Andreja Anda Jagodič

ZBLIŽAJTE SE Z BOGOM On je Bog živih Ali je smrt močnejša od Boga? Jasno, da ne! Kako bi sploh lahko bila smrt (ali kateri koli drug »sovražnik«) močnejša od »Vsemogočnega Boga«? (1. Korinčanom 15:26; 2. Mojzesova 6:3) Bog ima moč odstraniti smrt s pomočjo vstajenja, poleg tega nam obljublja, da bo v novem svetu to tudi storil. * Kako zanesljiva pa je ta obljuba? O tem je govoril Božji sin Jezus in njegove besede nam napolnijo srce z upanjem. (Beri Matej 22:31, 32.) Ko je Jezus govoril saducejem, ki niso verjeli v vstajenje, je dejal: »Kar pa zadeva vstajenje mrtvih, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, namreč ‚Jaz sem Bog Abrahama in Bog Izaka in Bog Jakoba‘? On ni Bog mrtvih, ampak živih.« Jezus se je tukaj skliceval na pogovor med Bogom in Mojzesom pri gorečem grmu okoli leta 1514 pr. n. št. (2. Mojzesova 3:1–6) Kot je pokazal Jezus, Jehovove besede Mojzesu »Jaz sem Bog Abrahama in Bog Izaka in Bog Jakoba« kažejo na to, da se bo obljuba o vstajenju mrtvih nedvomno izpolnila. Zakaj lahko to rečemo? Najprej razmislimo, kdaj so bile izrečene te besede. Takrat ko je Jehova govoril Mojzesu, so bili očaki Abraham, Izak in Jakob že dolgo mrtvi: Abraham 329 let, Izak 224 let in Jakob 197 let. Vendar je Jehova rekel »jaz sem«, in ne »jaz sem bil« njihov Bog. Jehova je o teh treh mrtvih očakih govoril tako, kakor da bi bili še vedno živi. Zakaj? Jezus je pojasnil: »[Jehova] ni Bog mrtvih, ampak živih.« Razmislimo za trenutek o pomenu teh besed. Če ne bi bilo vstajenja, potem bi Abraham, Izak in Jakob za večne čase ostali v objemu smrti. To bi pomenilo, da je Jehova Bog trupel. Pomenilo bi, da je smrt močnejša od njega, da je prešibak za to, da bi osvobodil svoje zveste služabnike iz objema smrti. Kaj lahko torej sklenemo glede Abrahama, Izaka, Jakoba in vseh zvestih Jehovovih služabnikov, ki so umrli? Jezus je izrekel naslednje prepričljive besede: »Njemu [so] vsi živi.« (Luka 20:38) Prav zares, Jehova bo to, kar se je namenil – da bo obudil svoje zveste služabnike, ki so umrli – tako zanesljivo izpolnil, da nanje gleda, kot da so živi. (Rimljanom 4:16, 17) Vse te ljudi ima v svojem brezmejnem spominu, dokler ne bo po njegovem mnenju napočil čas za to, da jih obudi v življenje. Jehova je neskončno močnejši od smrti. Ali se vam obet na to, da bomo v prihodnosti spet skupaj s svojimi ljubljenimi, ki so umrli, zdi privlačen? Če da, potem ne pozabite, da je Jehova neskončno močnejši od smrti. Nič ga ne more odvrniti od tega, da ne bi izpolnil svoje obljube in obudil mrtve. Zakaj ne bi skušali izvedeti kaj več o tej obljubi in o Bogu, ki jo bo izpolnil? To vas bo nedvomno zbližalo z Jehovom, »Bogom [. . .] živih«.

Čeprav je umrl, še vedno govori ABEL je upiral pogled v svojo čredo ovc, ki se je mirno pasla na pobočju. Trenutek kasneje se je morda zastrmel v daljavo daleč zadaj za ovcami, kjer je lahko zaznal medel sij. Vedel je, da se prav tam nenehno vrti meč s plamenečim rezilom in tako zapira vhod v edenski vrt. V njem sta nekoč živela njegova starša, zdaj pa ne njima ne njunim otrokom ni dovoljen vstop vanj. Sedaj si v mislih naslikajte naslednji prizor: Abelu v poznem popoldnevu lahen vetrič mrši lase, on pa medtem upira pogled proti nebu in premišljuje o svojem Stvarniku. Ali bo prepad med človekom in Bogom sploh kdaj izginil? Abel si ni ničesar želel bolj od tega. Abel vam še danes govori. Ali ga slišite? Morda boste rekli, da je kaj takšnega nemogoče. Navsezadnje je ta drugi Adamov sin umrl že pred davnimi časi. Njegovih posmrtnih ostankov že dolgo ni več; pred skoraj šest tisočletji so se spremenili v prah. Sveto pismo glede mrtvih uči: »Mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« (Pridigar 9:5, 10) Poleg tega Abel ni izgovoril niti ene same besede, ki bi bila zapisana v Svetem pismu. Kako bi nam torej lahko danes govoril? Bog je navdihnil apostola Pavla, da je napisal naslednje: »Čeprav je Abel umrl, po njej še vedno govori.« (Hebrejcem 11:4) Po čem pa Abel še vedno govori? Po veri. Abel je bil prvi človek, ki si je pridobil to izjemno kvaliteto. Vera, ki jo je kazal, je bila tako opazna, da imamo lahko njegov zgled še danes živo pred očmi in ga tudi lahko posnemamo. Če smo se pripravljeni iz njegove vere kaj naučiti in jo posnemati, potem lahko zares rečemo, da so Abelove besede za nas zelo stvarne in imajo velik vpliv. Toda kaj se sploh lahko naučimo od Abela in njegove vere, ko pa je o njem v Bibliji tako malo zapisanega? Pa si poglejmo. ODRAŠČAL JE NA SAMEM ZAČETKU ČLOVEŠKE ZGODOVINE Abel se je rodil takrat, ko se je komaj dobro začela pisati človeška zgodovina. Ko je Jezus kasneje govoril o Abelu, je zanj dejal, da je živel ob »ustanovitvi sveta«. (Luka 11:50, 51) Jezus je z besedo »svet« očitno meril na ljudi, ki so lahko upali na to, da bodo osvobojeni greha. Čeprav je bil Abel četrti človek po vrsti, je bil očitno prvi, za katerega je Bog menil, da ga je mogoče odkupiti. * Jasno je, da Abel ni odraščal v najbolj zdravem okolju. Čeprav se je svet šele komajda dobro »rodil«, je človeško družino že prekrivala koprena žalosti. Abelova starša, Adam in Eva, sta bila najbrž lepa človeka in sta kar prekipevala od energije. Vendar sta v življenju globoko zabredla in tega sta se tudi zavedala. Nekoč sta bila popolna in obetalo se jima je večno življenje. Nato pa sta se uprla Bogu Jehovu in bila izgnana iz svojega rajskega doma v edenskem vrtu. Ker sta dala prednost lastnim željam pred vsem drugim – celo pred potrebami svojih potomcev – sta izgubila popolnost in možnost večnega življenja. (1. Mojzesova 2:15–3:24) Adamu in Evi zatem, ko sta bila obsojena na življenje zunaj raja, ni bilo več enostavno skrbeti za preživetje. Ko se jima je rodil prvi otrok, sta ga poimenovala Kajn, kar pomeni »dobljen, pridobljen, narejen«. Eva je takrat dejala: »Dobila sem sina z Jehovovo pomočjo.« S svojimi besedami je morda merila na obljubo, ki jo je Jehova izrekel v edenskem vrtu. V njej je napovedal, da bo neka ženska imela potomca oziroma »seme« in da bo to nekoč v prihodnosti uničilo hudobnega, ki je Adama in Evo zapeljal na stranpot. (1. Mojzesova 3:15; 4:1) Ali si je Eva domišljala, da je ona ženska iz prerokbe in da je Kajn obljubljeno »seme«? Če je tako razmišljala, se je hudo motila. Še več, če sta z Adamom Kajnu med odraščanjem vcepljala takšne zamisli, s tem njegovemu nepopolnemu človeškemu ponosu prav gotovo nista nič koristila. Čez čas je Eva rodila svojega drugega sina, vendar o njem očitno ni izrekla nobenih takšnih visokoletečih izjav. Z Adamom sta ga poimenovala Abel, kar verjetno pomeni »izdih« ali »ničevost«. (1. Mojzesova 4:2) Ali izbira tega imena kaže na to, da sta imela glede njega manjša pričakovanja oziroma sta nanj stavila manjše upe kakor na Kajna? O tem lahko le ugibamo. Kakor koli že, današnji starši se lahko od prvih staršev veliko naučite. Ali boste s svojimi besedami in dejanji v vaših otrocih podžigali prevzetnost, častihlepnost in sebične težnje? Ali pa jih boste učili, naj imajo radi Boga Jehova in si prizadevajo z njim stkati prijateljstvo? Žal prva starša nista izpolnila svoje dolžnosti. Vseeno pa je za njuno potomstvo obstajalo upanje. KAKO SI JE ABEL PRIDOBIL VERO? Adam je oba sinova med njunim odraščanjem najbrž učil, kako preživljati družino. Kajn se je oprijel kmetovanja, Abel pa vzreje ovc. Vendar je Abelu uspelo še nekaj precej pomembnejšega. Skozi leta si je pridobil vero, to čudovito kvaliteto, o kateri je kasneje pisal Pavel. Samo pomislite. Abel ni imel ob sebi nobenega človeka, po katerem bi se lahko glede tega zgledoval. Kako si je potem lahko pridobil vero v Boga Jehova? Poglejmo si, na katerih treh trdnih temeljih je njegova vera najverjetneje slonela. Jehovovo stvarstvo. Jehova je resda izrekel prekletstvo nad zemljo, zaradi česar je na njej raslo veliko trnja in osata, ki sta oteževala poljedelstvo. Vseeno pa je zemlja rojevala obilo hrane, ki je Abelovo družino vzdrževala pri življenju. Poleg tega Jehova ni preklel nobene živali, niti gora, jezer, rek in morij, niti neba, oblakov, sonca, lune in zvezd. Kamor koli je Abel pogledal, je videl dokaz brezmejne ljubezni, modrosti in dobrote Boga Jehova, tistega, ki je vse ustvaril. (Rimljanom 1:20) Ko je s cenjenjem poglobljeno premišljeval o teh rečeh, se mu je krepila vera. Abel si je prav gotovo jemal čas za to, da je premišljeval o duhovnih stvareh. V mislih si ga skušajte predstavljati, kako skrbi za svojo čredo. Sestavni del življenja vsakega pastirja je bila hoja. Svojo čredo je vodil čez hribe in doline, z njo prečkal reke in pri tem vsepovsod iskal čim bolj zeleno travo, kotanje z najboljšo vodo in čim bolj prikladna zavetja, kjer bi se ta nežna bitja lahko odpočila. Od vseh Božjih stvarjenj so ovce videti najbolj nemočne, kakor da bi bile ustvarjene prav nalašč za to, da jih človek vodi in ščiti. Ali je tudi Abel pri sebi opazil potrebo po tem, da ga vodi in ščiti ter zanj skrbi Nekdo, ki je daleč modrejši in močnejši od katerega koli človeka? Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je o tem velikokrat molil k Bogu in da se je njegova vera zaradi tega vse bolj krepila. Abel je trdno veroval v ljubečega Stvarnika zaradi stvarstva, ki ga je obdajalo. Jehovove obljube. Adam in Eva sta svojima sinovoma prav gotovo pripovedovala o dogodkih v edenskem vrtu, zaradi katerih sta bila iz njega izgnana. Tako je imel Abel veliko snovi za poglobljeno premišljevanje. Jehova je rekel, da bo zemlja prekleta. Abel je lahko videl trnje in osat, s čimer se je ta napoved izpolnila. Jehova je tudi napovedal, da bo Eva med nosečnostjo in rojevanjem trpela bolečine. Ko je rojevala otroke, je Abel nedvomno opazil, da so se uresničile tudi te besede. Jehova je predvidel, da bo Eva imela neuravnovešeno potrebo po moževi ljubezni in pozornosti in da ji bo Adam gospodoval. Abel je to žalostno resnico lahko videl na lastne oči. Spoznal je, da se Jehovova beseda vedno izkaže za povsem zanesljivo. Tako je imel trdne razloge za to, da je verjel Božji obljubi o »semenu«, ki naj bi nekega dne popravilo škodo, nastalo v Edenu. (1. Mojzesova 3:15–19) Jehovovi služabniki. Abel ni med takrat živečimi ljudmi našel nikogar, ki bi mu bil lahko za zgled, vendar pa ljudje v tistem času niso bili edina inteligentna bitja na zemlji. Potem ko sta bila Adam in Eva izgnana iz rajskega vrta, je Jehova poskrbel, da ne onadva ne njuni potomci niso imeli vstopa vanj. Jehova je vhod zastražil tako, da je predenj postavil kerube, angele na visokem položaju, in meč s plamenečim rezilom, ki se je nenehno vrtel. (1. Mojzesova 3:24) Predpostavljajmo, da je Abel videl te kerube že kot deček. V svoji materializirani podobi so nedvomno izžarevali izredno moč. In »meč« – ki je nenehno gorel in se nenehno vrtel – je prav tako vzbujal strahospoštovanje. Ali je Abel med odraščanjem lahko kdaj opazil, da bi kerubom postalo dolgčas in bi zapustili svoje dodeljeno mesto? Nikakor ne. Ta inteligentna, mogočna stvarjenja so dan in noč, leto za letom, desetletje za desetletjem stala na enem in istem mestu. Abel se je tako naučil, da ima Bog Jehova pravične in stanovitne služabnike. Opazil je lahko tudi, da so kerubi zvestovdani in poslušni Jehovu, česar ni mogel opaziti pri svoji lastni družini. Ta dobri zgled angelov mu je brez dvoma okrepil vero. Abel je lahko vse življenje videl, da kerubi zvesto in poslušno služijo Jehovu. Ko je Abel premišljeval o vsem, kar je Jehova odkril o sebi po stvarstvu, obljubah in zgledu svojih služabnikov, je njegova vera postajala še trdnejša. Njegov zgled nam zares nekaj sporoča, kajne? Na vse nas, še posebej pa na mlade, deluje pomirjevalno, ko vidimo, da si lahko pridobimo pristno vero v Boga Jehova ne glede na to, kaj počnejo drugi družinski člani. Čudesa stvarstva, ki nas obkrožajo, Sveto pismo, ki nam je na voljo v celoti, in številni zgledi ljudi z močno vero so več kot zadostna pomoč za to, da si lahko tudi sami zgradimo vero. ZAKAJ JE BILA ABELOVA ŽRTEV TAKO IZREDNA Ko je Abelu vera v Jehova rasla, jo je želel izraziti z dejanji. Toda kaj bi navaden človek sploh lahko dal Stvarniku vsega vesolja? Bog od človeka prav gotovo ni potreboval nobenih daril ali pomoči. Sčasoma je Abel dojel globokoumno resnico: Če bi Jehovu s pravimi nagibi daroval najboljše od tega, kar ima, bi bil njegov ljubeči nebeški Oče zadovoljen. Zato je Abel začel pripravljati vse potrebno, da bi daroval nekaj živali iz svoje črede. Izbral je najlepše ovce, same prvorojence, in žrtvoval dele živali, ki so bili po njegovem mnenju najboljši. Medtem si je tudi Kajn skušal pridobiti Božji blagoslov in naklonjenost, zato je pripravil daritev svojega pridelka. Vendar njegovi nagibi niso bili takšni kakor Abelovi. Razlika je postala očitna med njunim darovanjem. Abela je k darovanju žrtve navedla vera, Kajna pa ne. Oba Adamova sinova sta za svojo daritev verjetno uporabila oltar in ogenj, morda kje blizu kerubov, ki so bili takrat edini Jehovovi predstavniki na zemlji. In Jehova se je odzval! V Svetem pismu beremo: »Jehova se je z naklonjenostjo ozrl na Abela in njegovo daritev.« (1. Mojzesova 4:4) Tega, kako mu je Bog pokazal svojo naklonjenost, nam pripoved ne pove. Toda zakaj mu jo je izkazal? Ali zaradi daritve same? Abel je daroval živo bitje in pri tem prelil njegovo dragoceno kri. Ali je uvidel, da bo Jehovu takšna žrtev veliko pomenila? Več stoletij kasneje je Bog s tem, da je zapovedal žrtvovanje brezmadežnega jagnjeta, ponazoril žrtev svojega popolnega Sina, »Božjega Jagnjeta«, čigar nedolžna kri naj bi bila prelita. (Janez 1:29; 2. Mojzesova 12:5–7) Vendar Abel večino tega gotovo ni vedel niti razumel. Nekaj pa vemo zagotovo: Abel je daroval najboljše od tega, kar je imel. Jehova se ni nanj ozrl z naklonjenostjo le zaradi žrtve, temveč tudi zaradi njega samega. Abela je namreč k darovanju spodbudila ljubezen do Jehova in pristna vera vanj. Povsem drugače pa je bilo s Kajnom. Jehova »se na Kajna in njegovo daritev ni ozrl z naklonjenostjo«. (1. Mojzesova 4:5) To pa ne zato, ker bi bila Kajnova daritev sama po sebi slaba; Božja postava je namreč kasneje dovoljevala darovanje zemeljskih pridelkov. (3. Mojzesova 6:14, 15) Problem je bil drugje. Sveto pismo za Kajna pravi, da »so bila njegova dela hudobna«. (1. Janezovo 3:12) Kajn je, tako kakor mnogi ljudje vse do danes, očitno menil, da je dovolj že to, da navzven kaže svojo vdanost Bogu. Da nima prave vere v Jehova in da ga v resnici nima rad, je hitro postalo jasno iz njegovega nadaljnjega ravnanja. Ali se je Kajn, ko je videl, da si ni pridobil Jehovove naklonjenosti, skušal kaj naučiti od Abela? Ne. V njem je kar vrelo od sovraštva do brata. Jehova je videl, kaj se dogaja v Kajnovem srcu in mu je potrpežljivo prigovarjal. Posvaril ga je, da njegovo početje vodi v resen greh. Dal mu je upanje, da bo »povišan«, če bo le spremenil svoje ravnanje. (1. Mojzesova 4:6, 7) Kajn se za Božja svarila ni zmenil. Namesto tega je povabil svojega nič hudega slutečega mlajšega brata, naj gre z njim na polje. Tam ga je napadel in umoril. (1. Mojzesova 4:8) Tako je Abel v nekem smislu postal prva žrtev verskega preganjanja, prvi mučenec. Umrl je, a njegova zgodba še zdaleč ni bila končana. Abelova kri je simbolično rečeno vpila k Bogu Jehovu po maščevanju oziroma pravici. In Bog je res zadostil pravici ter hudobnega Kajna kaznoval za njegov zločin. (1. Mojzesova 4:9–12) Še pomembnejše pa je, da nam pripoved o Abelovi veri govori še danes. Njegova življenjska doba – morda je živel le kakšno stoletje – je bila za ljudi takratnih dni precej kratka, vendar je Abel svoja leta modro uporabil. Umrl je, vedoč, da ga ima njegov nebeški Oče Jehova rad in da mu je pri srcu. (Hebrejcem 11:4) Potemtakem smo lahko povsem prepričani, da je varno shranjen v Jehovovem brezmejnem spominu in da čaka na to, da bo vstal od mrtvih v raju na zemlji. (Janez 5:28, 29) Ali ga boste srečali tam? Seveda, če ste ga le odločeni poslušati, ko vam govori, in posnemati njegovo izredno vero.

