Andreja Anda Jagodič

Svet brez religije – boljši svet? VIZIJA novih ateistov je svet brez religije – brez samomorilskih napadalcev, brez verskih vojn in brez televizijskih pridigarjev, ki skubijo svoje črede. Ali se vam zdi takšna vizija privlačna? Preden odgovorite, se vprašajte: »Ali obstaja kakšen dokaz, da bi bil svet lepši, če bi bili vsi ljudje ateisti?« Razmislite: Kar 1,5 milijona Kambodžanov je umrlo zaradi prizadevanja Rdečih Kmerov, da bi ustanovili ateistično marksistično državo. V uradno ateistični Sovjetski zvezi je med vladanjem Josifa Stalina umrlo na desetine milijonov ljudi. Seveda teh zločinov ne moremo neposredno pripisati ateizmu. Toda pokažejo, da ateistično usmerjena vlada ne zagotavlja miru in sloge. Mnogi bi se strinjali, da je religija povzročila veliko trpljenja. Vendar ali je za to kriv Bog? Ne! Kriv ni nič bolj, kot je izdelovalec avtomobilov kriv za prometno nesrečo, ki jo povzroči voznik, ker med vožnjo uporablja mobilni telefon. Za trpljenje človeštva obstaja veliko vzrokov. Toda eden od njih je veliko tehtnejši od samih prepričanj. Sveto pismo razkriva, da je to podedovana nepopolnost. »Vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave.« (Rimljanom 3:23) Zaradi tega so ljudje nagnjeni k sebičnosti, neprimernemu ponosu, hrepenenju po moralni svobodi in nasilnemu vedenju. (1. Mojzesova 8:21) Prav tako se zaradi tega opravičujejo in privlačijo jih prepričanja, ki odobravajo slaba dela. (Rimljanom 1:24–27) Jezus Kristus je pravilno rekel: »Iz srca [. . .] prihajajo hudobna umovanja, umori, prešuštvovanje, nečistovanje, tatvine, kriva pričevanja, sramotenje.« (Matej 15:19) Pomembno je videti razliko Sedaj je treba narediti razliko med pravim čaščenjem, ki je v Božjih očeh sprejemljivo, in krivim čaščenjem. Pravo čaščenje bi ljudem pomagalo, da bi se upirali podedovanim grešnim nagnjenjem. Spodbujalo bi jih k požrtvovalni ljubezni, miru, prijaznosti, dobroti, blagosti, samoobvladanju, zakonski zvestobi in spoštovanju drugih. (Galačanom 5:22, 23) Krivo čaščenje pa bi po drugi strani podpiralo priljubljene trende – kar prija ušesom ljudi, kot to pravi Sveto pismo – in tako opravičevalo nekatere slabe stvari, ki jih je Jezus obsodil. (2. Timoteju 4:3) Ali bi lahko ateizem prispeval k isti moralni negotovosti oziroma zmedi? Če ni Boga, ni treba odgovarjati Božji avtoriteti, niti ni, kot pravi profesor prava Phillip Johnson, »stvarnih vrednot, ki bi jih morali spoštovati«. Morala tako postane relativna, saj si vsak sam postavi svoja merila – če se zanje sploh odloči. Nedvomno je zaradi takšnega razmišljanja ateizem za nekatere ljudi privlačna filozofija. (Psalm 14:1) Dejstvo je, da Bog ne bo večno prenašal laži – ateističnih ali verskih – in tistih, ki jih širijo. * Obljublja namreč: »Na zemlji bodo prebivali tisti, ki so [moralno in duhovno] pošteni, in na njej bodo ostali tisti, ki so brezgrajni. Hudobni pa bodo z zemlje iztrebljeni in nezvesti bodo iz nje izpuljeni.« (Pregovori 2:21, 22) Rezultat tega bosta mir in sreča po vsej zemlji, česar pa ne bo mogel nikoli doseči noben človek, nobena človeška filozofija in nobena človeška institucija. (Izaija 11:9) KAKO BOG GLEDA NA GROZODEJSTVA, STORJENA V IMENU RELIGIJE Deželo, ki je bila dana Izraelcem, so poseljevali Kanaanci, pokvarjeno ljudstvo, ki je živelo spolno nemoralno – k čemur so spadali krvoskrunstvo, sodomija in bestialnost – in je obredno žrtvovalo otroke. (3. Mojzesova 18:2–27) V knjigi Archaeology and the Old Testament piše, da so pri izkopavanjih »na pokopališčih okoli poganskih oltarjev našli kupe pepela in ostanke okostij dojenčkov, kar kaže na razširjen običaj [žrtvovanja otrok]«. V nekem biblijskem priročniku piše, da so Kanaanci pri svojem čaščenju bogov imeli verske obrede, pri katerih so se vdajali nemoralnim užitkom, nato pa tem istim bogovom žrtvovali svoje prvorojence. V njem je tudi zapisano: »Arheologi, ki izkopavajo ruševine kanaanskih mest, se čudijo, da jih Bog ni uničil že prej.« To, da je Bog uničil Kanaance, je za nas danes streznjujoče opozorilo, da ne bo neskončno prenašal zla, ki se dogaja v njegovem imenu. V Apostolskih delih 17:31 piše: »Določil je namreč dan, v katerem se je namenil pravično soditi vsemu obljudenemu svetu.«

Zaradi česa vse vam je kako darilo res dragoceno? Verjetno k temu prispeva kateri od naslednjih štirih dejavnikov: 1. kdo vam je darilo dal, 2. zakaj ga je dal, 3. kakšno žrtev je to terjalo in 4. ali je darilo potešilo resnično potrebo. Premišljevanje o teh dejavnikih nam lahko pomaga, da bomo bolj hvaležni za odkupnino – Božje največje darilo. KDO GA JE DAL? Jehovov prestol Nekatera darila so dragocena, ker nam jih da kdo, ki ima avtoriteto, ali kdo, ki ga zelo cenimo. Druga darila, čeprav imajo majhno denarno vrednost, pa cenimo, ker nam jih podari drag družinski član ali zaupen prijatelj. Tako je bilo v primeru Russllovega darila Jordanu, ki smo ga omenili v prejšnjem članku. Kako pa to velja za odkupnino? Kot prvo, v Svetem pismu piše, da je »Bog svojega edinorojenega Sina odposlal v svet, da bi po njem lahko dobili življenje«. (1. Janezovo 4:9) Zaradi tega dejstva je to darilo zares dragoceno. Nihče nima večje avtoritete kakor Bog. Glede njega je hebrejski psalmist napisal: »Edino ti, ki ti je ime Jehova, [si] Najvišji nad vso zemljo.« (Psalm 83:18) Darilo smo prejeli od najvišjega vira. Kot drugo, Bog je »naš oče«. (Izaija 63:16) Kako je to možno? Dal nam je življenje. Poleg tega zvesto in vdano skrbi za nas, kakor predan oče skrbi za svoje otroke. Bog je denimo glede svojega ljudstva, ki ga je nagovoril z Efraim, vprašal: »Ali ni Éfraim moj dragi sin, moj ljubljeni otrok? [. . .] Zato moja notranjost drhti zaradi njega, zagotovo bom usmiljen z njim.« (Jeremija 31:20) Danes Bog enako čuti do svojih častilcev. Ni le naš vsemogočni stvarnik, ampak tudi naš zvestovdani oče in prijatelj. Ali ni zaradi tega kakršno koli njegovo darilo še posebej dragoceno? ZAKAJ GA JE DAL? Jezus Kristus Nekatera darila so dragocena, ker so bila podarjena iz pristne ljubezni, in ne iz dolžnosti. Zares nesebičen darovalec ne pričakuje, da bo za svojo dobroto poplačan. Bog je za nas dal svojega Sina zato, ker nas ima rad. »Božja ljubezen se je na nas razodela s tem, da je Bog svojega edinorojenega Sina odposlal v svet,« piše v Svetem pismu. S kakšnim namenom pa? »Da bi po njem lahko dobili življenje.« (1. Janezovo 4:9) Ali je bil Bog to dolžan storiti? Sploh ne! »Odkupnina, ki jo je plačal Kristus Jezus,« je izraz Božje »nezaslužene dobrotljivosti«. (Rimljanom 3:24) Zakaj je to Božje darilo izraz »nezaslužene dobrotljivosti«? Sveto pismo pojasnjuje: »Bog nam svojo ljubezen izkazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rimljanom 5:8) Boga je njegova nesebična ljubezen navedla, da je ravnal v prid šibkih, nemočnih, grešnih ljudi. Te ljubezni si nismo zaslužili in tega, kar je storil za nas, mu ne moremo nikoli povrniti. To njegovo darilo je največji izraz ljubezni v zgodovini. KAKŠNO ŽRTEV JE TO TERJALO? Jezus na mučilnem kolu Nekatera darila so dragocena, ker so od darovalca terjala veliko žrtev. Ko se je kdo pripravljen odpovedati nečemu, kar mu veliko pomeni, in nam to podari, nam je njegovo darilo zaradi tolikšne žrtve še posebej dragoceno. Bog »je dal svojega edinorojenega Sina«. (Janez 3:16) Dal nam je svojo najdragocenejšo osebo. V dolgih vekih, ko je ustvarjal vesolje, mu je Jezus pomagal in mu bil še »posebej pri srcu«. (Pregovori 8:30) Jezus je Božji »ljubljeni Sin« in »podoba nevidnega Boga«. (Kološanom 1:13–15) Med dvema inteligentnima bitjema ni nikoli obstajala tesnejša vez. Pa vendar Bog »celo lastnemu Sinu ni prizanesel«. (Rimljanom 8:32) Jehova nam je dal najboljše, kar je imel. Nobeno darilo ga ni toliko stalo. POTEŠILO JE RESNIČNO POTREBO Nekatera darila so dragocena, ker potešijo resnično, celo kakšno nujno potrebo. Če bi vam denimo nekdo prostovoljno plačal zdravljenje, ki si ga sami ne bi mogli privoščiti, in bi vam s tem rešil življenje, bi mu bili nedvomno zelo hvaležni! Ali ne bi bilo takšno darilo zares neprecenljivo? »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:22) Kot Adamovi potomci vsi umiramo ter ne moremo ubežati bolezni in smrti niti se ne moremo sami spraviti z Bogom in se pred njim osvoboditi krivde. In kot neznatni ljudje ne moremo ne zase ne za druge poskrbeti, da bi »oživeli«. Sveto pismo poudarja: »Nihče ne more z ničimer odkupiti brata, ne more dati Bogu odkupnine zanj [. . .], ostala [bo] neizplačana vekomaj.« (Psalm 49:7, 8) Ker odkupnine nismo sposobni plačati, nujno potrebujemo pomoč. Če bi bili prepuščeni sami sebi, bi bili nemočni. Ljudje različnih ras in starosti Jehova nam je iz svoje velike ljubezni prostovoljno plačal potrebno »zdravljenje«, ki rešuje življenje, da bi po Jezusu »vsi oživeli«. Kako odkupnina to omogoča? »Kri Jezusa, njegovega Sina, [nas] očiščuje vsega greha.« Vera v Jezusovo prelito kri nam odpira možnost, da so nam odpuščeni grehi in da dobimo večno življenje. (1. Janezovo 1:7; 5:13) In kaj bo odkupnina naredila za naše drage umrle? »Ker je namreč smrt prišla po človeku, je po človeku [Jezusu] tudi vstajenje mrtvih.« (1. Korinčanom 15:21) * Jezusova žrtev je darilo, ki je prišlo od najvišjega vira in je rezultat največje ljubezni. Še nikoli ni nihče žrtvoval za nas več, kot je Bog Jehova. In nobeno darilo ne poteši večje potrebe kot ta ena žrtev, ki nas osvobaja greha in smrti. Tako je, nobeno darilo se neprecenljivi vrednosti odkupnine ne more niti približati.

»Knjiga življenja«, imenovana tudi »zvitek življenja« ali »spominska knjiga«, vsebuje imena ljudi, ki si obetajo, da bodo dobili v dar večno življenje. (Razodetje 3:5; 20:12; Malahija 3:16) Bog vpiše imena tistih ljudi, ki so mu zvesti in ga ubogajo. (Janez 3:16; 1. Janezovo 5:3) »Vse od ustanovitve sveta« ima Bog vsakega od svojih zvestih služabnikov shranjenega v svojem spominu, kakor če bi imel njegovo ime zapisano v knjigi. (Razodetje 17:8) Zvesti Abel je bil očitno prvi, čigar ime je bilo zapisano v knjigo življenja. (Hebrejcem 11:4) Knjiga življenja ni samo brezoseben seznam imen, ampak kaže, da je Jehova ljubeč Bog, ki »pozna tiste, ki so njegovi«. (2. Timoteju 2:19; 1. Janezovo 4:8) Ali so imena lahko tudi izbrisana iz »knjige življenja«? Da. Bog je o neposlušnih ljudeh iz starega Izraela rekel: »Iz svoje knjige bom izbrisal tistega, ki je grešil zoper mene.« (2. Mojzesova 32:33) Če pa se izkažemo za zveste, bomo v »zvitku življenja« ostali zapisani. (Razodetje 20:12)

Zakaj Bog dopušča trpljenje? Ali trpljenje na svetu povzroča Bog? Katero sporno vprašanje je bilo zastavljeno v edenskem vrtu? Kako bo Bog odpravil posledice človeškega trpljenja? PO STRAŠNI bitki v neki deželi, v kateri je pustošila vojna, je bilo na tisoče pobitih civilistov – žensk in otrok – pokopanih v skupnem grobu. Okoli njega so postavili majhne nagrobnike. Na vsakem od njih je bil napis: »Zakaj?« Včasih je to vprašanje od vseh najbolj boleče. Ljudje si ga z žalostjo v srcu zastavljajo, kadar jim vojna, katastrofa, bolezen ali pa kriminalno dejanje vzame nedolžnega človeka, ki ga imajo radi, uniči njihov dom ali jim kako drugače povzroči neizmerno trpljenje. Želijo vedeti, zakaj jih je doletela takšna tragedija. 2 Zakaj Bog dopušča trpljenje? Zakaj je svet tako poln sovraštva in krivice, če je Bog Jehova vsemogočen, ljubeč, moder in pravičen? Ali ste tudi vi že kdaj razmišljali o tem? 3 Ali je narobe postaviti vprašanje, zakaj Bog dopušča trpljenje? Nekateri se bojijo, da bi s tem pokazali pomanjkanje vere oziroma nespoštovanje do Boga. Vendar boste ob branju Biblije ugotovili, da so zvesti, bogaboječi ljudje zastavljali podobna vprašanja. Prerok Habakuk je Jehova na primer vprašal: »Zakaj dopuščaš, da vidim krivico, zakaj gledaš nadlogo? Kajti pustošenje in nasilstvo je pred menoj, in nastaja prepir in vnema se boj!« (Habakuk 1:3) 4 Ali je Jehova tega zvestega preroka oštel, ker mu je postavljal takšna vprašanja? Ne. Poskrbel je, da so se Habakukove iskrene besede ohranile v navdihnjenem biblijskem zapisu. Bog mu je tudi pomagal, da je stvari jasneje razumel in si pridobil močnejšo vero. Jehova enako želi tudi vam. Spomnite se, da Biblija uči, da »mu je mar za vas«. (1. Petrovo 5:7) Bog hudobijo in trpljenje, ki iz nje izvira, sovraži veliko bolj kakor kateri koli človek. (Izaija 55:8, 9) Zakaj je potem na svetu toliko trpljenja? ZAKAJ JE TOLIKO TRPLJENJA? 5 Ljudje različnih religij se obračajo na svoje verske voditelje in učitelje z vprašanjem, zakaj je na svetu toliko trpljenja. Pogosto dobijo odgovor, da je trpljenje Božja volja in da je Bog že v davni preteklosti vnaprej določil vse, kar naj bi se kdaj zgodilo, tudi tragične dogodke. Mnogim je rečeno, da so Božje poti skrivnostne oziroma da Bog povzroča smrt ljudi – celo otrok – zato da bi bili skupaj z njim v nebesih. Toda kot ste spoznali, Bog Jehova nikoli ne povzroča slabega. V Bibliji piše: »Daleč je od Boga, da bi delal hudobno, od Vsemogočnega, da bi ravnal krivično!« (Job 34:10, Ekumenska izdaja) 6 Ali veste, zakaj ljudje delajo to napako, da za vse trpljenje, ki je na svetu, krivijo Boga? Vsemogočnega Boga velikokrat krivijo zato, ker mislijo, da je on resnični vladar tega sveta. Ne poznajo preproste, a pomembne resnice, ki jo uči Biblija. To resnico ste spoznali v 3. poglavju te knjige. Resnični vladar tega sveta je namreč Satan Hudič. 7 V Bibliji jasno piše: »Ves svet [. . .] leži v oblasti hudobnega.« (1. Janezovo 5:19) Ali se vam ne zdi ta izjava smiselna, ko o njej razmislite? Ta svet odseva osebnost nevidnega duhovnega bitja, ki »zapeljuje vso naseljeno zemljo«. (Razodetje 12:9) Satan je sovražen, zvijačen in krut. Zato je tudi svet, ki je pod njegovim vplivom, poln sovraštva, prevar in krutosti. To je eden od razlogov, zakaj je na svetu toliko trpljenja. 8 Drugi razlog je ta, da je človeštvo, kot smo videli v 3. poglavju, že vse od upora v edenskem vrtu nepopolno in grešno. Grešni ljudje težijo k temu, da si prizadevajo za prevlado nad drugimi, in posledice tega so vojne, zatiranje in trpljenje. (Propovednik 4:1; 8:9) Tretji razlog za trpljenje pa je, da »čas in razmere naklanjajo vse«. (Propovednik 9:11) V svetu, ki mu Jehova ne vlada in ga ne ščiti, ljudje utegnejo trpeti zato, ker se ob napačnem času znajdejo na napačnem kraju. 9 Tolažilno je vedeti, da trpljenja ne povzroča Bog. On ni odgovoren za vojne, kriminal, zatiranje, niti za naravne nesreče, ki ljudem povzročajo trpljenje. Toda nas še vedno zanima, zakaj Jehova vse to trpljenje dopušča. Če je vsemogočen, ga je zmožen ustaviti. Zakaj potem ne ukrepa? Ljubeči Bog, ki ga spoznavamo, mora imeti za to dober razlog. (1. Janezovo 4:8) POJAVI SE POMEMBNO SPORNO VPRAŠANJE 10 Da bi ugotovili, zakaj Bog dopušča trpljenje, se moramo v mislih vrniti v čas, ko se je trpljenje začelo. Ko je Satan Adama in Evo navedel na to, da nista ubogala Jehova, je bilo zastavljeno pomembno vprašanje. Satan ni izrazil dvoma o Jehovovi moči. Celo on se zaveda, da je Jehovova moč brezmejna. Ne, Satan je izrazil dvom o tem, ali ima Jehova pravico vladati. S tem da je Boga označil za lažnivca, ki svojim podložnikom ne privošči dobrega, ga je obtožil, da je slab vladar. (1. Mojzesova 3:2–5) Satan je namigoval na to, da bi se človeštvu bolje godilo brez Božjega vladanja. To je bil napad na Jehovovo vrhovnost, na njegovo pravico do vladanja. 11 Adam in Eva sta se Jehovu uprla. Pravzaprav sta dejala: ,Ni treba, da nama vlada Jehova. Sama lahko odločava, kaj je prav in kaj narobe.‘ Kako bi lahko Jehova to sporno vprašanje rešil? Kako bi lahko vsem razumnim bitjem pokazal, da se uporniki motijo in da je njegova pot zares najboljša? Kdo bi morda rekel, da bi Bog moral upornike preprosto uničiti in vse skupaj začeti znova. Toda Jehova se je namenil, da bo vsa zemlja napolnjena s potomci Adama in Eve. Hotel je, da bi živeli v raju na zemlji. (1. Mojzesova 1:28) Jehova svoje namene vedno izpolni. (Izaija 55:10, 11) Poleg tega pa s tem, da bi se upornikov v Edenu znebil, ne bi odgovoril na vprašanje, ali ima pravico vladati. 12 Poglejmo si ponazoritev. Predstavljajte si, da učitelj svojim učencem razlaga, kako rešiti zapleten problem. Neki bister, toda uporen učenec pa trdi, da se je učitelj problema lotil napačno. Ta upornež vztraja, da pozna veliko boljšo rešitev problema, in s tem namiguje, da je učitelj nesposoben. Nekateri učenci mislijo, da ima prav, in tudi sami postanejo uporni. Kaj naj učitelj stori? Kako bi vplivalo na druge učence, če bi uporneže poslal iz razreda? Ali si ne bi mislili, da imajo ta sošolec in tisti, ki so se mu pridružili, prav? Vsi drugi učenci v razredu učitelja morda ne bi več spoštovali, saj bi mislili, da ga je strah, da bi mu dokazali njegovo zmoto. Toda vzemimo, da učitelj dovoli, da upornež razredu pokaže, kako bi on rešil problem. 13 Jehova je storil nekaj podobnega kakor ta učitelj. Spomnite se, da pri vsem tem ni šlo samo za upornike v Edenu. Temu dogodku je bilo priča na milijone angelov. (Job 38:7; Daniel 7:10) To, kako bi se Jehova odzval na ta upor, bi na vse te angele, sčasoma pa tudi na vsa druga razumna bitja, imelo velik vpliv. Kaj je torej Jehova storil? Satanu je dovolil, da pokaže, kako bi on vladal človeštvu. Ljudem pa je dopustil, da si pod Satanovim vodstvom vladajo sami. 14 Učitelj iz naše ponazoritve ve, da se upornež in tisti, ki so se mu pridružili, motijo. Vendar se tudi zaveda, da bo vsem v razredu koristilo, če bo upornežem dal priložnost, da poskusijo dokazati svoj prav. Ko jim bo spodletelo, bodo vsi iskreni učenci videli, da je za poučevanje razreda usposobljen samo učitelj. Razumeli bodo, zakaj bo vse uporneže zatem poslal iz razreda. Podobno tudi Jehova ve, da bo vsem odkritosrčnim ljudem in angelom koristilo, če bodo videli, da Satanu in drugim upornikom ni uspelo in da si ljudje ne morejo vladati sami. Enako kakor nekoč Jeremija bodo spoznali naslednjo pomembno resnico: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) ZAKAJ TAKO DOLGO? 15 Toda zakaj Jehova trpljenje dopušča tako dolgo? In zakaj slabih reči ne prepreči? No, premislite o tem, katerih dveh stvari učitelj iz naše ponazoritve ne stori. Prvič, upornemu učencu ne prepreči, da bi ta predstavil svojo rešitev problema. Drugič, učitelj upornežu ne pomaga pri reševanju problema. Podobno se je tudi Jehova trdno odločil, da ne bo storil dvojega. Prvič, Satana in tistih, ki so na njegovi strani, ne zadržuje, ko skušajo dokazati svoj prav. Zaradi tega je nujno, da preteče nekaj časa. Človeštvo je v več tisoč letih človeške zgodovine lahko preizkusilo vse oblike samovlade oziroma človeške oblasti. Ljudje so sicer nekoliko napredovali v znanosti in na drugih področjih, kar pa se tiče krivice, revščine, kriminala in vojn, je vse samo še slabše. Človeško vladanje se je izkazalo za polomijo. 16 Drugič, Jehova Satanu ne pomaga vladati nad tem svetom. Ali ne bi Bog s tem, da bi denimo preprečil grozljive zločine, upornikov pravzaprav podpiral? Ali ne bi ljudi s tem navedel na mišljenje, da si je človeštvo morda le sposobno vladati samo, brez katastrofalnih posledic? Če bi Jehova tako ravnal, bi sodeloval pri laži. Vendar »se Bog ne more zlagati«. (Hebrejcem 6:18) 17 Kaj pa lahko rečemo glede vse škode, ki je posledica tega dolgotrajnega upora zoper Boga? Ne smemo pozabiti, da je Jehova vsemogočen. Zato je zmožen odpraviti posledice človeškega trpljenja, in jih tudi bo. Kot smo že spoznali, se našega planeta ne bo več uničevalo, saj bo zemlja spremenjena v raj. Učinki greha bodo odstranjeni z vero v Jezusovo odkupno žrtev, posledice smrti pa bodo izničene z vstajenjem. Bog bo tako po Jezusu »razdrl Hudičeva dela«. (1. Janezovo 3:8) Jehova bo vse to uresničil ob ravno pravem času. Veseli smo lahko, da ni ukrepal že prej, saj imamo zaradi njegove potrpežljivosti priložnost spoznati resnico in mu služiti. (2. Petrovo 3:9, 10) Bog pa medtem dejavno išče iskrene častilce in jim pomaga zdržati vsakršno trpljenje, ki jih utegne doleteti v tem težav polnem svetu. (Janez 4:23; 1. Korinčanom 10:13) 18 Nekateri se morda sprašujejo: Ali bi se vse to trpljenje lahko preprečilo, če bi Bog Adama in Evo ustvaril tako, da se ne bi mogla upreti? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, se morate spomniti na dragoceno darilo, ki ste ga prejeli od Jehova. KAKO BOSTE UPORABILI BOŽJE DARILO? 19 V 5. poglavju je bilo omenjeno, da smo ljudje ustvarjeni s svobodno voljo. Ali se zavedate, kako dragoceno je to darilo? Bog je ustvaril nešteto živali, ki jih vodi predvsem nagon. Človek je izdelal robote, ki jih lahko sprogramira tako, da ubogajo vsak njegov ukaz. Ali bi bili veseli, če bi nas Bog ustvaril takšne? Ne, srečni smo, da se lahko svobodno odločamo o tem, kakšni želimo postati, katero pot bomo v življenju ubrali, s kom se bomo spoprijateljili in tako naprej. Navdušeni smo nad tem, da imamo določeno mero svobode, in tudi Bog je želel, da bi jo imeli. 20 Jehova si ne želi, da bi mu služili pod prisilo. (2. Korinčanom 9:7) Naj ponazorimo: Kaj bi staršu bolj ugajalo – da bi mu otrok rekel »rad te imam«, ker mu je tako naročeno, ali pa da bi mu to rekel sam od sebe, iz srca? Postavlja se torej vprašanje, kako boste vi uporabili svojo svobodno voljo, ki ste jo dobili od Jehova? Satan, Adam in Eva svoje svobodne volje ne bi mogli uporabiti slabše, kot so jo. Zavrnili so Boga Jehova. Kaj pa boste storili vi? 21 Priložnost imate, da to čudovito darilo, svobodno voljo, uporabite najbolje, kar se le da. Pridružite se lahko milijonom drugih, ki so se že postavili na Jehovovo stran. Ti Boga razveseljujejo, saj dejavno sodelujejo pri dokazovanju, da je Satan lažnivec in prezira vreden, nesposoben vladar. (Pregovori 27:11) To lahko storite tudi vi, s tem da si v življenju izberete pravo pot.

