Saj bo, mačonca... (nimamo nobenega smiley za hug, al pa poljubček na lička...) Depresija je lahko tud čist naravno stanje, ni nujno bolezen. Glavno je da se zdaj ne skušaš preveč upirat temu stanju in tud rovat ni treba po preteklosti. Najbrž si se ustrašla, ker se je že ponovilo, v sedanjosti ne vidiš barvitosti, prihodnost pa ti je tud neznana, čeprav si želiš spremembe pa zanjo nimaš dovolj energije. Ni drugega kot sprejeti, če že ne celo vzljubiti tudi to sivino in temo in sebe predvsem v tem. Saj vem, da je to tisočkrat izrečeno, vendar ven se da s(a)mo skozi.. Spomni se kolk si pa razsvetljevala tale forum z vsem kar si in to znaš zelo dobro. Poskusi najt sočutje do sebe, koliko si že "naredila". Tudi zdaj, zato sploh ne dvomim, da je to prehodno, in da te za tem čaka še nekaj toliko večjega in lepšega.. You'll see. Pa razumem(o) te v tem. Tako kot svojo družino vidiš kot praviš je ravno odslikava kako vidiš tudi sebe in svet sedaj in morda je to ta najmočnejša vez, ki čaka, da bo prepoznana, da boš lahko spet začutila živost, ljubezen in svobodo. Sem ravno danes prebrala en stavek od Aurobinda: »Če lahko vidiš vsega Boga v drobni, bledi, nemikavni cvetki brez vonja, tedaj si dosegel Njegovo najvišjo resničnost.« Nič no, lp, pa napiši še kaj..