Andreja Anda Jagodič

Ali so vse religije v čast Bogu? Verjetno ste pri novicah iz vsega sveta že kdaj slišali, da so ljudje v imenu religije storili kaj slabega. Vse religije ne izvirajo od pravega Boga. (Matej 7:15) Pravzaprav je velik del človeštva zaveden. (Beri 1. Janezovo 5:19.) Vendar pa Bog opazi iskrene ljudi, ki ljubijo to, kar je dobro in resnično. (Janez 4:23) Bog takšne ljudi vabi, naj spoznajo resnico, ki je zapisana v njegovi Besedi, Bibliji. (Beri 1. Timoteju 2:3–5.) Kako lahko prepoznate pravo religijo? Bog Jehova združuje ljudi iz mnogih religij tako, da jih uči resnico in to, da naj ljubijo drug drugega. (Miha 4:2, 3) Zato lahko pripadnike prave religije prepoznate po tem, da drug drugemu izkazujejo ljubezen. (Beri Janez 13:35.) Bog Jehova združuje vsakršne ljudi v pravem čaščenju. (Psalm 133:1) Pravi častilci imajo za temelj svojega verovanja Sveto pismo, poleg tega se tudi v življenju ravnajo po tej knjigi. (2. Timoteju 3:16) Spoštujejo Božje ime. (Psalm 83:18) Drugim govorijo, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo. (Daniel 2:44) Podobno kakor Jezus skrbijo, da njihova »luč sveti«, kar pomeni, da delajo dobro drugim. (Matej 5:16) Prave kristjane lahko prepoznamo po tem, da prijateljsko obiskujejo ljudi na njihovih domovih, zato da bi jim sporočili dobro novico o Božjem kraljestvu. (Beri Matej 24:14; Apostolska dela 5:42; 20:20.)

Kako je, če imaš depresijo? »PRI svojih 12 letih sem se nekega jutra zbudil, se usedel na rob postelje in se spraševal: ‚Ali bom danes umrl?‘« se spominja Janez *, ki je zapadel v hudo depresijo. Trideset let kasneje pravi: »Vsak dan svojega življenja se bojujem s to čustveno in duševno boleznijo.« Kot mladostnik se je počutil tako ničvrednega, da je raztrgal fotografije iz svojega otroštva. »Mislil sem, da nisem vreden niti tega, da bi se me spominjali,« pravi Janez. Vsi mi smo kdaj žalostni, zato bi lahko sklenili, da razumemo, kako je, če imaš depresijo. Toda kako je, če imaš klinično depresijo? Krut vsiljivec Klinična depresija ni trenuten naval melanholije, temveč je huda motnja, ki človeka pogosto ovira pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti. Na primer, Álvaro se več kot 40 let bojuje s »strahom, duševno zmedenostjo, tesnobo in globoko žalostjo«. Takole pravi: »Zaradi depresije me je zelo bremenilo to, kaj si drugi mislijo o meni. Vedno sem se čutil odgovornega za vse, kar je šlo narobe.« Pravi, da imaš pri depresiji »hudo bolečino, ne da bi vedel kje, strah te je, ne da bi vedel zakaj, in kar je najhuje, o tem niti najmanj ne želiš govoriti«. Sedaj je našel nekaj olajšanja. Pozna vzrok svojih simptomov. Pravi: »Ker vem, da imajo tudi drugi isti problem kot jaz, se počutim bolje.« Devetinštiridesetletna Maria iz Brazilije je imela zaradi depresije težave s spanjem, občutila je bolečine, bila je razdražljiva in »prevevali so jo občutki žalosti, za katere se je zdelo, da se ne bodo nikoli končali«. Ko so ji diagnosticirali depresijo, ji je odleglo, ker je izvedela za vzrok svojega trpljenja. »Toda potem sem postala še bolj zaskrbljena,« pojasnjuje, »zato ker depresijo razume tako malo ljudi in ker zbuja predsodke.« Ali obstaja razlog za žalost? Čeprav depresija včasih nastopi iz očitnega vzroka, pa v človekovo življenje pogosto vdre brez vnaprejšnjega opozorila. »Tvoje življenje brez jasnega razloga kar naenkrat zatemni oblak žalosti,« pravi Richard iz Južnoafriške republike. »Nihče, ki ga poznaš, ni umrl in nič pretresljivega se ni zgodilo. Kljub temu si potrt in ravnodušen. In ni stvari, ki bi pregnala ta oblak. Preplavljajo te občutki obupa, pa ne veš zakaj.« Depresija ni nič sramotnega. Vendar je bilo Ano iz Brazilije sram, ko so ji diagnosticirali depresijo. »Pravzaprav se osem let kasneje še vedno sramujem same sebe,« je dodala. Še posebej težko se spoprijema s svojo čustveno stisko. »Trpljenje je včasih tako hudo,« pojasnjuje, »da čutim fizično bolečino. Vse mišice me bolijo.« Ko se Ana tako počuti, ji je skoraj nemogoče vstati iz postelje. In so obdobja, ko kar naprej joka. »Tako krčevito jokam in postanem tako izčrpana,« pravi, »da se mi zdi, kakor bi se mi kri v žilah ustavila.« »Tvoje življenje brez jasnega razloga kar naenkrat zatemni oblak žalosti.« Biblija potrjuje, da ljudje lahko postanejo zelo pobiti. Na primer, apostol Pavel je izrazil zaskrbljenost glede tega, da bi lahko nekega človeka »prevelika žalost [. . .] pogoltnila«. (2. Korinčanom 2:7) Nekateri depresivni ljudje postanejo tako pobiti, da si želijo samo še zaspati v smrt. Mnogi čutijo podobno kakor prerok Jona, ki je rekel, da mu »je bolje umreti nego živeti«. (Jona 4:3)

Domnevamo lahko, kdaj se je Jezus rodil, če štejemo od datuma njegove smrti nazaj. Umrl je na dan pashe, 14. nisana, to je bilo spomladi leta 33 n.št. (Janez 19:14–16) Glede na to, da je bil Jezus star kakih 30 let, ko je začel javno delovati, in da je njegovo delovanje trajalo tri leta in pol, lahko sklepamo, da se je rodil zgodaj jeseni leta 2 pr.n.št. (Luka 3:23)

Obsmrtne izkušnje – za kaj gre? Sveto pismo odgovarja Mnogi, ki so skoraj umrli, pravijo, da se spominjajo, da so zapustili svoje telo, videli močno svetlobo ali pa neki čudovit kraj. »Nekateri verjamejo, da je takšno doživetje ekskluziven vpogled v drugo sfero obstoja,« piše v knjigi Recollections of Death. Čeprav Sveto pismo ne omenja obsmrtnih doživetij, pa vsebuje temeljno resnico, ki nam pokaže, da takšna doživetja niso videnja o naslednjem življenju. Mrtvi se ničesar ne zavedajo. Sveto pismo pravi: »Mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« (Pridigar 9:5) Ob smrti ne preidemo v drug nivo obstoja ali zavesti, ampak v neobstoj. Nauk, da imamo neumrljivo dušo, ki preživi našo telesno smrt, ne izvira iz Svetega pisma. (Ezekiel 18:4) Zato ni mogoče, da so spomini, povezani z obsmrtno izkušnjo, bežni vpogledi v nebesa, pekel ali posmrtno življenje. Kaj je o posmrtnem življenju povedal Lazar? Poročilo o Lazarju, ki ga najdemo v Svetem pismu, opisuje resnično izkušnjo v zvezi s smrtjo. Lazar je bil že štiri dni mrtev, ko ga je Jezus obudil nazaj v življenje. (Janez 11:38–44) Če bi Lazar tiste štiri dni živel neko obliko posmrtnega življenja, potem bi bilo to, da ga je Jezus obudil v življenje na zemlji, brezsrčno dejanje. Toda v Svetem pismu nikjer ne piše, da bi Lazar omenjal posmrtno življenje. Če bi ga izkusil, bi o tem zagotovo spregovoril. Omeniti je treba, da je Jezus Lazarjevo smrt primerjal s spanjem, s čimer je nakazal, da se Lazar, ko je bil mrtev, ni zavedal ničesar. (Janez 11:11–14)

