Iknee

Res, če bomo kupovali čimmanj, le res najnujnejše za preživetje, bodo cene sicer res padle, padla pa bodo tudi podjetja, ki izdelke proizvajajo, več in več ljudi bo ostalo brez službe ... v družbenem sistemu (ekonomija, socialne strukture) je vse prepleteno in povezano, podobno kot v ekosistemu. Verjetno se na ta način da pospešiti sesutje sistema. Na hitro sesutje sistema (revolucija) pa je na žalost vedno povezana z veliko humanitarno katastrofo, skupaj s sistemom, ki ne funcionira več dobro, propadejo tudi dobre stvari, umre veliko nedolžnih ljudi ... Ker človeška družba pri taki številčnosti kot jo imamo v tej cajtih, ne more brez sistema, se mora nov sistem na hitro vzpostaviti, to pa je diktatura. Tisti, ki so nasprotniki sistema, morajo vedeti, da majhne sonaravne skupnosti potrebujejo za preživetje ogromno naravnih danosti in prostora - ocenjujejo, da bi na ozemlju Slovenije na ta način lahko preživela manj kot petina današnjega prebivalstva. Ne vem pa, ali je sistem tak, kakršen je, sploh možno postopno preobraziti (evolucija), no, vsekakor velja delati na tem, sesutje (revolucija) se mi zdi res skrajna možnost.

Z moralnega stališča je razlika očitna, se strinjam, če pa gledaš suženjstvo kot pojav in nesvobodnost, je pa v resnici zelo majhna.

Seveda nič- ker kaj pa je sistem? Mislimo, da smo sužnji sistema, v resnici smo pa sužnji samih sebe. Ko enkrat to pogruntaš, lahko čisto dobro živiš v tej družbi, ne da bi bil suženj sistema.

V bistvu niti ne. Osvoboditev od enega in drugega zahteva spremembo zavesti in moči - o tem govori tisti komentar spodaj (kako suženjstvo deluje najbolje takrat, ko suženj ne ve, da je suženj - ko suženj to pogrunta, ne bo več dolgo suženj). Točno ta citat velja enako za onega na desni - mislim, da le ti nisi čist dobro razumela pointa. Enega in drugega pa drži v suženjstvu strah. In pogosto človek lažje in hitreje pogrunta, da je suženj nekoga drugega kot to, da je suženj samega sebe. Polega tega pa meja med enim in drugim suženjstvom ni vedno čisto jasna, če stvar malo bolj poglobljeno pogledaš.

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png (mal razmisli, zakaj se ti smejimo!) PS. Pa ne podcenjuj ljudi, no, tu in tam vidi kdo to, kar je prikazano in povedano, poleg tega pa še kaj več in malo globlje...

Fora je v tem, da tisti arogantnež na desni ni nič bolj svoboden od onega reveža na levi.

Sem iskala primernega smeškota in ugotovila, da nujno rabmo še enga - kozla oz. kozlička za posebej prismuknjene situacije inu njih udeležence . http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

Enjina mamicahttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif

Pa še vse rastlinojedce, presnojedce, pranojedce in lenuhe in tiste, ki ne marajo brati debelih knjig in tiste, ki so sami debeli, pa tiste ki preveč jokajo in tiste, ki premalo ....

Ne, ni logično, da se tudi njo kot osebo in njeno zasebno življenje ocenjuje in vlači naokrog. Delo je nekaj kar delimo z drugimi in je logično, da bo ocenjevano, da ga bodo v javnosti kritizirali ali hvalili. Nas kot ljudi pa poznajo samo naši najbližji, in imamo pravico do zasebnosti, grdo govoriti in soditi ljudi, ki jih v resnici sploh ne poznaš (pa tudi če bi jih, to ne bi bilo prav!) pa je v resnici destruktivno in grdo početje. A nisi enkrat rekla, da si brala Štiri dogovore? Daj preberi si jih še enkrat - tam je lepo razloženo! Res je pomembno pri ocenjevanju in mnenju ločiti človeka od njegovega dela!

