nosorog

Pisal sem o tem (informacija od antropozofov), da so tam, kjer v zemlji manjka kremena, kostanjeva drevesa visoka k prasica, plodovi pa so piškavi. ampak akšna zemlja enim povrtnnam paše k svina (petršilj mi recimo zraste do pasu) in še nekaj velikanskih rastlin je tu okoli. Sem pa dejansko pred nekaj leti na vrt stresel tudi nekaj veder kremenove moke, ki sem jo dobil v Moravčah.

Glede revitana vtipkaj v iskalnik "revitan", pa boš vse našla, Belo omelo z mokaitom daš v vodo (hladno) zvečer, piješ zjutraj. Pazi, kdaj je bela omela nabrana - ni vedno zdravilna. Zdravilna je zihr pozno jeseni, ko so na njej lepljive bunkice (ki pa so strupene!!!!!!) in če se ne motim, marca in aprila. Drugače ni kaj dosti z njo.

Naša Urša (Uriela) ma dons rojstni dan. Čestitke!

O vitiligu ne vem ničesar, le da gre za pomanjkanje pigmenta, nimam pa pojma, zakaj do tega pride. Kar se tiče policističnih jajčnikov pa bi bilo treba za uspešno zdravljenje vedeti vzrok, zakaj do tega pride. Ko enkrat do tega pride, je zdravljenje pravzaprav precej kompleksno, saj je v zadevo vpletena tudi hipofiza. Ne vem, ali je to že kdo zdravil s kamni, ampak jaz bi tudi tu stavil na izboljšanje kvalitete celične tekočine. Po mojem bi veljalo poskusiti s pitjem eliksirja, ki ga pripraviš iz žive vode (glej moj prejšnji post - revitan), bele omele in mokaita.

Malček, mislim, da so bolj ali manj vse religije navdihnjene iz istega vira in govorijo o istih vrednotah. Razlika pa se pojavi v odvisnosti od naravnanosti in netolerantnosti verskih leaderjev, ki običajno ne razumejo, da gre za enega samega boga, ki mu različna verstva dajejo različna imena in s tem v zvezi zagovarjajo enoumje (izjema je verjetno le bahaizem, ki zagovarja združitev vseh religij in vseh ljudi, s tem, da dovoljuje razlike). Problem verskih leaderjev je predvsem ozkost, zaradi katere svete tekste razlagajo dobesedno in jih v resnici ne razumejo. Če se osredotočim le na en primer in ga povežem z jehovci - če bi slednji razumeli univerzalni pomen reka "v začetku je bila beseda", bi jim bilo jasno, kakšno škodo delajo človeštvu z učenjem o koncu sveta, oziroma s čakanjem na konec sveta (pri tem upam, da veš, o čem govorim - namreč fizična manifestacija sledi vloženi energiji na finejših ravneh). Ker se pa skušaš spet spuščati na osebno raven, bi te pa vprašal, kaj misliš z odrešitvijo, katero naj bi jaz prodajal in koliko veš o delovanju mineralov, da zanje uporabljaš izraz "čudežni kamni" v posmehljivem kontekstu? Samo zate pa, glede na to, da te očitno zelo zanima, kaj kdo počne in od česa živi, še ena informacija - prodaja kamnov predstavlja manj kot 3% mojega letnega prihodka. lečevljesodinajkopitar.com -

Mam eno zanimivo izkušnjo s postrvmi. Ko sem še živel v Litiji, sem jih vedno kupoval v bližnji ribogojnici in vedno so bile odlične. Potem pa jih enkrat spet kupim in doma pečem, pa so bile takšne, kot bi jih skuhal, ne spekel. In potem sem pri naslednjem nakupu lastnika pobaral, da prejšnjič z njegovimi postrvmi ni bilo vse o.k. No, pa je dedec povedal, da najprej ribe futrajo z enimi pizdarijami za rast, tri tedne pred prodajo pa jih dajo v drug bazen in na povsem drugo hrano, po kateri ratajo "normalne". In takrat ga je nekaj zjebalo, da so šle v prodajo potem, ko so bile na spremenjeni hrani le teden dni. Svašta ...