Koraki do srečne družine Vzgajanje otrok John *: Preden sta me starša kaznovala za kaj, kar sem naredil narobe, sta se resnično potrudila, da bi razumela, zakaj sem tako ravnal in kakšne so bile okoliščine. Pri svojih hčerkah skušam posnemati njun pristop. Moja žena Alison prihaja iz drugačnega družinskega okolja. Njen oče in mati sta bila bolj impulzivna. Videti je, da sta otroke kaznovala, ne da bi ju zanimalo, kakšne so bile okoliščine. Včasih imam občutek, da žena najina otroka podobno ostro disciplinira. Carol: Moj oče nas je zapustil, ko sem imela komaj pet let. Ni se zanimal ne zame ne za moje tri sestre. Moja mama je trdo delala, da nas je preživljala, in pri skrbi za mlajše sestre sem nosila velik del odgovornosti. Zame otroštvo ni bilo ravno čas razigranosti, saj sem morala prevzeti vlogo starša. Še danes sem bolj resna kot vedra. Ko otroka potrebujeta discipliniranje, se kar naprej obremenjujem z njunimi napakami. Želim vedeti, zakaj se je nekaj zgodilo in kaj jima je takrat rojilo po glavi. V nasprotju z mano moj mož Mark ne premleva stvari. Vzgojil ga je ljubeč, vendar odločen oče, ki je bil pozoren do njegove matere. Pri najinih hčerkah mož hitro reši probleme. Presodi to, kar se je zgodilo, ukrepa in nato gre naprej. IZ Johnovega in Carolinega komentarja je razvidno, da lahko to, kako ste bili vzgojeni, močno vpliva na to, kako vzgajate svoje otroke. Kadar mož in žena prihajata iz različnega družinskega okolja, je več možnosti, da se nagibata k zelo različnim pristopom vzgajanja otrok. Takšne razlike lahko včasih povzročijo napetost med zakoncema. Napetost se lahko še stopnjuje, če sta zakonca izčrpana. Novopečena starša kmalu spoznata, da je vzgajanje otrok utrujajoče delo s polnim delovnim časom. Joan, ki je skupaj s svojim možem Darrenom vzgojila dve deklici, pravi: »Rada imam dekleti, ampak le redkokdaj sta bili pripravljeni iti v posteljo, ko sem to hotela jaz. Zbujali sta se, ko je bilo to najmanj prikladno. Ko sem hotela govoriti, sta mi segali v besedo. Vsepovsod sta puščali svoje čevlje, oblačila in igrače, tudi masla nista nikoli dali nazaj v hladilnik.« Jacku je žena po rojstvu drugega otroka zbolela za poporodno depresijo. On pravi: »Po službi sem navadno domov prišel utrujen in potem pol noči prebedel z najino novorojenčico. Zato je bil izziv dosledno vzgajati starejšo hčerko. Ljubosumna je bila na svojo malo sestrico, s katero si je morala deliti najino pozornost.« Ko se utrujena starša ne strinjata glede vzgajanja otroka, se lahko iz majhnih prepirov izcimijo veliki spori. Nerešena nesoglasja lahko povzročijo razkol med zakoncema in dajo otroku priložnost, da manipulira s staršema. Katera biblijska načela lahko pomagajo zakoncema ohraniti tesne vezi v zakonu in obenem učinkovito vzgajati otroke? Vzemite si čas za svojega zakonca Zakonska zveza naj bi obstajala, preden pridejo otroci, in naj bi ostala še dolgo po tem, ko se otroci odselijo od doma. Glede zakonske zveze Biblija pravi: »Kar je torej Bog združil, naj noben človek ne ločuje.« (Matej 19:6) Po drugi strani pa ta isti odlomek pokaže, da je Božji namen, da bo otrok naposled »zapustil očeta in mater«. (Matej 19:5) Dejansko je vzgajanje otrok le obdobje v zakonu, ne pa njegov temelj. Vsekakor morajo starši posvetiti čas vzgoji otrok, toda dobro je, da ohranijo v mislih, da je za to najboljši temelj trden zakon. Kako lahko zakonca ohranita svojo zvezo trdno v letih, ko otroci odraščajo? Če je le možno, si določita nekaj časa, da ga bosta preživljala skupaj brez otrok. Tako se bosta lahko pogovorila o pomembnih družinskih zadevah in preprosto uživala v medsebojni družbi. Priznati je treba, da ni enostavno najti čas, da bi bila kot par skupaj. Alison, mama, ki smo jo omenili prej, pravi: »Ravno ko se zdi, da bova z možem imela nekaj trenutkov zase, zahteva pozornost najmlajša hči ali pa najino šestletnico doleti ‚katastrofa‘, kot je na primer to, da ne najde svojih voščenk.« Joan in Darren, ki smo ju že omenili, sta našla čas zase tako, da sta določila, kdaj morata hčerki v posteljo, in se tega držala. »Od najinih hčerk sva vedno pričakovala, da sta ob določeni uri v postelji in pripravljeni, da pogasnemo luči,« pravi Joan. »Tako sva z Darrenom imela čas za sprostitev in pogovor.« Starši s tem, da otroku določijo čas, ko mora v posteljo, ne pridobijo le časa zase, temveč tudi pomagajo otroku, da »o sebi ne misli več, kot je treba misliti«. (Rimljanom 12:3) Otroci, ki se učijo spoštovati pravilo, da morajo ob določeni uri spat, sčasoma spoznajo, da so pomemben del družine, niso pa edini pomembni del – oni so tisti, ki se morajo prilagajati družinski rutini, ne pa pričakovati, da se bo družinska rutina prilagajala njihovim muham. POSKUSITE TO: Določite, kdaj morajo otroci navadno v posteljo, in bodite pri tem dosledni. Če vam otrok pove razlog, zakaj naj bi ostal še malo pokonci, kot na primer da bi popil kozarec vode, boste morda želeli ustreči eni želji. Ampak ne pustite otroku, da bi čas za spanje prestavljal v nedogled s kopico želja. Če vas otrok prosi, da ostane pokonci še pet minut, in mu želite ugoditi, nastavite budilko, da bo zazvonila čez pet minut. Ko zazvoni, dajte otroka v posteljo brez kakršnega koli popuščanja. »Naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Matej 5:37) Nastopajta enotno »Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk in ne zametuj nauka matere svoje,« pravi moder pregovor. (Pregovori 1:8) Ta vrstica nakazuje, da imata tako oče kot mati pravico uveljavljati avtoriteto nad svojimi otroki. Tudi kadar mož in žena prihajata iz podobnega družinskega okolja, se lahko zgodi, da se ne strinjata glede tega, kako vzgajati otroka in katera družinska pravila bi morala veljati v posameznem primeru. Kako se lahko starša spoprimeta s tem izzivom? John, ki smo ga prej navajali, pravi: »Menim, da je pomembno, da se zakoncu ne nasprotuje pred otroki.« Ne glede na to priznava, da je enoten nastop pred otroki ena tistih reči, ki jih je lažje reči kot storiti. »Otroci so zelo dojemljivi,« pravi John. »Tudi če ni izrečeno, da se ne strinjava, hči lahko zazna najine občutke.« Kako se tega izziva lotevata John in Alison? Alison pravi: »Če se ne strinjam z možem glede tega, kako disciplinira najino hčer, mu svoje mnenje povem šele takrat, ko sem prepričana, da naju hči ne more slišati. Nočem, da bi mislila, da lahko izkoristi najine različne poglede, da bi dosegla svoje. Če ugotovi, da se ne strinjava, ji povem, da se mora vsakdo v družini podrejati Jehovovi ureditvi in da se jaz voljno podrejam očetu, tako kakor bi se morala ona kot otrok podrejati nama.« (1. Korinčanom 11:3; Efežanom 6:1–3) John pravi: »Ko smo skupaj kot družina, sem navadno jaz tisti, ki poskrbi za discipliniranje najinih hčera. Toda če Alison bolj ve, za kaj gre, prepustim discipliniranje njej in jo pri tem podprem. Če se glede česa ne strinjam z njo, se o tem pogovoriva kasneje.« Kaj lahko storite, da ne bi vajina razhajanja glede vzgoje otrok povzročila zamero med vama in posledično spodkopala otrokovo spoštovanje do vaju? POSKUSITE TO: Določita čas, da se bosta redno tedensko pogovarjala o zadevah, povezanih z vzgojo otrok, in o morebitnih razhajanjih. Skušajte uvideti, kako na zadevo gleda zakonec, in upoštevajte dejstvo, da imata vaš zakonec in otrok med sabo svoj odnos. Starševstvo naj vaju zbliža Nedvomno je vzgajanje otrok zahtevno delo. Včasih se morda zdi, da vam jemlje malodane vso energijo. Toda prej ali slej se bodo otroci odselili od doma in vidva z zakoncem se bosta znova bolj videla kot par. Ali bo vzgajanje otrok okrepilo ali razrahljalo vezi med vama? Odgovor je odvisen od tega, kako udejanjata načelo iz Propovednika 4:9, 10: »Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša.« Ko starša sodelujeta med sabo, so sadovi tega lahko zelo razveseljivi. Carol, ki smo jo navajali prej, meni takole: »Vedela sem, da ima mož veliko čudovitih lastnosti, toda ob skupnem vzgajanju otrok sem ga spoznala z nove plati. Moje spoštovanje in ljubezen do njega rasteta, ko opazujem, kako ljubeče skrbi za najini dekleti.« John pravi za Alison: »Ko vidim, kako skrbna mati je postala moja žena, jo še bolj ljubim in občudujem.« Če si vzamete čas za svojega zakonca in skupaj kot tim vzgajata otroke, se bo vaš zakon krepil, medtem ko bodo otroci odraščali. Kakšen boljši zgled bi sploh lahko dali svojim otrokom? VPRAŠAJTE SE . . . Koliko časa tedensko preživim z zakoncem sam, brez otrok? Na kakšen način podpiram zakonca takrat, ko disciplinira najine otroke?

Ko se vaš otrok zlaže Vaš petletni otrok se igra v sosednji sobi. Nenadoma slišite, da se je nekaj razbilo. Stečete k svojemu otroku in vidite, da stoji ob razbiti porcelanasti vazi. Iz njegovega pogleda takoj razberete, da je kriv. »Ali si ti razbil vazo?« ga strogo vprašate. »Ne, mami, nisem!« hitro odvrne. To ni prvič, da ste svojega petletnega otroka ujeli na laži. Ali bi vas to moralo skrbeti? KAJ BI MORALI VEDETI Kakršno koli laganje je slabo. Sveto pismo pravi, da Bog Jehova ne odobrava »lažnivega jezika«. (Pregovori 6:16, 17) Po Postavi, dani Izraelcem, je bil strogo kaznovan vsak, ki je prevaral drugega človeka. (3. Mojzesova 19:11, 12) Toda vse laži niso enake. Nekatere laži so zlonamerne; ljudje jih povejo zato, da bi drugim škodili. Spet druge izrečejo, ko so pod pritiskom, morda zato, da bi se ognili sramoti ali kazni. (1. Mojzesova 18:12–15) Čeprav je kakršno koli laganje napačno, so nekatere laži bolj resne od drugih. Če se vaš otrok zlaže, upoštevajte njegovo starost in razlog, zakaj je prikril resnico. Problema bi se morali lotiti, ko je vaš otrok še majhen. »Zelo pomembno je, da se otroci naučijo govoriti resnico, še posebej takrat, ko je to težko,« je napisal dr. David Walsh. »Odnosi temeljijo na zaupanju in laganje bo to zaupanje uničilo.« * Ne bodite panični. Dejstvo, da se je vaš otrok zlagal, še ne pomeni, da bo kar čez noč postal moralno pokvarjen. Bodite pozorni na to, da v Svetem pismu piše: »Neumnost je privezana k otrokovemu srcu.« (Pregovori 22:15) Pri nekaterih otrocih se ta neumnost pokaže s tem, da se zlažejo, ker morda mislijo, da se bodo tako lažje ognili kazni. Zato je pomembno, kako se boste odzvali. KAJ LAHKO STORITE Skušajte ugotoviti, zakaj se je vaš otrok zlagal. Ali se boji kazni? Ali vas ne želi razočarati? Denimo, da si vaš otrok izmišlja zgodbice, zato da bi naredil vtis na svoje prijatelje. Ali to počne zaradi tega, ker ni dovolj star, da bi razumel razliko med resničnostjo in domišljijo? Če boste razumeli, zakaj se je vaš otrok zlagal, mu boste lažje pomagali, da se popravi. (Svetopisemsko načelo: 1. Korinčanom 13:11) Včasih namesto vprašanja uporabite trditev. V izmišljenem dogodku, omenjenem na začetku, je mama, ki je že poznala vsa dejstva, strogo vprašala svojega otroka: »Ali si ti razbil vazo?« Otrok se je zlagal, ker se je morda bal mamine jeze. Kaj pa, če bi mama, namesto da ga je obtožujoče vprašala, preprosto rekla: »Oh ne, razbil si vazo!« Ker bi uporabila trditev namesto vprašanja, se otrok ne bi znašel v skušnjavi, da bi lagal. Poleg tega bi mu pomagala, da bi si oblikoval vzorec iskrenosti. (Svetopisemsko načelo: Kološanom 3:9) Pohvalite poštenost. Ker otroci že po naravi želijo ugajati svojim staršem, uporabite to željo sebi v prid. Svojemu otroku dajte vedeti, da je v vaši družini poštenost zelo pomembna in da zato od njega pričakujete, da je resnicoljuben. (Svetopisemsko načelo: Hebrejcem 13:18) Svojemu otroku dajte jasno vedeti, da laganje uniči zaupanje in da je morda potrebno veliko časa, da se izgubljeno zaupanje znova obnovi. Pomagajte mu, da se bo lepo vedel, tako da ga takrat, ko pove po resnici, pohvalite. Lahko bi na primer rekli: »Zelo sem vesel, ker si iskren.« Bodite dober zgled. Seveda od svojega otroka ne morete pričakovati, da bo iskren, če vas sliši reči kaj podobnega kot »Povej mu, da me ni doma«, ko s kom ne želite govoriti po telefonu, ali pa »Danes bom na bolniški«, ko bi se v resnici radi le malo sprostili. (Svetopisemsko načelo: Jakob 3:17) Uporabljajte Sveto pismo. V Svetem pismu so zapisana načela in dogodki iz resničnega življenja, ki spodbujajo človeka k poštenosti. Knjiga Uči se od Velikega učitelja, ki so jo izdali Jehovove priče, vam lahko pomaga otroku privzgojiti svetopisemska načela. Poglavje 22 ima naslov »Zakaj ne smemo lagati«. (Glej odlomek iz te knjige v okvirju » Knjiga, ki bo pomagala vašemu otroku«.) KLJUČNI SVETOPISEMSKI STAVKI »Ko sem bil še majhen otrok, sem [. . .] razsojal kakor otrok.« (1. Korinčanom 13:11) »Ne lažite drug drugemu.« (Kološanom 3:9) »Želimo [se] v vsem pošteno vesti.« (Hebrejcem 13:18) »Toda modrost, ki je od zgoraj, je [. . .] nehinavska.« (Jakob 3:17) KNJIGA, KI BO POMAGALA VAŠEMU OTROKU »Čeprav nisi hotel, si morda kaj zlomil. Ali naj bi, če te kdo o tem vpraša, rekel, da je to naredil tvoj brat ali pa tvoja sestra? Ali bi bilo prav, da se pretvarjaš, da ne veš, kako se je to zgodilo? [. . .] Ne glede na to, kaj smo morda naredili, bo laž stvari vedno samo še poslabšala. Prav tako ne bi bilo prav, če bi resnico povedali le na pol. Biblija pravi: ‚Govorite resnico.‘ Prav tako pravi: ‚Ne lažite drug drugemu.‘ Jehova vedno govori resnico in enako pričakuje tudi od nas. (Efežanom 4:25; Kološanom 3:9)« Odlomek iz knjige Uči se od Velikega učitelja.

