nosorog

Nobenmu nimam nič za povedat. S tem v zvezi sem razmišljal, da bi odprl temo "če kdo nima nobenmu nič za povedat". Pa sm se pol premislu, k nism zadost jasno videl prihodnosti takšne teme - al bi bla skos prazna, al bi se pa folk not sam pofočkat hodu. Osnovna dilema je bla, zakwa b se sploh hodu pofočkat, če nimaš nobenmu nč za povedat. Hm, zato je najbrž boljš, da takšne teme ni. mentalnozdravje.com

Učeri sm mislu, d sm u raju - brancin in orada na žaru + blitva s krompirjem, s fuuuuul česna. Dons bo pa kj bl enostavnga ... Še ne vem ... Tajat nisem dal nobenga meska, zelenjave mam pa ful doma ... lalala

Pojma nimam. Morda se bo z odgovorom oglasil kdo, ki se spozna na kamne ... lalala

Nisem za nazaj gledal, če je kdo že dal tale link - takole zgleda svet brez čebel http://www.youtube.com/watch?v=4dISFF4EQH4

Tok si tresnjen, da sam gledam in se čudim ...

Žar bom zakurblu, pa gor fuknu dva tanka hanzirjva kremenatla. Zraven pa slata iz salate ( ), elja in krompirja. lalala

Nobene operacije ne bo (jaz sem imel takrat pet ali šest turov) - zelje daj gor čez noč, velika verjetnost je, da bo zjutraj tur zrel. Ne stiskaj ga, zelje devaj gor toliko časa, da "sam popusti", potem pa malo s prsti pomagaj (vleci narazen, ne skupaj), na koncu pa vse skupaj speri najprej s kamilicami, potem pa daj gor malo propolisa. U glavnem - nobenih dohtarjev in njihovih pizdarij.

V osnovni šoli sem imel nek problem z levo ledvico. Ker ni delovala dobro, sem imel "nečisto kri" in naredilo se mi je nekaj turov. Vse smo spedenali izključno z zeljnatimi obkladki in s čaji.

Vzemi nekaj listov svežega zelja in jih nekoliko potolci (da pride sok ven). Nato to kot obkladek položi na tur, Sila hitro bo dozorel. Pa privošči si kakšen čaj za čiščenje krvi (kopriva + jetičnik, regrat, če se ne motim, tudi listi bezga, v lekarnah se dobijo pa tudi že narejene mešanice čajev). lalala

K pestrosti sveta prispeva tudi to, da smo eni dolgočasni

Vraga je. Če se obregnem sam ob želje - želje so vendar eno od gonil naše ustvarjalnosti. Nevarne so le tiste, ki izhajajo iz hotenja po občutku trdnejše identitete in se nanašajo na posedovanje predmetov ali ljudi, ki jih izenačujemo z občutkom osebne moči ter tiste, ki vodijo v izkrivljene strasti.

Prvič v življenju kupil ščuko; glede na to, da hodim kolker tolk redno na ribolov sicer mal sramotno, sam v vodah, kjer sem jih včasih lovil, jih ni več in že vsaj pet let nisem nobene iz vode potegnil. lalala