Konec sveta – vzbuja strah, zanimanje in ravnodušnost Katere občutke vam vzbuja 21. december 2012, datum na majevskem koledarju, ko naj bi po mnenju mnogih prišlo do svetovne spremembe? Morda čutite olajšanje, ste razočarani ali pa vam je za vse skupaj čisto vseeno, odvisno od tega, kaj ste pričakovali. Šlo je pač samo še za eno napačno napoved konca sveta. Kaj pa lahko rečemo za »konec sveta«, ki je omenjen v Svetem pismu? (Matej 24:3, Slovenski standardni prevod) Nekatere je strah, da bo zemlja zgorela. Drugim scenariji o koncu sveta vzbujajo zanimanje. Mnogi pa so se enostavno naveličali ves čas poslušati, da je konec blizu. Toda ali je mogoče, da so vse te zamisli pravzaprav samo odzivi ljudi na nekaj izmišljenega, ne pa na nekaj resničnega? Morda boste presenečeni, ko boste izvedeli, kaj Sveto pismo v resnici pravi o koncu sveta. Ta knjiga ne odkriva samo tega, zakaj naj bi se konca veselili, temveč tudi priznava, da nekateri utegnejo biti razočarani, ker se jim zdi, da konec noče in noče priti. Vabimo vas, da razmislite o svetopisemskih odgovorih na nekatera običajna vprašanja glede konca sveta. Ali bo zemlja zgorela? SVETOPISEMSKI ODGOVOR: »Zemljo si [bog] utrdil na njenih temeljih, na veke se ne bo zamajala, da, vso večnost.« (PSALM 104:5) Zemlje ne bo uničil ne ogenj ne kaj drugega. Sveto pismo uči, da bodo na tem planetu ljudje vedno živeli. V Psalmu 37:29 piše: »Pravični bodo podedovali zemljo in večno prebivali na njej.« (Psalm 115:16; Izaija 45:18) Potem ko je Bog ustvaril zemljo, je rekel, da je vse, kar je na njej ustvaril, »zelo dobro«, in takšnega mnenja je še danes. (1. Mojzesova 1:31) Niti na misel mu ne pride, da bi jo uničil, temveč obljublja, da bo pokončal »tiste, ki pokončujejo zemljo,« in da jo bo zaščitil pred dokončnim uničenjem. (Razodetje 11:18) Toda morda se sprašujete, kaj potem pomenijo besede iz 2. Petrovega 3:7. Tam piše: »Sedanja nebo in zemlja [sta] shranjena za ogenj.« Mar ta stavek ne kaže na to, da bo zemlja zgorela? Pravzaprav Sveto pismo včasih uporablja izraze »nebesa«, »zemlja« in »ogenj« v figurativnem oziroma simboličnem pomenu. Ko denimo v 1. Mojzesovi 11:1 pravi »vsa zemlja pa je govorila en jezik«, z izrazom »zemlja« meri na človeško družbo. Da so tudi nebesa, zemlja in ogenj, omenjeni v 2. Petrovem 3:7, mišljeni simbolično, pokaže sobesedilo te vrstice. V 5. in 6. vrstici najdemo vzporednico s potopom v Noetovem času. Takrat je bil uničen starodavni svet, ne pa naš planet. Torej se »zemlja«, za katero v Svetem pismu piše, da je bila uničena v potopu, nanaša na vse hudobne in nasilne ljudi takratnega časa. (1. Mojzesova 6:11) Uničena so bila tudi neke vrste »nebesa« – ljudje, ki so vladali tedanji družbi. Podobno tudi 2. Petrovo 3:7 napoveduje, da bo uničenje hudobne družbe in njenih pokvarjenih vlad trajno, podobno kakor da bi bile uničene z ognjem. Kaj se bo zgodilo ob koncu sveta? SVETOPISEMSKI ODGOVOR: »Svet mineva in njegove želje prav tako, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno.« (1. JANEZOVO 2:17) »Svet«, ki naj bi minil, ni planet zemlja, temveč človeštvo, ki ne živi v skladu z Božjo voljo. Podobno kakor kirurg odstrani rakast tumor, da bi bolniku rešil življenje, bo tudi Bog iztrebil hudobne, zato da bodo lahko dobri ljudje živeli na zemlji. (Psalm 37:9) V tem smislu je »konec sveta« nekaj dobrega. Takšen pozitiven pogled na »konec sveta« lahko opazimo v svetopisemskih prevodih, ki ta izraz prevajajo s »sklenitev stvarnosti« oziroma »konec dobe«. (Matej 24:3, New International Version) Ali ni glede na to, da bodo konec preživeli tako ljudje kakor tudi zemlja, logično, da bo nato nastopila nova doba oziroma nova stvarnost? Sveto pismo pokaže, da bo do tega res prišlo, saj omenja »prihodnjo stvarnost«. (Luka 18:30) Jezus je to obdobje, ki bo nastopilo v prihodnosti, imenoval »prenovljenje«. Takrat bo poskrbel, da bo človeštvo spet živelo v takšnih razmerah, kakršne je Bog ljudem prvotno namenil. (Matej 19:28) Takrat bomo vsi varno in v blaginji živeli na rajski zemlji (Izaija 35:1; Miha 4:4), bomo imeli smiselno in zadovoljujoče delo (Izaija 65:21–23), bomo ozdravljeni vseh bolezni (Izaija 33:24), se bo proces staranja obrnil v nasprotno smer (Job 33:25), bodo mrtvi obujeni v življenje (Janez 5:28, 29). Če izpolnjujemo »Božjo voljo«, torej delamo to, kar Bog pričakuje od nas, se nam konca sveta ni treba bati. Namesto tega se ga lahko veselimo. Ali je konec sveta res blizu? SVETOPISEMSKI ODGOVOR: »Ko boste videli, da se vse to dogaja, vedite, da je Božje kraljestvo blizu.« (LUKA 21:31) Profesor Richard Kyle je v knjigi The Last Days Are Here Again napisal, da »nenadne spremembe in družbeni neredi ustvarjajo ugodno okolje za napovedovanje konca sveta«. To se dogaja še posebej takrat, ko je razlog za spremembo in nered težko pojasniti. Vendar svetopisemski preroki o koncu sveta niso pisali zato, da bi pojasnili, zakaj se okoli njih dogajajo slabe stvari. Razmere, ki bodo nakazovale na neizbežen konec sveta, so opisali zato, ker jih je navdihnil Bog. Vabimo vas, da si preberete nekaj takšnih prerokb in sami presodite, ali se izpolnjujejo v našem času. Vojne, lakote, potresi in epidemije smrtonosnih bolezni. (Matej 24:7; Luka 21:11) Močan porast kriminala. (Matej 24:12) Ljudje uničujejo zemljo. (Razodetje 11:18) Ljudje ljubijo sebe, denar in užitke, a ne ljubijo Boga. (2. Timoteju 3:2, 4) Razpad družin. (2. Timoteju 3:2, 3) Vsesplošna brezbrižnost do dokazov o bližajočem se koncu. (Matej 24:37–39) Dobra novica o Božjem kraljestvu se oznanjuje po vsem svetu. (Matej 24:14) Jezus je rekel, da bomo takrat, ko bomo »vse to videli«, vedeli, da je konec sveta blizu. (Matej 24:33) Jehovove priče menimo, da so dokazi prepričljivi, zato se o svojem verovanju pogovarjamo z drugimi v 236 deželah po svetu. Ali napačne napovedi glede konca pomenijo, da do njega ne bo nikoli prišlo? SVETOPISEMSKI ODGOVOR: »Ko bodo govorili ‚Mir in varnost!‘, tedaj jih bo nepričakovano doletelo nenadno uničenje, tako kakor bolečine nosečnico, in zagotovo ne bodo ušli.« (1. TESALONIČANOM 5:3) Sveto pismo primerja uničenje sveta s porodnimi popadki – bolečina je pri bodoči mamici neizbežna in pride nenadoma. Čas tik pred koncem pa bi lahko primerjali z nosečnostjo, saj bodoča mamica vidi vedno več dokazov, da se bo otrok rodil. Njen zdravnik ji je morda povedal, kdaj približno naj bi prišlo do poroda, vendar četudi ta zamuja, je mamica še naprej prepričana, da se bo njen otrok kmalu rodil. Podobno je s koncem; čeprav ni prišel takrat, ko so ga ljudje pričakovali, pa to ne spremeni dejstva, da živimo »v zadnjih dneh«. (2. Timoteju 3:1) Morda se sprašujete: »Če je znamenje, da je konec blizu, tako očitno, zakaj ga potem tako veliko ljudi ne prepozna?« Mnogi, kot je napovedalo Sveto pismo, podcenjujejo dokaze, da je konec sveta blizu. Namesto da bi priznali, da so razmere v svetu vse slabše in da živimo v zadnjih dneh, se posmehujejo in pravijo: »Odkar so naši praočetje pozaspali v smrt, je vse še točno tako, kakor je bilo na začetku stvarjenja.« (2. Petrovo 3:3, 4) Če povemo z drugimi besedami, znamenje zadnjih dni je očitno, toda mnogi se zanj ne zmenijo. (Matej 24:38, 39) V tem članku smo pogledali le nekaj svetopisemskih dokazov, da je konec blizu. * Ali bi o tem želeli spoznati še kaj več? Če da, zakaj ne bi poiskali Jehovovih prič in z njimi začeli pregledovati Sveto pismo? To lahko počnete doma, kje drugje, kjer vam ustreza, ali celo po telefonu. Temu boste morali nameniti samo nekaj svojega časa, koristi, ki jih utegnete imeti, pa so neprecenljive. ALI SMO SE JEHOVOVE PRIČE ŽE KDAJ ZMOTILI V DATUMU KONCA SVETA? Jehovove priče smo v preteklosti imeli napačna pričakovanja glede tega, kdaj bo prišel konec. Podobno kakor Jezusovi učenci v prvem stoletju smo tu in tam pričakovali, da se bodo nekatere prerokbe izpolnile prej, kakor je to določil Bog. (Luka 19:11; Apostolska dela 1:6; 2. Tesaloničanom 2:1, 2) Strinjamo se z besedami dolgoletnega Pričevalca A. H. Macmillana, ki je rekel: »Spoznal sem, da moramo priznati svoje napake in še naprej preiskovati Božjo Besedo, da bi dobili več razsvetljenja.« Zakaj potem še vedno poudarjamo, da je konec blizu? Ker jemljemo resno Jezusove besede: »Pazite, bodite budni.« Če bi ravnali nasprotno – če bi nas Jezus našel speče – bi s tem izgubili njegovo naklonjenost. (Marko 13:33, 36) Zakaj lahko to rečemo? Razmislite o naslednjem primeru: Stražnik v požarnem stolpu morda na obzorju zagleda nekaj, kar se mu zdi kakor oblak dima, in ljudi na to opozori z udarci po zvonu. Vendar se izkaže, da je bil alarm lažen. Vseeno pa lahko kdaj kasneje zaradi svoje budnosti ljudem reši življenje. Podobno smo tudi mi nekajkrat zmotno pričakovali konec. Vendar nam je pomembnejše to, da ubogamo Jezusa in rešujemo življenja, kakor to, da bi se ognili kritikam. Jezusova zapoved, naj »temeljito« oznanjujemo, nas sili, da druge opozarjamo na to, da bo prišel konec. (Apostolska dela 10:42) Menimo, da je veliko pomembnejše, da smo prepričani, da konec bo prišel, in da v skladu s tem tudi ravnamo, kakor pa da se osredotočamo na to, kdaj bo prišel. K srcu smo si vzeli besede iz Habakuka 2:3: »Če [prerokovanje o koncu] zamuja z izpolnitvijo [v primerjavi s tem, kar si pričakoval], ga potrpežljivo čakaj, ker se bo zagotovo uresničilo. Ne bo zakasnilo.«

