nosorog

Wikipedija: Stigme ali Kristusove rane so posebne telesne rane, ki spominjajo na rane, ki jih je dobil Jezus Kristus ob svojem trpljenju. Izraz stigma izvira iz grščine (στίγμα) in pomeni znamenje. Pogosto se uporablja tudi grško množino: στίγματα [stigmata] = znamenja. Izraz stigme oziroma znamenja se v verskem smislu prvič pojavlja v Pavlovem pismu Galačanom: »Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.« (Gal 6,17) Pred časom me je v zvezi z izidom knjige Vodiška Johanca, ki naj bi bila stigmatik, poklicala novinarka Eva Senčar in mi zastavila spodnje vprašanje (modra barva). Danes je o tem članek v Nedelu, ker pa so moja naladanja ustrezno skrajšana, klele objavljam kompleten odgovor, ki sem ji ga poslal: Kako ti razlagaš stigme? Ezoterika, pričevanja, tvoj pogled, tvoj osebni komentar. Johanco so razglasili za prevarantko, a po drugi strani seveda je polno tistih, ki so stigme resnično imeli. Čeprav je povod za pogovor Johanca, se mi pravzaprav ne zdi najbolj pomembno, ali je šlo pri njej za resnične stigme, ali za prevaro. Raje bi razpravljal o fenomenu stigmatizacije na splošno, saj je dovolj resno dokumentiranih primerov, iz katerih je razvidno, da je pojav stigem realnost (v oddaljeni preteklosti npr. sveti Frančišek Asiški, relativno nedavno pa recimo frančiškanski redovnik Pio Forgione). Ob koncu 19. stoletja je dr. Imbert-Gourbeyers sestavil seznam stigmatiziranih, ki je zajemal 321 primerov, zanimivo pa je, da je bilo na njegovem seznamu le 41 moških. Pri stigmah gre za fizične spremembe telesa (rane), zato se moramo verjetno pri razlagi tega fenomena, glede na dejstvo, da je pojav stigem tesno povezan s stanjem transa, v veliki meri usmeriti na proučevanje spremenjenih stanj zavesti, človekove biologije, dražljajev, ki vplivajo na njeno spremembo, predvsem tistih, ki so povezani s kulturnim in religioznim okoljem (vpliv običajni zavesti nedostopnih energijskih vsebin kolektivnega nezavednega, ki jih je Carl Gustav Jung imenoval arhetipi) v katerem stigmatizirana oseba živi ali je živela in na vprašanje, zakaj je med stigmatiziranimi večina žensk. Iz raziskovanj placebo in necebo učinka je znano, da lahko zavestna prepričanja vplivajo neposredno na procese v biološkem tkivu. Zanimiv je tudi primer mladega angleškega zdravnika dr. Alberta Masona. Prakticiral je zdravljenje s hipnozo in vedel je, da je zelo učinkovita pri zdravljenju bradavic. Leta 1952 je imel pacienta, petnajstletnega fanta, katerega koža je bila podobna koži slona. Mislil je, da gre za trdovraten primer bradavic, zato ga je zdravil, in ozdravil, s hipnozo. Kasneje je dečka peljal h kirurgu, ki ga je zdravil pred tem, ta pa mu je povedal, da fant ni imel kožne deformacije zaradi bradavic, temveč zardi smrtonosne genske bolezni, znane tudi pod imenom ihtioza. Kasneje Mason ni uspel ozdraviti nobenega pacienta z ihtiozo več, saj je »vedel«, da gre za neozdravljivo bolezen, ta pomislek pa je bil dovolj, da enaka hipnotična terapija, ki je bila takrat, ko je mislil, da zdravi bradavice, ni bila več uspešna. Vpliv prepričanj na biološko tkivo je torej izrazit predvsem takrat, ko so takšna prepričanja skladna tudi z našimi podzavestnimi prepričanji. Navidez ločena dela uma – zavestni in podzavestni, sta torej medsebojno soodvisna. Zavestni del je kreativen, podzavest pa je skladišče zapisov dražljaj-odziv, ki izhajajo iz instinktov, pridobljenih izkušenj, v določenih primerih pa ima dostop tudi do informacij in energij iz sfere kolektivnega nezavednega (spominjanje prejšnjih življenj, govorjenje neznanih jezikov, religiozne vizije …). Oba delujeta predvsem na živčni sistem, ki potem koordinira delovanje vseh celic v telesu. Kadar govorimo o nevrološkem procesiranju, je podzavestni um neprimerno močnejši in vplivnejši od zavestnega. In v stanjih transa, ko pride do pojava stigem, je aktiven podzavestni um, oziroma podzavestna