Kdaj se je Jezus rodil? Sveto pismo odgovarja V Svetem pismu ni naveden točen datum rojstva Jezusa Kristusa, o čemer pričata naslednji knjigi: »Pravi datum Kristusovega rojstva ni znan.« (New Catholic Encyclopedia) »Ne vemo natančno, kdaj se je Jezus rodil.« (Velika knjiga o praznikih – praznovanja na Slovenskem in po svetu) Čeprav Sveto pismo neposredno ne odgovarja na vprašanje »Kdaj se je Jezus rodil?«, pa opisuje dva dogodka, ki sta se zgodila okoli njegovega rojstva, zaradi katerih mnogi sklepajo, da se ni rodil 25. decembra. Ne pozimi Popis prebivalstva. Nedolgo, preden se je Jezus rodil, je cesar Avgust izdal odredbo, »naj se popiše ves obljudeni svet«. Vsakdo se je moral dati popisati »v svojem rodnem kraju«, kar je morda pomenilo, da je moral potovati teden ali več. (Luka 2:1–3) Ljudje bi nad to odredbo, ki je verjetno bila vpeljana zaradi lažjega pobiranja davkov in novačenja vojakov, negodovali ne glede na letni čas. Toda Avgust najverjetneje ne bi hotel svojih podložnikov še bolj razdražiti s tem, da bi mnoge med njimi prisilil, da se na dolgo pot odpravijo med mrzlo zimo. Ovce. Pastirji so »bivali na prostem in ponoči čuvali svoje črede«. (Luka 2:8) Knjiga Daily Life in the Time of Jesus pravi, da so bile črede zunaj od »tedna pred pasho [druga polovica marca]« do sredine novembra. Nato dodaja: »[Črede] so zimo preživljale pod streho; in že samo iz tega se lahko vidi, da je malo verjetno, da bi bil tradicionalni datum božiča, ki je pozimi, pravi, saj v evangeliju piše, da so bili pastirji zunaj.« Zgodaj jeseni Domnevamo lahko, kdaj se je Jezus rodil, če štejemo od datuma njegove smrti nazaj. Umrl je na dan pashe, 14. nisana, to je bilo spomladi leta 33 n.št. (Janez 19:14–16) Glede na to, da je bil Jezus star kakih 30 let, ko je začel javno delovati, in da je njegovo delovanje trajalo tri leta in pol, lahko sklepamo, da se je rodil zgodaj jeseni leta 2 pr.n.št. (Luka 3:23) Zakaj se 25. decembra praznuje božič? Zakaj se božič praznuje 25. decembra, ko pa ni nobenih dokazov, da bi se Jezus rodil takrat? Splošni religijski leksikon pravi: »Ta praznik so uvedli, da bi odpravili pogansko praznovanje rojstva nepremagljivega sonca [...], ki so ga v Rimu svečano praznovali 25. decembra (takoj po zimskem solsticiju).« Glede na The Encyclopedio Americano mnogi učenjaki menijo, da so se tako odločili zato, »da bi krščanstvo približali poganskim spreobrnjencem«.

Ali Sveto pismo obsoja igranje na srečo? PRILJUBLJENI filmi in televizijske oddaje pogosto prikazujejo igre na srečo, še posebej v igralnicah, kot razvedrilo lepih, bogatih in uglajenih ljudi. Gledalci seveda običajno vedo, da je ta svet igralništva zgolj plod domišljije. V resničnem svetu pa se za pozornost igralcev iger na srečo poleg igralnic potegujejo tudi loterijske srečke, športne stave in spletno hazardiranje. Kot piše v knjigi Internet Gambling, je igranje na srečo »pravzaprav splošno razširjena pregreha, katere vpliv se širi kakor gozdni požar«. Televizija in splet denimo predstavljata poker kot osrednji šport. V nekem časopisu piše, da se je v Združenih državah Amerike po ocenah strokovnjakov v zadnjih 18 mesecih število igralcev pokra podvojilo. Igranje na srečo je definirano kot stava denarja z negotovim izidom. Mnogi ljudje menijo, da z igranjem na srečo ni nič narobe, vse dokler ima človek denar in dokler z igranjem ni zasvojen. Pravzaprav New Catholic Encyclopedia pravi, da igranje na srečo »ni nekaj grešnega, razen če človeku preprečuje, da bi izpolnjeval svoje dolžnosti«. Vendar ne navaja nobenega svetopisemskega odlomka, ki bi podpiral to trditev. Kako naj bi potem kristjan gledal na igranje na srečo? Ali ga Sveto pismo opravičuje ali obsoja? Treba je omeniti, da Sveto pismo iger na srečo ne omenja neposredno. Toda to še ne pomeni, da nam glede tega ne daje nobenih smernic. Sveto pismo ne vsebuje navodil za prav vsak naš korak ali okoliščino, v kateri bi se lahko znašli, ampak nas spodbuja: »Doumevajte, kaj je Jehovova volja.« (Efežanom 5:17) Biblicist E. W. Bullinger pravi, da grška beseda, ki je prevedena z »doumevati«, pomeni, da človek s pomočjo »umske dejavnosti oziroma znanja, ki si ga je pridobil z globokim premišljevanjem,« zbere ključne misli o neki temi. Kristjan lahko torej ugotovi, kakšna je Božja volja glede iger na srečo, tako, da zbere biblijska načela o tej temi in razmišlja o njih. Medtem ko boste brali svetopisemske vrstice, navedene v razpravi v nadaljevanju, se lahko vprašate: »Ali je igranje na srečo v skladu s to vrstico? Kako na igre na srečo gleda Bog, kot to lahko spoznamo iz Svetega pisma?« Nevarnost, da bi se zanašali na srečo Ker je pri hazardiranju uspeh negotov, ima pri tem veliko vlogo zanašanje na srečo (skrivnostno silo, ki naj bi nadzorovala naključne dogodke), še posebej kadar človek stavi denar. Pri loterijskih srečkah je denimo treba izbrati srečno številko; vraževerni igralci mah-jonga med igranjem ne smejo izgovarjati nekaterih besed; v kocke pa je treba pred metanjem pihniti. Zakaj? Hazarderji pogosto verjamejo, da bo sreča zagotovo oziroma vsaj malo vplivala na izid. Ali je to, da se človek zanaša na srečo, zgolj neškodljiva zabava? Nekateri ljudje v starodavnem Izraelu so bili takšnega mnenja. Verjeli so, da jim sreča lahko prinese blaginjo. Kako pa je na to gledal Bog Jehova? Po svojem preroku Izaiju jim je rekel: »Toda vi zapuščate Jehova, pozabljate na mojo sveto goro, pripravljate mizo bogu sreče in točite mešano vino bogu usode.« (Izaija 65:11) To, da človek verjame v srečo, je za Boga malikovanje in ni združljivo s pravim čaščenjem. Posameznik s tem pokaže, da verjame v izmišljeno silo, ne pa v pravega Boga. Nobenega razloga ni za prepričanje, da je Bog glede tega spremenil svoje stališče. Od kod denar za dobitek Hazarderji pogosto ne razmišljajo o tem, od kod pride denar za dobitek, ki si ga prizadevajo dobiti, pa naj gre za stave po internetu, loterijske srečke, športne napovedi oziroma igranje v igralnici. Igranje na srečo se razlikuje od običajne kupčije oziroma nakupa v tem, da želi igralec dobiti denar, ki so ga izgubili drugi igralci.* V kanadskem Centru za odvisnost in duševno zdravje pravijo: »Na vsakega milijonarja, ki obogati zaradi dobitka na loteriji, pride milijon ljudi, ki so izgubili svoj denar!« Katera svetopisemska načela lahko kristjanu pomagajo spoznati, kako na to gleda Bog? Zadnja od desetih zapovedi, ki jih je Bog dal Izraelcem, se glasi: »Ne poželi hiše svojega bližnjega. Ne poželi žene svojega bližnjega, ne njegovega sužnja ne njegove sužnje ne njegovega bika ne njegovega osla ne ničesar drugega, kar pripada tvojemu bližnjemu.« (2. Mojzesova 20:17) To, da si je človek poželel stvari svojega bližnjega – njegovo imetje, bogastvo in denar – se je štelo med tako resne grehe, kakor da bi si poželel njegovo ženo. Stoletja kasneje je apostol Pavel ponovil to zapoved kristjanom: »Ne poželi tega, kar pripada drugemu.« (Rimljanom 7:7) Mar ne bi kristjan s tem, da bi si prizadeval dobiti, kar je kdo drug izgubil, pokazal lakomnosti? »Najsi da to priznajo [večina igralcev na srečo] ali ne,« piše kolumnist J. Phillip Vogel, »pred vsako igro na skrivaj sanjarijo o tem, da bi jim njihov vložek (kakršen koli že je, četudi samo nekaj dolarjev) prinesel velik dobitek.« Sanjarijo o tem, da bi na hitro in brez truda postali uspešni oziroma bogati. Takšno ravnanje je v očitnem nasprotju s svetopisemskim nasvetom, naj kristjan »krepko poprime za delo, naj dela dobro s svojimi rokami, da bo imel kaj podeliti tistemu, ki je v potrebi«. (Efežanom 4:28) Apostol Pavel izrecno pravi: »Kdor noče delati, naj tudi ne jé.« Nato dodaja, naj kristjani »jedo hrano, ki so si jo sami zaslužili«. (2. Tesaloničanom 3:10, 12) Toda ali ni tudi igranje na srečo delo? Čeprav igranje na srečo utegne biti čustveno napeta igra, je vsak priigran denar dobljen, ne pa zaslužen oziroma ni plačilo za opravljeno delo ali storitev. Igranje na srečo je igra, pri kateri ljudje stavijo denar kljub majhni verjetnosti, da bodo uspešni, njen izid je močno odvisen od naključja in temelji na upanju, da se bodo stvari prej ali slej dobro iztekle. Skratka, igralec skuša veliko dobiti, pa nič vložiti. Vendar Sveto pismo prave kristjane opominja, naj zaslužijo denar s poštenim delom. »Za človeka ni nič boljšega, kakor da jé in pije ter pusti svoji duši uživati v dobrem zaradi svojega truda,« je napisal modri kralj Salomon. Nato je še dodal, da je »to iz roke pravega Boga«. (Pridigar 2:24) Res, Božji služabniki si ne zidajo gradov v oblakih oziroma ne iščejo bližnjic, ampak so prepričani, da so sreča in blagoslovi odvisni od Boga. Pazimo, da se ne bi ujeli v »zanko« Hazarder bi moral – četudi bi mu kljub majhni verjetnosti uspelo priigrati denar – razmisliti o daljnosežnih učinkih igranja na srečo, ne pa samo o trenutnem vznemirjenju ob dobitku. »Dediščina, ki se na začetku pridobi s pohlepom,« piše v Pregovorih 20:21, »na koncu ne bo blagoslovljena.« Mnogi, ki so zadeli na loteriji oziroma so bili uspešni pri drugih igrah na srečo, so na svojo žalost spoznali, da jih pridobljeno bogastvo ni osrečilo. Veliko boljše je upoštevati svetopisemski nasvet, naj ne opiramo svojega upanja na »negotovo bogastvo, temveč na Boga, ki nas nam v užitek bogato oskrbuje z vsem«. (1. Timoteju 6:17) Igranje na srečo ima, poleg tega da človek lahko dobi ali izgubi denar, še eno, veliko temnejšo plat. »Tisti, ki so se odločili obogateti, pa padejo v skušnjavo in se ujamejo v zanko ter v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pokončanje in propad,« pravi Božja Beseda. (1. Timoteju 6:9) Zanko ponavadi nastavijo zato, da bi vanjo ujeli žrtev. Nešteto ljudi, ki so bili odločeni, da bodo stavili samo malo denarja oziroma da se bodo samo nekajkrat poskusili v igrah na srečo, se je ujelo v zanko in se nikakor ne morejo rešiti zasvojenosti. Ta pa jim je uničila kariero, zadala bolečino njihovim bližnjim ali razdrla družino. Ali zdaj, ko smo pregledali številne svetopisemske vrstice, ki se nanašajo na igranje na srečo, razumete, kako nanj gleda Bog? Apostol Pavel je sokristjanom prigovarjal: »Ne oblikujte se več po tej stvarnosti, temveč se preobrazite s prenavljanjem svojega uma, da bi ugotovili, kaj je Božja volja – kaj je dobro, sprejemljivo in popolno.« (Rimljanom 12:2) Kristjana bi moralo v življenju voditi to, kar je všeč Bogu, ne pa priljubljeno mnenje ljudi. Jehova, ki je »srečen Bog«, želi, da bi uživali življenje brez grenkih posledic, ki jih prinaša igranje na srečo. (1. Timoteju 1:11)

