Men osebno je strah pomagal, ker ima smisel. Zaradi strahu sem ubrala kakšno drugo pot, ki je bila bližje meni, tako sem se naučila poslušati in biti sama s sabo prijazna. Seveda ni bilo lahko, ampak bila je moja odločitev in takoj ko sem bila sama s sabo, sem bila prisiljena pogledati vanj. Nikoli nisem komu drugemu priznala zaslug za svoj strah. Strah mi je pokazatelj. Sami smo si odgovor. Praviš, nekdo šolo opusti. Ja pa hvala bogu. Mu je bližja druga pot. Ali jo išče. Lajf je itak šola po celom tjeli. Nekdo "ve in ima" le zato, ker je izbral dolgo pot domov. Kar je pa neizbežno se bo pa itak zgodilo ne glede kolk se ogibamo iz strahu. Ker resničen strah je lahko premagan le na hitro in le v celoti. In življenje - čas ter prostor sta zato tukaj, da ju izkoristimo za to, da v lastnem umu poskrbimo, da bomo imeli primerno percepcijo, držo…Da bomo videli s srcem, dokončno premagali strah. Te stvari je lepo razdelal Casteneda – ovire na poti do vedca (morda je biti vedec usoda ) so strah, bistrina razuma, moč in starost; vsako je treba ukrotiti.