prepričanja, saj je skupen imenovalec vseh vrst transov disociacija zavesti. NASTANEK PODZAVESTNIH PREPRIČANJ Večina še vedno meni, da s celicami upravljajo geni, vendar to drži le v omejenem obsegu. Geni nedvomno določajo molekularno zgradbo celic, tkiv in organov, vendar pa je aktivnost genov neposredno povezana z informacijami iz okolja, ki jih zaznava posamezna celica (oziroma njena membrana). In pod določenimi pogoji, se te informacije iz okolja v gene zasidrajo zelo trdno, od njih pa je odvisen genski oziroma posledično – celični odziv na nek dražljaj. Smemo trditi, da vsebujejo geni »fizični« spomin izkušenj posameznega organizma, te izkušnje pa se ne začnejo šele po rojstvu, temveč že v maternici. Raziskave nekaterih znanstvenikov (dr. Peter W. Nathanielsz, 1999; Gluckman in Hanson, 2004, Bateson, et al., 2004) namreč kažejo, da stres in prepričanja staršev že v času nosečnosti, s svojim vplivom na gene novega bitja, ne odrejajo le kasnejšega fizičnega zdravja osebe, ampak tudi njene psihične in vedenjske posebnosti. Stanja, v katerih so geni posebno dojemljivi za zapis posameznih informacij, so tudi tista, pri katerih v možganskem valovanju prevladuje theta valovanje (4 – 8 Hz) in čustveno zelo »nabita« stanja (travmatične izkušnje, globoka religiozna doživetja …). Theta valovanje prevladuje v možganih otrok v prvih štirih letih življenja, ko iz okolja slepo in nekritično vpijajo ne le informacije neposredno od staršev, temveč na nezavedni ravni tudi informacije kolektivnih prepričanj ožjega in širšega kolektivnega kulturno-religioznega okolja. Na nezavedni ravni se torej na nek način vključi tudi v tisti del kolektivne zavesti okolja, kateremu pripada, ki vsebuje njegov kolektivni spomin oziroma arhetipe, ki se lahko manifestirajo kot samostojna energija, ki jo je v preteklosti »nosil« določen, za predmetno kuturno-religiozno okolje pomemben dogodek ali simbol. Te trije načini »programiranja« genov so najpomembnejši za nastanek tistega, čemur pravimo naša podzavest. Če torej otrok izhaja iz močno religioznega okolja, bo njegova podzavest obarvana zelo religiozno in njegova podzavest bo imela lažji dostop do arhetipskih vsebin religioznega značaja. Preden poskusimo zgornja dejstva uporabiti za pojasnitev nastanka stigem, omenimo še zanimiv zdravilski pristop, pri katerem skuša zdravilec odpraviti težave pacienta, ki ni fizično prisoten, tako, da se globoko sprosti, si predstavlja, da je pacient on sam, se poistoveti s pacientovimi težavami in jih s posebno tehniko skuša odpraviti. Uspešnost tehnike je odvisna od tega, kako močno čustveno energijo lahko zdravilec sprosti. Pri tem pristopu vidimo, da lahko v telesu pacienta povzročimo fizične spremembe, če se v imaginaciji poistovetimo z njim, aktiviramo ustrezno (čustveno) energijo in sprožimo zdravilni proces. Zato lahko sklepamo, da je mogoče tudi obratno – sprememba lastne fizične realnosti, če se, ob aktivaciji ekstremne čustvene energije, podzavestnih prepričanj arhetipskih vsebin iz področja nezavednega (stanje transa) mentalno tako intenzivno poistovetimo z Jezusovim trpljenjem, da to privede do globine doživljanja, katere posledica so rane, identične tistim, ki so mu jih zadali pred in med križanjem. Pri tem ni nujno, da gre za hoteno podoživljanje Jezusovega trpljenja – arhetipske energije tega dogodka se lahko aktivirajo tudi kot posledica morebitne religiozne vizije, ali celo sugestije, povezane s tem dogodkom. Ta usmerjena energija naj bi torej povzročila v genih odziv, ki se nato v vidni obliki odrazi na tkivu v obliki stigem. Ker pa je pri ženskah načeloma čustvena energija intenzivnejša, s tem pa tudi sposobnost prepuščanja verskemu zanosu in posledično vživljanje v Jezusovo trpljenje, je to morda pojasnilo, zakaj je med stigmatiziranimi večina žensk. V večini primerov je namreč, kot sem že omenil, osnovni pogoj za stigme globoka religioznost stigmatiziranega.