Podelitev diplom 138. razredu Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, kjer je Jehovove priče v Sloveniji zastopala sestra Anda Jagodič, ki je tudi diplomirala v 138. razredu biblijske šole Gilead in prejela v Pattersonu diplomo. V izobraževalnem središču Jehovovih prič v Pattersonu v zvezni državi New York je 14. marca 2015 diplomiral 138. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Program je v dvorani in po videoprenosu na drugih lokacijah v živo spremljalo vsega skupaj več kot 14.000 ljudi. Pričel se je s predvajanjem glasbe štirih novih kraljestvenih pesmi, ki so jih kasneje zapeli vsi navzoči. * Predsedujoči programa je bil Geoffrey Jackson, član Vodstvenega organa Jehovovih prič. V uvodnem delu programa je spodbudil diplomante, naj svojega znanja ne zadržijo samo zase, ampak naj z naučenim koristijo drugim. (2. Timoteju 2:2) Brat Jackson je razpravljal o tem, kako nam je lahko za zgled Mojzes. Njegov šotor je bil nekaj časa dejansko središče čaščenja za izraelski narod. Toda ko je bil postavljen sveti šotor, je ta postal središče pravega čaščenja. Videti je, da Mojzes ni smel vstopiti v Najsvetejše v svetem šotoru, saj je to prednost imel samo veliki duhovnik. Nič ne kaže, da se je Mojzes pritoževal nad to spremembo. Raje je zvestovdano podpiral Arona pri njegovi novi nalogi, da služi kot veliki duhovnik. (2. Mojzesova 33:7–11; 40:34, 35) Kaj se naučimo? »Cenite kakršne koli prednosti, ki jih imate, vendar jih ne zadržite samo zase,« je rekel brat Jackson. »Ali vas bo prestrašil že šum listja?« To je bil naslov govora, ki ga je imel Kenneth Flodin, pomočnik učnega odbora Vodstvenega organa. Rekel je, da se diplomantom res lahko zgodi, da pridejo v okoliščine, ki vzbujajo strah. Morda pride do preganjanja ali pa dobijo kakšno zahtevno dodelitev. Razpravljal je o besedah iz 3. Mojzesove 26:36, zato da bi spodbudil diplomante, naj na takšne okoliščine ne gledajo kot na nerešljiv problem, ampak kot na posušen list. Nato je opozoril na zgled apostola Pavla, ki je lahko zdržal svoje številne preizkušnje zato, ker je zaupal v Jehova. (2. Korinčanom 1:8, 10) »Kaj iščete?« Naslednji govor je imel Mark Sanderson, član Vodstvenega organa. Razpravljal je o načelu iz Pregovorov 13:12, kjer piše: »Od predolgega pričakovanja srce zboli.« Žalostno je, da gredo mnogi skozi svoje življenje razočarani, saj si zastavijo cilje, ki jih morda nikoli ne dosežejo, kot je na primer bogastvo ali slava. V Jezusovih dneh so nekateri imeli napačna pričakovanja glede Janeza Krstnika. (Luka 7:24–28) Nekateri so mogoče upali na filozofa, ki bi jim krajšal čas z abstraktnimi nauki. Če je bilo tako, so bili razočarani, saj je Janez učil konkretno resnico. Drugi so imeli morda v mislih človeka, ki bi naredil vtis s svojim videzom. Toda Janez je bil oblečen kakor revni ljudje. Po drugi strani pa tisti, ki so iskali preroka, niso bili razočarani, saj Janez ni bil le prerok, ampak tudi Mesijev predhodnik! (Janez 1:29) Brat Sanderson je naobrnil pouk tako, da je diplomante spodbudil, naj iščejo pravo stvar. Na svojih dodelitvah si ne bi smeli prizadevati za ugled ali pričakovati posebnega tretmaja, ampak bi se morali osredotočati na to, da svoje šolanje uporabijo, da bi pomagali drugim. To lahko storijo tako, da se o naučenem v šoli pogovarjajo z brati in sestrami, jim krepijo vero in jih imajo radi. »Prizadevajte si ponižno služiti svojim bratom in sestram. Po najboljših močeh se trudite izpolnjevati Jehovovo voljo,« je rekel brat Sanderson. »Tako ne boste nikoli razočarani.« »Nahranite lačne.« To je bila tema govora, ki ga je imel James Cauthon, eden od učiteljev v oddelku za teokratične šole. Brat Cauthon je poudaril, da so vsi ljudje lačni ljubezni, cenjenja in priznanja. Tudi Jezus je imel to potrebo in Jehova jo je potešil z ljubečimi besedami, ki jih je izrekel ob njegovem krstu. (Matej 3:16, 17) Jehova nam je dal moč, da s svojimi besedami opogumljamo in krepimo druge, in od nas pričakuje, da uporabljamo to moč. (Pregovori 3:27) »Izurite se, da boste v drugih iskali dobro, in jih nato prostodušno pohvalite,« je spodbudil brat Cauthon. Iskrena pohvala bo sovernikom pomagala videti, da je njihov trud cenjen. »Dobri do zadnje kapljice.« Naslednji govor je imel Mark Noumair, pomočnik učnega odbora. Diplomante je spodbudil, naj posnemajo apostola Pavla in naj ne bodo zadovoljni že, če naredijo to, kar se minimalno zahteva. Kakor Pavel bodo našli pravo veselje, če se bodo za druge izlivali. (Filipljanom 2:17, 18) Kljub težavam Pavel ni obupal. Ker se je razdajal vse do svoje smrti, se je tako rekoč izlil vse do zadnje kapljice. Iskreno je lahko rekel, da je »pritekel do konca«. (2. Timoteju 4:6, 7) Brat Noumair je diplomante spodbudil, naj posnemajo Pavla tako, da na svoji dodelitvi zvestovdano podpirajo delo v prid Kraljestva. Doživetja. Michael Burnett, ki je prav tako učitelj v šoli Gilead, je povezoval naslednjo točko v programu. V njej so nekateri diplomanti uprizorili, kaj so med šolanjem v Pattersonu doživeli na oznanjevanju. Diplomanti so bili vedno znova uspešni, ko so bili pozorni na priložnosti za pričevanje in ko so si ljudem prizadevali govoriti o resnici v »jeziku, ki se dotakne srca« – to je v njihovem maternem jeziku. Na primer, eden od diplomantov je izvedel, da je na področju, kjer je nameraval oznanjevati, veliko špansko govorečih ljudi. Zato se je nekega dne, preden se je odpravil na oznanjevanje, naučil nekaj španskih besed s pomočjo aplikacije JW Language. Prav tistega dne je na ulici srečal moškega, ki govori špansko. S tisto malo španščine, ki se jo je naučil, je pričel pogovor, ki je vodil v svetopisemski tečaj s tem moškim in štirimi člani njegove družine. Intervjuji. Nato je William Turner, ml., ki je pomočnik službenega odbora Vodstvenega organa, intervjuval štiri diplomante o njihovih izkušnjah pred obiskom šole Gilead in o šolanju, ki so ga bili deležni. Diplomanti so pripovedovali, katere misli iz šolanja so jim bile spodbudne. Na primer, eden od diplomantov je govoril, kaj se je naučil iz poročila, zapisanega v Luku, v 10. poglavju. Ko se je 70 učencev, ki jih je Jezus poslal oznanjevat, vrnilo, so se veselili, ker so imeli uspeh. Tudi Jezus je bil vesel, vendar jih je poučil, naj se ne veselijo zgolj rezultatov, ampak predvsem tega, da je Jehova zadovoljen, ker so se potrudili. To nas spomni, da pravo veselje ni odvisno od naših okoliščin, ampak od tega, da imamo Jehovovo odobravanje. Brat Turner je besede iz Filipljanom 1:6 naobrnil na diplomante in jim zagotovil, da je Jehova v njih začel »dobro delo« in da bo še naprej z njimi. »Imejte oči uprte v Jehova.« Samuel Herd, ki je član Vodstvenega organa, je imel osrednji govor tega programa. Priznal je, da Jehova ne moremo videti z dobesednimi očmi. Kako imamo torej lahko oči uprte vanj? En način, kako lahko vidimo Jehova, je, da preučujemo njegovo stvarstvo, saj nas uči o njem. Poleg tega je Jehova razsvetlil oči našega srca. (Efežanom 1:18) Več ko beremo Sveto pismo, več se naučimo o Jehovu. Več ko se naučimo o Jehovu, tesnejši je naš odnos z njim. Še posebej želimo biti pozorni na evangelije, saj nam jasno slikajo Jehova, ko navajajo besede in dejanja njegovega Sina. Jezus je tako zelo natančno odseval Jehovovo osebnost, da je lahko rekel: »Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta.« (Janez 14:9) Brat Herd je spodbudil navzoče, da morajo, poleg tega da v Jezusovem zgledu vidijo Jehova, tudi posnemati to, kar vidijo. Na primer, tako kot se je Jezus razdajal, da je nahranil ljudi, tako se želimo tudi mi naprezati, ko delimo duhovno hrano, ki jo prejemamo. Kakšen bo rezultat, če bomo svoje oči upirali v Jehova? Imeli bomo enako zaupanje, kot ga je imel psalmist, ki je zapisal: »Jehova imam stalno pred seboj. Ker je on na moji desni, ne bom omahnil.« (Psalm 16:8) Zadnji del programa. Potem ko so bile diplome razdeljene, je eden od diplomantov v imenu celega razreda prebral iskreno zahvalno pismo. Brat Jackson je nato v sklepu povedal diplomantom, naj nimajo občutka, da mora biti vse, kar učijo, novo ali globoko. Po večini bodo brate in sestre le spomnili na to, kar že vedo. Poleg tega je poudaril, kako pomembno je, da so ponižni. Pozornosti ne bi smeli usmerjati nase ali na svoje šolanje v Gileadu, ampak na Sveto pismo in naše svetopisemske publikacije. Tako se soverniki, ki mogoče nimajo možnosti, da bi obiskali šolo Gilead, ob njih ne bodo počutili prikrajšane, ampak bodo spodbujeni, da izkoristijo duhovno hrano, ki jim je na voljo. Navzoči so domov odšli duhovno obogateni in odločeni, da bodo služili bratom in sestram.

Kdo je Satan? Ali je resničen? NEKATERI sodobni učenjaki pravijo, da Satan ni resničen, ampak da je le plod človeške domišljije. Ta polemika ni nič novega. V 19. stoletju je pesnik Charles-Pierre Baudelaire napisal: »Največja Hudičeva prevara je, da nas je prepričal, da sploh ne obstaja.« Ali je Satan resničen? Če je, od kod je potem prišel? Ali je nevidna sila, ki stoji za problemi našega sveta? Kako se lahko ognete njegovemu hudobnemu vplivu? Ali je Satan nevidna sila, ki stoji za problemi našega sveta? Kaj piše v Bibliji? Biblija opisuje Satana kot resnično osebo, ki prebiva v nevidnem duhovnem področju. (Job 1:6) Razkriva nam njegove zlobne in krute lastnosti ter njegova hudobna dela. (Job 1:13–19; 2:7, 8; 2. Timoteju 2:26) Beremo lahko celo o tem, kako se je Satan pogovarjal z Bogom in Jezusom. (Job 1:7–12; Matej 4:1–11) Od kod pa je to hudobno bitje prišlo? Bog je veliko pred človekom ustvaril svojega ‚prvorojenega‘ Sina, ki je nazadnje postal znan kot Jezus. (Kološanom 1:15) Sčasoma so bili ustvarjeni tudi drugi »sinovi Božji«, imenovani angeli. (Job 38:4–7) Vsi so bili popolni in pravični. Toda eden od teh angelov je kasneje postal Satan. Satan na začetku svojega obstoja ni imel tega imena. To ime je opisno in pomeni »nasprotnik, sovražnik, tožnik«. Takšno ime je dobil zato, ker je ubral pot, s katero se je uprl Bogu. Ta uporni angel je postajal vedno bolj ponosen in se je želel Bogu postaviti ob bok. Hotel je, da bi ga drugi častili. Celo Božjega prvorojenega Sina, Jezusa, je medtem, ko je bil ta na zemlji, skušal pregovoriti, naj ga ‚počasti‘. (Matej 4:9) Satan »ni vztrajal v resnici«. (Janez 8:44) Namigoval je na to, da Bog laže, dejansko pa je bil on sam lažnivec. Evi je rekel, da bi bila lahko kakor Bog, pravzaprav pa je sam želel postati enak Bogu. Pretkano je dosegel svoj sebični cilj. Evo je pripravil do tega, da ga je imela za višjega od Boga. Satana je poslušala in ga tako sprejela za svojega boga. (1. Mojzesova 3:1–7) Ta angel, ki je bil nekoč vreden zaupanja, je s podpihovanjem upora postal Satan – torej Božji in človekov nasprotnik in sovražnik. Dobil pa je tudi naziv »Hudič«, kar pomeni »obrekovalec«. Sčasoma je ta glavni pobudnik greha vplival tudi na druge angele, da so se obrnili od Boga in se mu pridružili pri uporu. (1. Mojzesova 6:1, 2; 1. Petrovo 3:19, 20) Ti angeli nikakor niso izboljšali razmer človeštva. Ker so posnemali Satanovo sebičnost, je bila »zemlja [. . .] napolnjena s silovitostjo«. (1. Mojzesova 6:11; Matej 12:24) Kako vpliven je Satan? Zločinec v prizadevanju, da na kraju zločina za seboj ne bi pustil nobenih sledi, morda zbriše vse svoje prstne odtise. Vendar ko pridejo policisti in vidijo, da je bil storjen zločin, vedo, da mora biti nekje tudi zločinec. Satan, prvi »ubijalec«, skuša za seboj zabrisati vse sledi. (Janez 8:44; Hebrejcem 2:14) Ko je govoril z Evo, se je skril tako, da je govoril po kači. Tudi danes skuša ostati prikrit. ‚Neverujočim je zaslepil um‘, tako da ne bi vedeli, kako zelo vpliven je v resnici. (2. Korinčanom 4:4) Vendar je Jezus Satana razkril kot glavnega zločinca, ki stoji za tem pokvarjenim svetom, v katerem živimo. Imenoval ga je »vladar tega sveta«. (Janez 12:31; 16:11) »Ves svet [. . .] leži v oblasti hudobnega,« je napisal apostol Janez. (1. Janezovo 5:19) Satan uspešno zlorablja »želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje [. . .] življenjskih sredstev« ter s tem »zapeljuje vso naseljeno zemljo«. (1. Janezovo 2:16; Razodetje 12:9) On je tisti, ki ga človeštvo na splošno uboga. Tisti, ki ubogajo Satana, so podobni Evi, saj je Satan v bistvu postal njihov bog. Zato se imenuje »bog te stvarnosti«. (2. Korinčanom 4:4) Posledice njegovega vladanja so med drugim hinavščina in laži, vojne, mučenje in propad, kriminal, pohlep in pokvarjenost. Kako se lahko ognete njegovemu vplivu? Biblija svari: »Bodite razsodni, budno pazite.« Zakaj? Zato ker »vaš nasprotnik, Hudič, hodi okrog kakor rjoveč lev in si prizadeva, da bi koga požrl«. (1. Petrovo 5:8) Resda je ta stavek streznjujoč, vendar je tolažilno vedeti, da bo ‚Satan ukanil‘ samo tiste, ki niso razsodni oziroma ne bedijo. (2. Korinčanom 2:11) Zelo pomembno je, da priznamo Satana za resničnega in pustimo Bogu, da ‚nas utrdi in okrepi‘. Le tako se bomo lahko Satanu ‚postavili po robu‘ in ostali na strani Boga. (1. Petrovo 5:9, 10)

KAJ SVETO PISMO UČI Slabih razmer, ki vladajo v svetu, ne povzroča Bog. (Job 34:10) Satan je izrazil dvom o tem, ali ima Jehova pravico vladati, saj ga je označil za lažnivca in rekel, da svojim podložnikom odreka dobro. (1. Mojzesova 3:2–5) Jehova bo po svojem Sinu, vladarju Mesijanskega kraljestva, odpravil vse človeško trpljenje in njegove posledice. (1. Janezovo 3:8)

Kdo je Satan? Ali je resničen? NEKATERI sodobni učenjaki pravijo, da Satan ni resničen, ampak da je le plod človeške domišljije. Ta polemika ni nič novega. V 19. stoletju je pesnik Charles-Pierre Baudelaire napisal: »Največja Hudičeva prevara je, da nas je prepričal, da sploh ne obstaja.« Ali je Satan resničen? Če je, od kod je potem prišel? Ali je nevidna sila, ki stoji za problemi našega sveta? Kako se lahko ognete njegovemu hudobnemu vplivu? Ali je Satan nevidna sila, ki stoji za problemi našega sveta? Kaj piše v Bibliji? Biblija opisuje Satana kot resnično osebo, ki prebiva v nevidnem duhovnem področju. (Job 1:6) Razkriva nam njegove zlobne in krute lastnosti ter njegova hudobna dela. (Job 1:13–19; 2:7, 8; 2. Timoteju 2:26) Beremo lahko celo o tem, kako se je Satan pogovarjal z Bogom in Jezusom. (Job 1:7–12; Matej 4:1–11) Od kod pa je to hudobno bitje prišlo? Bog je veliko pred človekom ustvaril svojega ‚prvorojenega‘ Sina, ki je nazadnje postal znan kot Jezus. (Kološanom 1:15) Sčasoma so bili ustvarjeni tudi drugi »sinovi Božji«, imenovani angeli. (Job 38:4–7) Vsi so bili popolni in pravični. Toda eden od teh angelov je kasneje postal Satan. Satan na začetku svojega obstoja ni imel tega imena. To ime je opisno in pomeni »nasprotnik, sovražnik, tožnik«. Takšno ime je dobil zato, ker je ubral pot, s katero se je uprl Bogu. Ta uporni angel je postajal vedno bolj ponosen in se je želel Bogu postaviti ob bok. Hotel je, da bi ga drugi častili. Celo Božjega prvorojenega Sina, Jezusa, je medtem, ko je bil ta na zemlji, skušal pregovoriti, naj ga ‚počasti‘. (Matej 4:9) Satan »ni vztrajal v resnici«. (Janez 8:44) Namigoval je na to, da Bog laže, dejansko pa je bil on sam lažnivec. Evi je rekel, da bi bila lahko kakor Bog, pravzaprav pa je sam želel postati enak Bogu. Pretkano je dosegel svoj sebični cilj. Evo je pripravil do tega, da ga je imela za višjega od Boga. Satana je poslušala in ga tako sprejela za svojega boga. (1. Mojzesova 3:1–7) Ta angel, ki je bil nekoč vreden zaupanja, je s podpihovanjem upora postal Satan – torej Božji in človekov nasprotnik in sovražnik. Dobil pa je tudi naziv »Hudič«, kar pomeni »obrekovalec«. Sčasoma je ta glavni pobudnik greha vplival tudi na druge angele, da so se obrnili od Boga in se mu pridružili pri uporu. (1. Mojzesova 6:1, 2; 1. Petrovo 3:19, 20) Ti angeli nikakor niso izboljšali razmer človeštva. Ker so posnemali Satanovo sebičnost, je bila »zemlja [. . .] napolnjena s silovitostjo«. (1. Mojzesova 6:11; Matej 12:24) Kako vpliven je Satan? Zločinec v prizadevanju, da na kraju zločina za seboj ne bi pustil nobenih sledi, morda zbriše vse svoje prstne odtise. Vendar ko pridejo policisti in vidijo, da je bil storjen zločin, vedo, da mora biti nekje tudi zločinec. Satan, prvi »ubijalec«, skuša za seboj zabrisati vse sledi. (Janez 8:44; Hebrejcem 2:14) Ko je govoril z Evo, se je skril tako, da je govoril po kači. Tudi danes skuša ostati prikrit. ‚Neverujočim je zaslepil um‘, tako da ne bi vedeli, kako zelo vpliven je v resnici. (2. Korinčanom 4:4) Vendar je Jezus Satana razkril kot glavnega zločinca, ki stoji za tem pokvarjenim svetom, v katerem živimo. Imenoval ga je »vladar tega sveta«. (Janez 12:31; 16:11) »Ves svet [. . .] leži v oblasti hudobnega,« je napisal apostol Janez. (1. Janezovo 5:19) Satan uspešno zlorablja »želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje [. . .] življenjskih sredstev« ter s tem »zapeljuje vso naseljeno zemljo«. (1. Janezovo 2:16; Razodetje 12:9) On je tisti, ki ga človeštvo na splošno uboga. Tisti, ki ubogajo Satana, so podobni Evi, saj je Satan v bistvu postal njihov bog. Zato se imenuje »bog te stvarnosti«. (2. Korinčanom 4:4) Posledice njegovega vladanja so med drugim hinavščina in laži, vojne, mučenje in propad, kriminal, pohlep in pokvarjenost. Kako se lahko ognete njegovemu vplivu? Biblija svari: »Bodite razsodni, budno pazite.« Zakaj? Zato ker »vaš nasprotnik, Hudič, hodi okrog kakor rjoveč lev in si prizadeva, da bi koga požrl«. (1. Petrovo 5:8) Resda je ta stavek streznjujoč, vendar je tolažilno vedeti, da bo ‚Satan ukanil‘ samo tiste, ki niso razsodni oziroma ne bedijo. (2. Korinčanom 2:11) Zelo pomembno je, da priznamo Satana za resničnega in pustimo Bogu, da ‚nas utrdi in okrepi‘. Le tako se bomo lahko Satanu ‚postavili po robu‘ in ostali na strani Boga. (1. Petrovo 5:9, 10)