Tvoja sta labadorit in dumortierit. O uporabi kristalov za krepitev samozavesti, sem že pogosto pisal, Ponavadi rečem, da si je treba na vse načine (tudi z rumenimi kamni) okrepiti tretjo čakro, Nekaj podobnega sem včeraj na nekem drugem forumu napisal tudi eni bejbi, ki pa je bila z odgovorom nezadovoljna. Stvari sem ji dodatno pojasnil v privatnem mailu, ki ga bom nalepil semle - morda bo kaj od napisanega tudi tebi koristilo: Da si postala potem, ko si se za nekaj časa »zaprla v sobo« občutljivejša, je pravzaprav logično. Na delavnici smo, če se spomniš, govorili o tem, da smo na energijski/informacijski ravni del celote. Občutek ločenosti od te celote pa nam daje tisto, čemur rečemo »naša identiteta« - ta pravzaprav nastane z odzivi misli in čustev na zunanje dražljaje, ki nam dajejo občutek, da predstava o sebi, ki smo si jo zgradili, dejansko drži (sem prestrašena, sem živčna, lajfa ne obvladujem …). V takšnelih trenutkih zapiranja pred svetom, se takšne misli, čustva in predstave, le še poglobijo, počutimo se osamljeni (ločeni od celote), iz tega občutka pa izvirajo vse psihološke oblike strahu (strah, ki se ne nanaša na to, kar se dogaja, ampak na to, kaj bi se lahko zgodilo) na katerih pa temeljijo vse vrste konfliktov. Glede na to, kakšnega vidimo sebe, gradimo tudi predstave o svetu (saj veš – optimist bo rekel, da je kozarec na pol poln, pesimist pa, da je na pol prazen). Svet torej vidimo skozi predstave, ki jih o njem imamo, te pa nas ovirajo pri vzpostavljanju pristnega odnosa z njim. Te predstave pa ne stojijo le med nami in zunanjim svetom, temveč tudi med nami in našo bitjo. Občutek za to, kdo smo, dobivamo od stvari, ki nimajo kaj dosti opraviti s tistim, kar smo v resnici – z našo bitjo – od naše družbene vloge, imetja, zunanjega videza, uspehov, neuspehov, nazorov … In kaj je naša resnična bit? Poleg misli in vse krame ter predstav, ki smo si jih z mislimi napletli, imamo v sebi še zavedanje, ki z njimi ni povezano. To je nekakšna zavest te biti (duša), ki gre skozi verigo inkarnacij in ki absorbira končne rezultate izkušenj (tisto torej, kar se nauči in edino to tudi prenese v naslednja življenja, saj je ostalo povsem nepomembno), v svojem neokrnjenem stanju, preden se je poistovetila z zadnjo obliko (fizičnim telesom). Ta zavest pa pri »normalnem« človeku pride na površje razmeroma redko. Na Pašmanu sem dal primer, ki se dogaja vsem - Včasih si npr. v mislih požvižgavamo neko melodijo, potem pa kar naenkrat opazimo, da to počnemo. Takrat se je za trenutek vključila tista prava zavest oziroma se pririnila izpod balasta misli in čustev, ki nam vladajo. Jedro težav je torej v tem, da pravzaprav ni zavest tista, ki uporablja um, ampak na nek način um uporablja nas!!!! – prepričani smo, da smo um, um pa se rad ukvarja s problemi. Na ta način, da se prepuščamo delovanju uma, oziroma predstav, ki jih imamo o svetu, dajemo problemom življenjsko energijo!!!!!!!!!! To je torej razlog, da vidimo v nekaterih medsebojnih relacijah probleme. Veliko vlogo imajo pri tem čustva. Misel se porodi v glavi, čustvo pa zaznamo predvsem telesno. Čustvo je energije poln miselni vzorec, ker je energijsko pogosto zelo močan, se z njim poistovetimo še hitreje in bolj spontano, kot z mislijo. Misli in čustva se pravzaprav povežejo in hranijo eden drugega. Misel torej ustvari čustvo, nihajna frekvenca čustva pa hrani misel. Misel se zadržuje pri človeku/stvari, ki so dozdeven vzrok tega in tako izgubljamo energijo. Um se trudi odgnati bolečino, a jo lahko le prekrije – ne uspe zato, ker je sam bistveni del problema. Zato se bolečine znebimo šele takrat, ko se nehamo istovetiti z umom. Bolečina je ujeta življenjska energija, ki se je odcepila od našega energijskega polja in začasno postala samostojna – v procesu istovetenja z umom. Bolečina je vedno neka oblika odpora proti temu, kar je. Bolečina je energija, ki skuša preživeti, zato si te podreja – postane mi. In v bistvu v našem lajfu ustvari razmere, ki jo hranijo!!! Postaneš žrtev in skušaš bolečino prizadejati drugim in/ali pa sebi. Težave so torej proizvod uma. V bistvu gre le za okoliščine, s katerimi se moramo spoprijeti ali pa jih sprejeti, dokler ne dozori čas za spremembo. Če se stalno nad nečem pritožujemo, pomeni,da se z mislimi zadržujemo v tej ali oni situaciji, pri tem pa nimamo resnega namena, da jo rešimo, saj jim s pritoževanjem dovolimo, da postanejo del našega jaza. – Kdor deluje, se ne pritožuje. Da bi se zavedli resnične biti, moramo zavest umakniti iz uma. Tako sprostiš zavest, ki je bila prej ujeta v nekoristno mišljenje. To lahko učinkovito naredimo tudi tako, da preusmerimo pozornost od mišljenja na telo, da se zavemo energijskega polja. Ko prisluhneš svojim dvomom, strahovom …, se ne zavedaš le njih, temveč tudi sebe, kot opazovalca. Tedaj se odpre nova razsežnost zavesti – ko opazuješ misel, čutiš pod njo navzočnost. Misel tedaj zgubi moč nad tabo in se umakne, kajti med neprizadetim opazovanjem je ne napajaš več z močjo istovetenja z njo.V stanju notranje povezanosti si neprimerno bolj budna, kot v stanju, v katerem se istovetiš s svojim umom. Hkrati se poviša nihajna frekvenca fizičnega telesa. To je tudi bistvo meditacije. S prakticiranjem tega sčasoma občutje samega sebe ni več odvisno od uma. Čustva lahko opazujem pav tako, kot misli. Golo prepričanje ni dovolj – lahko se prepričuješ, da je bolečina slepilo, a si je vseeno deležen. Takrat, ko nekaj opazuješ, je istovetenje prekinjeno. Resnično sprejemanje negativna čustva nemudoma preobrazi, Nikoli ne razčlenjujemo – le prepustimo se. Na ta način se osvobodimo strahu, ki je posledica iluzije, da nismo več kot fizično telo in um – ta oblika je ranljiva. Tisto meditacijo za osvobajanje strahu imaš podrobno opisano v knjigi Preseganje vedenjskih vzorcev. Ampak v bistvu se lahko zadeve lotiš drugače, enostavneje. Kadarkoli se ti zgodi kaj neprijetnega, ali pa, ko se zalotiš, da razmišljaš o pizdarijah, ki ti povzročajo slabo počutje, se nemudoma potopi vase in se osredotoči na energijsko polje svojega telesa. Če ti gre težko, je najlažje, da se osredotočiš na dihanje. In sploh ni treba, da to prav dolgo zadržuješ – nekaj sekund. Moraš pa to storiti hitro, čim začutiš neprijetnost – če odlašaš, se sproži umskočustveni odziv, ki ti zavlada. Moraš se torej zavedati, da si opazovalec, ki opazuje svoj strah ali nervozo. To je ključno, saj se s tem z njim nehaš istovetiti, Kadar nisi zavestno v svojem telesu, lahko slabi občutki v njem preživijo dneve, tedne in dlje in/ali se združijo z drugimi občutki podobne valovne dolžine, ki se spojijo in postanejo generator bolečine, ki leta in leta živi v nas, se hrani z našo energijo, povzroča telesne bolezni …,če pa zavestno si prisoten, so takšna občutja sila kratkotrajna. Zato je pomembno, da smo na različne slabe občutke pozorni in preverimo, ali se morda naš um ne oklepa občutka krivde, samopomilovanja, zamere in podobnih občutij, s katerimi se bolečina hrani.

