnih snovi sploh pride. Kaj bi se zgodilo, če bi prišlo do močnega potresa? ŽELEZNIK: Nič za človeka zares usodnega. Pri odlaganju odpadkov se uporablja sistem zaporednih pregrad, ki onemogoča, da bi se odpadki in sevanje širili v okolje. Sodi so vstavljeni v betonski vsebnik, ta je položen v celico, vse skupaj pa je prekrito s posebnim pokrovom, ki preprečuje vdiranje vode. VESELIČ: Prva in najpomembnejša naloga ravnanja z odpadki je vendarle zaščita tam zaposlenih delavcev. Odpadki morajo biti zapakirani tako, da nekdo, ki osem ur na dan dela s sodi, v katerih so radioaktivne snovi, ne dobi takšnega odmerka sevanja, ki bi ogrozil njegovo zdravje. Drugo vprašanje pa je, kaj s temi odpadki narediti dolgoročno. Treba je preprečiti, da snov v roku 300 let pride v biosfero. Vse pregrade so namenjene temu, da se zanesljivo zaščiti okolje. Odpadke damo v sode iz nerjaveče pločevine. Ti v geološkem okolju zdržijo tisoč let. V določenih pogojih lahko pride v prisotnosti večjih količin PVC do korozije jekla, pri čemer se sproščajo plini, potencialno pa tudi radioaktivne snovi. Da bi to preprečili, damo vse skupaj še v bentonit. Gre za posebno vrsto gline, ki katione radioaktivnih snovi zadrži v svoji mineralni rešetki. ŽELEZNIK: Pred gradnjo odlagališča se vedno naredijo scenariji, kaj bi se zgodilo, če bi bilo v sodih veliko materiala, ki sprošča pline. S preračunom se ugotovi, kakšna bi bila dodatna obremenitev. VESELIČ: Da ne bo pomote - ne gre za sproščanje radioaktivnih plinov iz odpadkov, pač pa se pri koroziji železa sprošča vodik. Če bi se sproščal v velikih količinah, bi lahko prišlo do eksplozije. Zato se preračuna najbolj varna varianta, ki prepreči, da bi prišlo do nesreče. Tako problem ni eksplozija, pač pa možnost, da bi lahko iz odlagališča izhajajoči plin razpokal neprepustne zapore in vodi omogočil dostop do odpadkov in iznašanje radioaktivnih snovi iz njih. Medtem ko se pri nas ukvarjamo samo z radioaktivnostjo, gre razmišljanje v svetu pri NSRAO bolj v smer, kako preprečiti dolgoročno kemijsko obremenitev okolja. Tako pri odlagališčih NSRAO v Rusiji glavni problem ni radioaktivnost, pač pa mobilnost svinca. Ker so svinčene kontejnerje dali v kislo geološko okolje, je svinec začel prehajati v okolje. Največji problemi so torej lahko tudi povsem drugje, kot sodi laična javnost. Je pa res, da ljudje nimamo razvitega čuta za radioaktivnost in da gre tu za prvinski strah, ki ga je treba spoštovati. Je NSRAO dovoljeno izvoziti v druge države? VESELIČ: Po mednarodnih konvencijah je izvoz dovoljen samo v države, ki z odpadki ravnajo v skladu s sodobnimi standardi in ki imajo zakonska določila za njihov uvoz. Držav s takšnim zakonskim določilom je zelo malo, vendar nobena od njih nima na voljo odlagališča, ki bi uvoz omogočal. Trenutno obstaja en sam primer, ko ena država dejansko sprejema in skladišči odpadke druge države. Belgija namreč skladišči odpadke iz Luksemburga. Pri tem gre le za odpadke iz medicine, industrije in raziskovalne dejavnosti, saj Luksemburg nima jedrskih objektov. Zakon o ratifikaciji meddržavne pogodbe o JEK določa, da mora Hrvaška poskrbeti za polovico jedrskih odpadkov, česar pa ne dela ... VESELIČ: Hrvatje in Slovenci imamo dve možnosti. Da stopimo