Zanesljivi nasveti za vzgojo otrok »STARA sem bila 19 let, daleč proč od družine in povsem nepripravljena,« se spominja Ruth svoje prve nosečnosti. Ker je bila sama še skoraj otrok, ni veliko razmišljala o tem, kaj pomeni biti mati. Kam bi se lahko obrnila po zanesljiv nasvet? Drugače je bilo z Janom, ki ima sedaj dva odrasla otroka. Takole se spominja: »Sprva sem bil zelo prepričan vase. Toda že prav kmalu sem se zavedel, da nimam dovolj izkušenj.« Kje lahko starši najdejo pomoč za vzgojo otrok, kadar ne vedo, kako bi najbolje vzgajali otroke, ali kadar niso prepričani, da jih vzgajajo prav? Danes vedno več staršev išče pomoč na spletnih straneh. Toda osebno imate morda pomisleke o zanesljivosti nasvetov, ki jih najdemo tam. Vsekakor ni odveč, če smo previdni. Nenazadnje, ali sploh poznamo človeka, ki nam svetuje? Koliko je bil uspešen pri vzgoji svojih otrok? Brez dvoma boste skrbno premislili, kadar gre za nekaj, kar utegne vplivati na vašo družino. Kot smo prebrali v prejšnjem članku, smo lahko celo nad nasveti strokovnjakov na koncu razočarani. Kam se torej lahko obrnemo po pomoč? Glavni Vir nasvetov, kako vzgajati otroke, je ustanovitelj družine, Bog Jehova. (Efežanom 3:15) On je edini pravi strokovnjak. V svojo Besedo, Biblijo, je dal zapisati zanesljiva in praktična navodila, ki so zares učinkovita. (Psalm 32:8; Izaija 48:17, 18) Seveda pa je od nas odvisno, ali bomo po teh navodilih ravnali. Nekaj parov smo zaprosili, da nam povedo, kaj so se naučili, ko so si svoje otroke prizadevali vzgojiti v uravnovešene in bogaboječe ljudi. Pojasnili so, da so bili uspešni predvsem zato, ker so udejanjali biblijska načela. Ugotovili so, da so biblijski nasveti danes prav tako zanesljivi, kot so bili takrat, ko se je Biblija pisala. Bodite z njimi Catherine, ki je mati dveh otrok, je na vprašanje, kateri nasvet ji je najbolj pomagal, takoj odgovorila, da tisti iz Pete Mojzesove knjige 6:7, kjer piše: »Marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« Catherine je spoznala, da mora, če želi upoštevati ta nasvet, biti skupaj s svojimi otroki. Morda menite, da je ‚to lažje reči kot storiti‘. Kako lahko polno zaposlena starša, ki morata biti za preživetje oba v službi, s svojimi otroki preživita več časa? Torlief, ki je oče in si je njegov sin sedaj že sam ustvaril družino, pravi, da je ključ do tega ravnanje po nasvetu iz Pete Mojzesove knjige. Vzemite svoje otroke s sabo, kamor koli greste, in priložnosti za pogovor se bodo ponudile kar same. »S sinom sva skupaj opravljala hišna dela,« pravi Torlief. »Kot družina smo skupaj šli na izlete. In tudi jedli smo skupaj.« Kako je to vplivalo na sina? Torlief pravi: »Vedno je vedel, da se lahko z nama odkrito pogovori.« Toda kaj storiti, če v družini ni več odprte komunikacije in se otrok ne počuti dovolj sproščenega, da bi se prosto izražal? To se včasih zgodi med odraščanjem. Vendar nam znova lahko pomaga isti nasvet – z njim preživite več časa. Catherinin mož, Ken, se spominja, da je hči v najstniških letih tožila, da je ne posluša. Nad tem se najstniki pogosto pritožujejo. Kaj bi lahko storil Ken? »Odločil sem se, da bom z njo preživel več časa in se pogovarjal o tem, kaj misli, čuti in česa se boji. To je zares pomagalo.« (Pregovori 20:5) Seveda je Ken prepričan, da mu je uspelo zato, ker družinski pogovori pri njih niso bili nekaj novega. »S hčerjo sva se vedno dobro razumela,« pravi, »zato je vedela, da se lahko z mano pogovori o vsem.« Zanimivo je, da je neka nedavna raziskava razkrila, da se najstniki trikrat pogosteje pritožujejo, da ne preživijo dovolj časa skupaj s svojimi starši, kot pa starši. Zakaj torej ne bi upoštevali biblijskega nasveta? S svojimi otroki bodite največ, kar se le da – v prostem času in ko delate, doma in na potovanju, zjutraj, ko vstanete, in zvečer, preden greste spat. Če lahko, jih vzemite s sabo, kamor koli greste. Iz Pete Mojzesove knjige lahko razberemo, da se časa, ki ga preživite s svojimi otroki, ne da z ničimer nadomestiti. Učite jih pravih vrednot Mario, oče dveh otrok, staršem podobno priporoča: »Otrokom pokažite, da jih imate zelo radi, pa tudi berite jim.« Ne gre samo za to, da bi spodbujali otrokove umske sposobnosti. Naučiti jih morate, kako ločiti pravilno od napačnega. Mario dodaja: »Z njimi preučujte Biblijo.« Zato je v Bibliji za starše zapisan tale opomin: »Ne dražite svojih otrok, temveč jih nežno vzgajajte s pravim krščanskim poučevanjem in svetovanjem.« (Efežanom 6:4, Weymouth) Danes je v mnogih domovih premalo poudarka na moralnem pouku. Nekateri so prepričani, da se bodo otroci, ko bodo odrasli, znali sami odločiti, katere vrednote bodo sprejeli. Ali se vam zdi takšno razmišljanje razumno? Podobno kot mlad človek rabi ustrezno hrano, da bo pozneje telesno močan in zdrav, tako mlad um in srce potrebujeta pouk. Če se vaši otroci ne bodo naučili moralnih vrednot od vas, bodo verjetno privzeli poglede sošolcev in učiteljev ali pa tiste iz množičnih občil. Starši si lahko pri tem, ko učijo svoje otroke razločevati med pravilnim in napačnim, pomagajo z Biblijo. (2. Timoteju 3:16, 17) Jeff, izkušeni krščanski starešina, ki je vzgojil dva otroka, priporoča, da pri poučevanju pravih vrednot uporabljate Biblijo. Takole pravi: »Z Biblijo lahko otrokom pomagate razumeti, kako na stvari gleda Jehova, in ne samo, kako gledata oče in mama. Opazila sva, da se Biblija na edinstven način dotakne misli in srca. Kadar sva želela, da bi otrok popravil napačno vedenje ali razmišljanje, sva si vzela čas in poiskala primeren svetopisemski stavek. Potem sva z otrokom na samem govorila in ga prosila, da prebere stavek. Pogosto so se mu zarosile oči ali pa so mu po licih spolzele solze. Bila sva osupla. Biblija ima večji vpliv, kot kar koli, kar bi midva lahko rekla ali storila.« V Pismu Hebrejcem 4:12 je pojasnjeno: »Božja beseda je namreč živa in ima močan vpliv [. . .] ter je zmožna sprevideti misli in namere srca.« Zato sporočilo, ki je v Bibliji, niso samo osebni pogledi ali izkušnje ljudi, po katerih ga je Bog dal zapisati. Pravzaprav odkriva, kako na moralne zadeve gleda Bog. Po tem se biblijski nasveti razlikujejo od vseh drugih. Če otroke poučujete z Biblijo, jim pomagate, da bodo na stvari gledali tako kakor Bog. Vaše poučevanje bo imelo večjo težo in vi boste imeli več možnosti, da boste dosegli otrokovo srce. Catherine, ki smo jo omenili prej, se s tem strinja. Pravi: »Težji kot je bil problem, bolj smo iskali nasvete v Božji Besedi – in obneslo se je!« Ali lahko, ko učite svoje otroke ločevati med pravilnim in napačnim, še bolj uporabljate Biblijo? Bodite razumni Apostol Pavel pa je poudaril še eno pomembno načelo, ki je v pomoč pri vzgoji otrok. Sokristjane je takole spodbujal: »Naj bo vaša razumnost znana vsem ljudem.« (Filipljanom 4:5) Seveda to pomeni, da našo razumnost vidijo tudi naši otroci. In ne pozabite, v razumnosti se kaže »modrost, ki je od zgoraj«. (Jakob 3:17) Kako pa razumnost vpliva na vzgojo naših otrok? Lahko jim pomagamo, kolikor moremo, vendar ne nadziramo vsakega njihovega dejanja. Mario denimo, ki smo ga omenili prej, je Jehovov pričevalec in se takole spominja: »Z ženo sva otroka že od nekdaj spodbujala h krstu, k polnočasni službi in drugim duhovnim ciljem. Toda dala sva jima tudi jasno vedeti, da se morata za to sama odločiti, ko bo prišel primeren čas.« In kako je bilo? Oba otroka sta sedaj polnočasna evangelizatorja. V Pismu Kološanom 3:21 so očetje posvarjeni: »Očetje, ne dražite svojih otrok, da ne bodo postali malodušni.« Za Catherine je ta nasvet zelo dragocen. Kadar staršem popustijo živci, se zlahka razjezijo oziroma postanejo preveč zahtevni. Zato Catherine pravi: »Ne zahtevajte od svojih otrok toliko, kot zahtevate od sebe.« Ta mati, ki je tudi Jehovova priča, dodaja: »Potrudite se, da bo služenje Jehovu prijetno.« Jeff, ki smo ga že omenili, predlaga nekaj praktičnega: »Ko sta najina otroka odraščala, nama je dobri prijatelj omenil, da je opazil, da je svojim otrokom velikokrat moral reči ne, ko so ga kaj prosili. Zaradi tega so bili vznemirjeni, počutili so se potlačene. Da ne bi prišlo do tega, nama je svetoval, naj se vedno trudiva najti način, da rečeva da. Izkazalo se je, da je to bil dober nasvet. Od takrat naprej sva iskala priložnosti, da bi se lahko najina otroka družila z drugimi in počela stvari, ki sva jih midva odobravala. Tako sva jima denimo predlagala: ‚Ali veš, da ta in ta pripravlja to ali ono? Zakaj ne gresta še vidva?‘ Če pa sta otroka prosila, da bi nekam šli, sva se k temu prisilila, čeprav sva bila zelo utrujena. To sva storila samo zato, da nama ne bi bilo treba reči ne.« V tem je bistvo razumnosti – da je človek nepristranski, obziren in prilagodljiv, ne da bi pri tem poteptal biblijska načela. Naj vam zanesljivi nasveti koristijo Večina parov, ki smo jih omenili, so sedaj že dedki in babice. Veselijo se, ko vidijo, da ista načela, ki so pomagala njim, sedaj pri starševstvu pomagajo njihovim otrokom. Ali lahko biblijski nasveti koristijo tudi vam? Ko je Ruth, ki smo jo omenili na začetku, rodila, sta se z možem včasih počutila povsem izgubljena, toda nista bila. Vodili so ju vzvišeni nasveti iz Božje Besede, Biblije. Jehovove priče so izdali veliko odličnih knjig, ki lahko staršem pomagajo preučevati Biblijo. Te so: Uči se od Velikega učitelja, Moja knjiga biblijskih zgodb, Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih in Največji človek, kar jih je kdaj živelo. Ruthin mož, Torlief, pravi: »Danes je staršem na voljo pravo izobilje na Bibliji temelječih nasvetov. Če se jih okoristijo, so jim lahko pri vzgoji otrok v pomoč na vseh področjih v življenju.« Kaj pravijo STROKOVNJAKI in kaj pravi BIBLIJA Glede izkazovanja ljubezni: Dr. John Broadus Watson je v knjigi The Psychological Care of Infant and Child (1928) staršem svetoval: Svojih otrok »nikoli ne objemajte niti poljubljajte. Nikoli jim ne dovolite, da bi vam sedeli v naročju.« Toda pred kratkim sta doktorici Vera Lane in Dorothy Molyneaux v reviji Our Children (marec 1999) poudarili: »Iz raziskav je razvidno, da se majhni otroci, ki so prikrajšani za telesne stike in izkazovanje ljubezni, pogosto ne razvijajo dobro.« Nasprotno temu pa Bog v Izaiju 66:12 z izrazi očetovske ljubezni nazorno pokaže, da ljubi svoje ljudstvo. Podobno je tudi Jezus pokaral svoje učence, ko so poskušali ubraniti ljudem, da bi k njemu prinašali otroke. Rekel jim je: »Pustite otročičem, naj pridejo k meni.« Nato je »jemal otroke v naročje ter jih začel blagoslavljati«. (Marko 10:14, 16) Glede poučevanja pravih vrednot: Leta 1969 je dr. Bruno Bettelheim v članku v New York Times Magazine poudaril, da ima otrok »pravico, da si sam oblikuje mnenje, na katerega ne sme vplivati [starševska] avtoriteta [s prigovarjanjem], ampak si ga oblikuje sam iz svojih lastnih izkušenj v življenju«. Vendar je skoraj 30 let kasneje dr. Robert Coles v svoji knjigi The Moral Intelligence of Children (1997) priznal: »Otroci potrebujejo smoter in vodstvo v življenju, [nekakšno] zbirko vrednot«, ki jo odobravajo starši in drugi odrasli. V knjigi Pregovori 22:6, NW, je nasvet za starše: »Otroka vzgajaj v skladu s potjo, po kateri naj bi hodil; tudi ko se bo postaral, ne bo skrenil z nje.« Hebrejska beseda, ki je tukaj prevedena »vzgajaj«, pomeni tudi »začeti« in nakazuje na začetek poučevanja od detinstva. Starši so torej spodbujeni, da svoje otroke poučujejo že od najzgodnejšega otroštva. (2. Timoteju 3:14, 15) To, kar se bodo naučili v letih, ko se še oblikujejo, jim bo zelo verjetno ostalo vse življenje. Glede discipliniranja: Dr. James Dobson je v knjigi The Strong-Willed Child (1978) napisal: »Fizično kaznovanje, ki pride od ljubečega starša, otroka uči, da je škodljivo vedenje nedopustno.« Po drugi strani pa je dr. Benjamin Spock v članku, ki ga je napisal za sedmo izdajo priljubljene knjige Baby and Child Care (1998), dejal: »Udarci otroke naučijo, da ima večja in močnejša oseba moč, da lahko doseže svoje, ne glede na to, ali ima prav ali ne.« Glede discipliniranja v Bibliji piše: »Šiba in opominjanje dosegata modrost.« (Pregovori 29:15, SSP) Toda vsi otroci ne potrebujejo telesnega kaznovanja. V knjigi Pregovori 17:10 nam je rečeno: »Razumnega se prime eno posvarilo bolj, nego ko bi stokrat udaril bedaka.«

Naj bo vaš poročni dan še bolj vesel in dostojanstven »MOJ poročni dan je bil eden najpomembnejših in najbolj veselih dni v mojem življenju,« je dejal Gordon, ki je poročen že skoraj 60 let. Zaradi česa je poročni dan za pravega kristjana tako pomemben? To je dan, ko izreče sveto zaobljubo dvema, ki ju ima iz srca rad – bodočemu zakoncu in Bogu Jehovu. (Matej 22:37; Efežanom 5:22–29) Zares, pari, ki se nameravajo poročiti, želijo na svojem poročnem dnevu uživati, želijo pa tudi izkazati čast Ustanovitelju zakonske zveze. (1. Mojzesova 2:18–24; Matej 19:5, 6) Kaj lahko stori ženin, da bi bil ta veseli dogodek še bolj dostojanstven? Kako lahko nevesta izkaže čast svojemu možu in Jehovu? Kaj lahko drugi udeleženci storijo za to, da bi bil poročni dan še bolj vesel? Na ta vprašanja bomo lahko odgovorili, če bomo pretehtali nekatera biblijska načela. Z upoštevanjem teh načel pa se bomo lahko kar najbolj ognili morebitnim težavam, ki bi lahko pokvarile to posebno priložnost. Kdo je odgovoren? V mnogih deželah je kdo od Jehovovih prič od države pooblaščen, da lahko opravlja poročne obrede. Bodoča zakonca bosta celo v kraju, kjer se je treba poročiti pred pristojnim državnim organom, morda želela imeti biblijski govor. Govornik v tem govoru ženina običajno spodbudi, naj razmisli o vlogi, ki mu jo je dal Bog – namreč o vlogi poglavarja družine. (1. Korinčanom 11:3) Skladno s tem je predvsem ženin odgovoren za to, kaj se dogaja na poroki. Seveda priprave na sam poročni obred in na kakršno koli morebitno poročno slavje ponavadi potekajo že dolgo prej. Zakaj je to lahko izziv? En razlog je ta, da morda skušajo ženinovi ali nevestini sorodniki imeti pri načrtovanju poroke glavno vlogo. Rodolfo, ki je poročil že veliko parov, je opazil: »Včasih sorodniki na ženina hudo pritiskajo, še zlasti če pomagajo kriti stroške za poročno slavje. Morda imajo trdno izoblikovano mnenje glede tega, kako bi morala potekati poročni obred in svatba. To bi lahko spodkopalo vlogo ženina, ki je po Svetem pismu odgovoren za poroko.« Max, ki poročne obrede opravlja že več kot 35 let, pa pravi: »Po mojih opažanjih se vse pogosteje dogaja, da ima glavno besedo pri odločanju, kaj se bo dogajalo na poroki in svatbi, nevesta, medtem ko ženin na to nima tolikšnega vpliva.« David, ki je prav tako poročil že veliko parov, pa dodaja: »Ženini morda niso vajeni prevzeti glavne vloge in v poročne priprave ponavadi niso dovolj vpleteni.« Kako lahko ženin tisto, za kar je odgovoren, učinkovito nosi na svojih ramenih? K veselju prispeva dobra komunikacija Da bi ženin lahko uspešno izpolnil svoje odgovornosti v zvezi s poročnimi pripravami, mora učinkovito komunicirati. Biblija jasno pove: »Kjer ni posvetovanja, se načrti izjalovijo.« (Pregovori 15:22, SSP) Vendar se ženin temu, da bi se načrti izjalovili, lahko ogne tako, da se o poročnih pripravah najprej pogovori z nevesto, družinskimi člani in drugimi, ki mu lahko dajo modre biblijske nasvete. Res je zelo pomembno, da se zaročenca o načrtih in možnostih najprej pogovorita. Zakaj? No, prisluhnimo temu, kar sta povedala Ivan in njegova žena Delwyn, ki sta že dolga leta srečno poročena, vendar sta prišla iz različnih kulturnih okolij. Ivan se njunega načrtovanja poroke spominja takole: »Imel sem natančno izdelane zamisli o tem, kaj si želim na svoji poroki – med drugim svatbo, na kateri bi bili vsi moji prijatelji, poročno torto in to, da bi bila nevesta oblečena v belo poročno obleko. Delwyn pa si je po drugi strani želela majhno in preprosto poroko brez poročne torte. Razmišljala je celo o tem, da bi namesto poročne obleke oblekla kaj drugega.« Kako sta te različne poglede uskladila? Tako da sta se prijazno in odkrito pogovorila. (Pregovori 12:18) Ivan dodaja: »Preučila sva na Bibliji temelječe članke, ki so obravnavali poroko, denimo tistega v Stražnem stolpu 1. avgust 1984.* To gradivo nama je pomagalo, da sva si pridobila duhovni pogled na ta dogodek. Zaradi različnih okolij, iz katerih izhajava, sva morala pri nekaterih zadevah, ki so stvar osebnega okusa, narediti kompromis. Našla sva neko srednjo pot.« Podobno sta ravnala tudi Aret in Penny. Aret glede njunega poročnega dne pravi: »S Penny sva se pogovarjala o najinih različnih željah glede poroke in uspelo nama je doseči sporazum. Jehova sva prosila, naj najin poročni dan blagoslovi. Za nasvet sem prosil tudi najine starše in nekatere druge zrele zakonske pare iz občine. Njihovi predlogi so nama prišli zelo prav. Zaradi vsega tega je bila najina poroka zares lepa.« Ohraniti dostojanstvo pri oblačenju in urejanju Razumljivo je, da tako ženin kot nevesta želita biti na svoji poroki lepo oblečena. (Psalm 45:8–15) Temu, da bi bila primerno oblečena, morda namenita čas, trud in denar. Katera biblijska načela jima lahko pomagajo izbrati obleko, ki je lepa, a hkrati dostojanstvena? Premislimo o tem, kako je za ta dogodek oblečena nevesta. Čeprav se okus razlikuje od človeka do človeka in od dežele do dežele, velja naslednji biblijski nasvet povsod. Ženske naj se »lepšajo z urejeno obleko, v vsej skromnosti in zdravem umu«. To za krščanske ženske velja ob vsakršnih priložnostih in sem zagotovo spada tudi poročni dan. Dejstvo je, da za veselo razpoloženje na poroki ni treba imeti ‚zelo dragega oblačila‘. (1. Timoteju 2:9; 1. Petrovo 3:3, 4) Koliko zadovoljstva prinese poroka, če se ta nasvet upošteva! Prej omenjeni David pojasnjuje: »Večina parov se skuša ravnati po biblijskih načelih, zato si zaslužijo pohvalo. Vendar pa se včasih zgodi, da imajo neveste in družice nespodobno obleko, ki je prosojna ali pa ima zelo globok izrez.« Neki zreli krščanski starešina se pred poroko sestane z nevesto in ženinom ter jima pomaga ohraniti duhovni pogled na zadevo. Kako? S tem da ju povpraša, ali je obleka, ki jo nameravata nositi, dovolj spodobna, da bi jo oblekla na krščanski shod. Priznati je treba, da se stil obleke najbrž razlikuje od tega, kar ponavadi oblečemo za shod, in da na poročno obleko lahko vplivajo krajevni običaji. Vendar mora biti obleka vseeno spodobna, tako da se sklada z vzvišenimi krščanskimi merili. Četudi imajo nekateri ljudje v svetu biblijske moralne zakone za omejevalne, so pravi kristjani odločeni, da se bodo upirali svetu, ki jih skuša stlačiti v svoj kalup. (Rimljanom 12:2; 1. Petrovo 4:4) »Obleka oziroma poročno slavje za naju nista bila najpomembnejša,« pravi Penny, »ampak sva se z Aretom rajši osredinila na poročni obred, torej na duhovni vidik tega dogodka. To je bil najpomembnejši del dneva. Prvenstveno si nisem zapomnila tega, kaj sem imela oblečeno ali kaj sem jedla, ampak s kom sem preživela dan in kako srečna sem bila, ker sem se poročila z moškim, ki ga ljubim.« Dobro je, da ima krščanski par takšne reči v mislih, ko načrtuje svojo poroko. Kraljestvena dvorana – dostojanstven prostor Mnogi krščanski pari želijo imeti poročni obred v kraljestveni dvorani, če je to seveda mogoče. Zakaj jim je to ljubše? Neki par je pojasnil svoje razloge: »Zavedala sva se, da je zakonska zveza Jehovova sveta ureditev. Ker sva se poročila v kraljestveni dvorani, našem prostoru za čaščenje, sva si lahko že od samega začetka vtisnila v um, da mora v najini zakonski zvezi svoje mesto imeti tudi Jehova. Še ena prednost tega, da sva obred imela v kraljestveni dvorani namesto kje drugje, pa je ta, da sva neverujočim sorodnikom, ki so bili na poroki, lahko pokazala, kako pomembno je za naju čaščenje Jehova.« Če občinski starešine, ki so odgovorni za kraljestveno dvorano, bodočima zakoncema dovolijo, da se v njej poročita, bi se ta morala z njimi vnaprej posvetovati o tem, kako jo nameravata pripraviti. Ženin in nevesta lahko primerno spoštovanje do povabljenih med drugim pokažeta tako, da sta trdno odločena na poroko priti ob predvidenem času. In nedvomno bosta želela poskrbeti za to, da bo vse potekalo dostojanstveno.* (1. Korinčanom 14:40) Zato se bosta ognila pretiranemu razkazovanju, ki je značilno za številne poroke v svetu. (1. Janezovo 2:15, 16) Tisti, ki so navzoči na poroki, lahko prav tako pokažejo, da na poroko gledajo tako kakor Jehova. Ne bodo denimo pričakovali takšne, ki bo prekašala druge krščanske poroke, kakor da bi šlo za nekakšno tekmovanje, čigava bo bolj razkošna. Zreli kristjani se tudi zavedajo, da je dosti pomembnejše in koristnejše, če so navzoči na biblijskem govoru v kraljestveni dvorani kakor pa na poročnem slavju oziroma srečanju. Če kristjanu čas oziroma okoliščine ne dovoljujejo, da bi bil navzoč na obeh delih poroke, bi bilo zagotovo boljše, da bi se odločil za kraljestveno dvorano. William, ki služi kot starešina, pravi: »Če gostje brez pravega razloga niso navzoči v kraljestveni dvorani, vendar kasneje pridejo na poročno slavje, pokažejo, da se ne zavedajo povsem, kako svet je ta dogodek. S tem da pridemo na obred v kraljestveno dvorano, pa četudi nismo povabljeni na svatbo, ženinu in nevesti pokažemo, da ju podpiramo, ter odlično pričujemo neverujočim sorodnikom.« Veselje, ki traja dlje od poročnega dne Trgovski svet je iz poročnega slavja naredil velik posel. Glede na neko nedavno poročilo povprečna poroka v Združenih državah »stane 18.000 evrov oziroma polovico povprečnega [letnega] zaslužka ameriškega gospodinjstva«. Mnogi mladoporočenci oziroma njihove družine, ki jih je okužila trgovska propaganda, si za en sam dan nakopljejo hude dolgove, ki jih morajo potem odplačevati še dolga leta. Ali zakonca ravnata pametno, če tako pričneta svojo skupno življenjsko pot? Za takšno potratnost se morda odločijo ljudje, ki ne poznajo biblijskih načel oziroma se zanje ne menijo, pravi kristjani pa ravnajo povsem drugače! Mnogi krščanski pari, ki so priredili tako veliko poroko, kot je bilo razumno in so si jo lahko privoščili, ter so se osredinjali na duhovni vidik tega dogodka, so lahko svoj čas in sredstva porabili skladno s svojo posvetitvijo Bogu. (Matej 6:33) Premislimo o zgledu Lloyda in Alexandre, ki tudi po poroki, od katere je minilo že 17 let, nadaljujeta polnočasno službo. Lloyd pravi: »V očeh nekaterih je najina poroka morda veljala za precej preprosto, vendar sva bila z Alexandro zelo zadovoljna. Menila sva, da najin poročni dan ne bi smel biti finančno breme, s katerim bi se morala spoprijemati, temveč praznovanje tega, kar je Jehova pripravil za dva človeka, da bi bila srečna.« Alexandra dodaja: »Preden sva se poročila, sem pionirala, in tej prednosti se nisem hotela odpovedati samo zato, da bi lahko imela bolj razkošno poroko, kakor bi si jo lahko privoščila. Najin poročni dan je bil nekaj zelo posebnega. Toda bil je komaj prvi dan najinega skupnega življenja. Upoštevala sva nasvet, naj se ne osredinjava preveč na trenutek, ko se bova poročila. Želela sva, da Jehova vodi najino življenje, ko bova poročena. Nedvomno imava zaradi tega Jehovov blagoslov.«* Prav zares, vajin poročni dan je poseben dogodek. Iz vajinega stališča in ravnanja v tem dnevu je lahko razvidno, kakšno bo vajino skupno življenje v nadaljnjih letih. Zato se po vodstvo obračajta na Jehova. (Pregovori 3:5, 6) Predvsem si zapomnita to, kako pomemben je ta dan v duhovnem pogledu. Pri izpolnjevanju vlog, ki vama ju je Bog namenil, drug drugega podpirajta. S tem lahko svojemu zakonu postavita trden temelj, in z Jehovovim blagoslovom bosta občutila veselje, ki bo trajalo še dolgo po poročnem dnevu. (Pregovori 18:22)

