A65

>>>ne bi izbral ženske kot je Cookie če bi lahko...oziroma to znal.. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png<<< Kaj pa vem: človek, ki postane tvoj partner, ima vrsto kvalitet, tistega kar te pri njem privlači, kar imaš pri njem rad, da se odločiš z njim živet. Predvsem pa, da so kompatibilne s fintami, ki si jih imaš tudi sam - saj ni noben popoln. Včasih je lažje sam zastavit pogajanja oz. debato (pa naj ti je to še tak napor), kot pustit v ring nekoga, ki vpije in izvede takoj nekaj knockoutov (zakon glasnejšega oz. močnejšega) - ob tem pa položi še tvojega trenerja (napisano v metaforah). Komur je diplomacija (ne hinavščina) položena v zibelko, je res srečkovič. Mi kar v očeh zaigra, ko imam priliko kakšnega zverziranega v tem poslušat oz. opazovat. Ajd, če bi šel malo čez t. i. 'rob', bi se pa že aktivirala, da malo 'pogladim' situacijo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Splošno znano je, da je z ženskami treba - znat. Nekatere pa pred moško avtoriteto celo samodejno stopijo korak nazaj.

Cookie, nobenemu ti ni treba razlagati, zakaj si v svoje življenje (za ohranitev lastne identitete in identitete tvojih) morala uvesti taka pravila, kot jih imaš. Vsakemu je dana ta možnost; če jo mora oz. če jo uporabi (kar včasih pomeni tudi vztrajnost postavljanja meja odraslim) oz. kako jo izkoristi, je njegova stvar. In če ozavestiš, kaj konkretno v tvoji primarni družini ni klapalo in da ubereš sam drugačno pot, je to samo za pozdravit, ker so vedno ponujene tudi t. i. 'lažje poti'. Z vnuki se pa na dolgi rok ne da manipulirati, otroci imajo te senzorje še kako aktivirane. Veš, kaj mi je že od vsega začetka pri tistem, kar se da razbrati iz tvojega pisanja, všeč? Da si ena taka, fejst mami, pri kateri bo Razbojnik smel raziskovat življenje in ki bo ob njegovi poti tudi takrat, če bo kdaj rabil priti kako prasko popihat.

O, njami, tole bi pa jaz dala kar pod temo Kaj bomo dons jedl A je še malo prezgodaj...

Če jutro rodi željo posebnega dne, ko uspeš postaviti stvari na pravo mesto, prezračiti misli in napolniti baterije, obenem pa znaš v večeru nanizati svetle vtise na vrvico spomina, potem je, madonca, življenje prav lepo.

Hja, najprej nisem bila sigurna, komu je bila tvoja replika glede McDonaldsa namenjena. Fajn zate, da znaš vzdrževat intenziteto hvaležnosti.

Lahko razložiš?

* za jutro v soncu * za nasmeh in vedro misel * za ljudi, ki si vzamejo čas za to, da me poslušajo in skušajo razumeti * za tople dlani * za zvezdno nebo

Ceres, tudi jaz nisem koščena, obenem niti velika ne – ob tem že nekaj časa prepričujoče širim spoznanje, da se vsak raje tišči k povštru kot k prekli. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Z vago imamo pa itak probleme pretežno ženske: ene pri tehtanju celo očala snamejo. Ne zato, ker ne bi hotele jasno videti rezultata – bolj zato, da so lažje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Še taki proporci ti ne dajo avtomatično sposobnosti čutiti trave pod bosimi nogami in videti dan tako barvito, kot ga znaš ti.

Nč bat: tamle dol (na temi o kavi) se bo kar tema delala od povabil samih fejst punc zdaj, ko si za povrh še priznal, da si "rak ali riba".

Hehe, sem zihr, da bi tudi prijatli potrdili, da je vsaka kila glih tam, kjer mora bit

Kot bi se en šlepal na moje lajke, zmeraj jih je premalo. A saj tebi ni kaj dosti do njih, ane? Primojdunej, napišeš tak odgovor, da še ko mal boli, ni panike, sam mičkeno bo zobe za stisnit: ker najboljše šele pride.