No, saj totalna nula tud p'r nas ni. Zdele sem recimo našel tri jurčke (lisičk in golobic itak ne štejem). Sam klele pr men so res fantastičn placi - Hrastničani pravjo tem koncem dežela jurčkov. In preprosto ne zdi se mi normalno, da zdele drugod rastejo, kle pa ne.

Duhovnost in cigarete jaz ne bi poezoval. Če pustimo ob strani duhovnost mas (religiozna gibanja ipd.) je zame duhovnost izviren, dejaven, zavesten pristop k življenju in izviren način odkrivanja smisla življenja (zato me nikdar ne impresionira ziroma se mi ne zdi duhoven folk, ki slepo sledi raznim swamijem, gurujem ..., kopira njihov način lajfa. morebitni asketizem ipd. Slabo je, če si od cigaret odvisen, če ti je bad, kadar jih nimaš. Če pa ti je kajenje užitek, je to čist ql. Dve škatli na dan je recimo kadil tudi Franz Bardon, eden največjih magov 20 stoletja - ko se je v nekem trenutku začel spraševati, ali ni morda na točki, ko čike res rabi, je za štos natančno za eno leto nehal kaditi, potem pa spet začel (seveda spet dve škatli dnevno). lalala

Evo informacije, zaradi katere bo cvetela privoščljivost Cookie - pri nas jurčki zdele NE rastejo. Bil pa sem na tržnici v BTCju in prodajajo jurčkov k svina v buče. tud frend iz Novga mesta pravi, da tam rastejo. Pr n's pa štrajk ...

A naša Mateja je mela r.d. Čestitke. Škoda, da si tako malo prisotna tule.

Če dovoliš, bi tvoj prvi stavek malce modificiral; "Kdor ve, kaj mu sede, da je v ravnovesju, je faca, kdor ne ve, bluzi, kdor misli da ve, pa v resnici ne ve, pa tud bluzi." lalala

Te stvari v resnici laufajo prbližn takole: Na energijski/informacijski smo ravni del celote. Občutek ločenosti od te celote pa nam daje tisto, čemur rečemo »naša identiteta« - ta pravzaprav nastane z odzivi misli in čustev na zunanje dražljaje, ki nam dajejo občutek, da predstava o sebi, ki smo si jo zgradili, dejansko drži (sem prestrašena, sem živčna, lajfa ne obvladujem …), iz tega občutka pa izvirajo vse psihološke oblike strahu (strah, ki se ne nanaša na to, kar se dogaja, ampak na to, kaj bi se lahko zgodilo) na katerih pa temeljijo vse vrste konfliktov. Glede na to, kakšnega vidimo sebe, gradimo tudi predstave o svetu (saj veš – optimist bo rekel, da je kozarec na pol poln, pesimist pa, da je na pol prazen). Svet torej vidimo skozi predstave, ki jih o njem imamo, te pa nas ovirajo pri vzpostavljanju pristnega odnosa z njim. Te predstave pa ne stojijo le med nami in zunanjim svetom, temveč tudi med nami in našo bitjo. Občutek za to, kdo smo, dobivamo od stvari, ki nimajo kaj dosti opraviti s tistim, kar smo v resnici – z našo bitjo – od naše družbene vloge, imetja, zunanjega videza, uspehov, neuspehov, nazorov … In ravno zato ni tako enostavno tega kar skenslat in preprosto oditi na drug kolosek!!!! Mal bolj se je treba potrudit. Naši možgani imajo sposobnost samozavedanja Ta zavest pa pri »normalnem« človeku pride na površje razmeroma redko (primer, ki se dogaja vsem - Včasih si npr. v mislih požvižgavamo neko melodijo, potem pa kar naenkrat opazimo, da to počnemo. Takrat se je za trenutek vključila zavest o sebi oziroma se pririnila izpod balasta misli in čustev, ki nam vladajo. Jedro težav je torej v tem, da pravzaprav ni zavest tista, ki uporablja um, ampak na nek način um uporablja nas!!!! – prepričani smo, da smo um, um pa se rad ukvarja s problemi. Na ta način, da se prepuščamo delovanju uma, oziroma predstav, ki jih imamo o svetu, dajemo problemom življenjsko energijo!!!!!!!!!! To je torej razlog, da vidimo v nekaterih medsebojnih relacijah probleme. Veliko vlogo imajo pri tem čustva. Čustvo je energije poln miselni vzorec, ker je energijsko pogosto zelo močan, se z njim poistovetimo še hitreje in bolj spontano, kot z mislijo. Misli in čustva se pravzaprav povežejo in hranijo eden drugega. Misel torej ustvari čustvo, nihajna frekvenca čustva pa hrani misel. Misel se zadržuje pri človeku/stvari, ki so dozdeven vzrok tega in tako izgubljamo energijo. Zato nehamo izgubljati energijo šele takrat, ko se nehamo istovetiti z umom. Point je torej v tem, da osvobodimo in okrepimo zavest, ki je »prekrita« z umom. Pri tem so nam lahko v pomoč vse vaje, ki krepijo povezavo s samim sabo in ne verjamem, da bo Zeland v naslednji knjigi rekel, da niso potrebne. Finta je torej v tem, da usmerimo zavest sami nase, prisluhnemo svojim dvomom in strahovom in skušamo zaznati njihovo energijo. Če se ob tem zavedamo, da smo opazovalec tega, to že pomeni, da smo se s pizdarijami nehali istovetiti in smo jim vzeli moč. In čele takrat lahko svobodno izbereš nekaj drugega!!!!!