skupaj in 18.500 kubičnih metrov odpadkov spravimo v eno samo odlagališče. Ali pa da vsak zase pospravi svoj del. Analiza kaže, da bi stroški pospravljanja polovice odpadkov pomenili 99 odstotkov stroškov pospravljanja vseh odpadkov. Soliranje bo torej zelo drago. V meddržavni pogodbi piše, da bosta državi tako za NSRAO kot za izrabljeno jedrsko gorivo poskušali najti skupno rešitev. Če skupne rešitve ne bosta našli, bosta pač morali problem rešiti vsaka zase. Po meddržavni pogodbi naj bi se lokacija za odlagališče NSRAO iskala v obeh državah, medtem ko se pri izrabljenem jedrskem gorivu razmišlja tudi o morebitnem izvozu v tretje države. Zakaj se o problemu odlagališča ni razmišljalo že ob gradnji elektrarne Krško? VESELIČ: Elektrarna je bila zgrajena s predpostavko, da bo odlagališče NSRAO zgrajeno do leta 1986. Prvi poskus je bil narejen v osemdesetih. Hrvatje so takrat v svojih planskih dokumentih določili lokacijo za NSRAO na območju Trgovske gore. V Sloveniji je zadeva prvič padla v osemdesetih, nato pa še v prvi polovici devetdesetih. Hrvatje imajo torej znano lokacijo, mi pa ne. Zapletlo se je, ker je hrvaški parlament sprejel zakon, ki prepoveduje uvoz radioaktivnih odpadkov. Ta zakon je bil v neskladju z meddržavno pogodbo, zato so ga Hrvatje pred kratkim dopolnili tako, da je uvoz radioaktivnih odpadkov sicer še vedno prepovedan, dovoljen pa v primeru, če gre za uvoz na podlagi obvez iz meddržavne pogodbe. Kako verjetno je podaljšanje obratovanja JEK? VESELIČ: Po nacionalnem energetskem programu se bo o morebitnem podaljšanju odločalo med letoma 2008 in 2012. V tem času je treba pregledati vse sklope in dokazati, da so v takšnem tehničnem stanju, da bi bilo podaljšanje možno. Šele nato uprava za jedrsko varnost lahko da dovoljenje za desetletno podaljšanje, torej za obdobje do leta 2033. Če bodo analize pokazale, da je podaljšanje možno, sem prepričan, da bo do njega tudi prišlo. Treba je namreč vedeti, da je jedrska elektrarna drugi najcenejši proizvajalec električne energije v Sloveniji, takoj za Dravskimi elektrarnami. ŽELEZNIK: Pri takšnem tipu elektrarne, kot je JEK, je podaljšanje običajno. Vse je odvisno predvsem od tega, v kakšnem tehničnem stanju je njena reaktorska posoda. Resolucija o nacionalnih razvojnih projektih predvideva, da bi do leta 2017 zgradili drugi blok JEK. Je to realno? ŽELEZNIK: Verjetno so pri ocenah upoštevani vsi tehnični, tehnološki, varnostni in drugi postopki za izvedbo projekta. Ključno vprašanje pri umeščanju objektov, do katerih imajo ljudje poseben odnos, pa je družbena sprejemljivost, ki ima seveda drugačne poglede na termine in planiranje. Kaj pa možnost izgradnje še ene jedrske elektrarne? VESELIČ: Slovenija uvozi 20 odstotkov električne energije, kar je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami veliko. Nacionalni energetski program je predvidel, da bo poraba električne energije v Sloveniji zrasla za 1,5 odstotka letno. Trenutno je rast med dvema in tremi odstotki. Analize kažejo, da bomo že v drugi polovico naslednjega desetletja imeli ogromen deficit. To nas sili v iskanje ustreznih rešitev. Ena od možnih rešitev je tudi gradnja nove jedrske elektrarne. Vendar odločanje o teh vprašanjih ni v pristojnosti agencije.