V tem primeru bi rekla, da tega ne zmore zato, ker tak način oproščanja ni bil uporabljan v okolju, kjer je oz. kjer še vedno biva. Ali pa se njemu osebno zdi pretirano 'pocukran'. Se pa da vsega skozi življenje naučiti. Poskusi: ob drugi priložnosti to omeni temu človeku in videla boš, kakšna bo njegova reakcija oz. pojasnilo. Sama znam izreči "žal mi je", tudi "oprosti" in takrat je to iskreno mišljeno.

Menim, da so njen pomen pri vzgoji otroci sposobni dojeti, če jo uporabljajo pravilno v obratnih situacijah tudi starši.

Ima beseda "oprosti" tolikšno moč, da prinese spravo oz. pomiritev? Odkar sem videla očeta, kako jo je zahteval izrečeno od svojih otrok za situacije, v katerih zanjo ni bilo potrebe (bolj ko to je šlo za priznavanje prevlade) - se mi preprosto ne zdi več bistvena. Še zlasti ne, če ni povedana iskreno. Bolj kot to, da ti drugi da možnost, da poveš, kaj si čutil v tistih trenutkih, za katere bi se ti v tem trenutku zdelo opravičilo edino primerno. Da ti je obratno pojasnjeno, od kje taka reakcija. Da tako bolje spoznata drug drugega in se uskladita do te mere, da so posledično podobni zapleti v prihodnje čim redkejši.

Res je, da niso vsi raki po istem kopitu in da je najbrž tudi drugim znamenjem najbolj duhamorno nekomu razlagati, kaj se ti je zdelo smešno - ker se skozi to vedno bolj zapletaš. Je pa veliko odvisno od lastnega domišljijskega sveta, saj si vse mimike, gibanja, okrogle poglede lahko predstavljaš na ravno tebi (za crknit) smešen način. Morebiti je odvisno tudi od lune , saj se včasih lahko neustavljivo (kljub ščipanju v dlan) smeješ že, ker si na hecen način pri sebi tolmačiš tisto, kar se dogaja. In noro dobro je, če v neki družbi nabašeš na tak primerek, s katerim sta na isti valovni dolžini in se hahljata istim fintam.

Marsikaj se lahko preslika, a vendar pri prebiranju napisanega izhajaš iz okrnjenih zaznavanj, saj ti manjka vidni in slišni del komunikacije v živo. Če bi npr. pri zaporedni 5. zgornjega teksta žena ob prvem izrečenem stavku opazovala izraz na obrazu moža, bi videla, da ji ga izreka z nežnostjo. Dobra plat zapisanega je v ponovni analizi zloženih besed - a tudi tukaj je potrebno upoštevati, da vedno poteka t. i. prebiranje 'med vrsticami' skozi naše oči. Že zato je dobro v primeru nejasnosti preveriti, če je nekdo res razmišljal v tisti smeri, kot smo si tolmačili sami.