Ali je Bog po sanjah komuniciral z ljudmi? Božji prerok Daniel je imel sanje, ko je ležal na svoji postelji. Takrat je sanje tudi zapisal. Povedal je celotno poročilo o tem, kar je videl. (Daniel 7:1) KAJ PRAVI SVETO PISMO: Bog je ljudem na različne načine posredoval pomembna sporočila. V svetopisemskih časih je občasno to storil po sanjah. Vendar to niso bile vsakodnevne nejasne in nelogične sanje. Sanje od Boga so bile žive in razumljive. Poleg tega so imele določno sporočilo. Na primer, prerok Daniel je v sanjah videl več zveri, ki predstavljajo politične imperije vse od Babilona do današnjih dni. (Daniel 7:1–3, 17) Po sanjah je Bog Jezusovemu posvojitelju Jožefu iz Nazareta rekel, naj skupaj z ženo in otrokom zbeži v Egipt. To je tudi storil, zato hudobni kralj Herod ni umoril Jezusa. Ko je Herod umrl, je Bog Jožefu po sanjah to povedal in mu istočasno naročil, naj se s svojo družino vrne v domovino. (Matej 2:13–15, 19–23) Ali Bog danes po sanjah komunicira z nami? Ne pojdite dlje od tega, kar je pisano. (1. Korinčanom 4:6) KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sanje, zapisane v Svetem pismu, so del razodetja, ki ga je za človeštvo dal napisati Bog. Glede tega razodetja v 2. Timoteju 3:16, 17 piše: »Celotni Sveti spisi so navdihnjeni od Boga in koristni za poučevanje, opominjanje, popravljanje, za vzgajanje v pravičnosti, da bi bil Božji človek povsem primeren, popolnoma usposobljen za vsako dobro delo.« Sveto pismo nas popolnoma usposablja tako, da odkriva vse, kar moramo vedeti o Bogu, njegovih lastnostih, moralnih merilih in našem mestu v njegovem namenu z zemljo. Vendar pa Bog ne uporablja več sanj, da bi ljudem posredoval sporočila. Če želimo izvedeti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti in kaj Bog od nas pričakuje, ne smemo iti »dlje od tega, kar je pisano«, torej tega, kar je zapisano v Svetem pismu. Pravzaprav ima skoraj vsak človek dostop do te knjige in lahko preučuje različna Božja razodetja, ki so v njej zapisana, tudi sanje. Zakaj lahko zaupate sanjam in videnjem, zapisanim v Svetem pismu? Ljudje so govorili od Boga, kakor jih je vodil sveti duh. (2. Petrovo 1:21) KAJ PRAVI SVETO PISMO: Mnogo sanj in videnj, zapisanih v Svetem pismu, je bilo preroških. To pomeni, da so napovedovala prihodnje dogodke. Biblijski pisci so s tem, ko so zapisali te prerokbe, postavili na preizkus svojo verodostojnost, pa tudi verodostojnost Svetega pisma. Ali se je njihovo pisanje izkazalo za točno? Razmislite o enem primeru, in sicer o videnju iz Daniela 8:1–7, ki je bilo zapisano proti koncu vladanja babilonskega imperija. Prerokba, polna simbolike, govori o ovnu in kozlu. Kozel je vrgel ovna na tla in ga poteptal. Danielu ni bilo treba ugibati, kaj pomeni videnje. Angelski sel, ki ga je poslal Bog, je objavil: »Oven z dvema rogovoma [. . .] predstavlja kralja Medije in kralja Perzije. Kosmati kozel pa predstavlja kralja Grčije.« (Daniel 8:20, 21) Zgodovina potrjuje, da je Medo-Perzija kot svetovna sila nadomestila Babilon. Nato pa je kakih dvesto let kasneje padla v roke Aleksandra Velikega iz Grčije. Takšna izredna točnost je značilna za svetopisemske prerokbe, tudi preroške sanje. Že samo zaradi tega dejstva se Sveto pismo razlikuje od vseh drugih svetih knjig. Zato je vredno, da mu zaupamo.