V neki primerjalni analizi verstev in sekt, narejeni pred leti v Ameriki, so bile Jehove priče "proglašene" za četrto najbolj nevarno sekto. Kaj vse pri njih neštima, pa e razvidno iz spodnjega članka, ki je pred leti izšel mariborskem Večeru (izpustil sem le uvod). Verjetno se bo sicer malokomu ljubilo brati, ampak ...: Misijonarji ameriškega pogleda Misijonarji ameriškega pogleda na boga novačijo tudi po naših ulicah in čez pragove naših hiš. V brezspolno ukrojene obleke in črtaste kravate oblečeni ter kratko pristriženi mladeniči, ki so si podobni po videzu in obnašanju, kot bi bili kloni (kot kloni v določenem smislu seveda so!), z biblijo v eni roki in z mobitelom v drugi, ustavljajo mimoidoče in jim pripovedujejo, da so v zmoti, če se ne odločijo za njihovo versko organizacijo, edinega pravega posrednika Resnice. Fantje so ameriški vojaki mormonstva: v nekaj mescih so se naučili osnov občevalnega jezika dežele, v katero so bili poslani, poznavanje psihologije prepričevanja pa so prinesli že s seboj, iz vojaško organiziranih vadbenih centrov. Za njimi stoji nesluten kapital organizacije, ki ima delnice v ladjarstvu, verigah supermarketov, rudnikih, medijskih hišah. Brez prave osnove je dvom, da ni enako ali podobno, v večjem ali manjšem merilu, pri vseh od skoraj tisoč samo v Ameriki registriranih krščanskih ločinah. Ena izmed njih so tudi kdo drugi kot Jehovove priče. Ljudje jih poznamo, in to večji del po pravici, po njihovi vsiljivosti, fanatizmu, po zavračanju služenja vojaščine in po novačenju v parih. Tudi ta organizacija je plod ameriškega militantnega pogleda na duhovnost, kajti njen ustanovitelj, C. T. Russel, sin bogatih kalvinskih staršev in človek z osnovnošolsko izobrazbo, samovoljni razlagalec biblijskih številk, je bil predvsem praktični statistik, ki je izračunaval letnice drugega Kristusovega prihoda, ob tem pa seveda neutrudno pridigal pravila bogu všečnega obnašanja na osnovi lastnega prepričanja o izbranosti. Ker se nobena od napovedi o koncu sveta ni uresničila, je organizacija opustila matematične akrobacije in se predvsem posvetila strogemu organiziranju, trdemu vodenju in širjenju vpliva. Možnosti interpretacij, ki se s takšnimi ali drugačnimi nameni in načeli ukvarjajo z nedokazljivim, je seveda nešteto. V teoretičnem smislu ni to nič slabega, kakšna pa je dejanska podoba civilizacij, ki so vsaka po svoje, a s sorodno izdelanim instrumentarijem prisile poimenovale in uzakonile boga, o tem ima zgodovina praktično nepregledno število krvavih dokazov. V trenutku, ko je človek institucionaliziral božje in posledično svoj duhovni sistem obremenil z oznakami ekskluzivnosti, je veroizpovedovanje dejansko postalo največje zlo ali vsaj opravičilo največjega zla na tem od človeka gospodovanem planetu. Ljubezen, ki je bolj ali manj središčna beseda vseh religij, je najbolj perfidna maska na gorah kosti, ki so jih povzročili ali izvedli verski blazneži vseh barv, ras in konfesionalnih praporov. Že po bežnem srečanju z Jehovovimi pričami je človek prisiljen spoznati, da tudi njihova praksa spreobračanja temelji na nasprotovanju, zavračanju, pristranski kritiki in sataniziranju drugoverskega in brezverskega. Na eni strani so središčna tarča njihovih obsodb, ki imajo kritje v sektinih razlagah svetopisemskih sporočil, cerkvene organizacije, začenši seveda z Vatikanom in njegovim katoliškim monarhom, na drugi strani pa marginalci vseh značajev, vključno s homoseksualci, darvinisti in izpovedanimi ateisti. Od zavračanja do grožnje in duhovne represije je ob takšni opredelitvi samo majhen korak, ki ga krščanski fundamentalisti, kot radi imenujejo člane omenjene ameriške verske sekte, v svoji tako imenovani strežbi naredijo že na samem začetku svojega prepričevanja. Seveda na ravni psihološke rokoborbe, ne z nemoderno grobo silo. Biblija je ne samo izvir njihovega upanja, navdiha in pravil bivanjskega obnašanja, temveč fetiš, zunajčloveško delo, smisel in prebivališče boga. Vsekakor pa bi bilo napačno sklepanje, če bi rekli, da brezpogojno verjamejo v njej pisani besedi - kajti berejo jo tako, kot jim to določa organizacija, ki pravico do dvoma spretno prevzgaja v brezpogojno verjetje, ki potrebo po dvomu samodejno izniči. In kako to doseže? Igranje na karto strahu Prijemov je veliko. Poglavitni je igranje na karto strahu in negotovosti. S prstom kaže na krize