Mogoče sem ta tekst že lepila tu gor - a danes se mi zdi spet pravi dan za njegovo obnovo... NEKATERE OVIRE ZA DOBRO POSLUŠANJE 1. Kaj drugi sploh hoče ... Ena izmed pogostih ovir na poti dobrega poslušanja je ta, da se prepuščamo 'branju misli', tako da presojamo namere in vzgibe drugih ljudi. Seveda je posledica ta, da pogosto zgrešimo namen oziroma bistvo sporočila, ki ga je drugi želel z nami podeliti. Podobni smo osebi iz zgodbice o dveh zabojih: Tovornjaka sta stala z zadnjima deloma drug proti drugemu in voznik se je trudil, da bi spravil ogromen zaboj z enega tovornjaka na drugega. Mimoidoči, ki je opazil njegovo brezupno prizadevanje, se je ponudil, da bo pomagal. Tako sta oba moža sopihala in se mučila več kot pol ure brez kakršnega koli uspeha. "Bojim se, da ne bo šlo," je sopel mimoidoči. "Nikoli ga ne bova spravila s tega tovornjaka." "S tovornjaka?!" je vzkliknil voznik. "Za božjo voljo, saj ga nočem spraviti s tovornjaka, temveč nanj!" Zato moramo naslednjič, ko se bomo počutili prepričani vase, preveriti svoja predvidevanja. Ljudje smo preprosto preveč zapleteni in preveč različni, da bi se lahko prepuščali ugibanju. 2. Komaj kdaj govorimo o istih stvareh ... "Dragi," je rekla žena. "Sram me je, da tako živiva. Oče plačuje najemnino za hišo, brat nama pošilja hrano in denar za obleke, stric nama plačuje vodo in elektriko in prijatelji nama dajejo vstopnice za gledališče. Saj se ne pritožujem, ampak res mislim, da bi nama lahko šlo bolje." "Seveda bi lahko," je odvrnil mož. "Tudi sam sem nedavno razmišljal o tem. Imaš brata in dva strica, ki nama ne pošljejo niti tolarja!" Vsak izmed nas živi v svojem notranjem svetu. Svetu svojih miselnih in čustvenih kombinacij, ki so nastale kot posledica preteklih izkušenj. Lahko bi dejali, da živimo vsak v svojem 'filmu'. Če želimo spoznati vsebino drugega filma, moramo predvajanje svojega za nekaj časa ustaviti. 3. Prepričani smo, o čem drugi govori ... Štirinajstletni deček je nekega dne pri večerji naznanil, da so ga izbrali, da bo naslednjega dne poučeval svoj razred. Oče, strokovnjak za metode poučevanja vojaštva, je izkoristil to čudovito priložnost, da bi pomagal sinu s svojim znanjem in izkušnjami. "Takole ravnamo v vojski, sin moj," je rekel. "Najprej izberemo cilje akcije, okoliščine in stopnjo dela. Zdaj najprej odloči, kakšno akcijo naj bi izvedli tvoji sošolci, v kakšnih okoliščinah in nazadnje, kako dobro naj bi jo izvedli. In pomni, vsa vzgoja mora biti usmerjena v izvršitev, izvršitev, izvršitev." Fanta ni to prav nič prevzelo. Rekel je samo: "Tako ne bo šlo, očka." "Seveda bo. Vedno gre. Zakaj ne bi šlo?" "Zato," je rekel fant, "ker naj bi imel uro o seksu." Naši dobri nameni so lahko ovira, da drugega ne slišimo. Postavimo se v vlogo nekoga, ki ve. Razvijemo celotno analizo in strategijo za rešitev drugega, ki pa sploh ne prosi za pomoč. Ob vsem tem pa se počutimo krasno, ker smo svoje poslanstvo svetovalca in rešitelja dobro opravili. 4. Napake drugih ... "Oprostite gospod profesor," je rekel dijak. "Nisem mogel razbrati, kaj ste napisali na rob moje zadnje naloge." "Napisal sem ti, da piši bolj čitljivo," je rekel učitelj. Pojavi se vprašanje, zakaj smo na določene napake, ki jih opazimo pri drugemu tako zelo občutljivi, nekatere druge pa nas sploh ne motijo. Če iskreno pogledamo vase, bomo morda ugotovili, da nas pri drugemu najbolj moti prav to, kar pri sebi pogosto prezremo. Drugi so naše zrcalo. 5. V besede drugega vnašamo svoj pomen ... Bil je dan njune zlate poroke. Ves dan sta bila zaposlena s praznovanjem, prijatelji in sorodniki, ki so jima prihajali voščit. Zato sta bila hvaležna, ko sta proti večeru lahko sama na verandi opazovala sončni zahod in počivala po napornem dnevu. Stari mož je nežno pogledal ženo in rekel: "Agata, vesel sem te." "Kaj si rekel?" je vprašala stara gospa. "Veš, da slabo slišim. Povej glasneje." "Rekel sem, da sem te vesel." "Že prav," je odvrnila in zamahnila z roko."Tudi jaz sem te sita." Žal pogosto sploh ne slišimo, kaj nam drugi pravi. Na besede drugega se prav hitro odzovemo in tako odvzamemo sebi možnost, da bi slišali tisto pravo sporočilo. Iste besede imajo lahko različne pomene. Odvisno od tega, kdo in kako jih pove. Vsako obnašanje, ki odvrača pozornost od drugega, predstavlja oviro. Preprečila nam bo, da bi resnično lahko slišali, kar drugi želi podeliti z nami. Naš odnos bo ostajal zgolj na površini, naša notranja osamljenost pa se bo poglabljala. Da bi se izognili površnim odnosom, moramo preveriti, kako poslušamo. Katere ovire najpogosteje ustvarjamo? Kdaj? Zakaj jih ustvarjamo? Kako lahko staro navado poslušanja nadomestimo z novo, takšno, da poslušamo z odprtostjo in iskrenostjo? Odprto in iskreno lahko poslušamo le tedaj, kadar smo na drugega resnično pozorni in kadar je iskreno obnašanje naša zavestna odločitev. Pravilno poslušanje in spoznavanje drugega bi lahko primerjali z iskanjem neodkritih koščkov sestavljanke. Vsak delček zase nam le malo pove o celotni podobi. Če pa bomo znali prisluhniti, bo prvemu delčku kmalu sledil drugi, pa tretji ... Počasi se bodo ti koščki zlivali v bolj jasno in povezano podobo, ki nam bo približala občutek, kaj pomeni biti nekdo drug. Tako s svojo pozornostjo in potrpežljivostjo gradimo most do sočloveka. (Suzana Rebolj, Šola čustvene inteligence)