Dokažimo svojo vero s tem, kako živimo »Vera, če nima del, [je] mrtva.« (JAKOB 2:17) ZGODNJI kristjani kot celota so svojo vero dokazovali s tem, kako so dejansko živeli. Učenec Jakob je vse kristjane spodbudil: »Postanite pa izpolnjevalci besede, ne le poslušalci.« Dodal je: »Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jakob 1:22; 2:26) Približno 35 let zatem, ko je to napisal, so številni kristjani svojo vero še vedno dokazovali s primernimi deli. Vendar nekateri na žalost niso tako ravnali. Jezus je občino v Smirni pohvalil, mnogim iz občine v Sardah pa je rekel: »Vem za tvoja dejanja: znan si po tem, da si živ, vendar si mrtev.« (Razodetje 2:8–11; 3:1) 2 Skladno s tem je Jezus kristjane v Sardah – in na splošno tudi vse, ki bi pozneje brali njegove besede – spodbudil, naj pokažejo ljubezen, ki so jo na začetku čutili do krščanske resnice, in naj bodo duhovno budni. (Razodetje 3:2, 3) Vsakdo izmed nas se lahko vpraša: ‚Kako pa je z mojimi deli? Ali s svojim ravnanjem jasno kažem, da se kar najbolj trudim v vsem dokazovati svojo vero, celo na področjih, ki niso neposredno povezana z oznanjevanjem ali občinskimi shodi?‘ (Luka 16:10) Pregledali bi lahko veliko področij v življenju, vendar se osredinimo le na eno: na družabna srečanja, med katera spadajo tudi tista, ki se pogosto priredijo po krščanski poroki. Manjša družabna srečanja 3 Večina se nas razveseli, kadar smo povabljeni na kakšno srečanje, na katerem se zberejo veselo razpoloženi kristjani. Jehova je ‚srečen Bog‘ in želi, da so srečni tudi njegovi služabniki. (1. Timoteju 1:11) Salomon je pod njegovim navdihnjenjem v Biblijo napisal naslednje dejstvo: »Tedaj sem hvalil veselje, ker ni nič boljšega človeku pod solncem, nego da jé in pije in se veseli, in to naj pri njem ostane ob trudu njegovem vse njegove žive dni.« (Propovednik 3:1, 4, 13; 8:15) Takšno veselje lahko občutimo pri družinskem obroku ali na kakšnem manjšem družabnem srečanju pravih častilcev. (Job 1:4, 5, 18; Luka 10:38–42; 14:12–14) 4 Srečanje, ki ga organizirate in ste zanj odgovorni, bi morali vnaprej skrbno načrtovati, četudi na obrok in prijateljski pogovor povabite le peščico sovernikov. (Rimljanom 12:13) Najbrž boste želeli, da se ‚vse godi spodobno‘ in da vas vodi »modrost, ki je od zgoraj«. (1. Korinčanom 14:40; Jakob 3:17) Apostol Pavel je napisal: »Če torej jeste ali pijete ali delate kar koli drugega, vse delajte Bogu v slavo. Ne postanite vzrok za spotiko.« (1. Korinčanom 10:31, 32) Na katere reči bi morali biti še posebej pozorni? Če bomo o njih že vnaprej razmislili, bomo lahko s tem, kar bomo počeli mi in naši gostje, zagotovo dokazovali svojo vero. (Rimljanom 12:2) Kakšno naj bo srečanje? 5 Veliko gostiteljev se znajde pred vprašanjem, ali naj gostom postrežejo z alkoholnimi pijačami. Za to, da bi bilo srečanje prijetno, vsekakor ni treba točiti alkohola. Spomnimo se, da je Jezus veliki skupini ljudi, ki so prišli k njemu, priskrbel hrano – pomnožil je kruh in ribe. V pripovedi ne piše, da je čudežno priskrbel vino, čeprav vemo, da je bil sposoben tudi tega. (Matej 14:14–21) Če se odločite, da boste na srečanju stregli z alkoholnimi pijačami, bodite zmerni, kar se tiče količine. Poleg tega ustrezite tudi tistim, ki imajo raje brezalkoholne pijače. (1. Timoteju 3:2, 3, 8; 5:23; 1. Petrovo 4:3) Zagotovo ne sme nihče občutiti pritiska, da mora piti nekaj, kar lahko »piči kakor kača«. (Pregovori 23:29–32) Kako pa je z glasbo ali s petjem? Če boste na srečanju imeli glasbo, boste skladbe nedvomno skrbno izbrali, pri čemer boste upoštevali ritem in besedilo. (Kološanom 3:8; Jakob 1:21) Številni kristjani so spoznali, da k prijetnemu ozračju prispeva to, da predvajajo Kraljestvene melodije ali pa da takšne pesmi celo skupaj zapojejo. (Efežanom 5:19, 20) Vsake toliko časa seveda preverite jakost glasbe, da ta ne bi preglasila prijetnih pogovorov ali motila sosedov. (Matej 7:12) 6 Na družabnih srečanjih se kristjani lahko pogovarjajo o različnih temah, berejo na glas kakšno čtivo ali pa si pripovedujejo zanimiva doživetja. Če pogovor skrene s prave poti, ga lahko gostitelj taktno preusmeri. Prav tako bi moral biti pozoren, da v pogovoru nihče ne prevladuje. Če to opazi, lahko uvidevno spregovori sam in v pogovor vplete tudi druge, morda tako, da mlajše kaj povpraša ali pa načne temo, o kateri lahko vsak kaj pove. Takšnega druženja bodo veseli tako mlajši kot starejši. Če kot organizator usmerjate srečanje modro in taktno, bodo navzoči spoznali, da ste razumni. (Filipljanom 4:5) Videli bodo, da je vaša vera živa in da vpliva na vsa področja vašega življenja. Poroka in poročno slavje 7 Posebna priložnost za veselje je krščanska poroka. Božji služabniki v preteklosti, med katerimi so bili Jezus in njegovi učenci, so se radi udeležili takšnih veselih dogodkov, med drugim tudi slavja, ki se je priredilo po poroki. (1. Mojzesova 29:21, 22; Janez 2:1, 2) V zadnjem času pa izkušnje jasno kažejo, da načrtovanje družabnih dejavnosti v zvezi s poroko, ki bi odsevala dobro presojo in krščansko uravnovešenost, terja dodaten trud. Vendar so te dejavnosti normalen del življenja, pri katerih ima kristjan priložnost pokazati svojo vero. 8 Mnogi ljudje, ki ne poznajo Božjih načel ali pa se zanje ne menijo, gledajo na poroko kot na priložnost, ko lahko gredo v skrajnost oziroma vsaj kot na priložnost, kjer so skrajnosti opravičljive. Neka mladoporočenka je glede svoje »kraljevske« poroke za eno od evropskih revij dejala: ‚Peljala sva se v četverovprežni paradni kočiji, sledilo pa nama je 12 dvokolesnih enovprežnih vozov in kočija, na kateri so igrali glasbeniki. Nato smo imeli večerjo z izbranimi jedmi in izvrstno glasbo; bilo je naravnost veličastno. Natanko tako, kot sem si želela – bila sem kraljica dneva.‘ 9 Običaji se sicer od dežele do dežele razlikujejo, vendar takšno mišljenje preprosto odkriva to, kar je napisal apostol Janez: »Nič od tega, kar je v svetu – želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje svojih življenjskih sredstev – ne izvira od Očeta, temveč od sveta.« Ali si lahko predstavljate zrela kristjana, ki si želita imeti »kraljevsko« poroko z razkošnim in pravljičnim sprejemom? Namesto tega naj bi pri načrtovanju poroke imela v mislih, da tisti, ki »izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno«. (1. Janezovo 2:16, 17) 10 Krščanski pari želijo biti stvarni in razumni. Pri tem jim lahko pomaga Biblija. Čeprav je poročni dan res nekaj posebnega, se zavedajo, da je to šele začetek skupnega življenja dveh kristjanov, ki imata pred seboj upanje, da bosta živela večno. Ni jima treba imeti velikega poročnega slavja. Če pa se vseeno odločita, da ga bosta priredila, bosta verjetno prej izračunala stroške in premislila o tem, kakšno bo. (Luka 14:28) V njunem skupnem krščanskem življenju bo glede na Sveto pismo poglavar družine mož. (1. Korinčanom 11:3; Efežanom 5:22, 23) Zato je za poročno slavje odgovoren predvsem ženin. Seveda pa se bo s svojo bodočo ženo ljubeče posvetoval o rečeh, kot je denimo to, koga želita povabiti na svatbo oziroma koliko jih sploh lahko povabita. Morda ne bo mogoče ali praktično povabiti vseh prijateljev in sorodnikov, zato bosta morala biti pri sprejemanju nekaterih odločitev razumna. Če bodoča zakonca nekaterih sokristjanov ne moreta povabiti, bi morala biti prepričana, da bodo to razumeli in ne bodo užaljeni. (Propovednik 7:9) »Starešina«, ki je odgovoren za svatbo 11 Kako lahko par, ki se nameni organizirati svatbo, poskrbi, da bo to srečanje ostalo dostojanstveno? Jehovove priče se že več desetletij zavedajo, kako modro je upoštevati nekaj, kar je omenjeno v zvezi s svatbo v Kani, na kateri je bil navzoč Jezus. Na njej je bil tudi »starešina«, ki je bil zanjo odgovoren in je bil prav gotovo zaupanja vreden sovernik. (Janez 2:9, 10) Podobno bo tudi moder ženin za to pomembno vlogo izbral duhovno zrelega krščanskega brata. Ta se bo pozanimal, kakšne želje in okus ima ženin, ter bo to upošteval pri podrobnostih pred samim srečanjem in med njim. 12 Nekateri pari se skladno s tem, kar smo obravnavali v 5. odstavku, odločijo, da na poročnem slavju ne bo alkoholnih pijač, tako da ne bi prišlo do zlorabe, zaradi česar ta dogodek ne bi bil tako vesel in uspešen kot sicer. (Rimljanom 13:13; 1. Korinčanom 5:11) Če pa bi se par odločil za alkoholne pijače, bi ženin moral poskrbeti, da se strežejo oziroma so na voljo v zmernih količinah. Tudi na poroki v Kani so imeli vino in Jezus jim je priskrbel takšno, ki je bilo odlične kakovosti. Zanimivo pa je, kaj je povedal starešina, ki je bil odgovoren za to svatbo: »Vsi drugi ponudijo najprej dobro vino, šele potem, ko so ljudje že opiti, tisto slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do sedaj.« (Janez 2:10) Jezus zagotovo ni prispeval k temu, da bi se kdo napil, saj je to imel za graje vredno početje. (Luka 12:45, 46) Starešina je s svojim presenečenjem nad tem, kako dobro je vino, jasno pokazal, da se je v preteklosti že zgodilo, da so se nekateri svatje napili. (Apostolska dela 2:15; 1. Tesaloničanom 5:7) Zato bi morala ženin in zanesljiv kristjan, ki mu je zaupano nadzorovanje poročnega slavja, poskrbeti, da bi vsi navzoči upoštevali naslednje jasno navodilo: »Tudi se ne opijajte z vinom, v čemer je razbrzdanost.« (Efežanom 5:18; Pregovori 20:1; Ozea 4:11) 13 Tako kakor na drugih srečanjih, na katerih je glasba, bi morali tudi na poročnem slavju paziti na jakost zvoka, tako da bi se ljudje lahko med pogovarjanjem slišali. Neki krščanski starešina je opazil: »Čez čas, ko se pogovori razživijo ali pa gostje začnejo plesati, se jakost glasbe včasih poveča. Glasba, ki se je na začetku slišala samo v ozadju, morda postane bučna in ovira pogovor. Poročno slavje je priložnost za prijetno druženje. Kako žalostno bi bilo, če bi nas bučna glasba tega oropala!« Tudi pri tem morata ženin in brat, ki mu je zaupano nadzorstvo, ravnati odgovorno. Glasbenikom, pa naj se ti z glasbo ukvarjajo poklicno ali ne, ne smeta dopustiti, da bi sami odločali o tem, kakšna bo glasba in kolikšna bo jakost. Pavel je napisal: »Kar koli storite v besedi ali delu, vse storite v imenu Gospoda Jezusa.« (Kološanom 3:17) Ali bodo svatje, ko se bodo vrnili domov, imeli v spominu glasbo, iz katere je bilo razvidno, da je par skušal vse delati v imenu Jezusa? Tako bi bilo prav. 14 Na dobro pripravljeno poroko imamo lahko zares lepe spomine. Adam in Edyta, ki sta poročena že 30 let, sta glede neke poroke dejala: »Res si lahko začutil krščansko ozračje. Predvajali so hvalnice Jehovu, imeli pa smo tudi drugo izvrstno razvedrilo. Ples in glasba sta bila drugotnega pomena. Bilo je prijetno in izgrajujoče, vse je bilo skladno z biblijskimi načeli.« Jasno je, da ženin in nevesta lahko marsikaj storita za to, da svojo vero dokažeta z deli. Poročna darila 15 V mnogih deželah je običajno, da prijatelji in sorodniki mladoporočenca obdarijo. Kaj naj bi pri obdarovanju imeli v mislih? Spomnimo se, da je apostol Janez govoril o ‚bahavem razkazovanju življenjskih sredstev‘. Takšnega razkazovanja ni povezal s kristjani, ki svojo vero kažejo z deli, temveč s ‚svetom, ki mineva‘. (1. Janezovo 2:16, 17) Ali naj bi glede na te Janezove navdihnjene besede mladoporočenca javno povedala, kdo jima je kaj podaril? Kristjani iz Makedonije in Ahaje so prispevali za bratovščino v Jeruzalemu, vendar ni nikjer nakazano, da so bila objavljena tudi njihova imena. (Rimljanom 15:26) Številni kristjani, ki dajo poročno darilo, nočejo nase pritegniti neprimerne pozornosti, temveč želijo ostati neimenovani. V zvezi s tem preglejte Jezusov nasvet, napisan v Matejevem evangeliju 6:1–4. 16 Mladoporočenca bi lahko s tem, da bi povedala, kdo je kaj podaril, darovalce ‚izzvala k tekmovanju‘, čigavo darilo je boljše ali dražje. Zato modra kristjana ne bosta želela javno objaviti imen tistih, ki so jima dali darilo. S tem bi lahko spravila v zadrego druge, ki morda niso mogli ničesar podariti. (Galačanom 5:26; 6:10) Seveda ni narobe, da nevesta in ženin vesta, kdo jima je kaj podaril. To lahko verjetno razbereta iz primerne vizitke, ki je priložena k darilu, vendar je ne prebereta v javnosti. Pri kupovanju, dajanju in sprejemanju poročnih daril ima vsakdo izmed nas priložnost dokazati, da naša vera celo v tako osebnih zadevah vpliva na naše ravnanje.* 17 Svoje vere ne dokazujemo le s tem, da živimo moralno, obiskujemo krščanske shode in sodelujemo pri oznanjevanju. Da bi le vsi mi imeli vero, ki je živa in ki vpliva na vse, kar počnemo. Da, svojo vero lahko kažemo tako, da naredimo vse, kar je v naši moči, in to tudi na tistih področjih v življenju, ki smo jih obravnavali v tem članku. (Razodetje 3:2) 18 Jezus je zatem, ko je svojim zvestim apostolom ponižno umil noge in jim s tem dal odličen zgled, rekel: »Če vse to veste, ste lahko srečni, če tako delate.« (Janez 13:4–17) Danes tam, kjer živimo, morda ni potrebno oziroma ni v navadi, da bi drugim, denimo našim gostom, umivali noge. Toda kot smo pregledali v tem članku, so v življenju tudi druga področja, denimo družabna srečanja in krščanske poroke, na katerih lahko z ljubečim in obzirnim ravnanjem kažemo svojo vero. Tako je lahko ne glede na to, ali se pripravljamo na lastno poroko, smo gostje na poroki ali pa na veselem poročnem slavju, na katerem so zbrani kristjani, ki želijo svojo vero kazati z deli.