Posije sonce, napravi blato in evo ti - krasna prilika za kej posadit!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif No pa še mal realnosti - čeprov načeloma ne poskušam ljudem solit pameti s svojimi težavami - mi je nekak patetično - ampak tle pa mogoč sede mal realnega optimizma: Pred enimi sedmimi leti je šel res hudič na kup srat: po porodniški s ta tretjim otrokom nisem več imela službe v šolstvu, dec se spentljal z dvajset let mlajšo, doma pa se je moje dolgoletno grešno-kozlovstvo stopnjevalo do nevzdržnosti, tako da nisem imele nikjer nobene podpore ne materialne ne socialne (razen prjatli, ampak realno moraš v taki situaciji zadevo sam speljat). Vse se je sesulo. No, skoraj - razen mene. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Takrat so me najbrž potegnile ven alpinistične izkušnje - rekla sem si: v redu punca, to je zdej sam ena taka težka stena, sred stene si, težko je, pod ritjo maš petsto metrov lufta, vrh v oblakih - kaj boš zdaj - sedela in jokala al plezala? Itak da plezala, kaj pa drugega. Steno preplezaš samo tako, da pač plezaš, ne glede na težave, ne glede na to, kako težka zgleda. No, potem sem se usedla in si naredila en tak seznam prioritet: 1. stran od ljudi, ki me sesuvajo in mi jemljejo energijo 2.) kaj znam, kaj lahko ustvarim in prodam in 3.) kaj me veseli in kako lahko dobim energijo, da bom vse skupaj zmogla. Oddala sem torej svoje stanovanje v mestu in preselila v hiško v hribih (je bilo cenejše, tu uživam, lahko vsak dan šibam po hribih in dobim sproti zadost energije), se s tem hkrati umaknila od tistih, s katerimi se ni več dalo živet. Začela sem samostojno ustvarjat na področju, za katerega sem že od nekdaj čutila, da je "moje" in mi je res hitro prineslo dovolj za skromno življenje mene in mojih treh otrok. Torej preživela sem, celo več, moje življenje je postalo bistveno bolj kvalitetno kot prej .No, zdaj so tle druge težave in izzivi, ampak ok, jih rešujemo in hodimo dalje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/rainbow.gif.

Drži se! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smesko.gif Ko te življenje vrže na tla, vstaneš, si otreseš prah s hlač in hodiš dalje ... sej bo. Po vsaki nevihti posije sonce, čist po vsaki.

Ja. To je opravljanje. Ker se govori o njej osebno, ne o njenem delu. Odprla si stran za opravljanje nekega človeka, širjenje slabih misli in grdih besed o zasebnem življenju nekoga, ki ga niti zraven ni. In to gotovo ni dobro. Me pa veseli, da veliko ljudi ni pripravljeno pri tem sodelovati

Imam prijatelja, ki deluje tako. Ko se pojavi, se ljudje umirijo. Pa ne bi rekla, da se ga ravno ustrašijo, enostavno odnehajo in se umaknejo. Bila sem priča, ko nekdo popolnoma pobesnel nad svojo ženo in je izgledalo, da mu nihče ne bo zlepa kos, pa pride K., mu položi roko na ramo in reče odločno, ampak totalno mirno, prijazno, celo z eno toplino: "Hej, prjatu!" Samo to in tip se v hipu odmaknil in v kratkem čist pomiril. Ja, ta sposobnost obstaja. Mora pa biti človek res najprej pomirjen sam v sebi, osrediščen v svoji notranji moči, potem pa to res gre. Dokler ima človek v sebi polno jeze, zamer, pa to zanika in to projecira navzven v obliki obsojanja, pa bo vedno znova naletel na situacije, ki mu bodo dale priložnost za obsojanje in posledično agresiven odziv. Mislim, da Mahabharata govori o tem - o naših izbirah: ali bomo tolerirali destruktivne dele našega bitja ali se jih bomo lotili in se jih rešili ter prinesli mir sebi in okolici. To je največja in najpomembnejša bitka, edina, ki prinese trajni mir. Mahabharato pa lahko seveda razumeš tudi kot priročnik za bojevanje, če je to to, kar v določeni situaciji ali stanju svoje zavesti iščeš. Pa še pripomba o lenobi duha: veliko veliko lažje je obsojati in se boriti navzven, kot pa se lotiti svojih notranjih bitk in nato reševati situacije z umirjeno močjo. In to sploh ni ignoranca, nedejavnost in žrtvovanje, to je šele tista prava moč, ki prinaša dobro.

Pravzaprav te nisem vprašala zato, da bi pokazala na napako v zapisu, ampak zato, ker me je res zanimalo v katerem jeziku si jo brala. Cela reč je namreč tako zelo obsežna in težko berljiva (če se prav spomnim tam okrog 200 000 verzov; stvar ni zgodba ampak epska pesnitev), da enostavno težko verjamem, da si jo res prebrala, človek mora imeti res močan motiv in smisel za branje v verzih, s tvojo disleksijo pa si težko predstavljam, kako se prebijaš skozi vse te verze, Original pa je seveda napisan v sanskrtu, kolikor je meni znano pa v slovenščini obstajajo prevodi delov Mahabharate, ne pa celotna verzija.