Barve dneva Nekoč sem slišala pripovedko (marsikaj iz življenja se lahko strne v asociacijah takih zgodbic) o psičku, ki je tekel pod vozom, na katerem so sedeli njegovi domači. Tekel, omagoval, razmišljal o krivici, da se na njem ne more peljati tudi sam... In ko se je upehan ustavil, je voz v vsem svojem blišču odpeljal naprej, ljudje na njem pa komaj zaznali, da ne teče več med kolesnicami. Obenem je težko vleči skupen voz, če ga vsak od pomagačev krmili v svojo smer...

Kje sem se le takrat potikala, ko ste se na njo uvrščali?! Če za njo ne vem, najbrž tudi jaz nisem na njej, hm? Je to dobro ali malo manj dobro? P.S. Ni za verjeti, da sem celo v Politiki en komentar spesnila.

Redki znajo misli tako zložiti in med besedami vsak lahko najde nekaj, kar je del barv dneva, ki ga živi. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Lušten ritem in detajli...

Marsikaj lažje daš od sebe, če veš, da komu podarjeno pride prav. Za tisto, kar pa si puščaš doma v kopičenju, je bistveno, da v trenutku, ko stvar potrebuješ, veš, da jo (sploh) imaš oz. da veš, kje bi pravzaprav bila.

Leta so minila, ko sem se dnevno vozila mimo Botaničnega vrta in šele nekega popoldneva v pomladi parkirala zraven, da sem se (med enournim čakanjem na konec plesnih) sprehodila po njihovih potkah. In postal je 'moj'. Po tistem ošvrknem v mimohodu oz. mimovozu, kar novega se razrašča in kako se prelivajo letni časi. Prelepe so mi preproge pomladnega cvetja, preden se po njih zapodijo s kosilnico - podobno, kot na tem link-u: http://www.svet-je-lep.com/fotogalerija/ekartice/?gallery=6&image=http://www.svet-je-lep.com/wp-content/gallery/narava/pomlad-botanicni-vrt.jpg Ko se na nek del narave tako navežeš, drugače dojemaš npr. lanski žled - saj ni prizanesel marsikateremu od starost tistega koščka idile...

A zato ni nobenega odziva na precej oštro notico, ker niste čisto zihr, če nimate morebiti kaj pri tem? A če bi Silica to namenila nekomu ne-luninemu, bi fliknila v tisto črno luknjo in ne na temo, kaj bi kdo komu hotel povedati. Strinjam se z njo: ne "bi, pa ne bi", temveč "karte na mizo" so daleč najbolj fair play.