modernega sveta, do katerega goji zgolj pesimistično gledanje, ob tem pa ponuja horoskopsko nedoločne prerokbe in svetopisemske obljube, narejene za ponižne in ubogljive. V svojih pripadnikih združuje avreoli izbranstva in žrtvovanja, stara trika vseh ideoloških sistemov, ki potrebujejo enosmerno gledanje ter srečo in izpolnitev v njem. Ponuja skrbništvo, in to s preprostim sistemom pravil in obnašanja, varuje svoje privržence pred neprijetnim razmišljanjem in težo dvomljenja. Vernike odvezuje kakršnekoli civilne, (proti)politične, domoljubne, prosvetljevalne aktivnosti in jim obenem dopušča, da praktičnih plati njihovega življenjskega načina, naj so človeško, okoljevarstveno, družbeno, v smislu tolerantnosti še tako škodljive ali vsaj oportunistične, ne prilagajajo stvarnosti in občim potrebam. Organizacija je počelo in končni smisel: potrebno je samo pripadati in služiti, vse drugo je odgovornost sistema, ki si je prisvojil koncesije božjega in ki razglaša, da ima edine prave osnove upanja. Jehovove priče rade razglašajo, da se ne umikajo razmerjem in nasprotjem v modernem svetu, da so aktualne in prizadete, toda pri tem gre izključno za iskanje priložnosti, da lahko demonstrirajo svoja ideološka orodja in orožja ter učinkovitost verske odločenosti, ki seveda ne more skriti površinskega, popreproščenega ameriškega smisla za popularizacijo in instantnost. Infantilnost jehovske ubogljivosti je tragična in smešna obenem. Jehovove priče - ker jim tako nalagajo dobesedne in enostranske razlage biblijskih izrekov - ne praznujejo ob praznikih niti ne rojstnih dnevov, godov, obletnic, državnih praznikov, novega leta. Ne jedo krvavic in nasprotujejo transfuziji krvi. Seveda goreče obsojajo zunajzakonsko spolnost, istospolno ljubezen, erotične podobe in literaturo. Shajanje s somišljeniki ima prednost pred druženjem z družinskimi člani, če ti niso pripadniki iste verske organizacije. Niti kot potencialni ljubitelji kulturnozgodovinskih spomenikov ne zahajajo v cerkve in druga svetišča. Ne prenesejo kritičnega pogovora zunaj z biblijo navdahnjenih ideoloških smernic, sploh pa ne z ateisti. Več kot značilen je njihov zadržan, represiven odnos do spolnosti. Seveda se pri tem bolj ali manj ne ločijo od drugih veroizpovednih organizacij, kajti samoustoličeni posredovalci božjega se dobro zavedajo, kako močna in težko obvladljiva tvar je čutnost. Vedo, kako občutljiv in dovzeten je človek v svojem razmerju do ljubezenske in telesne intimnosti in kje mu je zatorej najlaže vcepiti strah in občutek krivde. Človek, ki goji odgovorno svoboden odnos do spolnosti, je teže obvladljiv in ukalupljiv tudi na vseh drugih področjih, kajti če nasprotuje tovrstnim prepovedim, je že vnaprej, samodejno vzpostavil konfliktno stanje s tistimi, ki prepovedujejo, opozarjajo in grozijo, pa naj gre za katerokoli ideološko moralo. Samo če je zatrta z veroizpovednimi pravili, je za vernike vseh grbov ljubezen božja, če teži po svobodi, neodvisnosti, prvinskosti in čustveno-čutnem zanosu, je zanje hudičeva, zla, nevarna in pogubna. Jehovove priče so med najbolj rigoroznimi tožniki med verskimi agresivneži, kar se zrcali že v njihovem brezspolnem oblačenju, še bolj pa v zavračanju vsake predzakonske intimnosti, telesnega zbliževanja v času devištva. Zanje sta nevarna že poljub in držanje za roke. V zvezi s tem s posebnim zadovoljstvom izgovarjajo imena spolnih bolezni in spolnih "deviacij" - in ob tem nikoli ne pozabijo zamolčati, da je prav dvojna krščanska morala, obogatena s perverznim anglosaškim puritanstvom, privedla do dveh tako očitnih skrajnosti: da se spolnost po eni strani venča z bleščečim obstretom svetohlinske predzakonske vzdržnosti, po drugi pa skrajno trivializira in vlači po blatu. In kje je zdrav, naraven odnos do ljubezni, za kakšno družbo pripravljamo naše otroke, če jih bo težila muka te povsem nepotrebne razpetosti? Agresivni dušebrižniki Kot rečeno, Jehovove priče dobro vedo, kako ljudi obremeniti z vprašanji, ki si jih sami premalo postavljajo in nanje preveč neradi odgovarjajo z lastno pametjo. Vedo, da so ljudje raje vodeni, da jih teši kakršnakoli manipulacija, ki navidezno prevzema nase njihove odgovornosti. Zato so ti agresivni dušebrižniki tudi odlično usposobljeni. Sestajajo se trikrat na teden, poslušajo predavanja, opravljajo tečaje, osrediščajo svoje misijonarsko