Pahapharato v slovenskem prevodu kot zgodbo ali v originalu?

Mogoče res. Meni je pri tem zanimiv moj občutek moči in veličine, ki se je zelo povečal v trenutku, ko sem se odpovedala temu, da bi mu vrgla tisti kamen v glavo. Zdaj je seveda težko reči, kaj bi če bi..., ampak če ne bi imela te posebne moči, ki sem jo zagotovo nekako izžarevala tudi navzven, bi tip v trenutku, ko sem se odpovedala ubijanju, lahko to prepoznal kot da mu samo grozim in itak nisem sposobna narediti tega. Tako pa se je njegova groza očitno stopnjevala in je zbežal, kar so ga nesle noge.

Včasih dobiš te vrste moč, ne da bi se je prej zavedal, popolnoma te preseneti, tako kot je mene takrat. Niti malo se je nisem zavedala in sem bila po dogodku kar pretresena, najbrž še bolj nad svojo močjo, kot nad ogroženostjo. Podobno kot sem bila včasih pri alpinističnih vzponih v nepredvidljivo težkih razmerah presenečena, kaj vse zmoreta telo in psiha ko sta "inline" z duhovnimi razsežnostmi našega bivanja. To se zgodi, ko se dvom in negativna prepričanja umaknejo v ozadje. V teh primerih je moč prišla kot popolno presenečenje, pred zavedanjem o njej, zdi se mi, da sem morala priti v situacijo dovolj velike ogroženosti ega in telesa, da so se omejujoči miselni vzorci ega umaknili in pustili prosto pot nadzavesti oz. duhovnim silam. Možna razlaga Arjunovih bojev bi bila ta, da mora Arjuna odstraniti negativne, destruktivne dele svojega ega, da tako pusti prosto pot moči Ljubezni.

V Gito se sicer (še) nisem poglabljala, brala sem le posamezne citirane odlomke, tako da se zagotovo nimam za poznavalko. Ampak na splošno pa mislim, da kar velja, da take knjige v resnici opisujejo v prispodobah zunanjega dogajanja naše notranje dogajanje, našo osebno pot duhovnega razvoja, naše notranje bitke. Ni naša naloga, da se postavimo nad druge in delamo red na zunaj, naša naloga je narediti red v sebi, se uskladiti z univerzalnim redom, od tod izvira tudi moč ljubezni, ki brez boja in vpletanja v naloge drugih ljudi pomaga delati red.

Pa še tale dogodivščina, na katero se vedno spomnim ob takih debatah. Stara sem bila okrog dvajset let in sem šla eno poletje za Savo nabirat prodnike, da bi slikala nanje. Bila sem sama ob reki, čist v tem, enem takem napol meditativnem, umirjenem, ustvarjalnem stanju. Naenkrat se ob meni pojavi en tip, slečen, in me prime za roko in poskusi potegniti k sebi. Ravnala sem popolnoma intuitivno, bliskovito. Uspela sem mu izviti roko in zagrabiti velik, res velik kamen. S tistim kamnom v dvignjenih rokah sem v trenutku vedela, da ga zlahka ubijem, čutila sem nenavadno moč in preciznost v celem telesu, vedela sem, da ga lahko treščim z ogromno silo naravnost v glavo in zagotovo ne bom zgrešila. Ampak v istem trenutku je bilo, kot da bi neka sila od zgoraj prijela tisti kamen in ga ustavila, istočasno sem znotraj sebe čisto jasno zaznala kot ukaz: NE UBIJAJ. Zdelo sem mi je, da se je čas ustavil. Gledala sem tistega tipa naravnost v oči, imela sem občutek, da sem ogromna, veliko večja od njega, on pa je postal čist bel v obraz, beden, na obrazu se mu je videla groza, potem pa se je obrnil in jo ucvrl stran. Ni mi bilo treba ubijati. Čeprav sem bila ogrožena, mogoče celo življenjsko, čeprav sem bila fizično precej manjša in šibkejša. Obstaja ene druge vrste moč, zagotovo. Dobiš jo takrat, ko si se pripravljen odpovedati ubijanju in hkrati postaviti po robu nasilju in uničevanju, ali zlu.