Poroka, ki je častna v očeh Boga in ljudi »V galilejski Kani [je bila] svatba [. . .]. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci.« (JANEZ 2:1, 2) JEZUS, njegova mati in nekateri njegovi učenci so vedeli, kakšno veselje lahko prinese častna poroka med Božjim ljudstvom. Neka poroka je bila ravno zaradi Jezusa zares izjemna, saj je tam storil svoj prvi čudež, ki je zapisan v Bibliji, in s tem prispeval k še večjemu veselju tega dogodka. (Janez 2:1–11) Morda ste bili tudi vi že kdaj navzoči na poroki kristjanov, ki sta Jehovu želela služiti kot srečno poročen par. Mogoče pa se veselite tega, da se boste sami poročili oziroma da boste kakemu prijatelju pomagali pripraviti uspešno poroko. Kaj lahko storimo, da bi bila zares uspešna? 2 Kristjani so ugotovili, da so moškemu in ženski, ki se nameravata poročiti, v veliko pomoč nasveti iz Božje navdihnjene Besede. (2. Timoteju 3:16, 17) Priznati je treba, da v Bibliji ni natančno opisano, kako naj bi krščanska poroka potekala. To je razumljivo, saj se običaji in celo pravne določbe razlikujejo glede na kraj in čas. V starodavnem Izraelu na primer niso imeli nikakršnega uradnega poročnega obreda. Na poročni dan je ženin privedel nevesto na svoj dom ali na dom svojega očeta. (1. Mojzesova 24:67; Izaija 61:10; Matej 1:24) Ta korak je v javnosti veljal za sklenitev zakonske zveze, ob tem pa ni bilo nobenega uradnega obreda, ki je običajen za mnoge današnje poroke. 3 Izraelcem je ta korak pomenil sklenitev zakonske zveze oziroma sámo poroko. Zatem so morda imeli slavnostno gostijo, kakršna je omenjena v Janezovem evangeliju 2:1. V številnih biblijskih prevodih se ta vrstica glasi nekako takole: »V Kani je bila poroka.« Vendar je pravilen prevod izvirne besede »svatba« ali »poročna pojedina«.* (Matej 22:2–10; 25:10; Luka 14:8) Iz pripovedi je jasno razvidno, da je Jezus prispeval k dobremu razpoloženju na samem praznovanju, ki je bilo povezano z judovsko poroko. Kakor koli že, bistveno je, da so bile takratne poroke drugačne od teh, ki so v navadi danes. 4 Kristjani, ki se želijo poročiti, morajo danes v mnogih državah izpolniti nekatere zakonske določbe. Zatem se lahko poročijo na kakršen koli način, ki je v skladu z zakonom. To je lahko majhen in preprost obred, ki ga vodi sodnik, župan ali verski predstavnik, ki je pooblaščen od države.* Nekateri na takšno poroko morda povabijo še nekaj svojih sorodnikov ali krščanskih prijateljev, zato da bi bili ti navzoči kot uradne priče oziroma preprosto zato da bi z njimi delili veselje ob tem pomembnem dogodku. (Jeremija 33:11; Janez 3:29) Podobno se tudi drugi kristjani morda odločijo, da ne bodo imeli velike svatbe, ki bi od njih terjala precejšnje načrtovanje in dobršno vsoto denarja. Namesto tega mogoče organizirajo zasebno kosilo ali večerjo z nekaj tesnimi prijatelji. Ne glede na to, kaj je všeč nam osebno, bi se morali zavedati, da drugi zreli kristjani lahko na te stvari gledajo drugače kakor mi. (Rimljanom 14:3, 4) 5 Večina krščanskih parov se odloči, da bodo na poroki imeli tudi biblijski govor.* Zavedajo se, da je poroko vpeljal Jehova in da so v njegovi Besedi napisani modri nasveti o tem, kako ima lahko par uspešen in srečen zakon. (1. Mojzesova 2:22–24; Marko 10:6–9; Efežanom 5:22–33) In večina parov želi, da so na tem veselem dogodku navzoči tudi krščanski prijatelji in sorodniki. Toda kako naj bi gledali na raznovrstne zakonske določbe, obrede in celo ustaljene krajevne običaje? V tem članku bomo pregledali različne okoliščine po svetu. Nekatere se morda precej razlikujejo od tistih, ki jih poznate vi oziroma ki so običajne za vaš kraj. Kljub temu boste lahko opazili nekatera splošna načela oziroma vidike, ki so pomembni za Božje služabnike. Častna poroka je zakonita poroka 6 Poroko je sicer vpeljal Jehova, vendar imajo kljub temu človeške vlade določen nadzor nad tem, kako se poročiti. Tako je tudi prav. Jezus je rekel: »Vrnite cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Marko 12:17) Podobno je apostol Pavel naročil: »Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem. Ni je namreč oblasti, razen od Boga; in obstoječe oblasti so na svoje relativne položaje razpostavljene od Boga.« (Rimljanom 13:1; Titu 3:1) 7 V večini dežel o tem, kdo se sme poročiti, odloča cesar oziroma država. Zato kristjana, ki sta svetopisemsko prosta za poroko, vestno upoštevata državni zakon. To lahko med drugim pomeni, da si pridobita dovoljenje za poroko in da njuno zakonsko zvezo sklene državni pooblaščenec ter da se sklenjeni zakon morda tudi vpiše v uradni register. Ko je cesar Avgust zahteval »popis« prebivalstva, sta se Marija in Jožef temu podredila in odpotovala v Betlehem, ‚da bi se dala popisat‘. (Luka 2:1–5) 8 Zveza dveh kristjanov, ki sta se poročila tako, kot je v njunem okolju zakonito in priznano, je v Božjih očeh obvezujoča. Zato Jehovove priče poročnega obreda ne ponavljajo niti ne obnavljajo poročnih zaobljub, denimo na 25. ali 50. obletnico poroke. (Matej 5:37) (Nekatere vere ne sprejemajo zakonsko priznanega civilnega poročnega obreda, saj je zanje poroka zares veljavna šele takrat, ko obred oziroma razglasitev para za moža in ženo opravi duhovnik.) V mnogih deželah vlada pooblasti koga od Jehovovih prič, da lahko sklepa zakonske zveze. Če je tako, bo poročni obred najbrž želel opraviti skupaj s poročnim govorom v kraljestveni dvorani. To je prostor pravega čaščenja in je primeren za govor o tej ureditvi, ki jo je vpeljal Bog Jehova. 9 V drugih državah zakon določa, da se par mora poročiti v uradnem prostoru, kot je denimo mestna hiša, ali pa pred državnim pooblaščencem. Krščanski pari se pogosto odločijo, da bodo po poročnem obredu še istega dne ali dan zatem imeli poročni govor v kraljestveni dvorani. (Ne želijo, da bi med civilnim obredom in biblijskim govorom minilo več dni, saj so pred Bogom in ljudmi, pa tudi pred krščansko občino, že poročeni.) Če želi par po civilni poroki imeti govor v kraljestveni dvorani, bi za dovoljenje moral vnaprej prositi starešine iz občinskega službenega odbora. Ti nadzorniki se bodo prepričali, da je par na dobrem glasu, in preverili, da čas poroke ne bo sovpadal s časom rednih shodov ali s čim drugim, kar je v dvorani že predhodno načrtovano. (1. Korinčanom 14:33, 40) Poleg tega bodo pretehtali vse prošnje, ki jih je par morda izrazil glede tega, kako naj bo dvorana pripravljena za poroko. Odločili se bodo tudi o tem, ali bodo objavili, kdaj bo v dvorani poročni govor. 10 Starešina, ki ima poročni govor, si bo prizadeval, da bo govoril prisrčno, duhovno izgrajujoče in dostojanstveno. Če sta ženin in nevesta že imela civilni poročni obred, bo govornik jasno povedal, da sta se že poročila skladno s cesarjevim zakonom. Mladoporočenca, ki si med civilnim obredom nista izrekla poročne zaobljube, lahko to storita med govorom.* Če pa sta se že zaobljubila, vendar bi to želela ponoviti še pred Jehovom in občino, naj bi govorila v pretekliku, s čimer bi pokazala, da sta že ‚združena‘. (Matej 19:6; 22:21) 11 V nekaterih krajih pa zakon morda ne predpisuje nikakršnega poročnega obreda niti od para ne zahteva, da se poroči pred pristojnim državnim organom. Zakonska zveza je sklenjena, ko bodoča zakonca na urad prineseta podpisano prijavo za sklenitev zakonske zveze. Zatem to zvezo vpišejo v matično knjigo. Od takrat naprej sta mož in žena, datum v matični knjigi pa velja za datum njune poroke. Kot smo že omenili, bo mogoče par po takšni poroki takoj želel imeti biblijski govor v kraljestveni dvorani. Duhovno zreli brat, ki bo imel govor, bo vse navzoče obvestil, da je par že poročen, saj je bila sklenitev njune zakonske zveze ravnokar vpisana v register. Glede kakršnih koli zaobljub, ki jih bosta morda izrekla, bosta upoštevala to, kar je napisano v 10. odstavku in podčrtni opombi. Vsi navzoči v kraljestveni dvorani se bodo s parom skupaj veselili in imeli kar največ koristi od nasvetov iz Božje Besede. (Visoka pesem 3:11) Tradicionalne in civilne poroke 12 V nekaterih deželah pari sklenejo tako imenovani tradicionalni (oziroma plemenski) zakon. To se ne nanaša na dva posameznika, ki samo skupaj živita, niti na življenjsko skupnost moškega in ženske, ki sicer nista zakonito poročena, vendar imata v nekaterih krajih določene pravice.* Tukaj govorimo o zakonski zvezi, ki je sklenjena skladno z javno priznanim običajem nekega plemena ali področja. K temu običaju lahko sodi izplačilo celotne kupnine za nevesto, s čimer par postane zakonito in svetopisemsko poročen. Vlada ima takšno sklenitev zakona za veljavno, zakonito in obvezujočo. Ponavadi je takšno zakonsko zvezo pozneje mogoče vpisati v register in par zatem utegne prejeti uradno potrdilo. Zakonca oziroma žena, ki kasneje mogoče postane vdova, in vsi otroci, ki se bodo v prihodnosti morda rodili, so s tem vpisom lahko zakonsko zaščiteni. Krščanska občina bo vsakogar, ki sklene takšen tradicionalni zakon, spodbudila, naj ga čimprej vpiše v register. Zanimivo je, da so poroke in rojstva očitno uradno zapisovali tudi pod mojzesovsko postavo. (Matej 1:1–16) 13 Moški in ženska, ki zvezo uradno skleneta s takšno tradicionalno poroko, postaneta tistega dne tudi mož in žena. Kot smo omenili že prej, bosta kristjana, ki imata takšno zakonito poroko, morda želela v kraljestveni dvorani imeti poročni govor in zaobljubo. Če je tako, bo govornik povedal, da se je par že poročil v skladu s cesarjevimi zakoni. Govor bo samo en. Ker je bila samo ena poroka – v tem primeru tradicionalna (plemenska) poroka, ki jo država priznava – je tudi svetopisemski govor samo en. To, da sta poroka in govor časovno čim bližje skupaj (če je le mogoče še isti dan), prispeva k temu, da je krščanska poroka v očeh okolice častna. 14 V nekaterih deželah, kjer tradicionalna poroka sicer velja za zakonito, se lahko par poroči tudi civilno. Civilni poročni obred ponavadi opravi državni pooblaščenec, pri čemer si par morda izreče zaobljubo in se podpiše v uradni register. Nekateri krščanski pari se raje odločijo za civilno poroko kakor pa za tradicionalno. Noben zakon ne predpisuje obeh; vsaka od njiju je pravno veljavna. To, kar v 9. in 10. odstavku piše o poročnem govoru in zaobljubah, velja tudi tokrat. Bistveno je, da je par poročen tako, kot je častno v očeh Boga in ljudi. (Luka 20:25; 1. Petrovo 2:13, 14) Izkazujmo čast v zakonu 15 Ko so v zakonski zvezi perzijskega kralja nastopile težave, je glavni svetovalec Memukan dal nasvet, ki bi lahko vsem koristil – naj ‚vse žene spoštujejo svoje može‘. (Estera 1:20) Za poročenega kristjana ni treba, da mu kaj takšnega zapove kateri koli človeški kralj; žena svojega moža želi spoštovati. Podobno tudi krščanski mož svoji ženi izkazuje čast in jo hvali. (Pregovori 31:11, 30; 1. Petrovo 3:7) Časti naj svojemu zakoncu ne bi začeli izkazovati šele po mnogih letih skupnega življenja. Spoštovati bi ga morali od samega začetka, zares, vse od poročnega dne naprej. 16 Po drugi strani si časti na poročni dan ne izkazujeta samo moški in ženska oziroma mož in žena. Čast bi morala biti poudarjena tudi v poročnem govoru, ki ga bo krščanski starešina morda podal. Govori naj mladoporočencema. Ker jima želi izkazati čast, v svojem govoru ne bo dajal prednosti šalam ali ljudskim pregovorom. Ne bi smel govoriti o preveč osebnih zadevah mladoporočencev, s čimer bi lahko njiju in poslušalce spravil v zadrego. Namesto tega si bo prizadeval biti prisrčen in izgrajujoč ter bo poudarjal Ustanovitelja poroke in njegove odlične nasvete. Da, s svojim dostojanstvenim poročnim govorom bo prispeval k temu, da bo poroka v čast Bogu Jehovu. 17 Najbrž ste opazili, da smo se v tem članku podrobneje dotaknili nekaterih zakonov v zvezi s poroko. Določeni vidiki morda neposredno ne veljajo za kraj, v katerem živite. Kljub temu bi se moral vsak od nas zavedati, kako pomembno je, da Jehovove priče pri vsem, kar je povezano s poroko, spoštujejo državne zakone oziroma cesarjeve zahteve. (Luka 20:25) Pavel nas je spodbudil: »Dajte vsakemu, kar mu gre: tistemu, ki zahteva davek, davek; tistemu, ki zahteva dajatev, dajatev; [. . .] tistemu, ki zahteva spoštovanje, pa spoštovanje.« (Rimljanom 13:7) Prav je, da kristjani že od poročnega dne naprej spoštujejo vse, kar je Bog za današnje čase uredil glede zakonske zveze. 18 Mnogi kristjani po poročnem obredu priredijo družabno srečanje, torej svatbo ali pa poročno pojedino. Spomnimo se, da je bil na neki svatbi navzoč tudi Jezus. Kako nam lahko biblijski nasveti pomagajo, da bo tudi takšno srečanje zagotovo Bogu v čast ter bo mladoporočenca in krščansko občino prikazalo v lepi luči? V Sloveniji se zakonska zveza sklene ob navzočnosti načelnika upravne enote oziroma od njega pooblaščene osebe in matičarja. Jehovove priče imajo 30-minutni poročni govor na podlagi očrta »Častna zakonska skupnost v Božjih očeh«. V njem so obravnavani odlični svetopisemski nasveti iz knjige Skrivnost družinske sreče in drugih publikacij, ki so jih izdali Jehovove priče. Govor koristi tako mladoporočencema kot tudi vsem tistim, ki so navzoči na poroki. Par izreče naslednjo zaobljubo, ki je Bogu v čast, če seveda zakon ne zahteva drugače. Za ženina: »Jaz [ime ženina] vzamem tebe [ime neveste] za svojo zakonito ženo, ljubil te bom in skrbel zate v skladu z Božjim zakonom, ki je za krščanske može pojasnjen v Svetem pismu, vse dokler bova na zemlji živela skladno z Božjo zakonsko ureditvijo.« Za nevesto: »Jaz [ime neveste] vzamem tebe [ime ženina] za svojega zakonitega moža, ljubila te bom, skrbela zate in te globoko spoštovala v skladu z Božjim zakonom, ki je za krščanske žene pojasnjen v Svetem pismu, vse dokler bova na zemlji živela skladno z Božjo zakonsko ureditvijo.«