poslanstvo, podredijo delo, družino in prosti čas hoji od vrat do vrat, skupinsko berejo in "proučujejo" Biblijo, so kot skupnost izjemno trdno povezani, lojalni in samonadzirajoči. V svoji vnemi vsekakor daleč presegajo povprečje verskih mlačnežev drugih veroizpovedi, predvsem večinskih in tradicionalnih, tako rekoč neeksotičnih, monopoliziranih - žal pa je to polet padlih, tistih, ki so si zatisnili oči, gluhih za resnične bolečine sveta in človeka. Jehovove priče novačijo nove privržence v parih, ki se po potrebi (trdovratni dvomljivci, ki postavljajo zahtevna vprašanja) dopolnjujejo z bolj izkušenimi in retorično bolj podkovanimi misijonarji. Preiskujoč pogled skozi odprta vrata, vprašanje, kako je z našimi bralnimi navadami, segljaj v torbo, polno amerikanizirane verske propagande, listanje po straneh s prismuknjenimi sličicami srečno smejočih se prebivalcev raja, objemajočih se s pohlevnimi levi in tigri - redki med nami na poznajo te izkušnje. Te krščanske akviziterje spuščajo ljudje v stanovanja predvsem iz dobronamerne radovednosti, vljudnosti in neodločnosti, toda le največji naivneži pričakujejo, da bo ostalo le pri neobvezujoči debati o sodobnih civilizacijskih problemih, inflaciji vrednot in duhovnosti. Jehovovepriče se trdno oklenejo občutij nezadovoljstva in nezadovoljenosti in agitirajo za svojo slepo srečo poklicanih in izvoljenih. Kot odlični psihologi odkrijejo krizna stanja in nesporazume v družini, med partnerjema, med najbližjimi, in ponudijo rešitev v veri, katere cena je pristop k Jehovove priče v svetu znane predvsem kot razdiralci in uničevalci družin. Ne dajejo stvarnih nasvetov, neodvisne pomoči, neobarvanih namigov, temveč segajo samo v svojo fetišizirano črno knjigo: in ni dovolj, če je človek moralno in etično visoko profiliran in neoporečen - prvo merilo odrešitve je, da proda svojo dušo verski skupnosti, ločini, organizaciji. Z lepo besedo, v primernem trenutku pa tudi z grožnjo. In nova Jehovova priča podredi svoje življenje utrjevanju in širjenju svoje veroizpovedne institucije. Vsako jutro prebere iz knjižice Dnevno branje Svetega pisma datumsko določeni svetopisemski izrek in njegovo kratko razlago, v katerem je največ napadalnega prepričevanja, da imajo obveznosti do verske organizacije prednost pred vsem drugim, tudi pred partnerjem, družino, drugimi družbenimi vlogami. Pred vsako jedjo se Jehovi z molitvijo zahvali za hrano. V prostem času "študira" Biblijo in jehovske publikacije ter z za mladino prirejenimi izdajami seznanja svoje otroke. Če živi v zunajzakonski skupnosti, prisili partnerja, da se z njimi poroči, v nasprotnem primeru pa zvezo samodejno razdere. Udeležuje se shodov, teoloških tečajev, zborov, predavanj in petja hvalnic. Po lastni presoji (?) in zmožnostih daje del svojih dohodkov za "potrebe skupnosti", najprej za versko literaturo. Po opravljenem tečaju spremlja svoje pričevalne sovernike na misijonarskih obhodih najprej kot nekakšen pripravnik, potem pa po potrebi glede na svojo uspešnost in kvalificiranost. Ob soočenju z nerazumevanjem in nesprejemanjem postane prepričan, da je žrtev, in v tem uživa, kajti mučeništvo je bližnjica k blaženim. Nasprotuje civilni akciji za izboljšanje naravnih, družbenih in socialnih razmer, ker so zanj krizna stanja namig o bližnjem božjem obračunu, delovanje zoper nje pa delovanje proti božjemu načrtu. Zgodovino Izraelcev pozna bolje kot zgodovino lastnega naroda. Solidarnost z veroizpovednimi somišljeniki postane osrediščenost njegove etične vloge. Povrhu vsega pa zanika, da so Jehovove priče ameriška verska sekta in da ne glede na sklicevanje na življenje predvatikanskih kristjanov predstavljajo plodno podlago nekakšnega krščanskega njuejdža. In ker enakovreden dvogovor med vernikom in ateistom ni in nikoli ne bo mogoč, ostaja trgovina z Resnico najbolj donosno podjetje, s katerim lahko obogati vsak količkaj spreten manipulator. Kajti ljudje si želijo upanja in iščejo zdravilo za strah in institucionaliziranje iracionalnega ponuja najlažje in najmanj obvezujoče odgovore. Cilj vendar posvečuje sredstva in za samooklicane posredovalce božjega, največje in najbolj zagrizene nasprotnike svobodomiselnosti in dvoma, ni nobena žrtev prepričanih dovolj velika in zadostna. Ponižni so namreč nezahtevni in ne sprašujejo. Sploh če pred njimi žari ameriška uspešnostna prepričljivost Mare Cestnik