ZBLIŽAJTE SE Z BOGOM Njegove nevidne lastnosti so jasno razvidne Ali verjamete v obstoj Boga? Če da, ali lahko tudi dokažete, da zares obstaja? Pravzaprav so dokazi o Stvarniku, ki je moder, močan in ljubeč, povsod okoli nas. Kateri so ti dokazi in kako prepričljivi so? V odgovor si preberimo besede apostola Pavla, ki jih je napisal kristjanom v Rimu. Takole je napisal: »Njegove [božje] nevidne lastnosti, tudi njegova večna moč in božanskost, so namreč jasno razvidne od ustvaritve sveta naprej, saj jih je mogoče spoznati po stvareh, ki jih je naredil, tako da se ne morejo opravičiti.« (Rimljanom 1:20) Pavel je poudaril, da je Bog na delu svojih rok pustil svoj pečat. Sedaj si pobliže poglejmo Pavlove besede. Božje lastnosti so, kot pravi Pavel, »razvidne od ustvaritve sveta naprej«. V tej vrstici se grška beseda, ki se prevaja s »svet«, ne nanaša na naš planet, temveč na človeški rod. * Pavel torej pravi, da lahko ljudje od trenutka, ko smo bili ustvarjeni, vidimo Stvarnikove lastnosti v stvareh, ki jih je Stvarnik naredil. Dokazi za obstoj Boga so vsepovsod okoli nas. V naravi niso skriti, ampak so jasno vidni. Stvarstvo od največje pa do najmanjše stvaritve ne razodeva le tega, da Stvarnik obstaja, temveč tudi, da ima čudovite lastnosti. Ali nam narava, ki je tako inteligentno oblikovana, ne razkriva Božje modrosti? Ali nam z zvezdami posuto nebo in kipeče morje, ki buta ob obalo, ne razkrivata njegove moči? Ali nam raznolika hrana, ki nam gre v slast, ter lepota sončnega vzhoda in zahoda ne odkrivata njegove ljubezni do človeštva? (Psalm 104:24; Izaija 40:26) Kako očitni pa so ti dokazi? Tako očitni, da se tisti, ki jih ne vidijo in zato ne verjamejo v obstoj Boga, »ne morejo opravičiti«. Neki učenjak je to takole ponazoril: Predstavljajte si voznika, ki spregleda znak, na katerem piše »Obvoz – zavij levo«. Ustavi ga policist in mu začne pisati kazen. Voznik se začne izgovarjati, da ni videl prometnega znaka, vendar imajo njegove besede bolj malo teže. Znak namreč stoji na vidnem mestu, z voznikovim vidom pa ni nič narobe. Poleg tega je kot voznik odgovoren za to, da vidi znak in ga upošteva. Isto velja tudi za dokaze o obstoju Boga, ki so v naravi. Ti »znaki« so jasno vidni. Kot razumna bitja smo jih sposobni videti. Če jih spregledamo, se ne moremo izgovarjati. Stvarnik je na delu svojih rok pustil svoj pečat. Knjiga o stvarstvu nam prav zares veliko odkrije o našem Stvarniku. Vendar obstaja še ena knjiga, ki nam o njem odkrije veliko več. To je Sveto pismo. Na njegovih straneh najdemo odgovor na življenjsko pomembno vprašanje: Kakšen je Božji namen z zemljo in ljudmi, ki prebivajo na njej? Odgovor na to vprašanje nam lahko pomaga stkati tesnejši odnos z Bogom, čigar nevidne lastnosti so jasno razvidne iz narave, ki nas obkroža. Predlog za branje Svetega pisma v avgustu Rimljanom 1–16

Koraki do srečne družine Vzgajanje otrok John *: Preden sta me starša kaznovala za kaj, kar sem naredil narobe, sta se resnično potrudila, da bi razumela, zakaj sem tako ravnal in kakšne so bile okoliščine. Pri svojih hčerkah skušam posnemati njun pristop. Moja žena Alison prihaja iz drugačnega družinskega okolja. Njen oče in mati sta bila bolj impulzivna. Videti je, da sta otroke kaznovala, ne da bi ju zanimalo, kakšne so bile okoliščine. Včasih imam občutek, da žena najina otroka podobno ostro disciplinira. Carol: Moj oče nas je zapustil, ko sem imela komaj pet let. Ni se zanimal ne zame ne za moje tri sestre. Moja mama je trdo delala, da nas je preživljala, in pri skrbi za mlajše sestre sem nosila velik del odgovornosti. Zame otroštvo ni bilo ravno čas razigranosti, saj sem morala prevzeti vlogo starša. Še danes sem bolj resna kot vedra. Ko otroka potrebujeta discipliniranje, se kar naprej obremenjujem z njunimi napakami. Želim vedeti, zakaj se je nekaj zgodilo in kaj jima je takrat rojilo po glavi. V nasprotju z mano moj mož Mark ne premleva stvari. Vzgojil ga je ljubeč, vendar odločen oče, ki je bil pozoren do njegove matere. Pri najinih hčerkah mož hitro reši probleme. Presodi to, kar se je zgodilo, ukrepa in nato gre naprej. IZ Johnovega in Carolinega komentarja je razvidno, da lahko to, kako ste bili vzgojeni, močno vpliva na to, kako vzgajate svoje otroke. Kadar mož in žena prihajata iz različnega družinskega okolja, je več možnosti, da se nagibata k zelo različnim pristopom vzgajanja otrok. Takšne razlike lahko včasih povzročijo napetost med zakoncema. Napetost se lahko še stopnjuje, če sta zakonca izčrpana. Novopečena starša kmalu spoznata, da je vzgajanje otrok utrujajoče delo s polnim delovnim časom. Joan, ki je skupaj s svojim možem Darrenom vzgojila dve deklici, pravi: »Rada imam dekleti, ampak le redkokdaj sta bili pripravljeni iti v posteljo, ko sem to hotela jaz. Zbujali sta se, ko je bilo to najmanj prikladno. Ko sem hotela govoriti, sta mi segali v besedo. Vsepovsod sta puščali svoje čevlje, oblačila in igrače, tudi masla nista nikoli dali nazaj v hladilnik.« Jacku je žena po rojstvu drugega otroka zbolela za poporodno depresijo. On pravi: »Po službi sem navadno domov prišel utrujen in potem pol noči prebedel z najino novorojenčico. Zato je bil izziv dosledno vzgajati starejšo hčerko. Ljubosumna je bila na svojo malo sestrico, s katero si je morala deliti najino pozornost.« Ko se utrujena starša ne strinjata glede vzgajanja otroka, se lahko iz majhnih prepirov izcimijo veliki spori. Nerešena nesoglasja lahko povzročijo razkol med zakoncema in dajo otroku priložnost, da manipulira s staršema. Katera biblijska načela lahko pomagajo zakoncema ohraniti tesne vezi v zakonu in obenem učinkovito vzgajati otroke? Vzemite si čas za svojega zakonca Zakonska zveza naj bi obstajala, preden pridejo otroci, in naj bi ostala še dolgo po tem, ko se otroci odselijo od doma. Glede zakonske zveze Biblija pravi: »Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.« (Matej 19:6) Po drugi strani pa ta isti odlomek pokaže, da je Božji namen, da bo otrok naposled »zapustil očeta in mater«. (Matej 19:5) Dejansko je vzgajanje otrok le obdobje v zakonu, ne pa njegov temelj. Vsekakor morajo starši posvetiti čas vzgoji otrok, toda dobro je, da ohranijo v mislih, da je za to najboljši temelj trden zakon. Kako lahko zakonca ohranita svojo zvezo trdno v letih, ko otroci odraščajo? Če je le možno, si določita nekaj časa, da ga bosta preživljala skupaj brez otrok. Tako se bosta lahko pogovorila o pomembnih družinskih zadevah in preprosto uživala v medsebojni družbi. Priznati je treba, da ni enostavno najti čas, da bi bila kot par skupaj. Alison, mama, ki smo jo omenili prej, pravi: »Ravno ko se zdi, da bova z možem imela nekaj trenutkov zase, zahteva pozornost najmlajša hči ali pa najino šestletnico doleti ‚katastrofa‘, kot je na primer to, da ne najde svojih voščenk.« Joan in Darren, ki smo ju že omenili, sta našla čas zase tako, da sta določila, kdaj morata hčerki v posteljo, in se tega držala. »Od najinih hčerk sva vedno pričakovala, da sta ob določeni uri v postelji in pripravljeni, da pogasnemo luči,« pravi Joan. »Tako sva z Darrenom imela čas za sprostitev in pogovor.« Starši s tem, da otroku določijo čas, ko mora v posteljo, ne pridobijo le časa zase, temveč tudi pomagajo otroku, da »o sebi ne misli več, kot je treba misliti«. (Rimljanom 12:3) Otroci, ki se učijo spoštovati pravilo, da morajo ob določeni uri spat, sčasoma spoznajo, da so pomemben del družine, niso pa edini pomembni del – oni so tisti, ki se morajo prilagajati družinski rutini, ne pa pričakovati, da se bo družinska rutina prilagajala njihovim muham. POSKUSITE TO: Določite, kdaj morajo otroci navadno v posteljo, in bodite pri tem dosledni. Če vam otrok pove razlog, zakaj naj bi ostal še malo pokonci, kot na primer da bi popil kozarec vode, boste morda želeli ustreči eni želji. Ampak ne pustite otroku, da bi čas za spanje prestavljal v nedogled s kopico želja. Če vas otrok prosi, da ostane pokonci še pet minut, in mu želite ugoditi, nastavite budilko, da bo zazvonila čez pet minut. Ko zazvoni, dajte otroka v posteljo brez kakršnega koli popuščanja. »Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Matej 5:37) Nastopajta enotno »Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje,« pravi moder pregovor. (Pregovori 1:8) Ta vrstica nakazuje, da imata tako oče kot mati pravico uveljavljati avtoriteto nad svojimi otroki. Tudi kadar mož in žena prihajata iz podobnega družinskega okolja, se lahko zgodi, da se ne strinjata glede tega, kako vzgajati otroka in katera družinska pravila bi morala veljati v posameznem primeru. Kako se lahko starša spoprimeta s tem izzivom? John, ki smo ga prej navajali, pravi: »Menim, da je pomembno, da se zakoncu ne nasprotuje pred otroki.« Ne glede na to priznava, da je enoten nastop pred otroki ena tistih reči, ki jih je lažje reči kot storiti. »Otroci so zelo dojemljivi,« pravi John. »Tudi če ni izrečeno, da se ne strinjava, hči lahko zazna najine občutke.« Kako se tega izziva lotevata John in Alison? Alison pravi: »Če se ne strinjam z možem glede tega, kako disciplinira najino hčer, mu svoje mnenje povem šele takrat, ko sem prepričana, da naju hči ne more slišati. Nočem, da bi mislila, da lahko izkoristi najine različne poglede, da bi dosegla svoje. Če ugotovi, da se ne strinjava, ji povem, da se mora vsakdo v družini podrejati Jehovovi ureditvi in da se jaz voljno podrejam očetu, tako kakor bi se morala ona kot otrok podrejati nama.« (1. Korinčanom 11:3; Efežanom 6:1–3) John pravi: »Ko smo skupaj kot družina, sem navadno jaz tisti, ki poskrbi za discipliniranje najinih hčera. Toda če Alison bolj ve, za kaj gre, prepustim discipliniranje njej in jo pri tem podprem. Če se glede česa ne strinjam z njo, se o tem pogovoriva kasneje.« Kaj lahko storite, da ne bi vajina razhajanja glede vzgoje otrok povzročila zamero med vama in posledično spodkopala otrokovo spoštovanje do vaju? POSKUSITE TO: Določita čas, da se bosta redno tedensko pogovarjala o zadevah, povezanih z vzgojo otrok, in o morebitnih razhajanjih. Skušajte uvideti, kako na zadevo gleda zakonec, in upoštevajte dejstvo, da imata vaš zakonec in otrok med sabo svoj odnos. Starševstvo naj vaju zbliža Nedvomno je vzgajanje otrok zahtevno delo. Včasih se morda zdi, da vam jemlje malodane vso energijo. Toda prej ali slej se bodo otroci odselili od doma in vidva z zakoncem se bosta znova bolj videla kot par. Ali bo vzgajanje otrok okrepilo ali razrahljalo vezi med vama? Odgovor je odvisen od tega, kako udejanjata načelo iz Propovednika 4:9, 10: »Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša.« Ko starša sodelujeta med sabo, so sadovi tega lahko zelo razveseljivi. Carol, ki smo jo navajali prej, meni takole: »Vedela sem, da ima mož veliko čudovitih lastnosti, toda ob skupnem vzgajanju otrok sem ga spoznala z nove plati. Moje spoštovanje in ljubezen do njega rasteta, ko opazujem, kako ljubeče skrbi za najini dekleti.« John pravi za Alison: »Ko vidim, kako skrbna mati je postala moja žena, jo še bolj ljubim in občudujem.« Če si vzamete čas za svojega zakonca in skupaj kot tim vzgajata otroke, se bo vaš zakon krepil, medtem ko bodo otroci odraščali. Kakšen boljši zgled bi sploh lahko dali svojim otrokom?

Samomor preprečen na vrhu stolpa Graham Browne, 80-letni Jehovova priča, je pomagal prepričati duševno bolnega moškega, naj ne skoči s 328 metrov visokega stolpa Sky Tower v Aucklandu na Novi Zelandiji. »Potem ko je moški prosil, da bi govoril s kom od Jehovovih prič,« pravi Graham, »me je poklicala policija in prosili so me, da bi pomagal. Uslužbenci Sky Towerja so mi nadeli varovalni pas, Sveto pismo pa so privezali na dolgo vrv. Policija me je odpeljala na zunanjo razgledno ploščad, ki je na višini 192 metrov. Okoli stolpa je v sunkih pihal leden veter. Moški, ki je grozil, da se bo vrgel s stolpa, je sedel na ozki polici nedaleč od mene, njegove noge pa so bingljale v zraku. Zaklical sem, da sem Jehovova priča in da bi mu rad pomagal. Nato sem po tihi molitvi odprl Sveto pismo in začel govoriti. Govoril sem o svetosti življenja, kar je bila tema govora, ki sem ga nedavno imel v naši kraljestveni dvorani. ‚Za Boga si zelo dragocen,‘ sem rekel, ‚in dal ti je čudovito darilo – življenje. Zakaj mu ne bi pokazal, da ceniš to darilo? Prosim, stopi na drugo stran varovalne ograje.‘ Prebral sem mu tudi nekaj stavkov iz Svetega pisma, med drugim iz Janeza 3:16, kjer piše: ‚Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.‘ Rekel sem mu: ‚Torej te ima Bog rad in hoče, da živiš.‘ Sprva sem imel občutek, da se ne meni zame. Zato sem tiho prosil Jehova, da bi mi pomagal temu moškemu seči do srca. Nazadnje je le počasi vstal in se mi približal. Bil je zelo vznemirjen. ‚Pred kratkim so me doma obiskali Jehovove priče, vendar sem jih nagnal,‘ je rekel. ‚Zelo mi je žal, da sem to storil. Ali mi lahko, prosim, odpustiš?‘ ‚No, tudi nekateri, ki smo zdaj Priče, smo se nekoč tako odzvali,‘ sem ga pomiril. ‚Lahko si prepričan, da ti bo Jehova odpustil.‘ ‚Hvala,‘ je odvrnil, ‚zdaj se mi je odvalil kamen od srca.‘ ‚Veš, strah me je zate,‘ sem nadaljeval. ‚Jaz imam varovalni pas, ampak če tebi spodrsne, boš izgubil svoje dragoceno življenje. Jehova bi bil zaradi tega zelo žalosten. Zato, prosim, stopi za varovalno ograjo.‘ Njegovo razpoloženje se je vidno spremenilo. ‚V redu,‘ je krotko odgovoril. ‚Šel bom noter.‘ Stopil je na razgledno ploščad in policija ga je hitro odpeljala na varno. Najin pogovor je trajal kakšno uro.« Jehovove priče se iskreno zanimajo za ljudi, še zlasti za tiste, ki so v stiski. Ko ljudem po vsem svetu iz Svetega pisma pokažejo, da jih ima Bog res rad, jim to vlije upanje in jih potolaži.