»Bežite pred nečistovanjem!« »Zato zatrite nagnjenja, ki se kažejo v vaših zemeljskih telesih: nečistovanje, nečistost, spolno poželenje, škodljive želje in lakomnost, ki je malikovanje.« (KOLOŠANOM 3:5) RIBIČ pride na svoj priljubljeni kraj. V mislih ima prav določeno vrsto rib. Izbere vabo in zavihti trnek v vodo. Čez nekaj trenutkov se vrvica napne, palica se usloči in ribič potegne iz vode svoj ulov. Smeji se, ker ve, da je izbral pravo vabo. 2 Morda nas to spomni na dogodek iz leta 1473 pr. n. št., ko je mož po imenu Balaam veliko premišljeval o vabi, njegov predvideni plen pa je bilo Božje ljudstvo, ki je taborilo na Moabskih planjavah ob meji Obljubljene dežele. Balaam je trdil, da je Jehovov prerok, a v resnici je bil zgolj pohlepnež, ki so ga najeli, da bi preklel Izraelce. Toda posredoval je Jehova, zato jih je smel samo blagoslavljati. Ker je bil odločen dobiti svoje plačilo, je razmišljal, da bi morda Boga pripravil do tega, da bi preklel svoje ljudstvo. To bi Balaamu uspelo, če bi se le dalo Izraelce premamiti, da bi hudo grešili. S tem v mislih je uporabil vabo – zapeljive mlade Moabke. (4. Mojzesova 22:1–7; 31:15, 16; Razodetje 2:14) 3 Ali se je ukana posrečila? Da, vendar le delno. Desettisoče izraelskih moških se je ujelo na vabo tako, da so začeli »nečistovati s hčerami Moabcev«. Pričeli so celo častiti moabske bogove, med katerimi je bil tudi ogaben Baal-peor, bog plodnosti oziroma spolnosti. Zato je 24.000 Izraelcev umrlo, tik preden bi vstopili v Obljubljeno deželo. Kako strašna tragedija! (4. Mojzesova 25:1–9) 4 Kako je prišlo do te tragedije? Mnogi Izraelci so v sebi razvili hudobno srce, ker so se oddaljili od Jehova, tistega Boga, ki jih je rešil iz Egipta, hranil v puščavi in varno vodil do Obljubljene dežele. (Hebrejcem 3:12) Apostol Pavel je o tem dogodku razmišljal in napisal: »Prav tako se ne vdajajmo nečistovanju, kakor so nekateri od njih nečistovali, in jih je v enem dnevu padlo triindvajset tisoč.«* (1. Korinčanom 10:8) 5 Iz poročila v Četrti Mojzesovi knjigi se lahko današnje Božje ljudstvo, ki stoji na pragu veliko večje obljubljene dežele, nauči marsikaj pomembnega. (1. Korinčanom 10:11) Svet je denimo še mnogo bolj obseden s spolnostjo, kot so bili staroveški Moabci. Poleg tega se vsako leto tisoči kristjanov ujamejo v zanko nemorale – enako zanko, v katero so se ujeli Izraelci. (2. Korinčanom 2:11) Nekateri, ki se danes družijo z Božjim ljudstvom, posnemajo Simrija. Tako kakor si je ta Izraelec drznil privesti Madianko naravnost v svoj šotor v izraelskem taboru, pričnejo s svojim nemoralnim ravnanjem kvarno vplivati na druge v krščanski občini. (4. Mojzesova 25:6, 14; Juda 4) 6 Ali se vidite na današnjih Moabskih planjavah? Ali se zavedate, da se vaša nagrada – dolgo pričakovani novi svet – že kaže na obzorju? Če se, potem storite vse, kar je v vaši moči, da ostanete v Božji ljubezni, tako da izpolnjujete zapoved: »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) KAJ JE NEČISTOVANJE? 7 Beseda »nečistovanje« (grško porneía) se v Bibliji nanaša na nedovoljene spolne odnose zunaj svetopisemsko priznane zakonske zveze. K nečistovanju spadajo prešuštvo, prostitucija in spolni odnosi neporočenih posameznikov (tudi oralna in analna spolnost) ter draženje spolnih organov posameznika, s katerim tisti, ki to počne, ni poročen; pa tudi tovrstni spolni odnosi med posamezniki istega spola in sodomija.* 8 Sveto pismo nas ne pušča v dvomih. Tisti, ki nečistujejo, ne morejo ostati v krščanski občini in ne bodo prejeli večnega življenja. (1. Korinčanom 6:9; Razodetje 22:15) Poleg tega si že sedaj povzročijo precej škode, saj lahko pride do izgube zaupanja in samospoštovanja, do nesoglasij v zakonu, slabe vesti, nezaželene nosečnosti, bolezni in celo smrti. (Galačanom 6:7, 8) Zakaj bi krenili na pot nečistovanja, če pa je posuta s tolikšno bridkostjo? Na žalost mnogi ne razmišljajo tako daleč naprej, ko storijo prvi napačen korak – dokaj pogosto je med drugim to pornografija. PORNOGRAFIJA – PRVI KORAK 9 V mnogih deželah je pornografijo najti skorajda kjer koli: v časopisnih kioskih, glasbi, na televiziji in internetu, ki je pravzaprav prežet z njo.* Ali je neškodljiva, kot to trdijo nekateri? Še zdaleč ne! Tistemu, ki gleda pornografijo, lahko samozadovoljevanje preide v navado.* Poleg tega se tak človek prepušča »sramotnim spolnim poželenjem«, kar lahko pripelje do zasvojenosti s spolnostjo, sprijenega spolnega poželenja, resnih nesoglasij v zakonu in celo do razveze. (Rimljanom 1:24–27; Efežanom 4:19) Neki strokovnjak, ki raziskuje tovrstno odvisnost, je zasvojenost s spolnostjo primerjal z rakom. »Rak kar naprej raste in se širi,« pravi. »Redkokdaj izgine sam od sebe. Zelo težko ga je tudi zdraviti in odpraviti.« 10 Razmislite o besedah, ki so zapisane v Jakobu 1:14, 15: »Vsak [je] preizkušan, ko ga njegova lastna želja vleče in vabi. Ko potem ta postane rodovitna, rodi greh, greh pa, ko je izvršen, rodi smrt.« Če se torej v vaših mislih pojavi napačna želja, jo nemudoma odstranite! Če recimo nenamerno zagledate erotičen prizor, se hitro obrnite stran ali ugasnite računalnik oziroma na televiziji izberite drug program. Storite vse, kar koli je treba, da ne bi podlegli nemoralni želji, in to še preden uide izpod nadzora ter vas prevzame! (Matej 5:29, 30) 11 Tisti, ki nas pozna bolje kot mi sami sebe, nas z vso pravico svari: »Zatrite nagnjenja, ki se kažejo v vaših zemeljskih telesih: nečistovanje, nečistost, spolno poželenje, škodljive želje in lakomnost, ki je malikovanje.« (Kološanom 3:5) To je res lahko izziv. Ampak spomnite se, da imamo ljubečega in potrpežljivega nebeškega Očeta, ki ga lahko prosimo za pomoč. (Psalm 68:19) Zato se brž, ko v svojem umu zaznate neprimerne misli, obrnite k njemu. Molite za »moč, ki presega običajno,« in se prisilite premišljevati o drugih rečeh. (2. Korinčanom 4:7; 1. Korinčanom 9:27; glej okvir »Kako se lahko znebim razvade?« na 104. strani.) 12 Modri Salomon je napisal: »Bolj nego vse, kar je stražiti, čuvaj srce svoje, kajti v njem so viri življenja.« (Pregovori 4:23) Naše »srce« je naša notranjost, to, kakšni v resnici smo v Božjih očeh. Poleg tega naše večno življenje ni odvisno od mnenja, ki ga imajo drugi o nas, temveč od tega, kako Bog gleda na naše »srce« – tako preprosto in hkrati resno je to. Zvesti Job je sklenil zavezo oziroma sporazum s svojimi očmi, da ne bo gledal ženske in ob tem razmišljal o nespodobnih rečeh. (Job 31:1) Kako čudovit zgled za nas! Psalmist je pokazal enako stališče, ko je molil: »Odvrni oči moje, da ne gledajo ničemurnosti!« (Psalm 119:37) DININA NESPAMETNA ODLOČITEV 13 Kot smo videli v 3. poglavju, lahko naši prijatelji močno vplivajo na nas – dobro ali slabo. (Pregovori 13:20; 1. Korinčanom 15:33) Razmislite na primer o Dini, hčerki očaka Jakoba. (1. Mojzesova 34:1) Čeprav so jo starši dobro vzgajali, ni modro ravnala, ko se je spoprijateljila s kanaanskimi dekleti. Tako kot Moabci so bili tudi Kanaanci znani po nemoralnem življenju. (3. Mojzesova 18:6–25) Kanaanski moški, med katerimi je bil tudi Sihem, ki je bil »najimenitnejši« v hiši svojega očeta, so menili, da Dina podobno kot druga dekleta v Kanaanu ne bi imela nič proti nespodobnemu povabilu. (1. Mojzesova 34:18, 19) 14 Dina verjetno ni pomislila na spolne odnose, ko je videla Sihema. On pa je storil to, kar se je večini Kanaancev zdelo čisto normalno, ko so se spolno vzburili. Kakršno koli Dinino upiranje v zadnjem trenutku ni nič več zaleglo. Sihem jo je namreč »zgrabil« in »ji storil silo«. Videti je, da jo je kasneje »vzljubil«, toda to ni opravičevalo njegovega dejanja. (1. Mojzesova 34:1–4, SSP) Zaradi tega pripetljaja pa ni trpela samo Dina. Njena izbira prijateljev je navsezadnje vso njeno družino spravila v sramoto in na slab glas. (1. Mojzesova 34:7, 25–31; Galačanom 6:7, 8) 15 Dina se je iz tega, kar je doživela, sicer naučila nekaj pomembnega, vendar po težji poti. Tistim, ki ljubijo in ubogajo Jehova, pa ni treba ubrati te trnove poti. Ker poslušajo Boga, udejanjajo nasvet: »Hodi z modrimi.« (Pregovori 13:20a) Zato doumejo »sleherno dobro pot« (SSP) in se ognejo nepotrebnih težav in bolečin. (Pregovori 2:6–9; Psalm 1:1–3) 16 Božja modrost je na voljo vsem, ki si jo močno želijo in ki to željo potešijo tako, da vztrajajo v molitvah ter redno preučujejo Božjo Besedo in publikacije, ki nam jih priskrbuje razred zvestega sužnja. (Matej 24:45; Jakob 1:5) Poleg tega je pomembno, da smo ponižni, kar pokažemo tako, da smo pripravljeni ubogati svetopisemski nasvet. (2. kraljev 22:18, 19) Na primer, kristjan morda načeloma sprejema dejstvo, da je lahko njegovo srce varljivo in hudo popačeno. (Jeremija 17:9) Toda ali je takrat, ko je v neki okoliščini ravnal nespametno, dovolj ponižen, da sprejme ljubeči nasvet in pomoč? 17 Zamislite si okoliščino. Oče svoji hčeri ne dovoli, da bi skupaj z mladim kristjanom odšla kam ven, razen če je zraven še kdo. Dekle nato ugovarja: »Toda oče, ali mi ne zaupaš? Nič napačnega ne bova storila!« Ta kristjanka morda ljubi Jehova in ima najboljše namene, vendar ali »hodi modro«, tako kot jo uči Bog? Ali izpolnjuje zapoved »Bežite pred nečistovanjem!«? Ali pa se nepremišljeno »zanaša na srce svoje«? (Pregovori 28:26) Morda se lahko spomnite še drugih načel, ki bi temu očetu in njegovi hčeri pomagala pri reševanju zadeve. (Glej Pregovori 22:3; Matej 6:13; 26:41.) JOŽEF JE BEŽAL PRED NEČISTOVANJEM 18 Jožef je bil kreposten mladenič in Dinin polbrat. Ljubil je Boga in bežal pred nečistovanjem. (1. Mojzesova 30:20–24) Kot otrok je na lastne oči videl, kaj se je pripetilo, ker je njegova sestra ravnala nespametno. Nedvomno sta ga ta izkušnja in želja, da ostane v Božji ljubezni, varovali leta kasneje v Egiptu, ko ga je žena njegovega gospodarja »vsak dan« skušala zapeljati. Seveda Jožef kot suženj ni mogel enostavno pustiti svoje službe in oditi! V teh okoliščinah je moral pokazati modrost in pogum. To je storil tako, da je znova in znova zavrnil Potifarjevo ženo in na koncu zbežal od nje. (1. Mojzesova 39:7–12) 19 Pomislite: Če bi Jožef sanjaril o ženski oziroma iz dneva v dan premišljeval o spolnosti, ali bi lahko ostal značajen? Najbrž ne. Jožef se ni želel ukvarjati z grešnimi mislimi, temveč je raje cenil svoj odnos z Jehovom, kar je bilo očitno iz njegovega odgovora Potifarjevi ženi. »Gospod moj,« je rekel Jožef, »mi ni odtegnil [ničesar] razen tebe, ker si žena njegova. Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?« (1. Mojzesova 39:8, 9) 20 Predstavljajte si, kako vesel je moral biti Jehova, ko je opazoval mladega Jožefa, ki je daleč od svoje družine dan za dnem ostajal značajen. (Pregovori 27:11) Kasneje je Bog zadeve vodil tako, da Jožefa v Egiptu niso le izpustili iz zapora, temveč so ga tudi izbrali za prvega ministra in upravitelja zalog hrane! (1. Mojzesova 41:39–49) Kako resnične so besede iz Psalma 97:10: »Kateri ljubite GOSPODA, sovražite hudo! On hrani duše svojih, ki jim izkazuje milost, iz rok brezbožnikov jih otimlje.« 21 Podobno danes mnogi Božji služabniki izpolnjujejo zapoved: »Sovražite hudo in ljubite dobro.« (Amos 5:15) Neki mlad brat iz ene od afriških dežel se spominja, da mu je sošolka drzno ponudila spolni odnos v zameno za pomoč pri testu iz matematike. »Takoj sem jo zavrnil,« pravi. »Ostal sem značajen in tako ohranil dostojanstvo in samospoštovanje, to dvoje pa je neprimerno vrednejše od zlata in srebra.« Res je, da lahko imamo od greha »začasen užitek«, vendar taki bežni užitki pogosto s seboj prinesejo mnogo bolečin. (Hebrejcem 11:25) Poleg tega kar zbledijo v primerjavi s trajno srečo, ki izvira iz poslušnosti Jehovu. (Pregovori 10:22, NW) SPREJMITE POMOČ, KI JO PONUJA USMILJENI BOG 22 Vsi si moramo zaradi naše lastne nepopolnosti prizadevati, da nas ne bi obvladale mesene želje in da bi delali, kar je prav v Božjih očeh. (Rimljanom 7:21–25) Jehova se tega zaveda – »spominja se, da smo prah«. (Psalm 103:14) Včasih pa se kristjan morda resno pregreši. Ali s tem izgubi vsako upanje? Nikakor ne! Resda se prestopnik morda ne more ogniti bolečim posledicam svojega dejanja, podobno kot se ni mogel kralj David. Vendar je Bog vedno pripravljen odpuščati tistim, ki se skesajo in »odkrito priznavaj[o] svoje grehe«. (Psalm 86:5, SSP; Jakob 5:16; Pregovori 28:13) 23 Poleg tega je Bog v krščanski občini ljubeče priskrbel »darove v obliki ljudi« – zrele duhovne pastirje, ki so sposobni priskočiti na pomoč in to tudi radi storijo. (Efežanom 4:8, 12; Jakob 5:14, 15) Njihov cilj je prestopniku pomagati, da obnovi svoj odnos z Bogom in da si »pridobiva razsodno srce«, tako da ne ponavlja greha. (Pregovori 15:32, NW) PRIDOBIVAJTE SI »RAZSODNO SRCE« 24 Biblija govori o ljudeh »nerazsodnega srca« (NW) in o tistih, ki si pridobivajo »razsodno srce«. (Pregovori 7:7) Nekomu, ki je »nerazsodnega srca«, morda primanjkuje sprevidevnosti in dobre presoje zaradi duhovne nezrelosti in neizkušenosti v služenju Bogu. Podobno kot mladenič, ki je opisan v Pregovorih 7:6–23, se morebiti lažje ujame v zanko hudega greha. Vsak, ki si »pridobiva razsodno srce«, pa posveča precej pozornosti svoji notranjosti, tako da redno preučuje Božjo Besedo in ob tem tudi moli. Svoje misli, želje, čustva in cilje v življenju kljub nepopolnosti in po svojih najboljših močeh usklajuje s tem, kar odobrava Bog. Tako »ljubi dušo svojo« oziroma si pridobiva Božjo naklonjenost in bo »dosegel dobro«. (Pregovori 19:8) 25 Vprašajte se: Ali sem povsem prepričan, da so Božja merila dobra? Ali trdno verjamem, da bom najbolj srečen, če se jim bom podrejal? (Psalm 19:7–10; Izaija 48:17, 18) Če vas obhajajo dvomi, četudi majhni, jih vsekakor skušajte pregnati. Poglobljeno premišljujte o posledicah, ki doletijo tiste, ki se ne menijo za Božje zakone. Poleg tega »okusite in vidite, kako dober je GOSPOD«, tako da živite po resnici in da polnite svoj um s prijetnimi mislimi, ki so resnične, pravične, čiste, ljubeznive in krepostne. (Psalm 34:8; Filipljanom 4:8, 9) Lahko ste prepričani, da bolj ko tako ravnate, bolj rastete v ljubezni do Boga in do tega, kar on ljubi, ter bolj sovražite, kar on sovraži. Jožef ni imel nadčloveških sposobnosti, a mu je uspelo upoštevati zapoved: »Bežite pred nečistovanjem!« To pa zato, ker je Jehovu dovolil, da ga je mnoga leta oblikoval in tako vanj vsadil željo, da mu ugaja. Naj enako velja tudi za vas! (Izaija 64:8) 26 Naš Stvarnik nam ni dal razmnoževalnih organov zato, da bi jih uporabljali zgolj kot igrače za bežni užitek, temveč nam jih je dal za razmnoževanje in uživanje v intimnostih znotraj zakonske zveze. (Pregovori 5:18) Število mrtvih, omenjeno v 4. Mojzesovi, očitno zajema tako »prvake ljudstva«, ki so jih usmrtili sodniki in jih je bilo morda skupaj 1000, kot tiste, ki jih je usmrtil neposredno Jehova. (4. Mojzesova 25:4, 5) Za razpravo o tem, kaj pomenita nečistovanje in razpuščeno vedenje, glej »Vprašanja bralcev« v Stražnem stolpu, 15. julij 2006, izdali Jehovove priče. Tu omenjena »pornografija« se nanaša na slikovno, pisno in glasovno gradivo, ki je namenjeno temu, da povzroči spolno vzburjenje. K pornografiji lahko spada vse od slike koga v erotičnem položaju do prikazovanja najbolj opolzkih spolnih dejanj med dvema ali več posamezniki. KAKO SEM DOBIL MOČ, DA SEM POSTAL MORALNO ČIST »V najstniških letih sem se ujel v zanko gledanja pornografije in samozadovoljevanja,« pravi neki mlad moški. »Moji vrstniki v šoli so menili, da je za mladostnika tako početje normalno. Toda vest mi je otopela in pričel sem živeti nemoralno. Navsezadnje sem spoznal, da sem bil le suženj lastnih želja. Vendar sem svoje nečiste navade lahko premagal, ker sta mi pomagala Jehova in krščanska občina. Zdaj pazim, s kom se družim, ker vem, da lahko drugi zelo vplivajo name. Ugotovil sem, da sta redna molitev in osebno preučevanje Biblije bistvena, da se ne bi vrnil k slabim navadam. Sedaj nisem več suženj mesenih želja, temveč imam prednost, da služim kot redni pionir.«

Ali je s spolnostjo pred poroko kaj narobe? »Bog namreč želi, [. . .] da se zdržujete nečistovanja.« (1. Tesaloničanom 4:3) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Nekatere kulture dopuščajo spolno aktivno življenje pri neporočenih odraslih posameznikih, ki v to niso prisiljeni. Ponekod veljajo za sprejemljive nekatere oblike spolne intimnosti že pri neporočenih najstnikih. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo nekatere oblike spolne aktivnosti zunaj zakonske skupnosti označuje z besedo »nečistovanje«. Bog od svojih častilcev pričakuje, da se zdržujejo nečistovanja. (1. Tesaloničanom 4:3) Nečistovanje se šteje za resen greh, prav kakor prešuštvo, spiritizem, pijančevanje, malikovanje, umor in kraja. (1. Korinčanom 6:9, 10; Razodetje 21:8) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: Biblija med drugim svari, da bo Bog sodil nečistnikom. (Hebrejcem 13:4) In kar je še pomembnejše, z upoštevanjem Božjih zakonov glede spolne morale dokazujemo, da imamo radi Boga Jehova. (1. Janezovo 5:3) On pa blagoslavlja tiste, ki ravnajo po njegovih zapovedih. (Izaija 48:18) Ali je nemoralna vsakršna spolna intimnost med neporočenimi? »Nečistovanje in kakršna koli nečistost ali pohlep naj se med vami niti ne omenja.« (Efežanom 5:3) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Veliko ljudi meni, da ni nič narobe, če je neporočen par spolno intimen, vse dokler nima spolnih odnosov. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Ko Sveto pismo razpravlja o spolni nemorali, ne omenja zgolj nečistovanja, temveč tudi »nečistost« in »razpuščeno vedenje«. (2. Korinčanom 12:21) Jasno je, da so za Boga žaljive različne oblike spolne intimnosti zunaj zakonske zveze, četudi posameznika nimata spolnih odnosov. Glavno sporočilo Biblije glede spolnosti je, da je spolna intimnost rezervirana le za moškega in žensko, ki sta poročena. Sveto pismo pa ne odobrava niti »strastnega spolnega poželenja«. (1. Tesaloničanom 4:5) Kaj to pomeni? Razmislite o naslednjem primeru: Neporočen moški in ženska sta morda odločena, da ne bosta imela spolnih odnosov. Vendar se prepuščata drugim oblikam spolne intimnosti. S tem kažeta strast oziroma slo po nečem, kar jima ne pripada. Zato je njun greh »strastno spolno poželenje«. Takšno spolno slo Sveto pismo obsoja. (Efežanom 5:3–5) Kako se lahko ognete spolne nemorale? »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: Sveto pismo pravi, da so tisti, ki imajo predzakonske spolne odnose, v nevarnosti, da bodo izgubili prijateljstvo z Bogom. (Kološanom 3:5, 6) KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo ljudem svetuje: »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) To pomeni, da mora človek paziti, da ostaja čim dlje od vsega, kar bi ga lahko zvabilo v spolno nemoralo. (Pregovori 22:3) Na primer, da bi posameznik ostal moralno čist, se mora ogibati tesnega druženja z ljudmi, ki se ne menijo za Božja načela, povezana s spolnostjo. Sveto pismo svari: »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder, tistemu, ki se druži z neumnimi, pa se slabo piše.« (Pregovori 13:20) V nemoralno spolnost lahko vodi tudi hranjenje uma z nemoralnimi mislimi. (Rimljanom 8:5, 6) Zato se je modro ogibati glasbe, videoposnetkov, publikacij in česar koli drugega, kar vsebuje neprimerne spolne prizore oziroma na kakršen koli način spodbuja k spolnemu vedenju, ki žali Boga. (Psalm 101:3)

1., 2. Kaj se morate vprašati, zatem ko ste zapustili krivo religijo, in zakaj menite, da je to pomembno? PREDSTAVLJAJTE si, da ste odkrili, da je vsa vaša soseska zastrupljena. Nekdo je namreč na skrivaj odlagal strupene odpadke in stanje je sedaj smrtno nevarno. Kaj bi storili? Če bi le imeli možnost, bi se nedvomno odselili. Toda ko bi bilo to že za vami, bi se še vedno ubadali z resnim vprašanjem: »Ali sem zastrupljen?« 2 Nekaj podobnega velja tudi za krivo religijo. Sveto pismo uči, da je krivo čaščenje zastrupljeno z nečistimi nauki in običaji. (2. Korinčanom 6:17) Zato je zelo pomembno, da odidete iz »Babilona Velikega«, svetovnega imperija krive religije. (Razodetje 18:2, 4) Ali ste to že storili? Če ste, vas je treba pohvaliti. Vendar je treba storiti še nekaj več kot le oditi oziroma se izpisati iz krive religije. Naslednji korak je, da se vprašate: »Ali so na meni ostale še kakšne sledi krivega čaščenja?« Poglejmo si nekaj zgledov. PODOBE IN ČAŠČENJE PREDNIKOV 3. a) Kaj v Svetem pismu piše glede uporabe podob in zakaj nekateri morda težko sprejmejo Božje gledišče? Kaj naj bi storili z vsemi svojimi predmeti, ki so povezani s krivim čaščenjem? 3 Nekateri imajo doma že dolga leta podobe ali hišni oltar. Ali to drži tudi za vas? Če da, morda menite, da bi bilo nenavadno oziroma napačno, če bi k Bogu molili brez takšnih vidnih pripomočkov. Na nekatere od teh predmetov ste morda celo čustveno navezani. Vendar je Bog tisti, ki odloča, kako naj bi ga častili. In iz Svetega pisma izvemo, da noče, da bi uporabljali podobe. (Beri 2. Mojzesova 20:4, 5; Psalm 115:4–8; Izaija 42:8; 1. Janezovo 5:21.) Torej se na stran pravega čaščenja lahko postavite tako, da uničite vse svoje predmete, ki so povezani s krivim čaščenjem. Vsekakor začnite nanje gledati tako kakor Jehova – kot na nekaj gnusnega. (5. Mojzesova 27:15) 4. a) Kako vemo, da je nesmiselno častiti prednike? Zakaj je Jehova svojemu ljudstvu prepovedal, da bi se zapletlo v katero koli obliko spiritizma? 4 V mnogih krivih religijah je v navadi tudi čaščenje prednikov. Nekateri so, preden so spoznali svetopisemsko resnico, verjeli, da mrtvi živijo v nekakšnem nevidnem področju in da lahko živim pomagajo ali škodijo. Morda ste si v preteklosti zelo prizadevali, da bi pomirili svoje mrtve prednike. Toda kot ste spoznali v 6. poglavju te knjige, se mrtvi ničesar ne zavedajo. Potemtakem je povsem nesmiselno, da bi z njimi skušali navezati stike. Vsakršno sporočilo, za katero je videti, da prihaja od naših ljubljenih, ki so umrli, v resnici izvira od demonov. Zaradi tega je Jehova Izraelcem prepovedal, da bi skušali priti v stik z mrtvimi oziroma da bi se zapletli v katero koli drugo obliko spiritizma. (Beri 5. Mojzesova 18:10–12.) Povsod po svetu ljudje častijo podobe in prednike. 5. Kaj lahko storite, če ste v preteklosti pri čaščenju uporabljali podobe oziroma ste častili prednike? 5 Kaj lahko storite, če ste v preteklosti pri čaščenju uporabljali podobe ali častili prednike? Berite svetopisemske odlomke, ki pokažejo, kako na to gleda Bog, in o njih premišljujte. Vsak dan molite k Jehovu glede svoje želje, da bi se postavili na stran pravega čaščenja, in ga prosite, naj vam pomaga, da bi si pridobili njegovo gledišče. (Izaija 55:9)

Vi sploh ne veste kaj je to nezmotljivost. Ex cathedra v Rimskokatoliški cerkvi V Rimskokatoliški cerkvi je izraz povezan s papeškim stolom ali kátedro, ki se imenuje Sedež apostola Petra (Cathedra Petri), in je simbol papeške avtoritete. Pri oznanjanju verskih resnic s položaja najvišje avtoritete v Cerkvi (tj. ex cathedra - s (Petrovega) sedeža), se papež lahko sklicuje tudi na papeško nezmotljivost. To je katoliška dogma, ki trdi, da je papež nezmotljiv, kadar ex-cathedra razglasi neko versko resnico kot dokončno. Bistvo papeške nezmotljivosti je v brezprizivnosti - papež je najvišja avtoriteta v Rimskokatoliški cerkvi in zato so njegove odločitve o verskih dogmah dokončne. Papeška nezmotljivost ne pomeni, da se papež sploh nikoli ne more zmotiti; niti ne pomeni, da se papež ne more zmotiti, kadar govori na splošno o verskih vprašanjih. Dogma sama precej omejuje okoliščine, v katerih se papež lahko sklicuje na nezmotljivost: to je samo takrat, ko na slovesen način (ex cathedra) razglasi neko versko ali moralno (nravnostno) resnico kot obvezno za vso Cerkev. Dogmo o papeški nezmotljivosti so razglasili na Prvem vatikanskem koncilu leta 1870 in pomeni samo nadaljevanje dogme o nezmotljivosti Cerkve kot institucije. Katekizem katoliške Cerkve govori o nezmotljivosti v 185.členu: Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere. Doslej je samo enkrat v zgodovini papež tudi res izrabil papeško nezmotljivost. To je bilo leta 1950, ko je papež Pij XII. razglasil dogmo o Marijinem vnebovzetju. Pravoslavne in protestantske Cerkve papeške nezmotljivosti ne priznavajo, pa tudi v katolištvu nekateri teologi temu konceptu nasprotujejo.

Ali Bog danes podpira vojne? DAVID, staroveški izraelski kralj, je glede svoje vloge, ki jo je imel kot vojak, rekel: »[bog] moje roke uči vojskovanja, s svojimi rokami napenjam bakreni lok.« (Psalm 18:34) Glede kristjanov je apostol Pavel napisal: »Čeprav živimo v mesu, pa se ne vojskujemo po mesu. Ne vojskujemo se namreč z mesenim orožjem.« (2. Korinčanom 10:3, 4) Ali si ti misli nasprotujeta? Ali obstajajo tehtni razlogi za to, da je Bog staroveškim Izraelcem pustil iti v vojno, kristjanom pa ne? Se je Božji pogled na vojskovanje spremenil? Odgovori na ta vprašanja bodo postali jasni, ko bomo razmislili o treh pomembnih razlikah med Izraelci in pravo krščansko občino. Tri pomembne razlike 1. Starodavni Izraelci so bili narod, ki mu je Bog določil ozemlje, njihovi sosedje pa so z njimi pogosto sovražno ravnali. Zato je Bog Izraelcem zapovedal, naj ščitijo svoje ozemlje, in jim celo naklanjal zmage nad njihovimi sovražniki. (Sodniki 11:32, 33) Krščanska občina pa po drugi strani nima nekega določenega ozemlja in njeni člani živijo v vseh deželah. Če bi torej Kristusovi sledilci v eni državi sodelovali v vojskovanju zoper drugo državo, bi se bojevali proti svojim sovernikom – proti duhovnim bratom in sestram – za katere jim je zapovedano, naj jih ljubijo in celo umrejo zanje. (Matej 5:44; Janez 15:12, 13) 2. Staremu Izraelu je vladal človeški kralj, ki je imel prestol v Jeruzalemu. Pravim kristjanom pa vlada Jezus Kristus, ki je sedaj mogočno duhovno bitje in ima svoj prestol v nebesih. (Daniel 7:13, 14) Sam Jezus je rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36) Tako nobeno politično kraljestvo oziroma vladavina na zemlji ne more trditi, da pripada Kristusu. Zakaj je to pomembno za Jezusove »služabnike« oziroma sledilce? To pojasnjuje tretja točka. 3. Starodavni Izrael je podobno kot drugi narodi pogosto odpošiljal sle oziroma veleposlanike ali poslanike, kot jim morda pravimo danes. (2. kraljev 18:13–15; Luka 19:12–14) Kristus dela enako, vendar pa se njegovo ravnanje razlikuje v dveh ključnih dejavnikih. Prvič, vsi njegovi sledilci so veleposlaniki oziroma poslaniki. Zato je lahko apostol Pavel zase in za svoje sovernike napisal: »Veleposlaniki smo torej, ki zastopamo Kristusa.« (2. Korinčanom 5:20) Kot miroljubni veleposlaniki niso nikoli prijeli za orožje. Drugič, Jezusovi sledilci se pogovarjajo z vsemi, ki prisluhnejo njihovemu sporočilu. Jezus je rekel: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom.« (Matej 24:14) Rekel je tudi: »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov [. . .] ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal.« (Matej 28:19, 20) Na žalost Kristusovi služabniki niso vedno dobro sprejeti. Zato je Pavel krščanskemu oznanjevalcu Timoteju napisal: »Kot dober vojak Kristusa Jezusa tudi ti prenašaj húdo.« (2. Timoteju 2:3) Seveda Timotejevo orožje ni bilo dobesedno, zajemalo pa je Božjo napisano Besedo, ki se imenuje »meč duha«. (Efežanom 6:11–17) Zakaj je Bog zavrgel izraelski narod in ustanovil krščansko občino? Izraelski narod je kakih 1500 let užival poseben odnos z Bogom, ki je temeljil na zavezi oziroma pogodbi. (2. Mojzesova 19:5) Ta zaveza, katere posrednik je bil Mojzes, je zajemala deset zapovedi in druge zakone. Vsi so spodbujali k pravemu čaščenju in visokim moralnim merilom. (2. Mojzesova 19:3, 7, 9; 20:1–17) Na žalost pa Izraelci kot celota niso bili zvesti Bogu, saj so celo ubijali njegove preroke. (2. kroniška 36:15, 16; Luka 11:47, 48) Nazadnje je Jehova poslal svojega sina Jezusa Kristusa, ki se je rodil kot Jud. Judovski narod na splošno ga ni sprejel kot Mesija, temveč ga je zavrnil. Zato je Bog pretrgal svojo dolgoletno zavezo z Izraelom, s tem pa se je podrl simbolični zid, ki je ločeval Jude od Nejudov.* (Efežanom 2:13–18; Kološanom 2:14) Ob približno istem času je Bog ustanovil krščansko občino in ji za glavo postavil Jezusa. Še več, pred koncem prvega stoletja so to občino sestavljali ljudje različnih narodnosti. Judovski apostol Peter je napisal, da je Bogu »v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično«. (Apostolska dela 10:35) Jehovove priče skušajo posnemati zgodnje kristjane. Zato jih drugi poznajo po oznanjevanju ter nevtralnem stališču glede politike in vojskovanja. (Matej 26:52; Apostolska dela 5:42) Da, ničemur ne dovolijo, da bi jih oviralo pri objavljanju dobre novice o Božjem kraljestvu, edini vladi, ki bo odstranila zlo ter na zemljo prinesla trajni mir. S tem čudovitim upanjem v mislih je apostol Pavel napisal: »Kot Kristusovi zastopniki prosimo: ‚Spravite se z Bogom.‘« (2. Korinčanom 5:20) Danes imajo te besede še večjo težo, saj se bližamo koncu »zadnjih dni« današnjega hudobnega sveta. (2. Timoteju 3:1–5) Izraz »Jud« se je sprva nanašal na človeka, ki je pripadal Izraelcem Judovega rodu. Kasneje je ta izraz zajemal vse Hebrejce. (Ezra 4:12) ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI? ● Katero pomembno lastnost morajo kristjani izkazovati drug drugemu? (Janez 13:34, 35) ● Kaj je glavno »orožje« pravih kristjanov? (Efežanom 6:17) ● Katero pomembno sporočilo razglašajo Kristusovi predstavniki? (Matej 24:14; 2. Korinčanom 5:20) Jehovove priče so mednarodna bratovščina, ki v vojnah med narodi ohranja nevtralnost.