Tu se mi zdi pa pomembno nekaj razčistiti: Noben Bog ne govori. Nikomur. Govor je človeška stvar, besede so že posledica naše človeške interpretacije. Ljudje pa smo zmotljivi in od kod nam pravica, da kogarkoli ali celo kar cele skupine ali narode označimo za izgubljene duše in jih pobijemo? Mogoče celo kar preventivno??!! Noben Bog nikomur ne sodi in nikogar ne označuje za izgubljeno dušo - tudi to naredijo ljudje - da bi imelo večjo veljavo lahko sicer v imenu Boga, ampak zato te sodbe niso nič bolj "božje". Na ta način so se začenjale (in se še vedno!) najbolj krute vojne in etnična čiščenja. Točno s takšno argumentacijo, kot jo je Mayita napisala zgoraj, so španski konkvistadorji pobili na milijone južnoameriških Indijancev. V imenu Boga so pobijali po njihovi sodbi "zlo človeško raso". In z identično argumentacijo je Hitler organiziral in izvedel pobijanje Židov. Tako razmišljanje, pa čeprav izvira iz naivnosti ali nevednosti, je nevarno in so plodna tla za zlo. Meni osebno so veliko bližje Jezusovi, Gandijevi nauki ali pa nekatere borilne veščine, ki izvirajo iz tradicij zen-budizma in učijo, da je bojevnik doseže največje mojstrstvo takrat, ko se sploh ne bori več, ko lahko "premaga" nasprotnika (zlo, destruktivne sile v ljudeh ...) ne da bi moral nekoga uničiti. Pred leti sem se pogovarjala z nekim starim Navajom o teh stvareh in mi je povedal, da se človeku, ki nekoga ubije, zmeša in da še njegovi potomci trpijo posledice tega dejanja. Vprašala sem ga, če to velja tudi takrat, kadar braniš svoj narod in je na moje presenečnje takoj pokimal in rekel: "Ja, tudi takrat."

čevlji so definitivno slabe kvalitete, pa pralni stroji in še marsikaj tudi, to najbrž ni konspiracija v ionosferi, jaz bi to pripisala konspiraciji proizvajalcev in trgovcev da se jim biznis čimhitrej vrti. Nekatere druge stvari pa ja, najbrž bi lahko bi bile tud posledica mutenja v ionosferi ...

Naša zavest, ki se "uglasi" z univerzalnim redom, poljem, Prasilo, Velikim Duhom, oz. v bolj poosebljeni predstavi Bogom z njegovimi številnimi imeni. Ime ni pomembno, pomembno je, kako se tvoja zavest usklajuje s tem univerzalnim redom / poljem. Zavest nekaterih ljudi deluje v povezavi s Krišno, drugih z Budo, tretjih z Jezusom.... nekaterim zavestim bolj ustrezajo bolj abstraktne predstave kot Prasila, Veliki duh, Univerzalna modrost, Polje...

ker je v tvojem telesnem spominu okus in učinek limone na tvoj organizem. Zato. Če ne bi nikoli prej okusila limone, bi jih lahko pred tvojim nosom jedli na kile, pa ne bi občutila nič.

Ups??? A to pomeni, da so vsa polja (elektromagnetno, eterično ...) brez energije in torej ne obstajajo? BTW. Einsteinova teorija ima precej lukenj in obstaja že več dokazov, da ne drži tako na splošno, kot je bila postavljena. (predvsem znanstveni dokazi o obstoju etrskega polja). Bo pa verjetno še nekaj časa potrebno, da bo vse to splošno sprejeto. Glede telesa je pa tako, da telo sledi psihi. Izvor je v polju, torej v nematerialnem, materialno je le manifestacija polja v takšni obliki. Polje je trajno, nesmrtno, njegove materialne manifestacije pa se pojavljajo in izginevajo (se pretvarjajo iz ene oblike energije v drugo) in to mi doživljamo kot rojstva in smrti. Primer iz običajnega življenja: Debeli ljudje ne morejo trajno shujšati, dokler stvari v psihi ne spravijo v ravnovesje, Pridigati ljudem, naj najprej shujšajo, enostavno ne deluje, ker ne morejo, dokler svoje psihe - torej nematerialnega - ne spravijo v red, ta red se potem relativno hitro in zlahka manifestira tudi v materialnem, se pravi v zdravem, energijsko uravnovešenem in ravno prav zajetnem telesu.