Mislim, da bi blo trena večino filozofov preprosto potolčt!

Sori Mayan, sam jst preprosto nisem zadost brihten, da bi tole tvoje pisanje dojel.

Pujsita, čestitke - ostani takšna, kot si; sem nad tabo absolutno navdušen.

Tale članek je očitno sprožil odmeve tudi na nekaterih drugih forumih. Ker se z odnosom avtorja do "upanja" strinjam le delno, bom klele nalimal moj komentar na en post iz eega drugega foruma, ki pravi, da bi morali besedo upanje iz besednjaka črtati: Verjetno si na pozitivkah brala prevod Jensenovega članka, v katerem se je spravil na "upanje". Ampak tako on, kot ti, imata prav le v kontekstu, v katerem bi lahko deloval, pa zaradi različnih vzrokov ne - ampak raje upaš. Ampak oba pozabljata, da v lajfu obstajajo gibala, ki so močnejša od naše volje. Denimo, da pride do vojne - "sovražnik" te vrže v ječo. Tule mi boš zaman nakladala, da moraš to brezpogojno sprejeti. Nihče ni rad zaprt - večina želi delovati; pa v takšni situaciji ne more. V takšnih primerih, ko dejansko ne moreš delovati, ti duha drži pokonci upanje, da bodo okoliščine, ki te hromijo, enkrat spremenile. Pri tem ne pozabi, da z vloženo energijo (v danem primeru z energijo upanja!!!!) kljub hromečim okoliščinam, na energijski ravni delamo na spremembi!!!!!!! Torej - jaz se ljudem, ki so v takšnih situacijah, upanja ne bi upal vzeti ...

Girly, čestitke! Kje hodiš?

Došo Mujo u Beograd na predavanje alternativne medicine. Posle predavanja, dodje profesor do njega i pita ga: "Dali vi znate, ko sam ja?" Nemam pojma, odgovori Mujo. "Radovan Karadžić" "Ma nemoguće" kaze Mujo, "A tko si ti?" upita Karadžić, "Mujo iz Srebrenice" odgovori Mujo. "E to, je stvarno nemoguće" kaže Karadžić...

Nisi dojel poante - z reševanjem posledic postopoma korigiramo tudi naš odnos do planet (princip 101 opice)

Popolnoma drži, da je ekološko stanje planeta odraz našega notranjega kaosa, ampak ko pogledamo tempo, v katerem se tajajo ledeniki, spreminjajo vzorci padavin (v Afriki so zato zaradi suš trenutno ogroženi milijoni, če pa do podobne spremembe pride nad Azijo, bo šlo za milijarde), širijo puščave ..., ne bi stavil na proces odpravljanja ega pri človeštvu, ker bomo šli u kurac prej, predno bo prišlo do sprememb, ki bi pomagale planetu. Spomnimo se kozmičnega zakona - kakor zgoraj, tako tudi spodaj in ga uporabimo za primerjavo zdravja človeka in planeta. Na fizično zdravje človeka pozitivno vplivamo s spremembo energijskega stanja (avričnega polja), a velja tudi obratno - če zdravimo fizično telo, se izboljša njegova avra. Podobno je s planetom - trud posameznikov, ki skušajo kaj narediti, se odraža ne le na fizični in energijskih plasteh planeta, ampak mic po mic vplivajo tudi na kolektivno zavest človeštva in izboljšanje njegovega odnosa do planeta. Zato mi je pisanje, da so takšni posegi nepotrebni, totalka mimo. la

Zvezani, čestitke!