VTEH dneh skepticizma in dvoma so Jehovove priče drugačni, saj so kot kristjani trdno prepričani. To je bilo jasno izraženo na letni skupščini Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania, ki je v soboto, 7. oktobra 2000, potekala v zborski dvorani Jehovovih prič v Jersey Cityju (New Jersey).* Predsedujoči programa, John E. Barr, član Vodstvenega organa Jehovovih prič, je v uvodnih besedah izjavil: »Od vseh milijard prebivalcev na zemlji vemo in verujemo, da je Jehovov ljubljeni Sin, Kristus Jezus, sedaj ustoličen v nebesih in vlada sredi svojih sovražnikov.« Dokazi o takšnem trdnem prepričanju so bili predstavljeni v šestih navdušujočih poročilih z vsega sveta. Premagovanje spiritizma z biblijsko resnico na Haitiju Na Haitiju se spiritizem precej bohoti. »Ljudje,« je povedal koordinator podružničnega odbora John Norman, »se zaradi zaščite običajno ukvarjajo z vudujem.« Neki vrač pa je začel dvomiti, ko je v nesreči izgubil nogo. ‚Kako se mi je moglo to zgoditi, če pa me duhovi varujejo?‘ se je spraševal. Tako kot že mnoge druge so Jehovove priče tudi njega seznanili z resnico in mu pomagali, da se je osvobodil spiritizma. Kakšne so možnosti za porast na Haitiju, kaže podatek, da se je 19. aprila 2000 slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt udeležilo štirikrat več ljudi, kot je v tej državi kraljestvenih oznanjevalcev. Gorečnost na prostranem področju Koreje V Koreji je v polnočasni službi 40 odstotkov Jehovovih prič. »S tako silno vojsko,« je izjavil koordinator podružničnega odbora Milton Hamilton, »naše področje z več kot 47 milijoni ljudi obdelamo približno enkrat mesečno.« Zlasti opazna je rast občin v znakovnem jeziku. V nekem okraju, ki ga sestavljajo občine v znakovnem jeziku vodijo 800 biblijskih poukov na domu, kar je povprečno en pouk na oznanjevalca. Žal pa mlade brate še vedno zapirajo zaradi njihove nevtralnosti. Vendar s temi zvestimi kristjani ravnajo uvidevno in jim pogosto dajejo službe, pri katerih se zahteva zanesljivost. Zadovoljevanje potreb zaradi porasta v Mehiki Avgusta je v Mehiki o terenski strežbi poročalo dotlej najvišje število, 533.665 kraljestvenih oznanjevalcev. Spominske slovesnosti se je udeležilo več kot trikrat toliko posameznikov. »Naš cilj je, da letos zgradimo še 240 kraljestvenih dvoran,« je dejal koordinator podružničnega odbora Robert Tracy. »Vendar,« je pristavil, »jih potrebujemo veliko več.« Mladi Jehovove priče v Mehiki so zgledni. Neki katoliški duhovnik je o enem izmed njih rekel: »Med svojimi verniki bi rad imel koga, ki bi bil prav tak, kot je on. Te ljudi občudujem, ker imajo tako močno voljo in modro uporabljajo Biblijo. Na Božjo stran se postavijo, čeprav za to celo tvegajo življenje.« Značajnost sredi nemirov v Sierra Leone Od aprila 1991, ko je v Sierra Leone izbruhnila državljanska vojna, je bilo ubitih, ranjenih oziroma pohabljenih že na tisoče ljudi. »Vojna in stiska sta na ljudi močno vplivali,« je poročal koordinator podružničnega odbora Bill Cowan. »Mnogi, ki jim prej ni bilo mar za naše sporočilo, sedaj z zanimanjem poslušajo. Nič neobičajnega ni, če ljudje pridejo v naše kraljestvene dvorane prvič na shod kar brez povabila. Naše brate in sestre pogosto ustavijo na ulici in prosijo za biblijski pouk.« Čeprav je stanje v Sierra Leone še vedno nestabilno, oznanjevanje Kraljestva vseeno rojeva sadove. Obsežen gradbeni program v Južnoafriški republiki Na področju, za katero skrbi podružnični urad v Južnoafriški republiki, trenutno potrebujejo več tisoč kraljestvenih dvoran. Na stotine dvoran je že zgrajenih ali pa jih še gradijo. »Prej so se naši bratje in sestre shajali v barakah ali pod kakim drevesom, sedaj pa se namesto tega lahko shajajo v dostojnem prostoru s primernimi sedišči,« je dejal član podružničnega odbora John Kikot. »Čeprav je večina teh kraljestvenih dvoran skromno oblikovana, običajno zbujajo pozornost kot najbolj dostojanstvene stavbe v svojem okolju. Ponekod so ugotovili, da se je občina, potem ko so zgradili kraljestveno dvorano, v naslednjem letu več kot podvojila.« Nov rod Prič v Ukrajini Ta država je v službenem letu 2000 doživela največje število oznanjevalcev doslej, 112.720. Več kot 50.000 med njimi je biblijsko resnico spoznalo v zadnjih petih letih. »Res, Jehova je obudil nov, mladostni rod Prič, da razglaša njegovo ime!« je povedal John Didur, koordinator podružničnega odbora. »Zadnji dve leti,« je pristavil, »smo razdelili več kot 50 milijonov revij, kar je toliko, kot je prebivalcev v državi. Vsak mesec prejmemo povprečno več tisoč pisem od zainteresiranih posameznikov, ki prosijo za več informacij.« Druge vznemirljive značilnosti programa Daniel Sydlik, član Vodstvenega organa, je imel zelo zanimiv govor. Na tej poučni predstavitvi tudi temelji članek v tej reviji in ima naslov »Razlika med Vodstvenim organom in pravno družbo«. Theodore Jaracz iz Vodstvenega organa je navzoče spodbudil k razmišljanju z govorom, katerega naslov je bil »Nadzorniki in strežni služabniki so teokratično postavljeni«. Na tej temi tudi temelji eden od člankov v tej reviji. Na letni skupščini je imel David Splane, član Vodstvenega organa, navdušujoče predavanje glede letnega stavka za leto 2001. Temelji na besedah apostola Pavla in se glasi: ‚Stojte popolni in trdno prepričani v vsej volji Božji.‘ (Kološanom 4:12) Jehovove priče po vsem svetu so to odločeni delati, s tem ko zvesto oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu po vsej zemlji. (Matevž 24:14)

Finska Poučevanje Pastirjevanje Oznanjevanje V naši organizaciji ni plačane duhovščine. Namesto tega imamo usposobljene nadzornike, ki so postavljeni zato, »da bi pasli Božjo občino«, s čimer posnemamo vzorec prvih krščanskih občin. (Apostolska dela 20:28) Ti starešine so duhovno zreli moški, ki imajo v občini odgovorne naloge in ji pastirjujejo, vendar »ne pod prisilo, temveč voljno, niti ne iz ljubezni do nepoštenega dobička, temveč z vso vnemo«. (1. Petrovo 5:1–3) Kaj vse delajo za nas? Skrbijo za nas in nas ščitijo. Starešine vodijo občino in se trudijo, da bi jo duhovno ščitili. Ker se zavedajo, da jim je to pomembno delo zaupal Bog, se ne povzdigujejo nad druge v občini, ampak skrbijo za njihovo blaginjo in veselje. (2. Korinčanom 1:24) Tako kot pastir marljivo skrbi za vsako svojo ovco, se tudi starešine trudijo, da bi dobro poznali slehernega člana občine. (Pregovori 27:23) Učijo nas, kako izpolnjevati Božjo voljo. Starešine vsak teden vodijo občinske shode, zato da bi nam krepili vero. (Apostolska dela 15:32) Ti predani moški prav tako prednjačijo v oznanjevanju, sodelujejo z nami in nas urijo v vseh vejah oznanjevanja. Osebno nas spodbujajo. Da bi starešine lahko skrbeli za naše duhovne potrebe, nas morda obiščejo na našem domu ali se pogovorijo z nami v kraljestveni dvorani ter nam tako pomagajo in nas tolažijo na temelju Svetega pisma. (Jakob 5:14, 15) Skoraj vsi starešine poleg tega, da imajo zadolžitve v občini, hodijo tudi v službo in skrbijo za družinske odgovornosti, za kar sta potrebna čas in pozornost. Ti marljivi bratje si zaslužijo naše spoštovanje. (1. Tesaloničanom 5:12, 13)

Ali bo religija kdaj spodbujala k miru? »NAREDIMO svet boljši. Odstranimo religijo.« K temu spodbuja nizozemski filozof Floris van den Berg v svojem objavljenem predavanju z naslovom »Kako se znebiti religije in zakaj«. Po vsem svetu najrazličnejši strokovnjaki prav tako spodbujajo k ukinitvi religije. Nobelov nagrajenec in fizik Steven Weinberg je izjavil: »Svet se mora zbuditi iz dolgotrajne more, ki je povezana z verskimi prepričanji.« Zadnjih nekaj let se glasno govori o zamisli, da bi bilo slabih stvari na tem svetu znatno manj, če bi odstranili religijo. Knjig, ki nasprotujejo religiji, je čedalje več in so precej priljubljene. Vodilni znanstveniki so se zbrali, da bi razpravljali o, čemur sami pravijo, nujni potrebi, da se odstrani religija. Sredstva javnega obveščanja preplavlja vse večji val ateistov, ki odkrito izražajo svoje sovraštvo do religije. Ali so ti ugledni misleci na pravi poti? Prava religija? Če bi bile vse vere napačne in ne bi bilo Boga, potem bi morda bilo razumno odpraviti religijo. Toda kaj, če Bog obstaja? Kaj če je na zemlji skupina ljudi, ki Boga predstavlja na pravilen način – ki ima pravo religijo? Pri natančnem pregledu zgodovine religije opazimo, da ena oblika čaščenja izstopa kot zelo drugačna od vseh drugih religij. Po tej obliki čaščenja se danes ravna sorazmerno malo ljudi. To religijo so ustanovili Jezus Kristus in njegovi apostoli. Vendar zanjo ni značilno to, kar tako imenovano krščanstvo počne že mnoga stoletja. V čem se razlikujeta tako imenovano krščanstvo in prava religija, ki jo je vzpostavil Jezus Kristus? V mnogočem. Poglejmo si eno razliko. »Ni del tega sveta« Prvi kristjani v političnih zadevah niso stopili na nobeno stran. To je v skladu z nevtralnim stališčem, ki ga je zavzel Jezus. Sveto pismo poroča, da je Jezus najmanj dvakrat zavrnil ponudbo, da bi postal politični voditelj. (Matej 4:8–10; Janez 6:15) Celo svoje učence je pokaral, ker so hoteli nasilno preprečiti njegovo aretacijo. (Matej 26:51, 52; Luka 22:49–51; Janez 18:10, 11) Ko je rimski upravitelj v Judeji postavil Jezusu določna vprašanja o njegovih domnevnih političnih ambicijah, mu je Jezus vse skupaj pojasnil z besedami: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36) Jasno je, da Jezus ni sodeloval s takratno politiko in vojsko. Jezusovi učenci so posnemali enak vzorec. Raziskava o vlogi religije v vojni, ki jo je opravila skupina raziskovalcev, že omenjena v tem sklopu člankov, je odkrila: »Zgodnji kristjani niso verjeli v nasilje. [. . .] Večina se ni hotela pridružiti vojski in je zavračala vojskovanje.« Nauki Jezusa in njegovih apostolov so poudarjali ljubezen do bližnjih, tudi do tujcev in tistih, ki so bili drugačnega etničnega porekla in rase. (Apostolska dela 10:34, 35; Jakob 3:17) Ta religija je zares spodbujala k miru. Čez čas so se prvobitne značilnosti krščanstva okužile z razdiralnimi silami filozofije, izročila in nacionalizma. V prej omenjenem zgodovinskem pregledu vloge, ki jo ima religija v oboroženih spopadih, piše: »Spreobrnitev [rimskega cesarja] Konstantina je povzročila militarizacijo krščanskega gibanja, ki ga niso več vodili sočutni Kristusovi nauki, temveč cesarjevi cilji, povezani s politiko in geografskimi osvajanji. Kristjani so bili skupaj s cesarjem prisiljeni poiskati versko opravičilo za vojno.« Rodila se je popačena različica krščanstva. »Edinstvena« skupina Ali je prvotno krščanstvo za vedno izgubljeno? Nikakor. Danes obstaja skupina, o kateri je zares vredno razmisliti. Jehovove priče posnemajo prve kristjane tako kot nobena druga religija. Niso povezani s tako imenovanim krščanstvom. V The Encyclopedii of Religion so opisani kot »edinstveni«, saj vsi njihovi nauki temeljijo na »svetopisemski avtoriteti, ki povsem izpodriva izročilo«. Tako kot prvi kristjani so tudi Jehovove priče politično neopredeljeni. Državna akademija znanosti v Ukrajini je objavila študijo, v kateri piše, da si Jehovove priče prizadevajo premagati »rasne, nacionalne, verske, družbene in ekonomske razlike«. V študiji je še pojasnjeno, da se Priče ne vpletajo v »protidržavne dejavnosti« in da so »zakonom poslušni državljani«. Profesor Vojčeh Modželevski z varšavske univerze na Poljskem je v svoji knjigi Pacyfizm i okolice zapisal: »Jehovove priče so danes največja skupnost na svetu, ki nasprotuje vojnam.« Ker natančno posnemajo kristjane iz prvega stoletja, se lahko reče, da so uspešno obnovili obliko čaščenja, ki so jo vpeljali Kristus in njegovi apostoli. To je takšno krščanstvo, ki zares spodbuja k miru. (Glej okvir na naslednji strani.) Svetla prihodnost Res je, da so mnogi iskreni verniki – in tudi številni verski voditelji – zgroženi nad hinavščino v svoji religiji. Treba je priznati, da si veliko vernih ljudi prizadeva za mir in slogo v svetu. Vendar naj se ljudje še tako iskreno trudijo, da bi rešili svetovne probleme, so pri tem omejeni. Staroveški prerok Jeremija je napisal: »Človek nima oblasti nad svojo potjo. Ni mu dana oblast, da usmerja svoje korake.« (Jeremija 10:23) Toda pred nami je svetla prihodnost. Božja Beseda uči o novi miroljubni človeški družbi, ki bo ustanovljena na zemlji. Zanjo bo značilno to, da bodo vsi kakor bratje in sestre. Ljudje vseh ras bodo živeli v sožitju in človeštvo ne bo ločeno zaradi teritorialnih mej, etničnega sovraštva ali verskih ideologij. Tisto, kar jih bo združevalo, bo čisto čaščenje Boga Jehova. Sveto pismo napoveduje tudi uničenje religije, ki sramoti Boga. Jezus je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki je v sebi razdeljena, ne bo obstala.« (Matej 12:25) Bog bo ob svojem času poskrbel, da se bodo te besede izpolnile na vseh krivih religijah. Sveto pismo je že davno tega napovedalo, da bo Bog »razsojal med narodi in urejal zadeve«. Ta prerokba tudi pravi, da bodo ljudje »svoje meče [. . .] prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več dvignil meča proti narodu niti se ne bodo več učili vojskovati.« (Izaija 2:4) Te besede se izpolnjujejo že danes. Prava religija, kakršno imajo Jehovove priče, že sedaj spodbuja k miru. [Poudarjeno besedilo na strani 8] Jehovove priče povezuje ljubezen. [Okvir na strani 9] V čem so Jehovove priče drugačni? Mnogi ljudje so presenečeni, ko izvedo, kako drugačni so Jehovove priče od drugih religij, ki trdijo, da posnemajo Kristusa. V nadaljevanju je nekaj značilnosti, zaradi katerih so Jehovove priče edinstveni. UREDITEV ● Nimajo duhovniškega razreda. ● Njihovi starešine, učitelji in misijonarji za svoje delo niso plačani. ● V svojih prostorih za čaščenje, ki so znani kot kraljestvene dvorane, ne pobirajo niti desetine niti nabirk. ● Vse njihove dejavnosti se podpirajo z anonimnimi prispevki. ● Kar se tiče politike, ostajajo nevtralni. ● Zavzemajo se za mir in ne sodelujejo v vojnah. ● Vsi njihovi verniki verjamejo v iste svetopisemske nauke in so zaradi tega kot narod enotni. ● Med seboj so povezani in med njimi ni družbenih, etničnih, rasnih ali razrednih razlik. ● Niso del nobene druge religije, bodisi katoliške, pravoslavne ali protestantske. NAUKI ● Verjamejo v enega pravega Boga, ki mu je ime Jehova. ● Ne verjamejo, da je Jezus Kristus Vsemogočni Bog, niti ne verujejo v nauk o Trojici. ● Ravnajo se po tem, kar je učil Jezus, njemu pa izkazujejo spoštovanje kot Božjemu Sinu. ● Ne častijo križa, niti pri svojem čaščenju ne uporabljajo malikov. ● Ne verjamejo v ognjeni pekel, kamor naj bi šli vsi slabi ljudje po smrti. ● Prepričani so, da bo Bog blagoslovil poslušno človeštvo s popolnim večnim življenjem v raju na zemlji. Jehovove priče menijo, da so uspešno obnovili krščanstvo iz prvega stoletja, po katerem so se ravnali Jezusovi apostoli.