Nekateri kamni sicer stanje olajšajo, a težav ne odpravijo, saj so običajno povezane z našimi odločitvami (odzivi na različne tipe zunanjih dražljajev). - pij eliksir, ki ga pripraviš iz žive vode in hrizopraza - predvidevam, da žive vode ne znaš sama pripraviti, zato razmisli o nakupu revitalizatorja vode - osebno uporabljam revitalizator, znan pod imenom revitan (izumil ga je tipček, ki se piše Sajovic, je iz Črnuč, najdeš ga na internetu) - ogrlica iz tirkiza ai akvamarina - sprememba prepričanj - pomagajo vaje za krepitev stika s samim sabo, za pomoč pri razumevanju težav, ki jih maš, pa močno priporočam branje moje knjige Preseganje vedenjskih vzorcev.

Verjetno se vse dobi, a je problem v izrazoslovju. Fenugreek si že recimo iskala pod napačnim imenom. Gre za sabljasti triplat (trigonella foenum graecum), ki je znan tudi pod imenom grško seno. Glede na to, da ga dodajajo slabši živinski krmi, ga mora biti povsod dovolj, najti moraš le koga, ki ga v naravi prepozna.

Jst smpa že sprobu tole Butologovo zadevo. Kar v redu, čeprav sem naredil mal po svoje. la