Kako zdraviti depresijo »Z MOŽEM sva našla zdravljenje, spremenila življenjski slog in se zelo trudiva ohranjati rutino, ki mi ustreza,« pravi Ruth, ki že vrsto let trpi zaradi depresije. »Videti je, da sva našla učinkovit način zdravljenja, in gre mi na bolje. Vendar me je takrat, ko se je zdelo, da nič drugega ne pomaga, držala pokonci ljubezen, ki so mi jo nenehno izkazovali mož in prijatelji.« Bolniki, ki imajo klinično depresijo, potrebujejo, kot kaže Ruthin primer, kar največ podpore, med drugim tudi kakršno koli zdravljenje, ki bi bilo ustrezno. Ne meniti se za depresijo utegne biti nevarno, saj je lahko v nekaterih primerih, ko se ne zdravi, ogroženo življenje. Jezus Kristus je pred približno 2000 leti potrdil, da lahko drugim pomagajo tisti, ki imajo izkušnje z zdravljenjem, ko je rekel, da »zdravnika [. . .] potrebujejo [. . .] bolni«. (Marko 2:17) Dejstvo je, da zdravniki lahko precej ublažijo trpljenje številnim depresivnim bolnikom. * Nekaj koristnih možnosti Obstaja kar nekaj metod zdravljenja depresije, odvisno od simptomov in stopnje bolezni. (Glej okvir »Katera vrsta depresije?« ) Mnogim lahko pomaga njihov osebni zdravnik, nekateri pa potrebujejo pomoč specialista. Zdravnik morda predpiše antidepresive ali priporoča kakšno drugo obliko pomoči. Nekateri ljudje imajo dobre izkušnje z zdravljenjem z zelišči, ustrezno prehrano ali z nadzorovanim programom gibanja. Običajne ovire 1. Dobronamerni prijatelji, ki imajo le malo ali pa sploh nič znanja iz medicine, vam morda skušajo svetovati, katero metodo zdravljenja sprejeti in katero zavrniti. Poleg tega mogoče zelo zagovarjajo to, da bi se morali zdraviti z zelišči, zdravili na recept oziroma sploh z ničimer. V razmislek: Prepričajte se, da vsak nasvet, ki ga sprejmete, prihaja iz zanesljivega vira. Na koncu ste vi tisti, ki morate sprejeti premišljeno odločitev. 2. Malodušje lahko navede bolnike na to, da prenehajo z izbranim zdravljenjem, ker se jim zdi, da se jim stanje ne izboljšuje, oziroma ker ima zdravljenje nezaželene stranske učinke. V razmislek: »Kjer ni posvetovanja, se načrti izjalovijo, kjer je veliko svetovalcev, se uresničijo.« (Pregovori 15:22, SSP) Program zdravljenja je verjetno uspešnejši, če zdravnik in pacient med seboj dobro komunicirata. Zdravniku odkrito pojasnite, kaj vas skrbi, oziroma mu opišite simptome. Vprašajte ga, ali bi morali spremeniti zdravljenje oziroma enostavno vztrajati, dokler se ne pokažejo dobri rezultati. 3. Prevelika samozavest lahko bolnike navede na to, da po nekaj tednih na hitro prenehajo jemati zdravila, zato ker se počutijo bolje. Morda pozabijo, kako izčrpavajoče simptome so imeli, preden so se pričeli zdraviti. V razmislek: Če naenkrat prenehate jemati zdravila, ne da bi se prej posvetovali z zdravnikom, lahko ima to resne in celo smrtno nevarne posledice. Čeprav Biblija ni zdravstveni priročnik, je njen avtor, Bog Jehova, tisti, ki nas je ustvaril. Naslednji članek bo obravnaval, kakšno tolažbo in vodstvo lahko iz Božje Besede črpajo tako tisti, ki so žrtve depresije, kot tudi tisti, ki skrbijo zanje. KATERA VRSTA DEPRESIJE? To, koliko je neka metoda zdravljenja učinkovita, je odvisno od vrste depresije, ki jo ima bolnik. Huda depresija ima tako intenzivne simptome, da lahko traja šest mesecev ali dlje, če se ne zdravi, in vpliva na skoraj vse vidike bolnikovega življenja. Bipolarna motnja je znana tudi kot manična depresija. Bolniki imajo zelo velika čustvena nihanja, od daljših epizod intenzivne hiperaktivnosti (manije) do izrazite pobitosti (depresije). (Glej Prebudite se!, 8. januar 2004, članek »Živeti z razpoloženjsko motnjo«.) Distimija sicer ni tako mučna kot huda depresija, vendar ima bolnik simptome depresije, ki mu otežujejo normalno življenje. Nekateri morda občasno doživljajo tudi obdobja hude depresije. Poporodna depresija je izčrpavajoča čustvena bolezen, ki prizadene številne mamice po tem, ko rodijo. (Glej Prebudite se!, 8. junij 2003, članek »Razumeti poporodno depresijo«.) Sezonska motnja razpoloženja se verjetno pojavi zaradi pomanjkanja sončne svetlobe v jesenskem in zimskem času, spomladi in poleti pa običajno izgine.

Božji zakoni se ne smejo kršiti.

Ali mi Sveto pismo lahko pomaga, če sem potrt? Sveto pismo odgovarja Da, ker najboljša pomoč prihaja od »Boga, ki tolaži, spodbuja, poživlja in opogumlja potrte«. (2. Korinčanom 7:6, The Amplified Bible) S čim Bog pomaga potrtim in depresivnim Z močjo. Bog vas ne »poživlja in opogumlja« tako, da odstrani vse vaše probleme, ampak tako, da vas usliši, ko ga prosite za moč, da bi se z njimi lahko spoprijeli. (Filipljanom 4:13) Lahko ste prepričani, da vam je pripravljen prisluhniti, saj v Svetem pismu piše: »Jehova je blizu njim, ki so strtega srca, in tiste, ki so skrušenega duha, rešuje.« (Psalm 34:18) Bog pravzaprav lahko sliši vaš klic na pomoč, tudi če svojih občutkov ne znate ubesediti. (Rimljanom 8:26, 27) Z dobrimi zgledi. Neki biblijski pisec je molil k Bogu: »Iz globin obupa te kličem.« (Psalm 130:1) Temu psalmistu je pri spoprijemanju s potrtostjo pomagalo to, da se je spominjal, da nam Bog želi odpustiti grehe. Rekel mu je: »Če bi si zapisoval naše grehe, kdo bi lahko ubežal obsodbi? Toda ti nam odpuščaš, kar v nas zbuja strahospoštovanje do tebe.« (Psalm 130:3, 4, Good News Translation) Z upanjem. Bog nas danes ne le tolaži, ampak tudi obljublja, da bo odstranil vse probleme, ki vodijo do potrtosti in depresije. Ko bo svojo obljubo izpolnil, to, »kar je bilo prej [tudi potrtost in depresija], ne bo več prišlo na misel niti se ne bo pojavilo v srcu«. (Izaija 65:17) Opomba: Čeprav se Jehovove priče zavedamo, da nam Bog lahko pomaga, vseeno poiščemo tudi strokovno pomoč pri zdravstvenih težavah, kot je na primer klinična depresija. (Marko 2:17) Sicer pa ne zagovarjamo kakšnega določenega zdravljenja, saj menimo, da se mora glede tega vsak posameznik sam odločiti.

Glasba, ki ugaja Bogu Glasbo označujejo kot »najstarejšo in najbolj naravno izmed vseh lepih umetnosti«. Kakor jezik je tudi glasba čudovit dar, zaradi katerega se ljudje ločijo od živali. Glasba razvnema čustva. Lahko razveseli uho in ostane v naših mislih. Predvsem pa lahko ugaja Bogu. IZRAELCI so bili, kot pokaže Biblija, muzikalično ljudstvo. Glasba je bila »v starih biblijskih časih pomembna umetnost«, razlaga Unger’s Bible Dictionary. Za njihovo čaščenje, ki je bilo del vsakodnevnega življenja, je bila značilna tako vokalna kot instrumentalna glasba. Vendar pa je najbolj izstopal človeški glas. Kralj David je, preden je bil tempelj, ki ga je zgradil njegov sin Salomon, slovesno posvečen, izmed levitov določil predstavnike, da so bili v shodnem šotoru v »vodstvo za petje«. (1. letopisov 6:31, 32) Potem ko so skrinjo zaveze, ki je predstavljala Jehovovo navzočnost, prenesli v Jeruzalem, je David uredil, da so nekateri izmed levitov ‚s hvalo spominjali in zahvaljevali in slavili GOSPODA‘. Svoje petje hvale so spremljali še »s psalmovimi citrami in s harfami, [. . .] s cimbali, da glasno gode, [. . .] s trobentami«. Ti možje so bili »zaznamenovani po imenih, da bi hvalili GOSPODA, ker vekomaj traja milost njegova«. (1. letopisov 16:4–6, 41; 25:1) Refren »vekomaj traja milost njegova [Jehovova]« se velikokrat pojavi v Psalmih, biblijski knjigi, ki je najbolj povezana z glasbo. Ta refren na primer tvori drugi del vsakega od 26 verzov v 136. psalmu. »Zaradi svoje kratkosti je kot nalašč za ustnice ljudi,« opaža neki biblicist. »Vsakdo, kdor ga je kdaj slišal, si ga je lahko zapomnil.« Naslovi psalmov kažejo na zelo razširjeno uporabo glasbenih instrumentov. V 150. psalmu so poleg glasbil s strunami omenjene še tromba, harfa, bobni, piščali in cimbale. Vseeno pa je glavni poudarek na človeškem glasu. Šesti verz po Slovenskem standardnem prevodu spodbuja: »Vse, kar diha, naj hvali GOSPODA. Aleluja!« Ker glasba izraža naše občutke, so v biblijskih časih žalostne misli spodbujale k žalostinkam oziroma monotonemu petju. Kljub temu pa v izraelski glasbi takšna oblika petja ni bila tako pogosta. »Le pri žalostinki je bilo takšno monotono petje bolj zaželeno od glasbene melodije oziroma modulacije in ustnega poudarjanja čistega govora,« pravi biblijska enciklopedija Insight on the Scriptures.* Jezus in njegovi zvesti apostoli so v noči pred Jezusovo smrtjo peli hvalnice Jehovu in gotovo so recitirali besede halelskih psalmov. (113.–118. psalm) Kako je to moralo okrepiti Jezusove učence, da so se spoprijeli z izgubo svojega Gospodarja! Še več, njihova odločitev, da bodo ostali zvesti služabniki Vrhovnega suverena vesolja, Jehova, se je prav gotovo okrepila, ko so petkrat zapeli refren »ker vekomaj traja milost njegova«. (Psalm 118:1–4, 29) Zgodnji kristjani v Efezu in Kolosah so peli ‚psalme in slavospeve [bogu, NW]‘ (dobesedno ‚hvalnice‘). K tem so pridali še ‚duhovne pesmi‘, ki so jih peli v svojem srcu. (Efežanom 5:19; Kološanom 3:16) Tako v pesmi kot v govoru so s svojimi usti primerno izražali hvalo. Mar ni Jezus dejal, da »usta govore, česar je srce prepolno«? (Matevž 12:34) Glasba, ki ne ugaja Bogu Vendar pa ni vsa v Bibliji omenjena glasba ugajala Bogu. Razmislite o pripetljaju, ki se je zgodil pri gori Sinaj, kjer je Mojzes prejemal postavo, h kateri je spadalo tudi deset zapovedi. Kaj je Mojzes zaslišal, ko je stopal z gore? »To ni glas takih, ki ukajo zaradi zmage, ne glas takih, ki vpijejo v poboju«, ampak »glas pevajočih«. To je bila glasba, povezana z malikovalstvom, ravnanjem, ki je izzvalo Božje neodobravanje in zaradi česar je umrlo kakih 3000 tistih, ki so jo izvajali. (2. Mojzesova 32:18, 25–28) Čeprav lahko ljudje skladajo, igrajo in uživajo v vsakovrstni glasbi, to še ne pomeni, da prav vsa ugaja tudi Bogu. Zakaj ne? Krščanski apostol Pavel pojasnjuje: »Vsi so se pregrešili ter nimajo slave Božje.« (Rimljanom 3:23) Poganski obredi plodnosti, doktrina o nesmrtnosti človeške duše in čaščenje Marije kot »Božje matere« so pogoste teme skladb. Vendar pa ta verovanja in praktike sramotijo Boga resnice, ker so v nasprotju s tem, kar je razodeto v njegovi navdihnjeni Besedi, Bibliji. (5. Mojzesova 18:10–12; Ezekiel 18:4; Lukež 1:35, 38) Modro izbirati glasbo Izbira glasbe, ki je na voljo, je prav osupljiva. Ovitki zgoščenk so zasnovani tako, da pritegnejo stranke k nakupu vsakovrstnih glasbenih posnetkov. Vendar če želi Božji častilec ugajati Bogu, bo upošteval opozorilo ter se modro ogibal vokalne in instrumentalne glasbe, ki jo navdihujejo kriva verska verovanja, oziroma glasbe, ki se osredotoča na nemoralo in demonizem. Albert, ki je nekoč služil kot krščanski misijonar v Afriki, priznava, da je imel tam malo priložnosti igrati na klavir. Vendar pa je znova in znova poslušal nekaj gramofonskih plošč, ki jih je vzel s sabo. Sedaj, ko je spet v domovini, obiskuje krščanske občine kot potujoči nadzornik in ima zelo malo časa za poslušanje glasbe. »Moj najljubši skladatelj je Beethoven,« pravi. »Že leta zbiram posnetke njegovih simfonij, koncertov, sonat in kvartetov.« Poslušanje teh mu je v veliko zadovoljstvo. Seveda ima vsak človek svoj okus glede glasbe, vendar imamo kot kristjani v mislih naslednji Pavlov nasvet: »Če torej jeste ali pijete ali karkoli delate, vse delajte Bogu na slavo.« (1. Korinčanom 10:31) Glasba in posvetitev Susiejina prva ljubezen je bila glasba. »Klavir sem začela igrati pri 6-ih letih, violino pri 10-ih in nazadnje še harfo, ko sem imela 12 let,« pojasnjuje. Susie je kasneje obiskovala Kraljevo glasbeno univerzo v Londonu (Anglija), da bi študirala harfo. Štiri leta je študirala z neko znano harfistko iz Španije, potem pa še eno leto na pariškem konservatoriju, kjer je dobila posebno odlikovanje za glasbo kot tudi diplomi za igranje harfe in poučevanje klavirja. Susie se je povezala z občino Jehovovih prič v Londonu. Tam je med Pričami opazila iskreno zanimanje in ljubezen. Postopoma je vzljubila Jehova in gorečnost za njegovo službo jo je spodbudila, da je iskala načine, kako bi mu služila. To jo je vodilo do tega, da se je posvetila Bogu in krstila. »Imeti glasbo za kariero je posvečen način življenja, zato mi življenje posvetitve ni bilo nekaj tujega,« pripomni Susie. S tem ko je upoštevala Jezusovo naročilo in sodelovala v krščanski strežbi oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu, je imela manj časa za nastopanje na koncertih. (Matevž 24:14; Marko 13:10) In kako se počuti sedaj, ko le malo časa posveti izvajanju glasbe? »Včasih sem kar malo razočarana, ker nimam toliko časa za vadbo,« priznava, »vendar še vedno igram na svoje instrumente in uživam v glasbi. Glasba je Jehovovo darilo. Sedaj, ko sem dala njegovo službo na prvo mesto v življenju, v njej še bolj uživam.« (Matevž 6:33) Glasba, ki hvali Boga Albert, Susie in še skoraj šest milijonov drugih Jehovovih prič redno z glasbo izražajo hvalo Bogu Jehovu. Na krščanskih shodih, ki jih imajo v kraljestvenih dvoranah po 234 deželah, na začetku in na koncu, kjer je to pač mogoče, pojejo pesmi Jehovu. Krasne melodije v durovski in molovi lestvici z besedili, temelječimi na Svetem pismu, prinašajo hvalo Bogu Jehovu. Vsi navzoči povzdigujejo svoje glasove ter prisrčno pojejo, da je Jehova skrben Bog (pesem 44). Pojejo pesem hvale Jehovu (pesem 190). Njihove pesmi razodevajo radosti in odgovornosti krščanske bratovščine, krščanskega življenja in krščanskih vrlin. K njihovi radosti prispevajo še raznovrstni glasbeni stili, ki so jih Priče iz Azije, Avstralije, Evrope ter Severne in Južne Amerike uporabili, ko so skladali melodije.* »Pojte GOSPODU novo pesem, pojte GOSPODU, vse dežele! Pojte GOSPODU, slavite ime njegovo,« so uvodne besede veličastne kraljevske hvalnice, napisane v psalmistovih dneh. »Z veseljem oznanjajte od dne do dne zveličanje njegovo! Pripovedujte med poganskimi narodi veličastvo njegovo, med vsemi ljudstvi čudovita dela njegova!« (Psalm 96:1–3) To je tisto, kar počnejo Jehovove priče v vašem kraju, in tudi vas vabijo, da se jim pridružite pri petju te hvalnice. Tudi vi ste dobrodošli v njihovih kraljestvenih dvoranah, kjer se boste lahko naučili, kako Jehovu izražati hvalo z glasbo, ki mu ugaja.