Ne. Samo moški. A ti si krišnovec?

Biblijsko glediščeKdaj se je rodil Jezus? »NE VEMO natančno, kdaj se je Jezus rodil,« piše v Veliki knjigi o praznikih – praznovanja na Slovenskem in po svetu. Kljub temu na milijone ljudi po vsem svetu, ki se imajo za kristjane, praznuje Jezusovo rojstvo 25. decembra. Toda v Bibliji tega datuma ni. Ali se je Jezus res rodil decembra? Čeprav Biblija ne omenja, kdaj točno se je Jezus rodil, pa vsebuje informacije, ki kažejo, da se ni rodil decembra. Poleg tega lahko iz svetnih virov izvemo, zakaj je bil za praznovanje Jezusovega rojstva izbran ravno 25. december. Zakaj ne decembra? Jezus se je rodil v judejskem mestu Betlehem. Iz Lukovega evangelija izvemo: »V tem istem kraju pa so pastirji bivali na prostem in ponoči čuvali svoje črede.« (Luka 2:4–8) To ni bilo nič nenavadnega. »Črede so morale večji del leta preživeti na prostem,« piše v knjigi Daily Life in the Time of Jesus. Toda ali bi lahko bili pastirji v mrzli decembrski noči s svojimi čredami zunaj? V isti knjigi piše: »[Črede] so zimo preživljale pod streho; in že samo iz tega se lahko vidi, da je malo verjetno, da bi bil tradicionalni datum božiča, ki je pozimi, pravi, saj v evangeliju piše, da so bili pastirji zunaj.« Ta sklep je v skladu s še eno podrobnostjo v poročilu Lukovega evangelija: »Tiste dni pa je cesar Avgust izdal odredbo, da naj se popiše ves obljudeni svet (ta prvi popis je bil takrat, ko je bil v Siriji deželni upravitelj Kvirinij). Tako so vsi ljudje odpotovali vsak v svoj rodni kraj, da bi se tam dali popisat.« (Luka 2:1–3) Cesar Avgust je verjetno odredil popis prebivalstva zato, da bi dobil podatke, potrebne v zvezi z obdavčevanjem in vojaško obveznostjo. Zaradi te odredbe je morala Marija kljub visoki nosečnosti s svojim možem oditi na kakih 150 kilometrov dolgo pot iz Nazareta v Betlehem. Razmislimo sedaj malce o tem. Ali je verjetno, da bi Avgust, ki se je sicer redko vmešaval v delovanje krajevnih oblasti, pričakoval od ljudi, ki so se že tako ali tako nagibali k uporu, da bodo tako daleč potovali pozimi? Vredno je upoštevati tudi dejstvo, da je večina zgodovinarjev in biblijskih učenjakov prepričana, da se Jezus ni rodil 25. decembra. Takšne informacije boste nedvomno lahko našli tudi v kateri od enciklopedij, ki so vam na voljo. V Our Sunday Visitor’s Catholic Encyclopedii piše: »Učenjaki se na splošno strinjajo, da se Jezus ni rodil 25. decembra.« Biblija vsebuje informacije, ki kažejo, da se Jezus ni rodil decembra. Zakaj je bil določen ravno 25. december Petindvajseti december je bil za datum Jezusovega rojstva izbran nekaj stoletij po Jezusovi smrti. Zakaj? Številni zgodovinarji pravijo, da so v obdobju, ki so ga pozneje izbrali za čas božiča, v resnici obhajali poganska praznovanja. Na primer, v že omenjeni Veliki knjigi o praznikih – praznovanja na Slovenskem in po svetu piše: »S tem ko so božič premaknili na 25. december, so prekrili obdobje okrog zimskega solsticija, ko je dan najkrajši, kar je seveda močno odzvanjalo v vseh znanih predkrščanskih kulturah sveta. Stari Rimljani, ki so imeli pod svojo oblastjo tudi naše kraje, so vsako leto 25. decembra praznovali rojstni dan ‚nepremaganega Sončnega boga‘, Dies natalis Solis invicti. Ta poganski praznik je Cerkev pokristjanila s tem, da ga je nadomestila s krščanskim božičem.« V The Encyclopedii Americani pa piše: »Razlog, zakaj so za božič določili 25. december, je nekako nejasen. Toda najbrž je bil ta dan izbran zato, ker ustreza poganskim praznovanjem, ki so jih obhajali ob zimskem solsticiju, ko se začnejo dnevi daljšati in so slavili ‚ponovno rojstvo sonca‘. [. . .] V tem času so potekale tudi rimske saturnalije (praznik, posvečen Saturnu, bogu poljedelstva, in obnovljeni moči sonca).« K tem praznikom sta navadno spadala spolna razuzdanost ter neobvladano in bučno veseljačenje. Zanimivo je, da vse to tudi danes marsikdaj spremlja praznovanje božiča. Kako naj bi izkazali čast Kristusu Nekateri menijo, da bi kristjani morali praznovati rojstni dan Jezusa Kristusa ne glede na to, kdaj se je v resnici rodil. Po njihovem mnenju mu s tem praznikom na primeren način izkazujejo čast, če ga le dostojanstveno obhajajo. V Bibliji je Jezusovo rojstvo prav zares pomemben dogodek. Beremo lahko, da se je takrat nenadoma pojavila množica angelov in veselo hvalila Boga z besedami: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir med ljudmi, ki jih on priznava.« (Luka 2:13, 14) Vendar ne bi smeli spregledati, da Biblija niti ne namigne, da bi ta dogodek morali praznovati. Izrecno pa nam zapoveduje, naj se slovesno spominjamo Jezusove smrti, kar Jehovove priče delamo enkrat letno. (Luka 22:19) To je en način, s katerim lahko izkažemo čast Jezusu. Jezus je zadnji večer svojega človeškega življenja rekel: »Vi ste moji prijatelji, če delate to, kar vam zapovedujem.« (Janez 15:14) Dejal je tudi: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« (Janez 14:15) Jasno je, da ne moremo bolje izkazati časti Jezusu Kristusu kakor tako, da spoznavamo njegove nauke in po njih tudi ravnamo v svojem življenju.

Jehovove priče se po zgledu krščanske občine iz prvega stoletja ne delimo na duhovnike in laike. Vsi krščeni člani smo posvečeni Božji služabniki in sodelujemo v delu oznanjevanja in poučevanja. Priče smo organizirani v krščanske občine, v katerih je približno po 100 vernikov. V vsaki krščanski občini služijo »starešine«. (Titu 1:5) Takšni duhovno zreli moški svoje delo opravljajo brezplačno.