Se v zelo veliki meri strinjam.

Osnovno je, da razumeš, kdaj in zakaj se ti čakre vrtijo pravilno, ter kdaj in zakaj se ne. Glavne čakre imajo specifične psihološke oziroma duhovne funkcije, ki jih lahko v grobem razdelimo v dve skupini; v prvo skupino uvrščamo čakre (1. – 3.). ki se nanašajo predvsem na pridobivanje in obvladovanje energije, usmerjene navzven, v drugo pa čakre (4. – 7.), povezane z našo notranjo energijo. Delovanje posameznih čaker je neposredno odvisno od našega razumevanja energijske vsebine posamezne čakre, saj z razmišljanjem, čustvovanjem in delovanjem na področju, ki je v domeni posamezne čakre, neposredno vplivamo na pretok energije (UEP) in informacij (UIP) iz okolja v telo. Naš psihofizični sistem je z UEP in UIP v stalni interakciji. Bolj razvit je naš odnos do področja, ki je v domeni posamezne čakre in bolj »zdrava« so naša prepričanja in stališča, povezana z njim, širši bo spekter prejete energije in informacij. Če torej želimo biti zdravi in srečni, moramo razumeti povezavo med odzivi na zunanje dražljaje oziroma našim doživljanjem sveta in količino ter kvaliteto življenjske energije. Na današnji stopnji tehničnega razvoja in družbeni ureditvi se srečujemo z bolj zapletenimi situacijami, kot se je človek preteklosti, zato je bolj zapleten tudi pojem pravilnega odziva nanje. Kljub temu pa je osnovno »pravilo« vedno enako - odzivi, ki izhajajo iz strahu, jeze, dvoma, obremenjenosti s preteklostjo … povzročajo izgubo življenjske energije in posledično pešanje fizičnega zdravja. Psihološka in duhovna vsebina čaker, prve skupine, katere osnovno gibalo je boj za energijo: 1.čakra: ozaveščanje in izgrajevanje občutka pripadnosti skozi družino, različne skupine, narod in nazadnje človeštvo; 2.čakra: učenje etičnega delovanja skozi izgrajevanje medsebojnih odnosov in lastnega izraza, povezanega z ustvarjalnostjo, spolnostjo, odnosom do denarja …; 3.čakra: odkrivanje in izgrajevanje individualnosti v razmerju do zunanjega sveta, samospoštovanje, odnos do lastnega telesa, razvoj intuicije, povezane s sposobnostjo preživetja; Prva čakra se aktivira takoj ob rojstvu, ko se začnemo zavedati in sprejemati energijo staršev in domačega okolja. Druga postane aktivnejša takrat, ko začnemo navezovati stike z ljudmi, ki ne pripadajo ozkemu družinskemu okolju (odnos z drugimi otroci), tretja pa v obdobju pubertete. V ciklu čaker prve skupine gre v prvi fazi za občutek, da imajo nad nami moč vsi, v drugi in tretji, ko začnemo izgrajevati odnose z drugimi, pa se borimo za energijo tako, da se skušamo uveljaviti, prevladati, ali pa »dovolimo«, da nad nami prevladajo drugi. Psihološka in duhovna vsebina čaker, druge skupine: 4.čakra: ozaveščanje lastnih potreb, neodvisnih od vplivov okolja, razvijanje sposobnosti odpuščanja in sočustvovanja; 5.čakra: prebujanje zavesti o tem, da smo le akter v širšem božanskem načrtu, osvobajanje od občutkov, zaradi katerih se počutimo krive, uravnotežanje misli in čustev; 6.