Veš kva je čar kaminskih vložkov? - Zadevo lahko narediš tako, da je prostor, ko zakuriš, od šuba topel (kar pri klasičnem kaminu ni), skale pa potem toploto zadržujejo. Narediti se da na več načinov - lahko vložek obzidaš iz vseh strani (razen s ksihta valjda), a tako, da je med vložkom in skalami ene 5-7 cm lufta. S ploščatimi skalami obzidaš tudi zid zadaj, včasih pa naredijo celo tako, da uporabijo zelo dolge in zavite rore od peči do dimnika in jih tudi obzidajo. Tudi v tem primeru skale akumulirajo toploto. Cookie, zlahka se opazi, da si tud ti te sorte, za Bobnarja se pa itak iz aviona vid. In - gliha pač vkp štriha; zato se pa tok radi med seboj podjebavamo. lalala

Mam prjatla*, ki dela zgolj unikatne kamine. Pr men sva zastavila tako, da sem kupil kaminski vložek, dedec pa je rekel, da naj ga ob prihodu čakajo skale. Pripeljal sem jih iz bližnjega hudournika - nekaj je bilo skal s školjkami, kar potrjuje, da so bile Radeče včasih pod morjem. Potem sva tri dni fajn žrla in pila, v tem času pa je bil tud kamin končan. Skale pa je zafugiral z oker glino. Tip je izjavil, da zato, ker sem ga dobr futru, zadeva stane le 40 starih jurjev. Legenda: *prjatla - zadevo je treba vzeti z rezervo; sem namreč tok zop'rn, da nimam prjatlov. Obstaja le ene par ljudi, ki me tolerirejo, Tale kaminar je eden izmed njih ... lalala

Stari, kompliciraš. Tist post, pod katerga sem napisal, če bi bil moj guru, al neki tazga, mi je bil iskreno všeč (kot tudi sicer sila veliko tvojih postov) in to sem pač "povedal" na svoj način (rad afne guncam in opice zibam). V vsem skupaj ni bilo prav nobenega namena. la

Hm, zdaj si me spravil v zadrego. Sprašujem se, ali z vprašanjem misliš resno, al pa si se morda le odločil, da me vzameš za učeca in je tvoje vprašanje že del prve lekcije. Hm ... Spontanost, spontanost ...; te mi vedno zmanjka, ko mam opraviti z guruji, katere imam za velike avtoritete. la

Sistematično je, a se nanaša le/predvsem na prve tri čakre.

Ne vem, če jo boš. Tudi na strani, ki jo je objavil genialni Kroki, je namreč razprodana. la

Komplicirano. Si morda razmišljala o kombinaciji medenega šnopca in piva?

Ql Butl, a smem bit tvoj učenec? Zmer sem si želu met lastnega guruja; na druge, ki ga majo, pizdim sam iz ljubosumja, k ga sa nimam. Ampak zdej bo mrbit vse drugače; sam da dahneš ja ... lalala

ž Kroki ti s' tok pamet'n, še b'l, k't lesen t'č. Majko mu, se že veselim cepljenj ... lalala

Nisem zadovoljen niti s količino niti s kvaliteto sadja iz mojega sadovnjaka. Pa me zanima čimveč o cepljenju dreves. Ali lahko kdo priporoči kakšno konkretno knjigo ali morda link (kdaj, kako, kako stara so lahko drevesa. ali lahko katera od dreves cepiš dvakrat z različnimi sortami itd,). la

Ja, prjazna si bla. Sam pr Nosorogu je obsedenost s hobotnicam že mal mimo - zdej je aktualna obsedenost z oradami in brancini na žaru. Non stop nekaj zunaj cmarim

K smo že pr' kašah - pred časom je blo pa dost pisanja o tem, kok nora kombinacija naj bi bila ajdova kaša in gobe. Men se zdi prou za en kurc. Kwa češ - sto ljudi, sto čudi. lalala