»Vznemirjen sem, povsem sključen do tal, ves dan hodim žalosten naokrog.« (Psalm 38:6) KAJ PRAVIJO STROKOVNJAKI: Vsakdo se tu in tam počuti povsem na tleh, klinična depresija pa je izčrpavajoča motnja, ki človeka v vsakdanjem življenju neprestano ovira. Treba je povedati, da si strokovnjaki niso enotni glede tega, kdaj je žalost običajna, kdaj pa gre za motnjo. Vendar pa lahko z gotovostjo trdimo, da nekatere ljudi prežemajo skrajno negativna čustva, ki jih včasih spremljajo občutki ničvrednosti in pretirane krivde. KAJ PRAVI SVETO PISMO: V Svetem pismu so omenjeni mnogi moški in ženske, ki so jih pestili negativni občutki. Za Ano denimo piše, da ji je bilo »bridko v duši«, kar se lahko prevede tudi, da je bila »strtega srca« oziroma »močno užaloščena«. (1. Samuelova 1:10) Prerok Elija je bil nekoč tako hudo potrt, da je Boga prosil, naj konča njegovo življenje. (1. kraljev 19:4) Apostol Pavel je kristjanom v prvem stoletju naročil: »Tolažite potrte duše.« (1. Tesaloničanom 5:14) Glede na neki priročnik se lahko izraz »potrte duše« nanaša na ljudi, »ki jih nekaj časa bremenijo življenjski pritiski«. Očitno so bili celo zvesti moški in ženske, ki so omenjeni v Svetem pismu, včasih potrti. Ali je človek sam kriv, da ima depresijo? »Vse stvarstvo prav do zdaj skupaj ječi in trpi bolečine.« (Rimljanom 8:22) KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo uči, da ljudje zbolevamo zaradi upora prvega človeškega para. V Psalmu 51:5 na primer piše: »Z grehom sem se rodil, greh je bil v meni, ko me je spočela moja mati.« V Rimljanom 5:12 pa najdemo naslednje pojasnilo: »Po enem človeku [prvem človeku Adamu] je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« Ker smo od Adama podedovali nepopolnost, smo vsi podvrženi boleznim, tako fizičnim kot čustvenim. Zaradi tega, kot piše v Svetem pismu, »vse stvarstvo prav do zdaj skupaj ječi in trpi bolečine«. (Rimljanom 8:22) Vendar pa v tej knjigi najdemo tudi upanje, ki nam ga ne more dati noben zdravnik: Bog nam obljublja miroljubni novi svet, v katerem bodo vse bolezni in motnje, tudi depresija, samo še stvar preteklosti. (Razodetje 21:4) Kako se lahko z depresijo spoprimete? »Jehova je blizu njim, ki so strtega srca, in tiste, ki so skrušenega duha, rešuje.« (Psalm 34:18) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: Ker ljudje ne moremo vedno vplivati na svoje okoliščine, vsakogar od nas kdaj pa kdaj doletijo slabe stvari. (Pridigar 9:11, 12) Vendar lahko praktično ukrepate, da negativni občutki ne bi obvladali vašega življenja. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo pravi, da bolni potrebujejo zdravnika. (Luka 5:31) Če imate torej kakšno izčrpavajočo razpoloženjsko motnjo, ni nič narobe, če poiščete zdravniško pomoč. Poleg tega Sveto pismo poudarja, da pri tem zelo pomaga tudi molitev. V Psalmu 55:22 denimo piše: »Zvrni svoje breme na Jehova, on te bo podpiral. Nikoli ne bo dovolil, da bi pravični omahnil.« Molitev ni samo nekakšna psihološka opora, temveč resničen pogovor z Bogom Jehovom, ki je »blizu njim, ki so strtega srca«. (Psalm 34:18) Lahko vam koristi tudi to, da svoje občutke zaupate kakšnemu dobremu prijatelju. (Pregovori 17:17) Daniela, ki je Jehovova priča, pravi: »Neki sovernik me je nežno pripravil do tega, da sem spregovorila o svoji depresiji. Čeprav sem se takšnih pogovorov več let ogibala, sem kmalu ugotovila, da sem ravno to ves čas potrebovala. Na svoje presenečenje sem zatem občutila neizmerno olajšanje.«

Ravnamo se po svetopisemskem nasvetu »Vse spoštujte«, in to ne glede na posameznikovo versko prepričanje. (1. Petrovo 2:17, Slovenski standardni prevod) Na primer, v nekaterih državah je na stotisoče Jehovovih prič. Kljub temu ne pritiskamo na politike ali zakonodajalce, da bi omejili ali prepovedali delovanje drugih verskih skupin. Poleg tega ne organiziramo kampanj za sprejetje zakonov, ki bi družbi vsiljevali naše moralno in versko prepričanje. Ravno nasprotno, do drugih smo tako strpni, kot si želimo, da so drugi strpni do nas. (Matej 7:12)

Novi svet, ki ga obljublja Bog BIBLIJA, napisana Božja Beseda, nam vliva upanje, ko pravi: »Po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih bo bivala pravičnost.« (2. Petrovo 3:13) Kaj so »nova nebesa«? Biblija nebesa povezuje z vladanjem. (Apostolska dela 7:49) »Nova nebesa« so nova vlada, ki bo vladala zemlji. Nova je zato, ker bo nadomestila sedanji vladarski sistem; je tudi nov korak v izpolnjevanju Božjega namena. To je Kraljestvo, za katero nas je Jezus učil moliti. (Matej 6:10) Ker izvira od Boga, ki biva v nebesih, se imenuje »nebeško kraljestvo«. (Matej 7:21) Kaj pa je ‚nova zemlja‘? Ne gre za nov planet, saj v Bibliji jasno piše, da bo zemlja večno naseljena. ‚Nova zemlja‘ je nova človeška družba. Nova bo zato, ker ne bo več hudobnih ljudi. (Pregovori 2:21, 22, NW) Vsi, ki bodo takrat živeli, bodo spoštovali in ubogali Stvarnika ter živeli v skladu z njegovimi zahtevami. (Psalm 22:27) Pripadnike vseh narodov se vabi, naj se poučijo o teh zahtevah in že sedaj z njimi uskladijo svoje življenje. Ali delate to? V Božjem novem svetu bo vsakdo spoštoval Božje vladanje. Ali vas ljubezen do Boga vzgibava, da ga ubogate? (1. Janezovo 5:3) Ali je to očitno v vašem domu, na delovnem mestu ali v šoli ter pri tem, kako živite? V novem svetu bo človeštvo združeno v čaščenju pravega Boga. Ali častite Stvarnika nebes in zemlje? Ali vas vaše čaščenje resnično združuje s soverniki, ne glede na njihovo narodnost, raso in jezik? (Psalm 86:9, 10; Izaija 2:2–4; Zefanija 3:9) [Okvir na strani 17] Bog, ki vse to obljublja Bog je ustvaril nebo in Zemljo. Zanj je Jezus Kristus rekel, da je ‚edini pravi Bog‘. (Janez 17:3) Večina ljudi časti bogove, ki so jih sami izdelali. Milijoni se priklanjajo neživim podobam. Drugi kujejo v zvezde človeške ustanove, materialistične filozofije ali lastne želje. Celo med ljudmi, ki trdijo, da se ravnajo po Bibliji, vsi ne spoštujejo imena tistega, ki ga Biblija predstavi kot ‚pravega Boga‘. (5. Mojzesova 4:35, NW) Stvarnik o sebi pravi: »Jaz sem GOSPOD [Jehova, NW], to je ime moje.« (Izaija 42:5, 8) To ime se v Bibliji v izvirnih jezikih pojavlja kakih 7000-krat. Jezus Kristus je svoje sledilce učil moliti: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime.« (Matej 6:9) Kakšne lastnosti ima pravi Bog? Sam zase pravi, da je »poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici« ter da nikakor ne oprosti krivde tistim, ki namerno kršijo njegove zapovedi. (2. Mojzesova 34:6, 7) Njegovo preteklo ravnanje z ljudmi potrjuje resničnost teh besed. Posvečevati oziroma imeti za sveto je treba tako ime kakor osebo, ki stoji za tem imenom. Kot Stvarnik in Najvišji v vesolju si zasluži, da ga ubogamo ter da častimo samo njega. Ali to delate? [Okvir/slika na strani 18] Kakšne spremembe bodo prinesla ‚nova nebesa in nova zemlja‘? Zemlja spremenjena v raj Luka 23:43 Svetovna družba, v kateri Janez 13:35; so pripadniki vseh narodov, Razodetje 7:9, 10 ras in jezikov združeni v ljubezni Mir po vsem svetu, resnična Psalm 37:10, 11; varnost za vse Miha 4:3, 4 Zadovoljujoče delo, obilje hrane Izaija 25:6; 65:17, 21–23 Nič več bolezni, žalosti in smrti Izaija 25:8; Svet, združen v čaščenju pravega Boga Razodetje 15:3, 4 Ali boste to doživeli? Bog ne more lagati! (Titu 1:2) Jehova objavlja: »Beseda moja [. . .] ne povrne se k meni prazna, temuč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem.« (Izaija 55:11) Jehova že sedaj ustvarja »nova nebesa in novo zemljo«. Nebeška vlada že deluje. Temelj ‚novi zemlji‘ je že položen. V Razodetju je po opisu nekaterih čudovitih reči, ki jih bodo človeštvu prinesla ‚nova nebesa in nova zemlja‘, citiran sam Bog, Najvišji v vsem vesolju, ki pravi: »Glej! Vse delam novo.« In še: »Piši, kajti te besede so zanesljive in resnične.« (Razodetje 21:1, 5) Bistveno vprašanje je, ali delamo potrebne spremembe, da bi bili vredni pripadati ‚novi zemlji‘ pod ‚novimi nebesi‘.

V veselje mi je, da lahko po straneh tega foruma govorim z vami. Upam, da ste uživali ob tem, ko ste več spoznali o Jehovovih pričah. Prosimo, sprejmite naše povabilo in nas obiščite v krajevni kraljestveni dvorani. Poglejte, kako potekajo naši shodi in kako si prizadevamo drugim govoriti o dobri novici, namreč o rajski zemlji pod Kristusovim kraljestvom. To je obljubil Bog. »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petrov 3:13) Odtlej so minila že mnoga stoletja. Obdobje čakanja se približuje svojemu koncu. To potrjujejo razmere v svetu. Ko ‚vidite, da se bliža dan Gospodov‘, je rekel apostol Pavel, ‚se opazujte med seboj, da se izpodbujate k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajte zbora svojega‘. (Hebrejcem 10:24, 25) Vabimo vas, da se sestajate z nami in tako upoštevate ta Pavlov nasvet.