Jehovove priče Definicija: Po vsem svetu razširjeno krščansko združenje ljudi, ki aktivno oznanja Boga Jehova in njegove namene s človeštvom. Osnova njihovega verovanja je izključno Biblija. Po katerih naukih se Jehovove priče razlikujejo od ostalih ver? (1) Biblija: Jehovove priče verujejo, da je celotna Biblija navdihnjena Božja beseda, in se ne držijo naukov, osnovanih na človeških tradicijah, ampak imajo Biblijo za osnovo vsega verovanja. (2) Bog: Častijo Jehova kot edinega pravega Boga in prostovoljno govorijo drugim o njem in njegovih prijaznih namenih s človeštvom. Kdorkoli javno oznanja o Jehovu, ga ljudje ponavadi opredelijo kot pripadnika določene skupine — ’Jehovovih prič‘. (3) Jezus Kristus: Verujejo, da je, kot pravi Biblija, Božji Sin, prvi, ki ga je Bog ustvaril, in da ni del trojice; da je obstojal pred ljudmi in da je bilo njegovo predčloveško življenje prenešeno iz nebes v maternico device Marije; da je žrtvoval svoje popolno človeško življenje, kar omogoča rešitev, večno življenje za tiste, ki verujejo v to; da Kristus v Božji moči od leta 1914 aktivno vlada kot kralj nad vso zemljo. (4) Božje kraljestvo: Verujejo, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo; da je to resnična vladavina; da bo kmalu uničilo sedanjo pokvarjeno stvarnost z vsemi človeškimi vladavinami vred in da bo vzpostavilo novo stvarnost, v kateri bo vladala pravičnost. (5) Nebeško življenje: Verujejo, da bo 144000 duhovno maziljenih kristjanov kraljevalo s Kristusom v njegovem nebeškem Kraljestvu. Ne verujejo, da so nebesa nagrada za vse ”dobre“. (6) Zemlja: Verujejo, da bo Božji prvotni namen z zemljo izpolnjen; da bo zemlja popolnoma naseljena z Jehovovimi častilci, ki bodo lahko uživali večno življenje v človeški popolnosti; da bodo celo mrtvi obujeni in bodo deležni teh blagoslovov. (7) Smrt: Verujejo, da se mrtvi prav ničesar ne zavedajo; da ne doživljajo niti bolečine niti užitka v kakem duhovnem področju; da jih ni, razen v Božjem spominu, zato je njihovo upanje na prihodnost v vstajenju od mrtvih. (8) Poslednji dnevi: Verujejo, da živimo od leta 1914 v poslednjih dneh te sprijene stvarnosti; da bodo nekateri, ki so doživeli dogodke leta 1914, doživeli tudi popolno uničenje sedanje pokvarjene stvarnosti; da bodo pravicoljubni preživeli v očiščeno zemljo. (9) Ločeni od sveta: Iskreno se trudijo, da niso del tega sveta, kar je tudi Jezus rekel za svoje resnične sledilce. Zares po krščansko ljubijo svoje bližnje, ne sodelujejo pa v politiki ali vojnah kateregakoli naroda. Skrbijo za gmotne potrebe svoje družine, izogibajo pa se posvetnega pridobitništva, osebne slave ter prekomernega vdajanja užitkom. (10) Ravnanje po Božjih nasvetih: Verujejo, da se je danes pomembno ravnati po nasvetih iz Božje besede — doma, v šoli, v službi in v njihovih skupščinah. Ne glede na pretekli način življenja lahko človek postane Jehovova priča, če zapusti navade, ki jih Božja beseda obsoja, in upošteva njene božanske nasvete. Toda če se kdo zatem vplete v stvari, kot so prešuštvovanje, nečistovanje, homuseksualnost, narkomanija, alkoholizem, laž ali kraja, je izključen iz organizacije. (Zgoraj navedeno le na kratko pojasnjuje nekatere izmed najbolj značilnih naukov Jehovovih prič, toda brez dvoma so to vse značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih verskih skupin. Svetopisemsko osnovo za navedene nauke lahko najdete v kazalu te knjige.) Ali so Jehovove priče ameriška religija? Zagovarjajo Božje kraljestvo in ne političnih, ekonomskih ali socialnih sistemov kateregakoli naroda tega sveta. Res je, da so Jehovove priče imele svoj novodobni začetek v Zduženih državah Amerike. Lokacija njihovega tamkajšnjega središča jim je omogočila, da so tiskali in razpošiljali biblijsko literaturo na vse konce sveta. Toda Jehovove priče ne dajejo prednosti nobenemu narodu; najdemo jih v domala vsakem narodu, svoje podružnice pa imajo v mnogih delih sveta, od koder nadzirajo svojo dejavnost na tistem področju. Razmisli: Jezus se je kot Jud rodil v Palestini, toda krščanstvo zato ni palestinska religija, kajne? Kraj Jezusovega človeškega rojstva zato ni najpomembnejša stvar, o kateri naj bi razmišljali. Kar je Jezus učil, je izviralo od njegovega Očeta, Boga Jehova, ki je nepristranski do vseh narodov. (Jan. 14:10; Ap. dela 10:34, 35) Kako se financira delo Jehovovih prič? S prostovoljnimi prispevki, kot se je tudi pri prvih kristjanih. (2. Kor. 8:12; 9:7) Na njihovih sestankih ni nikoli nobenega zbiranja; nikoli ne prosijo ljudi za denar. Prispevek za biblijsko literaturo pokriva stroške tiska in dostave. Jehovove priče niso plačane, da gredo od hiše do hiše ali da ponujajo biblijsko literaturo na ulicah. Ljubezen do Boga in do bližnjih jih žene, da govorijo o Božjih ljubečih pripravah za človeštvo. Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania je uradno pravno telo, ki ga uporabljajo Jehovove priče in je bilo leta 1884 prijavljeno kot nepridobitniška družba v Pennsylvaniji, ZDA, kar je bilo v skladu s tamkajšnjim zakonom o nepridobitniških družbah (Nonprofit Corporation Law of the Commonwealth of Pennsylvania). Tako že po zakonu ne more biti in tudi ni dobičkonosna organizacija in prav tako tudi posamezniki ne morejo prek nje ustvarjati dohodka. V ustanovni listini je navedeno: ”[Družba] za svoje člane, upravitelje ali uslužbence ne pričakuje niti priložnostnega niti kakšnega drugačnega gmotnega dobička ali profita.“ Ali so Jehovove priče sekta ali kult? Nekateri razlagajo, da je sekta skupina, ki se je odcepila od že ustanovljene religije. Drugi tako opisujejo skupino, ki sledi kakemu posebnemu človeškemu voditelju ali učitelju. Izraz je ponavadi slabšalen. Jehovove priče niso stranska veja kakšne religije, ampak so med njimi ljudje iz različnih življenjskih okolij in mnogih religioznih ozadij. Ne ozirajo se po človeku, ampak imajo za voditelja Jezusa Kristusa. Kult je nepravoverna religija, ki poudarja predanost s predpisanimi rituali. Mnogi kulti sledijo živemu človeškemu voditelju in njeni pripadniki pogosto živijo v skupinah, ločeni od ostale družbe. Merilo pravovernosti bi kajpak morala biti Božja beseda. Jehovove priče se držijo samo Biblije. Njihovo bogočastje je način življenja in ne nekakšna obredna predanost. Ne sledijo človeku, niti se ne izolirajo od ostale družbe. Živijo in delajo sredi drugih ljudi. Kako stara je religija Jehovovih prič? Po Bibliji segajo Jehovove priče vse do zvestega Abela. V Hebrejcem 11:4–12:1 piše: ”Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna . . . Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko . . . Po veri je poslušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino . . . Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha . . . Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju.“ V zvezi z Jezusom Kristusom Biblija izjavlja: ”Tole govori Amen, zvesta in zanesljiva priča, začetek božjega stvarjenja.“ Čigava priča je bil? Sam je rekel, da je razodel Očetovo ime. Bil je glavna Jehovova priča. (Raz. 3:14, EI; Jan. 17:6) Zanimivo je, da so že nekateri Judje spraševali, če je delo Jezusa Kristusa ”nov nauk“. (Mar. 1:27) Pozneje so nekateri Grki mislili, da apostol Pavel vpeljuje ”novi nauk“. (Ap. dela 17:19, 20) Novo je zvenel v ušesih tistih, ki so ga slišali, toda pomembna stvar je bila v tem, da je bila to resnica, v popolni skladnosti z Božjo besedo. Novodobna zgodovina Jehovovih prič se je pričela z ustanovitvijo skupine za preučevanje Biblije v mestu Allegheny v Pennsylvaniji, ZDA, v zgodnjih 1870. letih. Najprej so jih poznali kot Raziskovalce Biblije, toda leta 1931 so prevzeli svetopisemsko ime Jehovove priče. (Iza. 43:10-12) Njihovo verovanje in navade niso nič novega, ampak so obnovitev krščanstva iz prvega stoletja. Ali Jehovove priče mislijo, da je samo njihova vera prava? Biblija se ne strinja s sodobnim pogledom, češ, da so mnoge oblike bogočastja za Boga sprejemljive. V Efežanom 4:5 piše, da je ”en Gospod, ena vera“. Jezus je rekel: ”Ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo. . . . Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ’Gospod, Gospod,‘ ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.“ (Mat. 7:13, 14, 21, EI; glej tudi 1. Korinčanom 1:10.) Znova in znova Sveto Pismo omenja bistvo pravih krščanskih naukov kot ”resnico“, o krščanstvu pa govori kot o ”poti resnice“. (1. Tim. 3:15; 2. Jan. 1; 2. Pet. 2:2) Jehovove priče gradijo vsa svoja verovanja, merila obnašanja in organizacijske postopke na Bibliji, zato jim njihova vera v Biblijo kot Božjo besedo daje zagotovilo, da je ta zares resnica. Zato niso zagledani sami vase, ampak zaupajo, da lahko človek edinole z Biblijo oceni svojo vero. Niso sebični, ampak vneto oznanjajo svojo vero drugim. Ali mar ne ravnajo po Bibliji tudi druge vere? Mnoge jo do neke mere sicer uporabljajo. Toda ali res učijo in delajo to, kar v njej piše? Razmisli: (1) Iz večine svojih biblijskih prevodov so odstranili ime pravega Boga, ki se pojavi nekaj tisočkrat. (2) Nauk o trojici, njihov koncept Boga samega, so si izposodili pri poganskih virih in ju razvili do sedanje oblike stoletja za tem, ko je bilo zaključeno pisanje Biblije. (3) Njihovo verovanje v nesmrtnost človeške duše, osnove za nadaljevanje življenja, ni vzeto iz Biblije; svoje korenine ima v starem Babilonu. (4) Srž Jezusovega oznanjevanja je bilo Božje kraljestvo in poslal je tudi svoje učence, naj o njem govorijo drugim; toda današnje cerkve le redko omenjajo to Kraljestvo in njihovi člani ne opravljajo delo oznanjevanja ”dobre vesti o Kraljestvu.“ (Mat. 24:14, NW) (5) Jezus je rekel, da se bo njegove prave sledilce jasno prepoznalo po požrtvovalni medsebojni ljubezni. Ali to lahko zaključimo za religije tako imenovanega krščanstva, ko gredo narodi v vojno? (6) Biblija pravi, da krščanski učenci ne bodo del sveta in svari, da vsak, ki želi postati prijatelj svetu, postane Božji sovražnik; cerkve tako imenovanega krščanstva in njeni člani pa so globoko vpleteni v politične zadeve narodov. (Jak. 4:4) Ali lahko v luči teh dejstev rečemo, da se trdno držijo Biblije? Kako so Jehovove priče prišle do svoje razlage Biblije? Jehovove priče predvsem resnično verujejo, da je Biblija Božja beseda in da je to, kar vsebuje, za naš pouk. (2. Tim. 3:16, 17; Rim. 15:4; 1. Kor. 10:11) Zato se ne zatekajo k filozofskim razlagam, da bi se izognili njeni jasni resnici ali da bi laže opravičili način življenja tistih ljudi, ki so zapustili njena moralna merila. Ko razlagajo pomen simboličnega jezika v Bibliji, pustijo, da jih sama pojasni, namesto, da bi sami podajali teorije o njihovem pomenu. (1. Kor. 2:13) Namige o pomenu simboličnih izrazov ponavadi najdemo v drugih delih Biblije. (Za primer glej Razodetje 21:1; nato v zvezi s pomenom izraza ”morje“ beri Izaija 57:20. Da bi prepoznali ”Jagnje“, ki se omenja v Razodetju 14:1, glej Janez 1:29 in 1. Petrovo 1:19.) Glede izpolnitve prerokb upoštevajo besede Jezusa Kristusa o tem, da je treba budno paziti na napovedane dogodke. (Luka 21:29-31; primerjaj 2. Petrovo 1:16-19.) Natančno opozarjajo na te dogodke in opozarjajo na Biblijo, ki pojasnjuje njihov pomen. Jezus je rekel, da bo imel na zemlji ”zvestega in razumnega sužnja“ (skupino svojih maziljenih sledilcev), po katerem bo oskrboval z duhovno hrano svojo verno družino. (Mat. 24:45-47, NW) Jehovove priče priznavajo to pripravo. Kot kristjani prvega stoletja, se tudi oni ob težjih vprašanjih obračajo na Vodilno telo tega razreda ”sužnja“. Ta pa jih ne razreši na osnovi človeške modrosti, ampak na osnovi svojega poznavanja Božje besede in na osnovi tega, kako Bog ravna s svojimi služabniki ter s pomočjo Božjega duha, za katerega iskreno molijo. (Ap. dela 15:1-29; 16:4, 5) Zakaj so se z leti nauki Jehovovih prič spreminjali? Biblija kaže, da Jehova svojim služabnikom postopoma odkriva svoj namen. (Preg. 4:18; Jan. 16:12) Celo preroki, ki jih je Bog navdihnil, da so zapisali dele Biblije, niso povsem razumeli tega, kar so pisali. (Dan. 12:8, 9; 1. Pet. 1:10-12) Apostoli Jezusa Kristusa so spoznali, da še veliko stvari ne razumejo. (Ap. dela 1:6, 7; 1. Kor. 13:9-12) Biblija pokaže, da se bo spoznanje resnice v ’času konca‘ silno povečalo. (Dan. 12:4) Povečanje spoznanja velikokrat zahteva spremembo mišljenja. Jehovove priče so pripravljene ponižno narediti takšne spremembe. Zakaj Jehovove priče oznanjajo od hiše do hiše? Jezus je za današnje dni napovedal to delo: ”In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.“ Svojim sledilcem je dal tudi navodilo: ”Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode.“ (Mat. 24:14; 28:19) Ko je Jezus razposlal svoje prve učence, jim je zapovedal, naj gredo k ljudem na domove. (Mat. 10:7, 11-13) Apostol Pavel je o svoji službi rekel: ”Nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah.“ (Ap. dela 20:20, 21; glej tudi Apostolska dela 5:42.) Vest, ki jo oznanjujejo Jehovove priče, se tiče življenja ljudi; zato ne želijo, da bi koga zgrešili. (Zef. 2:2, 3) K obiskovanju ljudi jih žene ljubezen — predvsem do Boga in tudi do bližnjih. Na konferenci verskih voditeljev v Španiji so rekli tudi tole: ”Morda so [cerkve] preveč brezbrižne do tega, kar ravno tako predstavlja poglavitno dejavnost Jehovovih prič — do obiskov na domu, torej do metodologije apostolov prvotne cerkve. Medtem ko se cerkve, razen redkih izjem, omejujejo na to, da gradijo svetišča in potem z zvonovi vabijo ljudi, da bi jim oznanjali znotraj hramov, pa [Jehovove priče] ubirajo taktiko apostolov in gredo od hiše do hiše ter vsako priložnost izkoristijo za oznanjevanje.“ (El Catolicismo, Bogotá, Kolumbija, 14. septembra 1975, str. 14) Toda zakaj Jehovove priče znova pridejo tudi na domove tistih ljudi, ki jim ni mar za njihovo vero? Svoje vesti ne vsiljujejo. Vedo pa, da se ljudje selijo v nova stanovanja in da se njihove okoliščine spreminjajo. Danes je lahko kdo prezaposlen, da bi poslušal, drugič si morda z veseljem vzame čas. Eden od članov družine morda ni zainteresiran, drugi pa so. Ljudje se spreminjajo; resni problemi v življenju lahko koga spodbudijo k temu, da se začne zavedati duhovnih potreb. (Glej tudi Izaija 6:8, 11, 12.) Zakaj Jehovove priče preganjajo in jim nasprotujejo? Jezus je rekel: ”Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.“ (Jan. 15:18, 19; glej tudi 1. Petrovo 4:3, 4.) Biblija pokaže, da ves svet leži pod Satanovim nadzorom; on pa je glavni pobudnik preganjanja. (1. Jan. 5:19; Raz. 12:7) Jezus je svojim učencem tudi rekel: ”Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.“ (Mar. 13:13) Beseda ’ime‘ tukaj pomeni to, kar Jezus uradno je, mesijanski kralj. Do preganjanja pride zaradi tega, ker Jehovove priče postavljajo Božje zapovedi pred zapovedi kateregakoli zemeljskega vladarja. Če kdo reče: ’Zakaj ne angažirate ljudi v prizadevanja za boljši svet (družbo)?‘ Odgovoriš lahko: ’Do razmer v družbi očitno niste brezbrižni; tudi jaz nisem. Ali vas smem vprašati, katerega problema bi se po vašem morali najprej lotili?‘ Nato bi lahko dodal: ’Kaj mislite, zakaj je to postalo sedaj tako zelo potrebno? . . . Prav gotovo bi bilo koristno, če bi se te stvari lotili kar takoj. Toda gotovo se boste strinjali, da si vsi želimo videti dolgoročno izboljšanje. To je pa pristop, kakršnega imamo do te stvari mi, Jehovove priče. (Pojasni, kaj delamo, da bi pomagali ljudem v življenju upoštevati biblijska načela, da bi tako na osnovi samostojnega spoznanja prišli do bistva te zadeve; pojasni tudi to, kaj bo naredilo Božje kraljestvo in zakaj bo to za stalno rešilo probleme človeštva.)‘ Ali pa lahko rečeš: ’(Ko si že v prejšnjem odgovoru navedel nekaj dejstev . . . ) Nekateri ljudje prispevajo k izboljšanju družbe tako, da zagotovijo denar; drugi s svojim prostovoljnim delom. Jehovove priče delajo oboje. Naj vam pojasnim!‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Biti Jehovova priča pomeni, da mora človek vestno plačevati svoje davke; s tem plačuje vlado, ki ustanavlja in vzdržuje potrebne službe.‘ (2) ’Razen tega pa obiskujemo ljudi in jim nudimo brezplačen biblijski študij. Ko se seznanijo z vsebino Biblije, se naučijo ravnati po biblijskih načelih in tako reševati svoje probleme.‘ Druga možnost: ’Veseli me, da ste to omenili. Redkokdo sploh premišljuje o tem, kaj Jehovove priče dejansko delajo v zvezi z družbenimi zadevami. Najbrž je več načinov, kako v teh stvareh pomagati.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Nekateri delajo to tako, da ustanavljajo bolnišnice, domove za ostarele, rehabilitacijske centre za narkomane in tako dalje. Drugi pa gredo prostovoljno k ljudem na domove in jim po svojih zmožnostih pomagajo; in to delajo Jehovove priče.‘ (2) ’Spoznali smo, da obstaja nekaj, kar lahko povsem spremeni celoten človekov pogled na življenje, in to je spoznanje o tem, kar prinaša prihodnost.‘ Dodatni predlog: ’Prav všeč mi je, da ste postavili to vprašanje. Vsi bi radi bolje živeli, mar ne? Ali vas smem vprašati, kaj mislite o tem, kar je delal Jezus Kristus? Ali bi rekli, da je bil način, kako se je približal ljudem in jim pomagal, praktičen? . . . Mi skušamo ravnati po njegovemu zgledu.‘ ’Kristjani naj bi oznanjali Jezusa in ne Jehova‘ Odgovoriš lahko: ’To je pa zanimiva misel. Res imamo odgovornost, da oznanjamo Jezusa. Zato je v naši literaturi poudarjena Jezusova vloga v Božjem namenu. (Morda mu boš s primerno knjigo ali revijo to prikazal.) Ampak tole bo pa najbrž tudi za vas novo: (Raz. 1:5) . . . Čigava ”zvesta priča“ je bil Jezus? (Jan. 5:43; 17:6) . . . Jezus nam je zapustil zgled, ki naj bi ga posnemali, ali ne? . . . In zakaj je tako pomembno spoznati oba, Jezusa in njegovega Očeta? (Jan. 17:3)‘