čakra: razvoj neodvisnega uma, razvoj intuicije, povezane s sposobnostjo več dimenzijskega razumevanja sveta; 7.čakra: izgrajevanje zavestne povezave z božanskim; Za razliko od prve skupine, obdobja polne aktivacije čaker druge skupine ni moč tako točno predvideti. Do tega pride z ozaveščanjem svojih resničnih čustvenih potreb, do česar pa pogosto privede šele splošno nezadovoljstvo z življenjem. Močna življenjska kriza je pogosto tudi iniciator zavedanja, da obstaja gibalo, ki je izven vpliva naše energije (Bog). Čakre si po posameznih psiholoških in duhovnih vsebinah sledijo v nekem logičnem redu in v tem zaporedju bi naj potekal tudi naš razvoj skozi izzive materialnega sveta, ki mu lahko rečemo tudi duhovna pot; pojem duhovnosti torej ni ločen od izkušanja materialnih dobrin, od duhovne razvitosti pa je odvisen zdrav odnos do njih, ki pa se lahko razvije le izkustveno, saj se šele ob neposrednem srečanju z izzivi materialnega sveta srečaš z vsemi dilemami, pastmi in izzivi, ki jih ta prinaša. Vendar pa ta razvoj ni vedno postopen. Včasih namreč skušajo ljudje težave na nekem področju in v domeni neke čakre energijsko kompenzirati s povečano aktivnostjo v stvareh, ki so v energijski domeni drugih čaker. Pogosta je npr. kompenzacija težav v odnosih z begom v pretirano delo ali duhovnost. Kadar čakre zaradi naših napačnih ravnanj, čustvovanj, razmišljanj ne delujejo pravilno in usklajeno, se to na energijski ravni odraža z distonijami v avrični barvi, na fizični pa kot bolezen ali fizična bolečina – takrat se namreč zmanjša količina energije, potrebne za napajanje fizičnega telesa. Ker napaja vsaka čakra z energijo določeno žlezo oz. področje fizičnega telesa, obstaja neposredna povezava med določenimi „napačnimi“ živlenjskimi pristopi in boleznimi, ki so njihova posledica. To torej pomeni, da je proces ozaveščanja, v katerem opuščamo stališča, prepričanja, dejanja, ki nas oddaljujejo od energijskega vira in jih nadomeščamo s tistimi, ki nas temu viru približujejo, duhovna in biološka potreba. Energijska komunikacija pa skozi čakre poteka tudi v obratni smeri. Glede na naš odnos do življenjskih situacij, ki sodijo v domeno posamezne čakre, s specifičnimi vzorci vrtenja čaker privlačimo natančno tiste dogodke, ki nam nudijo potencialno možnost razvoja tistega spektra zavesti, ki je v nekem trenutku za razvoj »najbolj zrel«. Na ta način si sami kreiramo fizično realnost in privlačimo določen tip dogodkov. Zato v ezoteriki in filozofiji pogosto naletimo na misel, da se vse zgodi v pravem času. Za trajen dober energijski pretok skozi čakre je treba torej počlihtati odnos do lajfa. Pri tem pa so ti lahko v pomoč tudi vaje, ki krepijo stik s samim sabo (glej zgoraj, Tantra). Enako je s kristali, a ko delaš z njimi, pozornost zavestno usmeri na posamezno čakro, drugač bo vse skup bl kurac - s pozornostjo je tudi tu ista finta; občutek stika s samim sabo. Ko si namreč s tem občutkom dobro integriran, te težje zjebejo strahovi, jeza, žalost in podobne budalaštine. lalala