Pravilno in napačno – kako se odločiti? KDO ima pravico postavljati merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno? To vprašanje se je postavilo že na samem začetku človeške zgodovine. Glede na poročilo v Bibliji, v Prvi Mojzesovi knjigi, je Bog neko drevo, ki je rastlo v edenskem vrtu, poimenoval »drevo spoznanja dobrega in hudega«. (1. Mojzesova 2:9) Adamu in Evi je naročil, naj ne jesta sadov s tega drevesa. Toda Božji sovražnik, Satan Hudič, je namigoval, da se jima bodo ‚odprle‘ oči in bosta postala »kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo«, če bosta jedla s tega drevesa. (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:1, 5; Razodetje 12:9) Adam in Eva sta se znašla pred odločitvijo – ali naj sprejmeta Božja merila za to, kaj je dobro in kaj hudo, ali naj ravnata po svoje? (1. Mojzesova 3:6) Odločila sta se, da ne bosta ubogala Boga in bosta jedla od tega drevesa. Kaj sta s tem preprostim dejanjem pokazala? Pravzaprav sta z nespoštovanjem omejitev, ki jima jih je postavil Bog, trdila, da bo zanju in za njune potomce boljše, če si bodo sami postavljali merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno. Kako uspešno je človeštvo, ko skuša pri določanju meril prevzeti vlogo Boga? Različna mnenja Encyclopædia Britannica navaja nauke znanih mislecev iz preteklih stoletij in nato pojasnjuje, da so vse od časa grškega filozofa Sokrata pa do 20. stoletja potekale »nenehne razprave glede tega, kaj pravzaprav je dobrota in kakšna so merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno«. Sofisti so bili denimo znana skupina grških učenjakov v petem stoletju pr. n. št. Učili so, da merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno, določa priljubljeno mnenje. Eden od njih je dejal: »Kar koli se ljudem v nekem mestu zdi pravilno in v redu, je zanje pravilno in v redu, vse dokler se jim tako zdi.« Potemtakem bi moral Jodie, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, denar obdržati, saj bi večina v njegovi okolici oziroma »mestu« najbrž storila enako. Immanuel Kant, ugleden filozof iz 18. stoletja, pa je menil drugače. V reviji Issues in Ethics piše: »Immanuel Kant in drugi njegovi somišljeniki [. . .] so se osredotočali na to, da se ima vsak posameznik pravico sam odločiti«. Po tej filozofiji bi bilo povsem od Jodieja odvisno, kaj bi storil, vse dokler ne bi kršil pravic drugih. Ne bi smel dovoliti, da bi mnenje večine določalo njegova merila. Kako je torej Jodie rešil svojo dilemo? Izbral je tretjo možnost. Upošteval je nauk Jezusa Kristusa, čigar moralna merila hvalijo tako kristjani kot nekristjani. Jezus je učil: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Matej 7:12) Jodie je svoji stranki na njeno presenečenje izročil 82.000 dolarjev. Ko so ga vprašali, zakaj jih ni vzel, je pojasnil, da je Jehovova priča, ter rekel: »Denar ni bil moj.« Resno je vzel Jezusove besede v Matejevem evangeliju 19:18, kjer piše: »Ne kradi.« Ali je priljubljeno mnenje zanesljivo vodilo? Nekateri ljudje bodo verjetno rekli, da je bil Jodie neumen, ker je bil tako pošten. Toda priljubljeno mnenje ni zanesljivo vodilo. Denimo da bi živeli v družbi, v kateri bi večina verjela, da je žrtvovanje otrok sprejemljivo, kakor so to menile nekatere skupnosti v preteklosti. Ali bi bilo zaradi tega takšno ravnanje pravilno? (2. kraljev 16:3) Kaj pa, če bi se rodili v družbi, ki bi imela kanibalizem za nekaj krepostnega? Ali bi to pomenilo, da uživanje človeškega mesa pravzaprav ni nič napačnega? To, da je neko ravnanje priljubljeno, še ne pomeni, da je pravilno. Pred to zanko je že pred davnimi časi svarila Biblija z besedami: »Ne potegni z množico, da bi delal zlo.« (2. Mojzesova 23:2) Jezus Kristus je odkril še en razlog, zakaj bi morali biti previdni, preden bi priljubljeno mnenje postalo naše vodilo za to, kaj je pravilno in kaj napačno. Razkril je, da je Satan »vladar tega sveta«. (Janez 14:30; Luka 4:6) Satan svoj položaj uporablja, da zapeljuje »vso naseljeno zemljo«. (Razodetje 12:9) Če torej vaša merila za to, kaj je pravilno in kaj napačno, temeljijo zgolj na tem, kar je priljubljeno, morda prevzemate Satanov pogled na moralo, to pa bi bilo vsekakor pogubno. Ali lahko zaupamo lastni presoji? Ali naj bi torej vsak sam odločal, kaj je pravilno in kaj napačno? V Bibliji beremo: »Na umnost svojo [. . .] se ne zanašaj.« (Pregovori 3:5) Zakaj ne? Zato, ker imamo vsi ljudje prirojeno hibo, ki lahko našo presojo popači. Ko sta se Adam in Eva uprla Bogu, sta prevzela merila sebičnega izdajalca Satana in ga izbrala za svojega duhovnega očeta. Nato sta na potomce prenesla svojo osebnostno potezo – varljivo srce, ki sicer zna prepoznati, kaj je pravilno, vendar pa se raje nagiba k napačnemu. (1. Mojzesova 6:5; Rimljanom 5:12; 7:21–24) V Encyclopædii Britannici glede etike piše: »Ne zdi se presenetljivo, da ljudje sicer vedo, kakšno ravnanje je moralno pravilno, toda namesto tega naredijo, kar jim osebno koristi. Kako takšnim ljudem dopovedati, naj delajo to, kar je prav, je že od nekdaj velik problem etike na Zahodu.« V Bibliji pravilno piše: »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?« (Jeremija 17:9) Ali bi zaupali nekomu, ki je znan po tem, da vara in ravna popačeno? Na srečo so se tudi tisti, ki ne verjamejo v Boga, sposobni vesti krepostno in si lahko pridobijo praktična in spoštovanja vredna etična merila. Toda pogosto so plemenita načela, ki so del njihovih vrednot, zgolj odsev moralnih meril iz Biblije. Čeprav takšni posamezniki morda zanikajo obstoj Boga, pa njihove zamisli kažejo, da so že po naravi sposobni odsevati Božjo osebnost. To dokazuje, da je bil človek na začetku ustvarjen »po Božji podobi«, kakor to odkriva Biblija. (1. Mojzesova 1:27; Apostolska dela 17:26–28) Apostol Pavel je rekel: »Prav ti dokazujejo, da je vsebina postave zapisana v njihovem srcu.« (Rimljanom 2:15) Seveda je ena stvar vedeti, kaj je pravilno, povsem nekaj drugega pa je imeti moralno moč to tudi narediti. Kako si lahko posameznik pridobi potrebno moralno moč? Glede na to, da človeka k dejanjem spodbuja srce, lahko to moč pridobi tako, da razvija ljubezen do Avtorja Biblije, Boga Jehova. (Psalm 25:4, 5) Najti moč, da bi delali dobro Prvi korak k temu, da bi se naučili ljubiti Boga, je ta, da odkrijemo, kako razumne in praktične so njegove zapovedi. »Ljubezen do Boga namreč pomeni to,« pravi apostol Janez, »da izpolnjujemo njegove zapovedi; pa vendar njegove zapovedi niso v breme.« (1. Janezovo 5:3) V Bibliji so na primer praktični nasveti, ki lahko mladim pomagajo razlikovati pravilno od napačnega, ko se odločajo o tem, ali naj pijejo alkoholne pijače, uživajo droge oziroma imajo spolne odnose pred poroko. Biblija lahko poročenim parom pomaga sprevideti, kako naj rešujejo nesoglasja, staršem pa ponuja smernice za vzgojo otrok.* Biblijska moralna merila lahko koristijo mladim in starim, ne glede na njihovo družbeno ali kulturno ozadje oziroma izobrazbo. Prav kakor si z uživanjem hranljivih obrokov pridobite moč za delo, si z branjem Božje Besede pridobite moč, da lahko živite po Božjih merilih. Jezus je Božje izreke primerjal z življenjsko pomembnim kruhom. (Matej 4:4) Poleg tega je rekel: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 4:34) Jezusu je to, da se je hranil iz Božje besede, pomagalo, da se je lahko upiral skušnjavam in se modro odločal. (Luka 4:1–13) Sprva se vam bo morda zdelo težko, da se duhovno hranite iz Božje Besede in sprejmete Božja merila. Toda spomnite se na čas, ko ste bili še otrok in mogoče niste radi jedli hrane, ki vam je koristila. Da bi odrasli, ste se morali naučiti uživati takšno zdravo hrano. Enako morda potrebujete čas, da se navadite na Božja merila. Če boste vztrajali, jih boste vzljubili in postali duhovno močni. (Psalm 34:8; 2. Timoteju 3:15–17) Naučili se boste zaupati Jehovu, kar vas bo vzgibavalo k temu, da delate »dobro«. (Psalm 37:3) Morda se nikoli ne boste znašli v okoliščinah, v kakršnih se je Jodie. Kljub temu morate vsak dan sprejemati tako majhne kot velike odločitve, ki so povezane z etičnimi merili. Zato vas Biblija spodbuja: »Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.« (Pregovori 3:5, 6) To, da se učite zaupati Jehovu, vam ne bo koristilo samo danes, temveč vam bo odprlo tudi možnost, da živite večno, saj poslušnost Bogu Jehovu vodi v življenje. (Matej 7:13, 14)

Tvoja stvar.

Kaj Sveto pismo pravi glede transfuzij? Sveto pismo odgovarja Sveto pismo prepoveduje uživanje krvi. Torej ne bi smeli sprejeti polne krvi ali katere od njenih osnovnih sestavin v kateri koli obliki, najsibo s hrano ali transfuzijo. Razmislite o naslednjih svetopisemskih stavkih: 1. Mojzesova 9:4. Bog je po vesoljnem potopu Noetu in njegovi družini dovolil jesti meso živali, vendar jim je zapovedal, naj ne jedo krvi. Noetu je rekel: »Samo mesa z njegovo dušo, to je z njegovo krvjo, ne smete jesti.« Ta zapoved od takrat naprej velja za vse človeštvo, saj smo vsi ljudje Noetovi potomci. 3. Mojzesova 17:14. »Ne smete uživati krvi nobenega živega bitja. Kri je namreč duša vsakega živega bitja. Vsak, ki bi jo užival, bo iztrebljen.« Z Božjega gledišča je v krvi duša živega bitja oziroma njegovo življenje in to pripada Bogu. Ta zakon je bil resda dan samo izraelskemu narodu, vendar pokaže, kako resno je Bog gledal na prepoved uživanja krvi. Apostolska dela 15:20. »Naj se zdržujejo [...] krvi.« Bog je dal kristjanom enako zapoved, kot jo je dal Noetu. Zgodovina kaže, da so zgodnji kristjani zavračali uživanje polne krvi, tudi kadar je bila ponujena kot zdravilo. Zakaj nam Bog zapoveduje, naj se zdržujemo krvi? Obstajajo tehtni zdravstveni razlogi, zakaj naj ne bi sprejeli transfuzije krvi. Toda za Božjo zapoved, naj se zdržujemo krvi, obstaja še pomembnejši razlog, in sicer da je to, kar kri predstavlja, za Boga sveto. (3. Mojzesova 17:11; Kološanom 1:20) Zakaj Jehovove priče ne sprejemate transfuzije krvi? Splošno razširjene zmote Zmota: Jehovove priče ne verjamejo v medicino oziroma v zdravljenje. Dejstvo: Zase in za svojo družino želimo najboljšo možno zdravstveno oskrbo. Kadar imamo težave z zdravjem, se obrnemo na zdravnike, ki znajo nuditi zdravstveno in kirurško oskrbo brez uporabe krvi. Cenimo napredek na področju medicine. Pravzaprav se brezkrvne terapije, ki so jih razvili zaradi pacientov, ki so Jehovove priče, sedaj uporabljajo v dobro vseh. V mnogih državah ima lahko sedaj vsak pacient možnost, da se ogne s transfuzijo povezanim tveganjem, na primer boleznim, ki se prenašajo s krvjo, imunološkim reakcijam in človeškim napakam. Zmota: Jehovove priče verjamejo, da bo vera posameznika ozdravila bolezni. Dejstvo: Ne izvajamo zdravljenja z vero. Zmota: Nesprejemanje transfuzije krvi je zelo drago. Dejstvo: Zdravljenje brez transfuzije krvi je stroškovno ugodno. * Zmota: Mnogi Priče, med njimi so tudi otroci, vsako leto umrejo, zato ker zavračajo transfuzijo krvi. Dejstvo: Ta izjava je popolnoma neutemeljena. Kirurgi redno izvajajo tudi bolj zapletene posege, kot na primer operacije na srcu, ortopedske operacije in presaditve organov, ne da bi pri tem pacientom dali transfuzijo. * Pacienti, ki niso prejeli transfuzije, med katerimi so tudi otroci, pogosto okrevajo enako dobro ali celo bolje kot tisti, ki so jo prejeli. * V vsakem primeru pa nihče ne more z gotovostjo trditi, da bo pacient umrl, ker je zavrnil kri, ali da bo preživel, ker jo je sprejel. Zakaj Jehovove priče ne sprejemamo transfuzije? To vprašanje je povezano z našo vero, ne pa z medicino. Tako Stara zaveza kot tudi Nova jasno zapovedujeta, naj se zdržujemo krvi. (1. Mojzesova 9:4; 3. Mojzesova 17:10; 5. Mojzesova 12:23; Apostolska dela 15:28, 29) Poleg tega kri z Božjega stališča predstavlja življenje. (3. Mojzesova 17:14) Zato naša odločitev, da ne bomo sprejeli krvi, ni povezana le s poslušnostjo Bogu, ampak tudi s spoštovanjem do njega kot vira življenja. Stališče se spreminja Zapletene kirurške posege je možno uspešno opraviti tudi brez transfuzije krvi. Nekoč so zdravstveni delavci na splošno na metode za zmanjšanje potrebe po transfuziji, imenovane tudi brezkrvna medicina, gledali kot na ekstremistične, celo samomorilske, toda to se v zadnjih letih spreminja. Na primer, leta 2004 je v članku, ki je izšel v publikaciji, namenjeni izobraževanju zdravnikov, pisalo: »Mnoge tehnike, ki so jih razvili z namenom, da bi zdravili Jehovove priče, bodo v naslednjih letih postale stalna praksa.« * V članku, ki je leta 2010 izšel v reviji Heart, Lung and Circulation, je pisalo: »‚Brezkrvna kirurgija‘ ne bi smela biti omejena samo na J[ehovove] p[riče], ampak bi morala postati sestavni del vsakodnevne kirurške prakse.« Na tisoče zdravnikov po vsem svetu sedaj uporablja tehnike za čim manjšo izgubo krvi, zato da lahko zapletene operacije opravijo brez transfuzije. Takšne alternativne tehnike se uporabljajo celo v državah v razvoju, zahtevajo pa jih tudi številni pacienti, ki niso Jehovove priče.

Gold, stara sem 84 let, 10 let sem že vdova, poročena pa sem bila 50 let. Še kaj?

Ali je napačno uživati alkoholne pijače?»Pridelujemo vino, ki nas osrečuje, olivno olje, ki nas razveseljuje, in pečemo kruh, ki nam daje moč.« (Psalm 104:15, Good News Translation) KAJ PRAVIJO LJUDJE: V številnih domovih je uživanje alkoholnih pijač običajen in pomemben del obroka. V drugih domovih pa so močno proti pitju alkohola. Zakaj tako različna gledišča? Na ljudi vplivajo raznovrstni dejavniki, kot so na primer kultura, zdravje in vera. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo obsoja pijančevanje in prekomerno pitje, ne obsoja pa zmernega uživanja alkohola. (1. Korinčanom 6:9, 10) Že v davnini so moški in ženske, ki so častili Boga, pili vino – pijačo, ki je v Svetem pismu omenjena več kot dvestokrat. (1. Mojzesova 27:25) V Pridigarju 9:7 piše: »Z veseljem jej svoj kruh in veselega srca pij svoje vino.« Ker vino prispeva k veselemu vzdušju, so ga običajno stregli tudi na praznovanjih, kot so na primer svatbe. Ravno na takšni svatbi je Jezus Kristus naredil svoj prvi čudež – vodo je spremenil v »dobro vino«. (Janez 2:1–11) Vino se je uporabljalo tudi v zdravstvene namene. (Luka 10:34; 1. Timoteju 5:23) Ali je v Svetem pismu določeno, koliko naj bi popili? Ne sužnjujte »mnogemu vinu«. (Titu 2:3) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: Nešteto družin leto za letom trpi, ker en starš ali oba zlorabljata alkohol. Prekomerno pitje prav tako prispeva k številnim padcem in drugim nesrečam, tudi prometnim. Poleg tega lahko dolgotrajna zloraba alkohola poškoduje možgane, srce, jetra in želodec. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Zmernost v uživanju hrane in pijače je temeljna Božja zahteva. (Pregovori 23:20; 1. Timoteju 3:2, 3, 8) Bog tudi na tem področju ne odobrava pomanjkanja samoobvladanja. Sveto pismo pravi: »Vino je zasmehovalec in opojna pijača razgrajač; tisti, ki zaradi nje zablodi, ni moder.« (Pregovori 20:1) Med drugim lahko nemodri zablodijo oziroma zaidejo s poti zato, ker zaradi alkohola pozabijo na svoja moralna merila. V Ozeju 4:11 piše, da »vino in mošt« jemljeta pamet. John je to spoznal po težji poti. * Po prepiru z ženo je šel v hotel, se napil in zagrešil prešuštvo. Vse to je kasneje močno obžaloval in sklenil, da tega ne bo naredil nikoli več. Zloraba alkohola nam lahko škodi v fizičnem, moralnem in duhovnem pogledu. Sveto pismo pravi, da pijanci ne bodo dobili večnega življenja. (1. Korinčanom 6:9, 10) Kdaj ni primerno uživati alkohola? »Razumni ljudje bodo videli, da se bližajo težave, in se jim bodo ognili, nepremišljen človek pa bo rinil vanje in to kasneje obžaloval.« (Pregovori 22:3, Good News Translation) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: V World Book Encyclopedii piše: »Alkohol je močna droga.« Torej bi lahko bilo v nekaterih okoliščinah ali trenutkih celo zmerno pitje alkohola nemodro. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Ljudje pogosto rinejo v težave s tem, da pijejo alkohol, ko za to ni pravi čas. »Vse ima svoj čas,« pravi Sveto pismo. Torej obstaja tudi čas, ko se alkoholne pijače ne uživajo. (Pridigar 3:1) Na primer, morda posameznik po zakonu ni dovolj star, da bi smel piti alkohol. Morda je zdravljeni alkoholik ali pa jemlje zdravila, ki lahko imajo ob sočasnem uživanju alkohola nevarne posledice. Za mnoge je neprimeren »čas« za uživanje alkohola takrat, ko se odpravljajo v službo ali ko so na delovnem mestu, še posebej, če delajo z nevarnimi stroji. Modri ljudje na življenje in zdravje zagotovo gledajo kot na dragocena darova od Boga. (Psalm 36:9) Če ju cenimo, potem bo naše stališče do alkohola temeljilo na svetopisemskih načelih.