KAKO gledate na ljudi, ki imajo drugačno barvo kože kot vi ali pripadajo drugi etnični skupini? Ali jih imate za sebi enake? Na žalost imajo mnogi določene rase za manjvredne. Po nekem slovarju je »rasizem prepričanje, da je rasa najodločilnejši dejavnik, ki določa človekove značilnosti in sposobnosti, in da rasne razlike ustvarjajo naravno večvrednost določene rase«. To prepričanje je povzročilo veliko slabega. Profesor Wen-Shing Tseng je v svojem priročniku Handbook of Cultural Psychiatry napisal, da so ljudje zaradi občutka rasne večvrednosti »našli opravičilo za kolonialno izkoriščanje domorodcev in zasužnjevanje drugih skupin ljudi«. Dodal je še, da se z raso »opravičujejo socialne, ekonomske in politične neenakosti«. Še danes rasizem obstaja v mnogih delih sveta. Toda ali to škodljivo prepričanje temelji na resnici? Kaj pravita znanost in Sveto pismo? Kaj pravi znanost? Odkritja v genetiki potrjujejo, da je rasizem zmota. Raziskovalci, ki so preučevali ljudi z različnih celin, ugotavljajo, da je razlika v DNK med dvema naključno izbranima človekoma iz tako rekoč katerega koli dela sveta približno 0,5-odstotna. * In od 86 do 90 odstotkov te razlike je znotraj katere koli rasne skupine. Potemtakem samo 14 odstotkov ali manj od te 0,5-odstotne razlike obstaja med rasnimi skupinami. Ker so »ljudje genetsko homogeni,« piše v reviji Nature, »je genetika lahko in bi morala biti pomembno orodje, da bi se rasne polemike tako razjasnile kot tudi pomirile«. Tako razmišljanje ni nič novega. Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je po letu 1950 izdala štiri izjave za boj proti rasizmu. Te izjave so napisali antropologi, genetiki in sociologi. Toda rasizem je še vedno živ. Očitno samo to, da se ljudje zavedajo tega dejstva, ni dovolj. Dotakniti se mora tudi človekovega srca. »Iz srca [. . .] prihajajo hudobna umovanja,« je rekel Jezus Kristus. (Matej 15:19, 20) Kaj pravi Sveto pismo? Sveto pismo je napisano tako, da se dotakne srca. Na primer, poleg tega, da navaja znanstveno resnico, v njem piše, da je Bog »iz enega človeka [. . .] naredil vse človeške narode, da bi prebivali po vsem zemeljskem površju«. Dodaja še, da »Bog ni pristranski, temveč [. . .] mu je v vsakem narodu sprejemljiv tisti, ki se ga boji in ravna pravično«. (Apostolska dela 10:34, 35; 17:26) Ali vas srce ne vleče k takšnemu pravičnemu Bogu? (5. Mojzesova 32:4) Bog Jehova hoče, da mu svojo ljubezen kažemo tako, da ga posnemamo. »Posnemajte Boga kakor njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni«, piše v Efežanom 5:1, 2. Živeti v ljubezni med drugim pomeni, da imamo radi ljudi tako, kot jih ima Bog, ne glede na njihovo barvo kože ali etnično pripadnost. (Marko 12:31) Bog za svoje služabnike ne bo sprejel tistih, ki imajo srce polno slabega, med drugim tudi sovraštva in rasnih predsodkov. (1. Janezovo 3:15) Pravzaprav se hitro približuje čas, ko bo Bog vse hudobne ljudi izbrisal z obličja zemlje. Ostali bodo samo tisti, ki posnemajo njegove lastnosti. Takrat bo človeštvo zares ena velika družina – telesno in duhovno. (Psalm 37:29, 34, 38)

Biokemičarka pojasnjuje, zakaj verjame v Boga Doktorica Andreja Anda Jagodič je dobrih 20 let delala kot molekularna biologinja na univerzi Ferrara v Italiji. Za revijo Prebudite se! smo se z njo pogovarjali o njenem znanstvenem delu in o tem, zakaj verjame v Boga. Povejte nam kaj o svoji preteklosti. Moj oče je bil čevljar, mama pa je delala na kmetiji. Jaz sem si želela postati znanstvenica. Prelepe cvetlice, ptice in žuželke okoli našega doma so me čisto prevzele. Menila sem, da so stvaritev nekoga z nadčloveško modrostjo. Torej ste od nekdaj verjeli v Stvarnika? Ne. Pravzaprav sem o obstoju Boga začela dvomiti že v otroštvu. Moj oče je nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta, zato sem se spraševala »Zakaj bi Stvarnik tolikšne lepote dopuščal trpljenje in smrt?«. Ali vam je študij znanosti pomagal najti odgovor na vprašanje, ali obstaja Stvarnik? Sprva ne. Ko sem postala molekularna biologinja, sem začela proučevati normalno, programirano smrt celic, ki sestavljajo naše telo. Ta se zelo razlikuje od nenadzorovane smrti celic, ki vodi do vnetja in gangrene. Do pred nekaj leti znanstveniki niso namenjali kaj dosti pozornosti temu procesu, čeprav je življenjsko pomemben za naše zdravje. Zakaj je programirana celična smrt tako življenjsko pomembna? No, naše telo sestavlja na bilijone mikroskopsko majhnih celic. Praktično vse umrejo in nadomestijo jih druge. Vsaka vrsta celice ima svojo življenjsko dobo; nekatere se zamenjajo na vsakih nekaj tednov, druge pa na vsakih nekaj let. Sistem programirane celične smrti v našem telesu mora biti skrbno nadzorovan, da se lahko ohrani občutljivo ravnovesje med umiranjem celic in tvorjenjem novih. Kje se lahko zalomi? Nekatere raziskave kažejo, da se lahko, če celice ne umrejo takrat, ko bi morale, razvije revmatoidni artritis ali rak. Če pa po drugi strani celice umrejo prej, kot bi smele, lahko pride do nastanka parkinsonove ali alzheimerjeve bolezni. Moje raziskovanje je povezano z iskanjem načinov, kako zdraviti takšne bolezni. Kako je proučevanje smrti celic vplivalo na vas? Odkrito povedano me je zmedlo. Jasno mi je bilo, da je avtor tega čudovitega procesa nekdo, ki želi, da bi bili zdravi. Zato sem se še vedno ubadala z vprašanjem »Zakaj ljudje trpimo in umiramo?«. Nanj nisem mogla najti odgovora. Vendar ste bili vseeno prepričani, da je sistem programirane celične smrti plod ustvaritve, ali ne? Seveda. Celoten proces je neverjetno kompleksen, vendar njegova eleganca kaže na izredno modrost. Verjamem, da ta modrost pripada Bogu. S pomočjo izjemno zmogljivih mikroskopov proučujem številne kompleksne mehanizme, ki nadzirajo ta proces. Nekateri celični mehanizmi lahko že v nekaj sekundah sprožijo proces uničenja celic, če je to potrebno. Celice sodelujejo pri lastnem uničenju. Ta proces je tako dobro načrtovan, da človeku enostavno vzbuja strahospoštovanje. Ker se praktično vse celice v telesu redno nadomeščajo z novimi, je večno življenje prav gotovo mogoče. Zastavljali ste si vprašanja glede Boga in trpljenja. Kako ste prišli do odgovorov? Pri meni doma sta se leta 2001 oglasila dva Jehovova pričevalca in vprašala sem ju, zakaj umiramo. Odgovor sta mi pokazala iz Svetega pisma: »Po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt.« (Rimljanom 5:12) Če bi prvi človek poslušal Boga, bi živel večno. Takoj sem doumela, da se to sklada s tem, kar sem spoznala pri svojem raziskovanju. Pravzaprav mi je že dolgo jasno, da Bog ljudem ni namenil, da bi umirali. Ker se praktično vse celice v telesu redno nadomeščajo z novimi, je večno življenje prav gotovo mogoče. Kaj vas je prepričalo, da je Sveto pismo knjiga od Boga? Izvedela sem, kaj o Bogu piše v Svetem pismu, in sicer v Psalmu 139:16: »Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli.« Kot biokemičarka proučujem genske informacije, ki so zapisane v naših celicah. Kako je psalmist vedel za takšen zapis? Bolj ko sem spoznavala Sveto pismo, bolj sem bila prepričana, da je navdihnjeno od Boga. Kako ste spoznali, kaj Sveto pismo uči? Neki Jehovov pričevalec se je ponudil, da mi lahko pomaga sistematično pregledovati Sveto pismo. Končno sem izvedela, zakaj Bog dopušča trpljenje. Iz Svetega pisma sem tudi spoznala, da Bog namerava smrt za vedno odpraviti. (Izaija 25:8) Za našega Stvarnika ni prav nič težko poskrbeti, da bodo osupljivi sistemi v našem telesu delovali popolno in nam tako omogočali neskončno življenje. Kako s svojim znanjem o Svetem pismu pomagate drugim? Jehovova priča sem postala leta 2003 in od takrat naprej brez zadržkov govorim drugim o tem, kar sem spoznala iz Svetega pisma. Neka kolegica je bila denimo čisto iz sebe, ko je njen brat naredil samomor. Njena vera uči, da Bog tistemu, ki naredi samomor, nikoli ne odpusti. Jaz pa sem ji pokazala, da nam Sveto pismo daje upanje, da bodo ljudje vstali od mrtvih. (Janez 5:28, 29) Ko je izvedela, da se Stvarnik zares zanima za nas, je bila zelo potolažena. Ob takšnih in podobnih trenutkih čutim, da mi to, da drugim pripovedujem o biblijskih resnicah, prinaša celo več zadovoljstva kakor znanost!

Kako najti srečo Kaj je ključ do sreče? ▪ Jezus je omenil srečo na začetku svojega najbolj znanega govora. Dejal je: »Srečni tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb.« (Matej 5:3) Kaj je s tem mislil? Kaj so naše duhovne potrebe? Če želimo živeti, moramo dihati, piti in jesti, tako kakor to počnejo tudi živali. Toda da bi bili srečni, moramo potešiti potrebo, ki je živali nimajo – potrebo po tem, da razumemo, kaj je smisel življenja. To potrebo pa lahko zadovolji le Stvarnik življenja. Zato je Jezus rekel: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Jehovovih ust.« (Matej 4:4) Tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb, so srečni, ker se lahko zbližajo z Jehovom, »srečnim Bogom«, in on jim nakloni nekaj, kar je nujno potrebo za srečo – upanje. (1. Timoteju 1:11) Kako je Jezus vlival ljudem upanje? ▪ »Srečni tisti, ki so blage narave, ker bodo podedovali zemljo,« je dejal Jezus. (Matej 5:5) Jezus je ljudem vlival upanje s tem, da je ozdravljal bolne in obujal mrtve v življenje na zemlji. Poleg tega je razglašal sporočilo, ki daje upanje. Pojasnil je: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) Tisti, ki so poslušni Bogu, bodo lahko večno živeli na zemlji. Ali si lahko predstavljate, kako bo živeti z ljudmi, ki so blage narave, in se nikoli postarati? Nič čudnega, da Sveto pismo pravi: »Veselite se v upanju.« (Rimljanom 12:12) Jezus pa je govoril tudi o tem, kako lahko najdemo srečo že danes. Kaj naj bi po Jezusovih besedah delali, da bi bili srečni? ▪ Jezus je praktično svetoval o zadevah, kot so medsebojni odnosi, zakonska zveza, ponižnost in primeren pogled na gmotne reči. (Matej 5:21–32; 6:1–5, 19–34) Če boste upoštevali Jezusove nasvete, boste tudi vi lahko našli srečo. Ena izmed stvari, ki nas osrečuje, je radodarnost. (Apostolska dela 20:35) Jezus je denimo rekel: »Kadar prirejaš gostijo, raje povabi revne, pohabljene, hrome in slepe, in srečen boš, ker ti ne bodo mogli z ničimer povrniti.« (Luka 14:13, 14) Srečni niso tisti, ki si prizadevajo za svojo srečo, ampak tisti, ki si prizadevajo osrečiti druge. Kaj najbolj osrečuje? ▪ To, da si prizadevate za dobro drugih, vas lahko navda s srečo, vendar če si prizadevate delati to, kar želi Bog, ste lahko še srečnejši. Takšne sreče ne čutijo niti starši, ki imajo radi svoje otroke in so ponosni nanje. To se jasno vidi iz tega, kar se je nekoč pripetilo Jezusu, medtem ko je javno učil. »Neka ženska iz množice [je] povzdignila glas in mu rekla: ‚Srečno tisto telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile!‘ Toda on je rekel: ‚Ne, ampak srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!‘« (Luka 11:27, 28) Sam Jezus je našel zadovoljstvo in srečo v izpolnjevanju volje svojega nebeškega Očeta. Božja volja je namreč to, da bi ljudje izvedeli za upanje na večno življenje. Zatem ko je Jezus nekoč to upanje pojasnil osebi, ki se je zanimala za njegovo sporočilo, je dejal: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 4:13, 14, 34) Tudi vi lahko okusite srečo, ki izhaja iz tega, da delate to, kar ugaja Bogu – da s svetopisemsko resnico seznanjate še druge.

Kaj Sveto pismo pravi o homoseksualnosti? Sveto pismo odgovarja Ko je Bog ustvaril ljudi, je spolnost namenil samo moškemu in ženski, ki sta poročena drug z drugim. (1. Mojzesova 1:27, 28; 3. Mojzesova 18:22; Pregovori 5:18, 19) Sveto pismo obsoja vsakršno spolno aktivnost, ki ni med možem in ženo, pa naj gre za homoseksualni ali heteroseksualni odnos. (1. Korinčanom 6:18) K temu spadajo tudi božanje spolovil druge osebe ter oralna in analna spolnost. Čeprav Biblija ne odobrava homoseksualnih odnosov, pa tudi ne zagovarja sovraštva do homoseksualcev ali homofobije. Kristjanom je pravzaprav naročeno: »Vse spoštujte.« (1. Petrovo 2:17, Slovenski standardni prevod) Ali se človek lahko rodi homoseksualec? Sveto pismo ne govori neposredno o naravi homoseksualnih želja, priznava pa, da imamo vsi prirojeno nagnjenje k temu, da ravnamo v nasprotju z Božjimi zapovedmi. (Rimljanom 7:21–25) Biblija se ne osredotoča na vzrok homoseksualnih želja, vseeno pa prepoveduje homoseksualne odnose. Kako lahko človek ugaja Bogu, tudi če ga privlači isti spol? V Svetem pismu piše: »Ne dovolite svojemu telesu, da vas obvladuje. Usmrtite vsako željo po napačni spolnosti.« (Kološanom 3:5, Contemporary English Version) Napačne želje, ki vodijo k napačnim dejanjem, vam bo uspelo usmrtiti samo, če boste nadzorovali svoje razmišljanje. Če boste svoj um ves čas polnili s čistimi mislimi, vam bo lažje zavračati napačne želje. (Filipljanom 4:8; Jakob 1:14, 15) Čeprav utegne biti boj na začetku zelo težak, lahko ta čez čas postane lažji. Bog obljublja, da vam bo pomagal »se obnavljati v sili, ki žene vaš um«. (Efežanom 4:22–24) Boj s svojimi željami bijejo tudi milijoni tistih, ki imajo heteroseksualne želje, vendar se želijo ravnati po Božjih merilih. Med njimi so na primer tisti samski, ki imajo malo možnosti za poroko, ali pa tisti, ki so poročeni z nekom, ki ni zmožen spolne aktivnosti. Takšni se odločijo nadzorovati svoje spolno poželenje kljub skušnjavam, v katerih se morda znajdejo. Njihovo življenje je lahko srečno, prav kakor je lahko srečno tudi življenje posameznikov z istospolnimi nagnjenji, če si le resnično želijo ugajati Bogu. (5. Mojzesova 30:19)

Sram te bodi, baraba pokvarjena.