Fajn je tole že brat, vprašljiva pa je praktična vrednost. V lajfu funkcioniramo po določenih vzorcih, v katerih je svobodna volja vprašljiva (lahko si recimo mislimo, kaj bi bilo v neki situaciji pametno narediti, a ko do nje pride, ravnamo drugače - po vzorcu). Zato mislim, da ni tako enostavno, kar preiti v neko drugo zgodbo, kot to priporoča avtor. Odveč pa je tudi uporaba vedno novih besed za znane stvari - Zelandovemu nihalu v okultizmu pravijo egregor, R. Dawkings pa je za ta fenomen uporabil besedo mem.

Danke, Tantra.

Valjda. Ribe je treba jest na celini, ker jih Primorci pogosto ne znajo nardit (v Kp recimo že nisem naletel na dobre), posledično pa pol tam ješ celinsko hrano. K smo že pr ribah - dons se mi je nekaj zjebala orada; pa mi ponavad dobr rata ... (zdj sam še čakam, da me Ruby apizdi k vola) Pri hobotnici bistveno skrajšaš čas kuhanja, če jo najprej zamrzneš. Če daš kuhat svežo, je pa res pogosto kot žvečka.

Tako pač komuniciram. Zna ratat problem, kadar sem nabasan. miza pa polna kozarcev in steklenic . Če se ti ljubi in imaš kje, prosim preveri. Res me zanima, ali so do Peterbsburga samo prišli, ali pa so ga prav obkolili, v kar dvomim, saj bi verjetno skušali priti tudi v mesto in bi ga zgranatirali - pa ne vem, če so ga; po mojem ne. Ampak po drugi strani - če govoriš o 800 dneh, je morda res kaj na tem.

Si prepričana, da je bil St. Petersburk okupiran? Nisem kak specialist za zgodovino, sam zdi se mi, da so Nemci prišli le do predmestja - iz letnega dvorca in okolice (fotke Mystice) so Rusi prej umaknili vse dragocenosti (celo parket), stavbo pa so Nemci požgali. Ampak prav v Petersburgu pa po mojem niso bili - zdi se mi, da nam je takrat, ko sem bil tam, tako razložila vodička (ki sicer ni imela kaj dosti veze - zraven je bil direktor predstavništva Smelta v Minsku, ki jo je non stop "popravljal" - on pa je naštudiral rusko zgodovino zato, da bi šarmiral Ruse ). lalala

Jaz pa v takem, da so na Nevskem prospektu (ulica v centru Sankt Petersburga) stregli ledeno pivo. lalala

Si bla tudi v letni carjevi rezidenci (okoli 50 km ven iz Petersburga)?

Moji vtisi o Dubrovniku niso nič kaj aktualni. Že dolgo je,kar sem bil tam (dvajset let) in nisem bil v sezoni, tako, da natrpan s folkom ni bil. Vtis? Kaj pa vem. Edino mesto, ki me je dejansko impresioniralo, je Sankt Petersburg.

Bil sem v Dobrovniku (Prekmurje) in Dubrovniku, za Dubravnik pa prvič slišim.

Hm - ali je treba v primeru, če rečeš, da v pekarni pečejo kruh, znati razložiti ves postopek peke?

O tahionih smo mel pa temo - ali v duhovnosti, ali pa v alternativni medicini - ne vem točn.

Tole je pa relativno nepošteno. Na tej teoriji nisem ničesar gradil - glavni point teh mostov sem omenil v zvezi z uglašenostjo z UIP, to je vse, In za samo knjigo je ta pasus povsem nepomemben.

Koncentracija ► Koncentracija je povezana predvsem z dvema postavkama – s količino kalcija v telesu in močjo tretje čakre. Zato k njej pripomorejo tako eliksirji iz aragonita, dolomita, fluorita, in kalcita, kot tudi krepitev tretje čakre s katerim od ognjenih kamnov – npr. s polaganjem citrina na pleksus. ► Nošenje aragonita, dolomita, fluorita in/ali kalcita v stiku s kožo. ►Uživanje napitkov, katerim smo dodali citrinovo tinkturo. erjetno gre res za hematit in apaško solzo.