Ali je večno življenje mogoče? Ta članek obravnava vprašanja, ki si jih morda zastavljate, in pokaže, kje v Svetem pismu lahko dobite odgovore nanje. Jehovove priče se bodo o njih z veseljem pogovorili z vami. 1. Zakaj je naše življenje tako kratko? Nekatere želve živijo 150 let, nekatera drevesa pa kar 3000 let. Po drugi strani pa je življenjska doba človeka precej krajša. Vendar je lahko naše življenje veliko bolj smiselno od življenja želve ali drevesa. Bog Jehova nas je ustvaril s sposobnostjo, da uživamo v glasbi, športu, hrani, učenju, potovanju in spoznavanju drugih ljudi. V srce nam je položil željo po večnem življenju. (Beri Pridigar 3:11.) 2. Ali je večno življenje res mogoče? Jehova živi večno, zato ne bo nikoli umrl. Je vir življenja in lahko ljudem podeli večno življenje. (Psalm 36:9; Habakuk 1:12) Poleg tega je obljubil, da bo dal večno življenje tistim, ki so mu poslušni. Povzročil bo, da se bodo ljudje začeli pomlajevati oziroma se ne bodo več starali. (Beri Job 33:24, 25; Izaija 25:8; 33:24.) Jezus je s svojimi mogočnimi deli pokazal, da lahko zaupamo Božji obljubi o večnem življenju v popolnem zdravju. Ljudi je ozdravil najrazličnejših bolezni in celo obujal mrtve. (Beri Luka 7:11–15, 18, 19, 22.) 3. Kdaj bo večno življenje postalo resničnost? Bog hoče, da bi živeli večno, vendar ne v svetu, ki je poln zatiranja in nasilja, temveč na rajski zemlji. Želi, da bi se počutili varno. (Psalm 37:9, 29; Izaija 65:21, 22) Ko bo zemlja spremenjena v raj, bo na milijone tistih, ki so umrli, obujenih v življenje. Večno bodo živeli samo tisti obujeni ljudje, ki se bodo odločili častiti Boga in mu bodo poslušni. (Beri Luka 23:42, 43; Janez 5:28, 29.) 4. Kako si lahko pridobimo večno življenje? Spoznavanje Boga je vredno truda. Neskončno življenje lahko dobimo samo od Boga. Zato je za nas dobro, da ga spoznavamo in se mu tako bližamo. Sveto pismo spoznavanje Boga primerja z uživanjem hrane. (Matej 4:4) Uživanje hrane je prijetno, toda priti do nje in jo pripraviti terja trud. Podobno je tudi z duhovno hrano. Toda kaj bi lahko bilo koristnejše od tega, da se bližamo Bogu in si pridobimo večno življenje? (Beri Luka 13:23, 24; Janez 6:27; 17:3.)

POMOČ ZA DRUŽINE | ZAKONSKA ZVEZA Kako odpustiti 00:0005:21 TEŽAVA Kadar se z zakoncem spreta, pogosto prikličeta na dan preteklost in pogrevata stare zamere, ki bi morale biti rešene že davno. Zakaj? Eden od vaju, ali pa kar oba morda ne znata odpustiti. Tega se lahko naučite. Vendar najprej razmislite, zakaj si morda zakonca tako težko odpustita. ZAKAJ DO TEGA PRIDE Premoč. Nekateri možje in žene nočejo odpustiti, ker hočejo v nekem smislu obdržati premoč nad zakoncem. Potem, ko pride do spora, izkoristijo pretekle dogodke kot adut, s katerim držijo zakonca v primežu. Zamera. Brazgotine, ki so nastale ob kakšnem preteklem žaljivem ravnanju, se lahko dolgo celijo. Zakonec morda res reče »Odpustim ti«, toda še naprej goji zamero zaradi tega, kar se je zgodilo – mogoče si celo želi, da bi vrnil milo za drago. Razočaranje. Nekateri ljudje se poročijo v trdnem prepričanju, da bodo živeli kakor v pravljici. In ko potem pride do nesporazumov, vztrajajo pri svojem in se čudijo, kako neki lahko ta, za katerega so mislili, da je njihova »sorodna duša«, drugače gleda na stvari. Zaradi nestvarnih pričakovanj se lahko človek bolj nagiba k temu, da išče napake, manj pa k temu, da odpušča. Zgrešen pogled. Številni zakonci nočejo odpustiti, ker imajo zgrešen pogled na to, kaj odpuščanje v resnici pomeni. Na primer: Če bom odpustil, bom zmanjšal težo napake. Če bom odpustil, bom moral pozabiti, kar se je zgodilo. Če bom odpustil, bom dovolil, da se bo z menoj še naprej grdo ravnalo. Odpuščanje dejansko ne pomeni nič od naštetega. Toda to vseeno utegne biti težko – še zlasti v tesni zvezi med možem in ženo. KAJ LAHKO STORITE Skušajte razumeti, kaj zajema odpuščanje. V Svetem pismu beseda »odpustiti« včasih pomeni »pustiti za sabo«. Zato ni nujno, da morate takrat, ko odpustite, vedno pozabiti, kar se je zgodilo, ali zmanjšati težo napake. Včasih odpustiti pomeni, da stvar enostavno pustite za seboj v svoje dobro in v dobro svojega zakona. Bodite pozorni na to, kakšne so posledice, če ne odpustite. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je lahko človek zaradi pestovanja zamere bolj izpostavljen številnim fizičnim in čustvenim težavam, med drugim depresiji in visokemu krvnemu tlaku – da ne omenimo, kako takšno ravnanje škodi zakonu. Zato v Svetem pismu upravičeno piše: »Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte.« (Efežanom 4:32) Bodite pozorni na to, kakšne so koristi, če odpustite. Če sta si zakonca pripravljena odpuščati, si kažeta, da zaupata v motive drug drugega in da ne sestavljata seznama napak. To jima potem pomaga ustvarjati okolje, v katerem lahko obvladujeta zamero in rasteta v ljubezni. (Svetopisemsko načelo: Kološanom 3:13) Bodite stvarni. Lažje je odpuščati, kadar zakonca sprejmete takšnega, kakršen je, z vsemi njegovimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. »Kadar se osredinjate na to, česa nimate, zlahka pozabite, kaj vse imate,« piše v knjigi Fighting for Your Marriage. »Na kaj bi bili raje osredinjeni sedaj, ko ste poročeni?« Ne pozabite, nihče ni popoln – niti vi ne. (Svetopisemsko načelo: Jakob 3:2) Bodite razumni. Naslednjič, ko vas bo prizadelo kaj, kar je vaš zakonec rekel ali naredil, se vprašajte: »Ali je to res tako pomembno? Ali moram zahtevati opravičilo ali pa bi lahko to preprosto spregledal in šel naprej?« (Svetopisemsko načelo: 1. Petrovo 4:8) Če je treba, se pogovorite. Mirno pojasnite, kaj vas je prizadelo in zakaj se tako počutite. Ne pripisujte slabih motivov oziroma ne dajajte dogmatičnih izjav, saj se bo zakonec samo pričel braniti. Zgolj povejte, kako so njegova dejanja vplivala na vas. KLJUČNI SVETOPISEMSKI STAVKI »Prenašajte se med seboj in si velikodušno odpuščajte, če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu.« (Kološanom 3:13) »Vsi mi namreč velikokrat grešimo.« (Jakob 3:2) »Ljubezen pokriva množico grehov.« (1. Petrovo 4:8) KO SE JE TREBA OPRAVIČITI Če ste zakonca kakor koli prizadeli, se mu iskreno opravičite. Tudi če se ne strinjate z njegovim mnenjem, ga lahko prosite, da vam odpusti, ker ste s svojim ravnanjem prizadeli njegova čustva. Če si boste močno prizadevali, da ne bi ponovili iste napake, si bo zakonec pridobil zaupanje, da je bilo vaše opravičilo iskreno.

Kaj je smisel življenja? Sveto pismo odgovarja Vprašanje o smislu življenja si lahko človek zastavlja na različne načine, kot na primer »Zakaj smo tukaj?« ali »Ali ima moje življenje smisel?«. Sveto pismo pokaže, da je smoter našega življenja to, da spletemo prijateljstvo z Bogom. Razmislite o naslednjih temeljnih resnicah, ki jih odkriva Sveto pismo. Bog je naš Stvarnik. V Svetem pismu piše: »On [bog] nas je naredil, ne pa mi sami sebe.« (Psalm 100:3; Razodetje 4:11) Bog je vse, kar je ustvaril, tudi nas ljudi, ustvaril z nekim namenom. (Izaija 45:18) Bog nas je ustvaril z »duhovnimi potrebami«, h katerim spada tudi želja, da bi našli smisel življenja. (Matej 5:3) Hoče, da je ta naša želja potešena. (Psalm 145:16) Svoje duhovne potrebe zadovoljimo tako, da spletemo prijateljstvo z Bogom. Čeprav se morda komu zamisel, da smo lahko Božji prijatelji, zdi nemogoča, pa nas Sveto pismo spodbuja: »Približajte se Bogu, in se vam bo približal.« (Jakob 4:8; 2:23) Da bi postali Božji prijatelji, moramo živeti v skladu z namenom, ki ga ima za nas. Sveto pismo nam ta namen odkriva v Pridigarju 12:13: »Spoštuj Boga in ubogaj njegove zapovedi, saj smo bili za to tudi ustvarjeni.« (Good News Translation) V prihodnosti bomo lahko popolnoma zaživeli v skladu z namenom, ki ga ima Bog za nas, ko bo odstranil trpljenje in svojim prijateljem, ki ga častijo, podaril večno življenje. (Psalm 37:10, 11)

Kaj je smisel življenja? Sveto pismo odgovarja Vprašanje o smislu življenja si lahko človek zastavlja na različne načine, kot na primer »Zakaj smo tukaj?« ali »Ali ima moje življenje smisel?«. Sveto pismo pokaže, da je smoter našega življenja to, da spletemo prijateljstvo z Bogom. Razmislite o naslednjih temeljnih resnicah, ki jih odkriva Sveto pismo. Bog je naš Stvarnik. V Svetem pismu piše: »On [bog] nas je naredil, ne pa mi sami sebe.« (Psalm 100:3; Razodetje 4:11) Bog je vse, kar je ustvaril, tudi nas ljudi, ustvaril z nekim namenom. (Izaija 45:18) Bog nas je ustvaril z »duhovnimi potrebami«, h katerim spada tudi želja, da bi našli smisel življenja. (Matej 5:3) Hoče, da je ta naša želja potešena. (Psalm 145:16) Svoje duhovne potrebe zadovoljimo tako, da spletemo prijateljstvo z Bogom. Čeprav se morda komu zamisel, da smo lahko Božji prijatelji, zdi nemogoča, pa nas Sveto pismo spodbuja: »Približajte se Bogu, in se vam bo približal.« (Jakob 4:8; 2:23) Da bi postali Božji prijatelji, moramo živeti v skladu z namenom, ki ga ima za nas. Sveto pismo nam ta namen odkriva v Pridigarju 12:13: »Spoštuj Boga in ubogaj njegove zapovedi, saj smo bili za to tudi ustvarjeni.« (Good News Translation) V prihodnosti bomo lahko popolnoma zaživeli v skladu z namenom, ki ga ima Bog za nas, ko bo odstranil trpljenje in svojim prijateljem, ki ga častijo, podaril večno življenje. (Psalm 37:10, 11)