Ali bo človek zemljo popolnoma uničil? »Rod odhaja in rod prihaja, zemlja pa ostaja na veke.« (KRALJ SALOMON, 11. STOLETJE PR. N. ŠT.) * Starodavnemu biblijskemu piscu se je zdelo, da je kratka življenjska doba človeka v ostrem nasprotju z neminljivostjo zemlje. Čeprav generacije že tisočletja prihajajo in odhajajo, je bila zemlja vedno neverjetno prilagodljiva in stabilna gostiteljica živih bitij – vse do danes. Leta po drugi svetovni vojni nekateri imenujejo doba velikanskih sprememb. V eni sami življenjski dobi smo bili priča neverjetnemu napredku, kar zadeva transport, komunikacije in druge tehnologije, ki so povzročile nepredstavljive ekonomske spremembe. Življenjski standard mnogih je tako visok, da si kaj takega v preteklosti nismo mogli niti zamisliti. In v tem času se je prebivalstvo na zemlji skoraj potrojilo. Vse to pa ima svojo ceno. Po mnenju nekaterih naj bi človek s svojimi dejavnostmi prekoračil vse meje in začel ogrožati naravna kroženja. Pravzaprav so nekateri znanstveniki mnenja, da smo vstopili v novo geološko dobo, ki so jo poimenovali antropocen – dobo, v kateri ljudje vse močneje vplivajo na naš planet. Sveto pismo je napovedalo, da bo človek v prihodnosti »pokončeval zemljo«. (Razodetje 11:18) Nekateri se sprašujejo, ali morda ne živimo ravno v tem času. Koliko škode bo še narejene? Ali obstaja točka brez povratka? Ali bo človek zemljo popolnoma uničil? TOČKA BREZ POVRATKA? Ali se zemlja približuje točki brez povratka? Nekateri znanstveniki menijo, da je posledice klimatskih sprememb težko napovedati. Zaradi tega jih skrbi, da se približujemo »kritični točki«, ko lahko nenadne in nepričakovane podnebne spremembe prinesejo katastrofalne posledice. Poglejmo si na primer zahodno antarktično ploščo ledu. Nekateri so mnenja, da bomo, če se bo globalno segrevanje nadaljevalo, prišli do točke, ko se taljenja ledene plošče ne bo moglo več ustaviti. Ledena plošča namreč odbija sončne žarke, toda ker se tanjša in manjša, je ocean, ki sončnih žarkov ne odbija tako močno, sčasoma bolj izpostavljen soncu. Tako temna površina morja vsrka še več toplote, kar še dodatno pospeši taljenje. To pa lahko pripelje do uničevalnega procesa, ki ga ne bo več mogoče ustaviti. Zaradi takšnega taljenja ledu bi se gladina morja dvignila, kar bi stotinam milijonov ljudi prineslo katastrofalne posledice. VSE VEČJI EKOLOŠKI DOLG Za to, da bi se lahko spopadli z »izrednimi razmerami«, v katerih se je znašel naš planet, so bile sprejete različne strategije. Ena od teh dolgoročnih strategij se imenuje trajnostni razvoj, ki spodbuja k ekonomski rasti in družbenemu napredku, vendar ne na račun rušenja ekološkega ravnovesja v naravi. In kakšni so rezultati? Na žalost tako kakor dolgovi svetovne finančne krize tudi ekološki dolgovi še naprej naraščajo. Ljudje naravna bogastva še vedno izčrpavajo hitreje, kakor se ta lahko obnavljajo. Ali lahko glede tega kaj ukrenemo? Neki ekolog je odkrito priznal: »Lahko bi rekli, da nimamo niti najmanjšega pojma, kako uspešno upravljati naš planet.« Ta izjava povsem ustreza temu, kar piše v Svetem pismu: »Človek nima oblasti nad svojo potjo. Ni mu dana oblast, da usmerja svoje korake.« (Jeremija 10:23) Po drugi strani nam Sveto pismo zagotavlja, da Bog, naš Stvarnik, ne bo dovolil človeku, da popolnoma uniči okolje na našem planetu. V Psalmu 115:16 piše: »Zemljo pa je [bog] dal človeškim sinovom.« Da, naš planet je »dober dar« našega nebeškega Očeta. (Jakob 1:17) Ali naj bi pričakovali, da bo Božje darilo le začasno, kakor da bi imelo rok uporabe? Nikakor ne! To se vidi iz tega, kako je zasnovan naš planet. KAKŠEN JE STVARNIKOV NAMEN Z ZEMLJO Iz 1. Mojzesove knjige spoznamo veliko o tem, kako spretno je Bog oblikoval zemljo. Glede zemlje na začetku piše, da je bila »pusta in prazna« in da je bila »nad vodnimi globinami« tema. Tukaj je omenjena voda, ki je nujna za življenje na našem planetu. (1. Mojzesova 1:2) Bog je nato rekel: »Naj nastane svetloba.« (1. Mojzesova 1:3) Očitno so sončni žarki prodrli skozi atmosfero in tako je bila na zemlji prvič vidna svetloba. Zatem Sveto pismo omeni nastanek kopnega in morja. (1. Mojzesova 1:9, 10) Nato se pojavijo »trava, rastlinje, ki daje seme po svojih vrstah, in drevesa, ki rojevajo sad«. (1. Mojzesova 1:12) Tako so bili pripravljeni vsi osnovni elementi, ki so potrebni za procese in kroženja v naravi in so nujni za življenje, na primer za fotosintezo. Kakšen namen je imela vsa ta obsežna priprava? Starodavni prerok Izaija je Boga opisal z naslednjimi besedami: »On, ki je pravi Bog, ki je oblikoval in naredil zemljo, On, ki jo je utrdil in je ni ustvaril brez razloga, On, ki jo je oblikoval zato, da bi bila naseljena.« (Izaija 45:18) Očitno je Bog zemljo ustvaril zato, da bi ljudje večno živeli na njej. Na žalost človek tako zlorablja Božje čudovito darilo, da ga je že skoraj uničil. Kljub temu se Stvarnikov namen z zemljo ni spremenil. Nekdo je pred davnimi časi dejal: »Bog ni človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi kaj obžaloval. Ali je kdaj kaj rekel, pa tega ni storil?« (4. Mojzesova 23:19) Bog ne bo dopustil, da bi človek uničil zemljo, pravzaprav se že naglo približuje čas, ko bo Bog »pokončal tiste, ki pokončujejo zemljo«. (Razodetje 11:18) ZEMLJA BO VEDNO NAŠ DOM Jezus Kristus je v svojem znamenitem govoru na gori rekel: »Srečni tisti, ki so blage narave, ker bodo podedovali zemljo.« (Matej 5:5) V tem govoru je kasneje še razkril, kako bo zemlja rešena pred uničenjem. Svojim sledilcem je naročil, naj molijo: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« Božji namen z zemljo bo izpolnilo Božje kraljestvo oziroma vlada. (Matej 6:10) Glede presenetljivih sprememb, ki jih bo prineslo Kraljestvo, je Bog objavil: »Glej! Vse delam novo.« (Razodetje 21:5) Ali to pomeni, da bo Bog naš planet zamenjal z novim? Ne, saj v resnici ni prav nič narobe z njim. Bog bo uničil vse tiste, ki so odgovorni za krizo, v kateri se je znašel naš planet – »tiste, ki pokončujejo zemljo,« oziroma današnje politične sisteme. Te politične sisteme bosta nadomestila »nova nebesa in nova zemlja« – nova nebeška vlada oziroma Božje kraljestvo, ki bo vladalo nad novo zemeljsko družbo. (Razodetje 21:1) Da bi lahko Bog poravnal ekološki dolg, ki si ga je nakopalo človeštvo, bo tako rekoč naredil rebalans ekološkega proračuna, saj bo obnovil zemljine naravne vire. Psalmist je pod Božjim navdihnjenjem napisal, kaj bo Bog naredil: »Prijazno si se ozrl na zemljo in ji dal obilje.« Zaradi človeku prijaznega vremena in predvsem zaradi Božjega blagoslova bo zemlja postala raj, v katerem bo hrane v obilju. (Psalm 65:9–13) Mahatma Gandi, preminuli duhovni vodja Indije, je po besedah svojega osebnega tajnika Pjarelala dejal: »Zemlja lahko poteši potrebe vsakega človeka, ne more pa njegovega pohlepa.« Božje kraljestvo bo odstranilo osnovni vzrok problemov na zemlji, saj bo spremenilo človeška srca. Prerok Izaija je napovedal, da človek pod Božjim kraljestvom »ne bo storil nič žalega in nič pogubnega« sočloveku pa tudi ne zemlji. (Izaija 11:9) V bistvu se že danes na milijone ljudi različnih kultur in družbenih položajev uči o Božjih visokih moralnih merilih. Učijo se ljubiti Boga in bližnjega, kazati hvaležnost, skrbeti za okolje, ohranjati naravne vire in živeti v skladu s Stvarnikovim namenom z zemljo. Dejansko se pripravljajo na življenje na rajski zemlji. (Pridigar 12:13; Matej 22:37–39; Kološanom 3:15) Zemlja je enostavno preveč dragocena, da bi Bog pustil, da bi jo človek popolnoma uničil. Poročilo o ustvaritvi iz 1. Mojzesove knjige se sklene z besedami: »Bog [je] videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1. Mojzesova 1:31) Zares, zemlja je enostavno preveč dragocena, da bi Bog pustil, da bi jo človek popolnoma uničil. Tolaži nas dejstvo, da je prihodnost našega planeta v varnih rokah ljubečega Stvarnika Boga Jehova, ki nam obljublja: »Pravični bodo podedovali zemljo in večno prebivali na njej.« (Psalm 37:29) Želimo vam, da bi bili tudi vi med temi, ki bodo šteti za »pravične« in bodo imeli zemljo za svoj večni dom. Človek uničuje planet Atmosfera. »Imamo jasen dokaz, da se zemljina atmosfera, oceani in kopno segrevajo [...]. Od leta 1950 je glavni razlog za segrevanje človeška dejavnost.« (Ameriško meteorološko društvo, 2012) Kopno. »Človek je s svojo dejavnostjo spremenil skoraj 50 odstotkov kopnega, kar ima resne posledice za bioraznolikost, kroženje hranil [...] in podnebje.« (Global Change and the Earth System) Oceani. »Okoli 85 odstotkov svetovnih ribolovnih področij je izropanih, opustošenih, povsem izpraznjenih ali pa so v fazi okrevanja od čezmernega ribolova.« (BBC, september 2012) Bioraznolikost. »Mnogi znanstveniki menijo, da lahko krivdo za [naslednje] masovno izumrtje, morda najhitrejše v zgodovini zemlje, pripišemo izključno človeku.« (Iz science.nationalgeographic.com) Območje življenja Kaj je »območje življenja« ali biosfera? Po podatkih NASE je »to del zemlje in njene atmosfere, kjer lahko obstaja življenje«. Biosfera je kakor lupina pri jajcu zelo tanka plast ali plašč okoli zemlje. Biosfero sestavljajo živa bitja in okolje, denimo atmosfera, kopno in oceani, iz katerih živa bitja črpajo energijo in hranila, ki so potrebna za življenje. Rastline na primer vsrkavajo sončno energijo in nato z njeno pomočjo spreminjajo ogljikov dioksid, vodo in minerale v kisik in hrano. Ljudje in živali vdihavajo kisik in uživajo hrano, nato pa ogljikov dioksid in druge snovi vračajo v sistem. In krog je tako sklenjen. S tem lahko biosfera vzdržuje življenje v nedogled. Zato ima Sveto pismo dobre razloge, da za Boga pravi, da je »s svojo modrostjo [...] utrdil rodovitna tla«. (Jeremija 10:12) Kot je sklenil neki biblicist, »del zemlje, ki je primeren za bivanje, čudovito ustreza človeku in njegovim potrebam«.

Varujmo se običajev, ki Bogu ne ugajajo NA MAJHNEM dvorišču je pod žgočim afriškim soncem postavljena odprta krsta. Medtem ko žalujoči ob njej drug za drugim izrazijo svojo žalost, se neki starejši moški ustavi. Z veliko bridkostjo v očeh se skloni k obrazu umrlega in spregovori: »Zakaj mi nisi rekel, da odhajaš? Zakaj si me kar tako zapustil? Ali mi boš zdaj, ko si spet nazaj, še naprej pomagal?« Na drugem koncu Afrike se rodi otročiček. Nihče ga ne sme videti. Šele ko mine nekaj časa, ga pokažejo drugim in med obredom tudi poimenujejo. Nekaterim ljudem se morda zdi nenavadno, da bi se pogovarjali z mrtvim človekom oziroma novorojenčka skrivali pred pogledi drugih. Toda v določenih kulturah in družbah na to, kako ljudje ravnajo ob smrti in rojstvu in kako nanju gledajo, zelo vpliva verovanje, da mrtvi v resnici niso umrli, ampak živijo in se vsega zavedajo. To verovanje je tako močno, da je sestavni del običajev in obredov, ki se dotikajo skoraj vsakega vidika življenja. Milijoni denimo verjamejo, da so pomembne stopnje v človekovem življenju – kot so rojstvo, puberteta, poroka, porod in smrt – del prehajanja v duhovno področje prednikov. Verjamejo, da mrtvi tam še naprej igra dejavno vlogo v življenju ljudi, ki jih je zapustil. Življenjski krog lahko nadaljuje s ponovnim rojstvom. Da bi bil prehod med vsemi stopnjami v tem krogu kar se da neoviran, se ob tem izvajajo številni običaji in obredi. Nanje vpliva verovanje, da nekaj v nas preživi smrt. Pravi kristjani se ogibajo vseh običajev, ki so povezani s tem verovanjem. Zakaj? Kakšno je stanje mrtvih? Biblija jasno opisuje, kakšno je stanje mrtvih. V njej preprosto piše: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .]. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila [. . .] Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 6, 10) Pravi Božji častilci že dolgo priznavajo to temeljno biblijsko resnico. Razumejo, da duša ni nesmrtna, temveč lahko umre in se uniči. (Ezekiel 18:4) Poleg tega vedo, da duhovi umrlih ne obstajajo. (Psalm 146:4) V starodavnem času je Jehova svojemu ljudstvu izrecno zapovedal, naj se popolnoma loči od vsakršnih običajev ali obredov, ki so povezani z verovanjem, da so mrtvi pri zavesti in lahko vplivajo na žive. (5. Mojzesova 14:1; 18:9–13; Izaija 8:19, 20) Podobno so se tudi kristjani v prvem stoletju izogibali vsakršnih tradicionalnih običajev oziroma obredov, ki so imeli zvezo s krivimi verskimi nauki. (2. Korinčanom 6:15–17) In danes se Jehovove priče neglede na raso, pleme ali svojo preteklost ogibajo tradicij in običajev, ki so povezani s krivim naukom, da nekaj v človeku preživi smrt. Kaj nas kot kristjane lahko vodi pri odločanju, ali naj se ravnamo po določenem običaju ali ne? Skrbno bi morali premisliti, ali je morda povezan s kakšnim nesvetopisemskim naukom, kot je verovanje, da duhovi umrlih lahko vplivajo na življenje živečih. Poleg tega bi morali pretehtati, ali bi s sodelovanjem pri takšnem običaju oziroma obredu morda spotaknili ljudi, ki vedo, kaj verjamejo in učijo Jehovove priče. S tem v mislih preiščimo dve področji – rojstvo in smrt. Obredi ob rojstvu in poimenovanju Veliko običajev, povezanih z rojstvom otroka, je primernih. Toda v krajih, kjer gledajo na rojstvo kot na prehod iz področja duhov prednikov v človeško skupnost, morajo biti pravi kristjani previdni. V nekaterih delih Afrike imajo na primer novorojenčka zaprtega v hiši in mu ne dajo imena, vse dokler ne mine nekaj časa. Dolžina tega obdobja se lahko od kraja do kraja razlikuje, a na koncu pripravijo obred poimenovanja, pri katerem otroka prinesejo iz hiše in ga uradno predstavijo sorodnikom in prijateljem. Takrat vsem navzočim objavijo otrokovo ime. V knjigi Ghana—Understanding the People and Their Culture o pomenu tega običaja piše: »Na dojenčka prvih sedem dni njegovega življenja gledajo, kot da je na ‚obisku‘ in prehaja iz sveta duhov v zemeljsko življenje. [. . .] Dojenčka imajo običajno zaprtega v hiši in ne sme ga videti nihče, razen ožjih družinskih članov.« Zakaj mora miniti nekaj časa, preden otroka obredno poimenujejo? V knjigi Ghana in Retrospect je pojasnjeno: »Otrok do svojega osmega dne naj še ne bi bil človek. Bolj ali manj je povezan z drugim svetom, iz katerega prihaja.« V knjigi še piše: »Ime je tisto, ki otroka tako rekoč naredi človeka, zato par, ki se boji, da bo njun otok umrl, ponavadi odlaša s poimenovanjem, vse dokler ni prepričan, da bo otrok živel. [. . .] Menijo, da je ta obred prehoda oziroma predstavitev otroka javnosti velikanskega pomena za otroka in njegove starše. Gre za obred, ki otroka vpelje v družbo oziroma svet ljudi.« Obred poimenovanja običajno opravlja starejši družinski član. Potek dogodka se od kraja do kraja razlikuje, vendar velikokrat med tem obredom izlivajo pitno daritev, molijo k duhovom prednikov, da bi se jim zahvalili za otrokov varni prihod, in drugo. Vrhunec obreda je objava otrokovega imena. Za poimenovanje otroka so sicer odgovorni starši, a imajo drugi sorodniki pogosto veliko vpliva pri izbiri imena. Nekatera imena lahko imajo v krajevnem jeziku simboličen pomen, na primer »odšel in se vrnil«, »mati je prišla drugič« ali »oče je spet prišel«. Druga imena nosijo v sebi pomen, ki prednike odvrača od tega, da bi novorojenčka vzeli nazaj v svet mrtvih. Seveda ni nič narobe, da se ob rojstvu otroka veselimo. Sprejemljivo je, da otroka poimenujemo po kom drugem in mu damo ime, ki odseva okoliščine, povezane z rojstvom. Osebna odločitev je tudi to, kdaj otroka poimenujemo. Vendar se kristjani, ki želijo ugajati Bogu, skrbno ogibajo vsakršnih običajev oziroma obredov, s katerimi bi dajali vtis, da se strinjajo s pogledom, da je novorojenček »obiskovalec«, ki prehaja iz duhovnega sveta prednikov v svet žive skupnosti. Poleg tega bi morali biti kristjani, glede na to, da mnogi gledajo na obred poimenovanja kot na pomemben obred prehoda, pozorni na vest drugih in premisliti o tem, kakšen vtis bi pustili na neverujoče. Kaj bi denimo lahko nekateri sklenili, če bi krščanska družina skrivala novorojenčka pred pogledi drugih, dokler ne bi opravili obreda poimenovanja? Kaj bi si mislili, če bi ime nasprotovalo njihovi trditvi, da so učitelji biblijske resnice? Kristjani si zato pri odločanju glede tega, kako in kdaj poimenovati svojega otroka, prizadevajo ‚vse delati Bogu v slavo‘, tako da ne bi povzročali spotike. (1. Korinčanom 10:31–33) Ne ‚zavračajo Božje zapovedi, da bi ohranili svoje izročilo‘, katerega namen je čaščenje mrtvih. Prav nasprotno, častijo in slavijo živega Boga, Jehova. (Marko 7:9, 13) Prehod iz smrti v življenje Mnogi na smrt, podobno kakor na rojstvo, gledajo kot na prehod; tisti, ki umre, se iz vidnega sveta preseli v nevidno področje, v katerem prebivajo duhovi umrlih. Veliko jih verjame, da bodo duhovi prednikov, ki naj bi imeli moč kaznovati ali nagrajevati žive, jezni, če se ob smrti posameznika ne priredijo določeni pogrebni obredi. Takšno verovanje močno vpliva na to, kako pogrebe pripravljajo in prirejajo. Na pogrebih, s katerimi se želi pomiriti mrtve, se pogosto izraža cela paleta čustev – od ponorelega objokovanja in vpitja pred mrličem do radostnega veseljačenja po pokopu. Za takšne pogrebne obrede so pogosto značilne nebrzdane gostije, pijančevanje in ples ob bučni glasbi. Pogrebi so tako pomembni, da se celo najrevnejše družine pogosto zelo potrudijo zbrati dovolj sredstev za »primeren pogreb«, čeprav lahko zaradi tega zapadejo v stisko in dolgove. Jehovove priče že vrsto let natančno razkrivajo nesvetopisemske pogrebne običaje.* Med takšne običaje spada bedenje ob mrliču, izlivanje pitnih daritev, govorjenje mrtvemu in molitve k njemu, obredno obhajanje obletnice pogreba in drugi običaji, ki temeljijo na verovanju, da nekaj v človeku preživi smrt. Takšni običaji, ki Boga sramotijo, so ‚nečisti‘ in ‚prazna prevara‘, ki temelji na »človeškem izročilu«, ne pa na Božji Besedi resnice. (Izaija 52:11; Kološanom 2:8) Pritisk, da bi se prilagodili Nekaterim je izziv to, da se ogibajo tradicionalnih običajev, še posebej če živijo v deželi, kjer je čaščenje mrtvih izredno pomembno. Jehovove priče se ne ravnajo po teh običajih, zato drugi na Priče gledajo z nezaupanjem oziroma jih obtožujejo, da se držijo za sebe in so nespoštljivi do mrtvih. Zaradi kritike in močnega pritiska se nekateri kljub pravilnemu razumevanju biblijske resnice bojijo, da bi bili preveč drugačni. (1. Petrovo 3:14) Drugi menijo, da so ti običaji del njihove kulture in se jim ne morejo popolnoma ogniti. Spet nekateri pa razmišljajo, da lahko z odklanjanjem običajev obrnejo ljudi proti Božjemu ljudstvu. Ljudi ne želimo po nepotrebnem žaliti. Vseeno pa nas Biblija svari, da nas svet, ki je Bogu odtujen, zaradi našega trdnega stališča za resnico, ne bo maral. (Janez 15:18, 19; 2. Timoteju 3:12; 1. Janezovo 5:19) Z veseljem se zavzamemo za takšno stališče, saj vemo, da se moramo razlikovati od teh, ki so v duhovni temi. (Malahija 3:18; Galačanom 6:12) Prav kakor se je Jezus uprl Satanovim skušnjavam, da bi storil nekaj, kar Bogu ne ugaja, se tudi mi upiramo pritisku, da bi ravnali tako, kot Bogu ni všeč. (Matej 4:3–7) Pravi kristjani ne dovolijo, da bi nanje vplival strah do človeka, temveč v prvi vrsti skrbijo za to, da ugajajo Bogu Jehovu in ga častijo kot Boga resnice. Zaradi pritiska drugih ne popuščajo pri biblijskih merilih čistega čaščenja. (Pregovori 29:25; Apostolska dela 5:29) Spoštovati mrtve – častiti Jehova Povsem naravno je, da ob smrti koga od ljubljenih čutimo močno čustveno bolečino in žalost. (Janez 11:33, 35) Ohraniti spomin na ljubljenega človeka in poskrbeti za spoštljiv pokop je ustrezen in primeren izraz naše ljubezni. Vendar Jehovove priče velike žalosti, ko jim kdo umre, ne premagujejo s tradicionalnimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. To ni preprosto za tiste, ki so odrasli v kulturi, v kateri se mrtvih zelo bojijo. Ko smo zaradi smrti nekoga, ki nam je bil blizu, čustveno prizadeti, ni lahko ostati uravnovešen. Kljub temu zveste kristjane krepi Jehova, »Bog vse tolažbe«, ljubeče pa jih podpirajo tudi soverniki. (2. Korinčanom 1:3, 4) Pravim kristjanom močna vera v to, da bodo mrtvi, ki se ničesar ne zavedajo in so zapisani v Božjem spominu, nekega dne spet živeli, daje vse razloge za to, da se popolnoma ločijo od nekrščanskih pogrebnih običajev, ki z ničimer ne priznavajo resničnosti vstajenja. Ali nas ne gane, da nas je Jehova poklical »iz teme v svojo čudovito svetlobo«? (1. Petrovo 2:9) Naj nas močna želja, da delamo to, kar je prav, in velika ljubezen do Boga Jehova, zmeraj spodbujata, da ‚živimo kot otroci luči‘, medtem ko okušamo veselje ob rojstvu in prenašamo žalost ob smrti. Nikoli ne dovolimo, da bi se duhovno okužili z nekrščanskimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. (Efežanom 5:8)

Kako lahko ugotovite, katero čaščenje je pravo? »Pazite se lažnih prerokov.« (MATEJ 7:15) »Javno razglašajo, da poznajo Boga, s svojimi deli pa ga zatajujejo.« (TITU 1:16) 1. Ali obstaja samo ena prava vera? Jezus je svoje sledilce učil samo eno vero, pravo vero. Primerjal jo je s potjo, ki vodi v večno življenje. Glede te poti je rekel: »Malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:14) Bog sprejema samo čaščenje, ki temelji na njegovi Besedi, Svetem pismu, ki je resnica. Vsi pravi častilci so združeni v eni veri. Beri Janez 4:23, 24; 14:6; Efežanom 4:4, 5. 2. Kaj je Jezus povedal glede lažnih kristjanov? Jezus je svaril, da bodo lažni preroki izpridili krščanstvo. Navzven so videti kot pravi častilci. Njihove cerkve trdijo, da so krščanske. Vendar lahko ugotovite, kakšni so takšni ljudje v resnici. Kako? Samo pravi kristjani, ki imajo pravo vero, kažejo značilne lastnosti in jih je mogoče prepoznati po tem, kar delajo. Beri Matej 7:13–23. 3. Kako lahko prepoznate prave častilce? Razmislite o petih prepoznavnih znakih: Pravi častilci spoštujejo Sveto pismo, saj verjamejo, da je Božja Beseda. Prizadevajo si živeti po svetopisemskih načelih. Zato se prava vera razlikuje od vere, ki temelji na človeških zamislih. (Matej 15:7–9) Pravi častilci ne učijo eno, delajo pa drugo. Beri Janez 17:17; 2. Timoteju 3:16, 17. Jezusovi pravi sledilci poveličujejo Božje ime Jehova. Jezus je poveličeval Božje ime tako, da ga je razglašal. Ljudem je pomagal spoznavati Boga in jih je učil, naj molijo za to, da bi bilo Božje ime posvečeno. (Matej 6:9) Katera religija v vašem kraju razglaša Božje ime? Beri Janez 17:26; Rimljanom 10:13, 14. Pravi kristjani oznanjujejo Božje kraljestvo. Bog je poslal Jezusa, da bi oznanjeval dobro novico o Božjem kraljestvu. Božje kraljestvo je edino upanje za človeštvo. Jezus je o njem govoril še na dan svoje smrti. (Luka 4:43; 8:1; 23:42, 43) Rekel je, da bodo o Kraljestvu govorili tudi njegovi sledilci. Kaj bi rekli, kateri veri najbrž pripada človek, ki želi z vami govoriti o Božjem kraljestvu? Beri Matej 24:14. Jezusovi sledilci niso del tega hudobnega sveta. Prepoznate jih lahko po tem, da ne sodelujejo niti v političnih niti družbenih sporih. (Janez 17:16; 18:36) Prav tako ne posnemajo škodljivih navad in pogledov tega sveta. Beri Jakob 4:4. Pravi kristjani se imajo med seboj zelo radi. Božja Beseda jih uči, da je treba spoštovati vse etnične skupine. Čeprav kriva vera pogosto močno podpira vojne med narodi, pravi častilci tega ne počnejo. (Miha 4:1–3) Pravi kristjani raje nesebično namenjajo svoj čas in sredstva temu, da pomagajo drugim in jih spodbujajo. Beri Janez 13:34, 35; 1. Janezovo 4:20. 4. Ali lahko prepoznate pravo vero? Katera religija uči samo to, kar piše v Božji Besedi, poveličuje Božje ime in razglaša, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo? Katera skupina kaže ljubezen z deli in ne podpira vojn? Kaj menite? Beri 1. Janezovo 3:10–12.