TEMA Z NASLOVNICE Kako v sebičnem svetu vzgojiti otroke v obzirne ljudi LJUDEM se vsak dan ponudijo neštete priložnosti, da bi za druge storili kaj dobrega. Vendar se zdi, da mnogi mislijo samo nase. Dokaze za to lahko vidite praktično vsepovsod – od brezvestnega goljufanja do agresivne vožnje, od surovega govorjenja do izbruhov jeze. Takšno sebičnost je opaziti tudi v mnogih družinah. Nekateri se denimo razvežejo od svojega zakonca preprosto zato, ker menijo, da si »zaslužijo nekaj boljšega«. Celo nekateri starši v svoje otroke nehote zasejejo sebičnost. Kako pa? Tako da ugodijo vsaki otrokovi kaprici, obotavljajo pa se ga kakor koli disciplinirati. Po drugi strani mnogi starši učijo svoje otroke, naj dajejo prednost drugim, in jim s tem zelo koristijo. Za otroke, ki so pozorni do drugih, je več verjetnosti, da bodo imeli prijatelje ter kvalitetne in trajne odnose z ljudmi. Bolj verjetno je tudi, da bodo zadovoljnejši. Zakaj? Zato ker, kot pravi Sveto pismo, »dajati osrečuje bolj kakor prejemati«. (Apostolska dela 20:35) Kako lahko kot starši pomagate svojim otrokom, da bodo imeli koristi od tega, da so prijazni, in da bodo pazili na to, da se ne bi okužili z vase zagledano miselnostjo, ki je splošno razširjena? Poglejmo si tri napake staršev, s katerimi utegnejo v otrocih podžigati sebičnost, pa tudi to, kako se tem napakam lahko ognejo. 1. Pretirano hvaljenje Težava. Strokovnjaki opažajo zaskrbljujoč trend: Mnogi mladi pridejo na trg delovne sile z močnim občutkom, da jim marsikaj kar samoumevno pripada, s prepričanjem, da bodo vsekakor uspešni, pa četudi za to naredijo bore malo ali pa sploh nič. Nekateri si domišljajo, da bodo v službi hitro napredovali, ne da bi jim bilo sploh treba obvladati svoj poklic. Drugi pa so prepričani, da so nekaj posebnega in da si zaslužijo, da ljudje z njimi tako tudi ravnajo. Ko pa dojamejo, da okolica ne misli tako, jih to močno potre. Iz česa to izvira. Včasih je treba razlog za to, da ima človek previsoko mnenje o sebi, iskati v njegovem otroštvu. Na nekatere starše na primer pretirano vpliva gibanje za samospoštovanje, ki je postalo priljubljeno v zadnjih desetletjih. Nazori tega gibanja so videti prepričljivi: Če otrokom koristi malo pohvale, jim bo veliko pohvale še bolj. Po drugi strani pa zagovarja prepričanje, da roditelj otroku s tem, da mu pokaže kakršno koli neodobravanje, samo jemlje pogum. To v družbi, ki ima za svoje poslanstvo krepiti samospoštovanje, velja za šolski primer neodgovornega starševstva. V starše vcepljajo miselnost, da pri svojih otrocih ne bi smeli nikoli povzročiti tega, da bi imeli slab občutek o sebi. Zato so mnogi očetje in mame začeli svoje otroke neprestano obsipavati s pohvalami, celo takrat, ko ti ne storijo ničesar zares pohvale vrednega. Vsak še tako majhen dosežek proslavijo, vsako še tako veliko napako pa spregledajo. Ti starši so prepričani, da si bodo njihovi otroci pridobili samospoštovanje samo, če se za njihova slaba dejanja ne bodo zmenili, vse drugo pa bodo pohvalili. To, da se otroci dobro počutijo v svoji koži, je postalo pomembnejše od tega, da bi se naučili doseči v življenju kaj, zaradi česar bi se v resnici lahko dobro počutili. Kaj pravi Sveto pismo. Sveto pismo priznava, da je človeka povsem primerno pohvaliti, kadar si to zasluži. (Matej 25:19–21) Če pa starši otroke pohvalijo samo zato, da bi se ti dobro počutili, si lahko pridobijo izkrivljen pogled nase. V Svetem pismu ustrezno temu piše: »Če namreč kdo misli, da je kaj, ko v resnici ni nič, zavaja sam sebe.« (Galačanom 6:3) Zato Sveto pismo staršem naroča: »Svojim otrokom ne odrekaj discipliniranja. S svojo odločnostjo jih še ne boš ubil.« * (Pregovori 23:13, Contemporary English Version) Kaj lahko storite. Postavite si za cilj, da boste otroka disciplinirali, ko bo potrebno, in ga pohvalili, ko si bo to res zaslužil. Ne hvalite ga samo zato, da se bo dobro počutil v svoji koži. To najbrž niti ne bi delovalo. »Prava samozavest izvira iz tega, da človek razvija svoje talente in se nauči novih stvari,« piše v knjigi Generation Me, »ne pa iz tega, da mu kdo govori, da je čudovit že samo zato, ker obstaja.« »O sebi ne misli več, kot je treba misliti, temveč [. . .] o sebi misli razumno.« (Rimljanom 12:3) 2. Pretirano zaščitništvo Težava. Videti je, da mnogi mladi prihajajo na trg delovne sile zelo slabo pripravljeni na težave. Nekateri težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pričakovanjem. Doktor Joseph Allen v knjigi Escaping the Endless Adolescence na primer pripoveduje o mladeniču, ki je med razgovorom za službo povedal: »Imam občutek, da so nekatere naloge, ki spadajo k tej zaposlitvi, lahko včasih nekoliko dolgočasne, jaz pa se nočem dolgočasiti.« Avtor knjige dodaja: »Zdi se, da ni razumel, da prav k vsem zaposlitvam spadajo tudi nekatera dolgočasna opravila. Kako je mogoče, da je star že 23 let, pa tega še vedno ni dojel?« Iz česa to izvira. V zadnjih desetletjih med starši vlada trend, da morajo zaščititi svoje otroke pred vsakršnimi težavami. Ali se je vaša hčerka slabo odrezala pri testu? Posredujte in zahtevajte od učitelja, da ji da boljšo oceno. Ali je vaš sin dobil kazen za prometni prekršek? Plačajte jo namesto njega. Neuspela romantična zveza? Vso krivdo zvrnite na nekdanjega fanta oziroma dekle. Čeprav je povsem naravno, da starši želijo zaščititi svoje otroke, pa jim lahko s pretiranim zaščitništvom dajejo vtis, da jim ni treba prevzeti odgovornosti za svoja dejanja. »Namesto da bi se [takšni] otroci naučili prenesti bolečino in razočaranje ter se iz tega celo kaj naučili,« piše v knjigi Positive Discipline for Teenagers, »odrastejo v izredno sebične ljudi, prepričane, da jim svet in starši nekaj dolgujejo.« Kaj pravi Sveto pismo. Težave so del življenja. Pravzaprav v Svetem pismu piše: »Slabe stvari se [. . .] zgodijo vsakomur!« (Pridigar 9:11, Easy-to-Read Version) To velja tudi za dobre ljudi. Krščanski apostol Pavel denimo se je med svojim delovanjem znašel v prenekateri stiski. Vendar mu je spoprijemanje s težavami koristilo! Napisal je: »Naučil [sem se] v vsakršnih okoliščinah biti zadovoljen s tem, kar imam. [. . .] Naučil [sem se] skrivnosti glede tega, kako biti sit in kako biti lačen, kako živeti v obilju in kako trpeti pomanjkanje.« (Filipljanom 4:11, 12) Kaj lahko storite. Prizadevajte si ravnati po svetopisemskem načelu »Vsak od nas mora nositi svoje breme«, pri tem pa imejte v mislih stopnjo zrelosti vaših otrok. (Galačanom 6:5, CEV) Če vaš sin dobi kazen za prometni prekršek, je morda najboljše, da jo sam plača s svojim denarjem, bodisi z žepnino bodisi s plačo. Če se vaša hči slabo odreže pri testu, bi to morda moral biti zanjo alarm, da se bo naslednjič bolje pripravila. Če se je vaš sin razšel s svojim dekletom, ga potolažite, vendar mu ob primernem času tudi pomagajte razmisliti o vprašanjih, kot je »Ali ti je ta izkušnja pokazala, na katerih področjih bi morda moral postati zrelejši?«. Otroci, ki si prizadevajo rešiti svoje težave, postanejo zdržljivejši in samozavestnejši – pridobijo si torej lastnosti, ki si jih morda ne bi, če bi jih nekdo ves čas reševal iz težav. »Naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe.« (Galačanom 6:4) 3. Zasipavanje z materialnimi dobrinami Težava. V neki raziskavi, ki so jo opravili med mladimi odraslimi ljudmi, je 81 odstotkov anketiranih dejalo, da je najpomembnejši cilj njihove generacije »obogateti« – to se jim je zdelo daleč pomembnejše od »pomagati drugim«. Vendar pehanje za bogastvom ne prinaša zadovoljstva. Pravzaprav je omenjena raziskava pokazala, da so ljudje, ki se osredinjajo na gmotne dobrine, manj srečni in bolj depresivni. Splošno gledano imajo tudi več fizičnih in psihičnih problemov. Iz česa to izvira. Nekateri otroci odraščajo v družinah, ki so usmerjene v pridobitništvo. »Starši hočejo, da bi bili njihovi otroci srečni, otroci pa hočejo stvari,« piše v knjigi The Narcissism Epidemic. »Zato jim starši kupujejo stvari. In otroci so res srečni, vendar samo za kratek čas. Zatem pa hočejo še več stvari.« Seveda oglaševalska industrija z velikim veseljem želi potešiti to potrošniško lakoto. Širi zamisli, kot sta »Zaslužiš si najboljše« in »Ker si tega vreden«. Mnogi mladi so postali žrtev takšnih sporočil in so sedaj v dolgovih, saj ne morejo plačati reči, ki »si jih zaslužijo«. Kaj pravi Sveto pismo. Sveto pismo priznava, da denar potrebujemo. (Pridigar 7:12) Hkrati pa svari, da je »ljubezen do denarja [. . .] korenina najrazličnejših škodljivih reči«. Nato dodaja, da so si nekateri, ker so »gojili takšno ljubezen, [. . .] zadali mnogo bolečin«. (1. Timoteju 6:10) Sveto pismo nas ne spodbuja k temu, da bi si kopičili gmotno bogastvo, temveč da bi bili zadovoljni z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. (1. Timoteju 6:7, 8) »Tisti, ki so se odločili obogateti, pa padejo v skušnjavo in se ujamejo v zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje.« (1. Timoteju 6:9) Kaj lahko storite. Starši, preiščite svoje stališče do denarja in reči, ki jih lahko z njim kupite. Imejte jasno začrtan prednostni vrstni red in pomagajte otrokom storiti enako. V prej omenjeni knjigi The Narcissism Epidemic najdemo naslednje predloge: »Starši in otroci bi se lahko pogovorili o temah, kot so ‚Kdaj je pametno kupovati na razprodaji in kdaj to ni pametno?‘, ‚Kolikšna je obrestna mera?‘ in ‚Kdaj si nazadnje kupil kaj zato, ker je nekdo drug menil, da bi moral?‘.« Pazite, da ne boste skušali z materialnimi stvarmi pomesti pod preprogo družinskih težav, ki bi jih bilo treba rešiti. »Splošno znano je, da je zmanjševanje problemov z nakupovanjem gmotnih stvari povsem neučinkovita metoda,« piše v knjigi The Price of Privilege. »Problemov se je treba lotiti premišljeno, razumno in z empatijo, ne pa s čevlji in torbicami.

Ali učenjaki menijo, da je Jezus obstajal? Učenjaki imajo utemeljene razloge za mnenje, da je Jezus obstajal. Zgodovinarji prvega in drugega stoletja so omenjali Jezusa in zgodnje kristjane. Glede tega dejstva Encyclopædia Britannica (izdaja iz leta 2002) pravi: »Ta med seboj neodvisna poročila dokazujejo, da v starih časih celo nasprotniki krščanstva niso nikoli dvomili o tem, da je obstoj Jezusa zgodovinsko dejstvo, kar so prvič pričeli neutemeljeno spodbijati šele ob koncu 18., v 19. in na začetku 20. stoletja.« Leta 2006 je v knjigi Jesus and Archaeology pisalo: »Danes noben ugleden učenjak ne dvomi, da je živel Jud po imenu Jezus, Jožefov sin. Večina jih brez zadržkov priznava, da smo sedaj precej dobro seznanjeni z njegovimi dejanji in temeljnimi nauki.« Biblija Jezusa slika kot resnično osebo. V njej so zapisana imena njegovih prednikov in ožjih družinskih članov. (Matej 1:1; 13:55) Prav tako so v njej navedena imena pomembnih vladarjev, ki so bili Jezusovi sodobniki. (Luka 3:1, 2) Zaradi takšnih podrobnosti lahko raziskovalci preverijo točnost svetopisemskih poročil. Ali je svetopisemsko poročilo o Jezusovem življenju verodostojno? Sveto pismo odgovarja Biblijski pisec Luka je glede pisanja svojega poročila o Jezusovem življenju rekel, da je »vse od začetka natančno raziskal«. (Luka 1:3) Nekateri trdijo, da so bila poročila o Jezusovem življenju, ki so jih v svojih evangelijih zapisali Jezusovi sodobniki Matej, Marko, Luka in Janez, spremenjena nekje v četrtem stoletju. Vendar so na prelomu 20. stoletja v Egiptu našli dragocen fragment Janezovega evangelija. Sedaj je znan po imenu Rylandsov papirus 457 (P52) in ga hranijo v Knjižnici Johna Rylandsa v Manchestru v Veliki Britaniji. Ta papirus vsebuje to, kar je v današnji Bibliji napisano v Janezu 18:31–33, 37, 38. To je najstarejši obstoječi rokopisni fragment Krščanskih grških spisov. Mnogi učenjaki menijo, da je bil napisan okoli leta 125 n. št., kar je le približno četrt stoletja po nastanku izvirnika. Besedilo tega fragmenta se skoraj povsem ujema z besedili kasnejših rokopisov. Ali je bil Jezus samo dober človek? Sveto pismo odgovarja Jezus je bil več kot samo dober človek. Če nič drugega, se je izkazal za človeka, ki je najmočneje vplival na zgodovino človeštva. Razmislite o tem, kar sta o njem rekla slavna zgodovinarja in pisca: »Jezus iz Nazareta [...] je nedvomno najvplivnejša zgodovinska osebnost.« (H. G. Wells, angleški zgodovinar) »[Jezusovo] življenje je vplivnejše od življenja kogar koli, ki je kdaj živel na tem planetu, in njegov vpliv je vedno večji.« (Kenneth Scott Latourette, ameriški zgodovinar in pisec) Biblija odkriva, zakaj je imel Jezus večji vpliv na ljudi od katerega koli drugega dobrega človeka, ki je kdaj živel. Ko je Jezus svoje najbližje učence vprašal, kdo mislijo, da je, je eden od njih pravilno odgovoril: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Matej 16:16) Učimo se iz Božje Besede Kdo je Jezus Kristus? Ta članek obravnava vprašanja, ki si jih morda zastavljate, in pokaže, kje v Svetem pismu lahko dobite odgovore nanje. Jehovove priče se bodo o njih z veseljem pogovorili z vami. 1. Kdo je Jezus Kristus? Jezus je v nasprotju z vsemi drugimi ljudmi živel v nebesih kot duhovno bitje, preden se je rodil na zemlji. (Janez 8:23) Bil je Božje prvo stvarjenje in je pomagal pri ustvarjanju vsega drugega. Je edini, ki ga je Jehova ustvaril neposredno, zato se imenuje Božji »edinorojeni« Sin. Bil je Božji predstavnik, zato se imenuje tudi »Beseda«. (Janez 1:1–3, 14; beri Pregovori 8:22, 23, 30; Kološanom 1:15, 16.) 2. Zakaj je Jezus prišel na zemljo? Bog je poslal svojega Sina na zemljo tako, da je njegovo življenje prenesel iz nebes v maternico judovske device Marije. Jezus torej ni imel človeškega očeta. (Luka 1:30–35) Na zemljo je prišel zato, da bi 1. učil resnico o Bogu, 2. bil zgled v izpolnjevanju Božje volje in da bi 3. dal svoje popolno življenje v »odkupnino«. (Beri Matej 20:28; Janez 18:37.) 3. Zakaj potrebujemo odkupnino? Odkupnina je cena, ki jo kdo plača zato, da bi človeka osvobodil iz ujetništva. Smrt in staranje nista bila del Božjega prvotnega namena s človeštvom. Kako to vemo? Bog je prvemu človeku Adamu rekel, da bo umrl, če ne bo ubogal oziroma, kot temu pravi Sveto pismo, če bo grešil. Če Adam ne bi grešil, ne bi nikoli umrl. Čeprav se mu je življenje izteklo šele čez nekaj stoletij, je začel umirati tistega dne, ko ni poslušal Boga. (1. Mojzesova 2:16, 17; 5:5) Na vse svoje potomce je prenesel greh in kazen zanj, smrt. Tako zaradi Adama vsi ljudje umiramo in zato potrebujemo odkupnino. (Beri Rimljanom 5:12; 6:23.) 4. Zakaj je Jezus umrl? Kdo bi lahko za nas plačal odkupnino in nas s tem osvobodil smrti? Ko umremo, plačamo kazen samo za svoje grehe. Noben nepopoln človek ne more odplačati grehov drugih. (Beri Psalm 49:7–9.) Ker Jezus ni podedoval nepopolnosti od človeškega očeta, ni umrl zato, da bi plačal za lastne grehe, temveč za grehe drugih. Bog je poslal svojega Sina, da bi za nas umrl, s tem pa je pokazal svojo izjemno ljubezen do človeštva. Tudi Jezus je pokazal, da nas ima rad, s tem da je ubogal svojega Očeta in dal svoje življenje za naše grehe. (Beri Janez 3:16; Rimljanom 5:18, 19.) 5. Kaj Jezus dela sedaj? Jezus je s tem, da je ozdravljal bolne, obujal mrtve in dal svoje življenje, zato da bi ljudi rešil greha in smrti, pokazal, kaj bo v prihodnosti storil za vse poslušno človeštvo. (Luka 18:35–42; Janez 5:28, 29) Potem ko je umrl, ga je Bog obudil od mrtvih kot duhovno bitje. (1. Petrovo 3:18) Nato je ob Bogu na njegovi desni čakal, dokler ni od njega dobil oblasti, da začne vladati kot kralj nad vso zemljo. (Hebrejcem 10:12, 13) Sedaj vlada kot kralj v nebesih, njegovi sledilci na zemlji pa po vsem svetu razglašajo dobro novico. (Beri Daniel 7:13, 14; Matej 24:14.) Jezus bo kmalu uporabil svojo kraljevsko oblast in bo odstranil vse trpljenje in tiste, ki ga povzročajo. Milijoni, ki verujejo v Jezusa in ga ubogajo, bodo uživali življenje v raju na zemlji. (Beri Psalm 37:9–11)