Jehovove priče Definicija: Po vsem svetu razširjeno krščansko združenje ljudi, ki aktivno oznanja Boga Jehova in njegove namene s človeštvom. Osnova njihovega verovanja je izključno Biblija. Po katerih naukih se Jehovove priče razlikujejo od ostalih ver? (1) Biblija: Jehovove priče verujejo, da je celotna Biblija navdihnjena Božja beseda, in se ne držijo naukov, osnovanih na človeških tradicijah, ampak imajo Biblijo za osnovo vsega verovanja. (2) Bog: Častijo Jehova kot edinega pravega Boga in prostovoljno govorijo drugim o njem in njegovih prijaznih namenih s človeštvom. Kdorkoli javno oznanja o Jehovu, ga ljudje ponavadi opredelijo kot pripadnika določene skupine — ’Jehovovih prič‘. (3) Jezus Kristus: Verujejo, da je, kot pravi Biblija, Božji Sin, prvi, ki ga je Bog ustvaril, in da ni del trojice; da je obstojal pred ljudmi in da je bilo njegovo predčloveško življenje prenešeno iz nebes v maternico device Marije; da je žrtvoval svoje popolno človeško življenje, kar omogoča rešitev, večno življenje za tiste, ki verujejo v to; da Kristus v Božji moči od leta 1914 aktivno vlada kot kralj nad vso zemljo. (4) Božje kraljestvo: Verujejo, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo; da je to resnična vladavina; da bo kmalu uničilo sedanjo pokvarjeno stvarnost z vsemi človeškimi vladavinami vred in da bo vzpostavilo novo stvarnost, v kateri bo vladala pravičnost. (5) Nebeško življenje: Verujejo, da bo 144000 duhovno maziljenih kristjanov kraljevalo s Kristusom v njegovem nebeškem Kraljestvu. Ne verujejo, da so nebesa nagrada za vse ”dobre“. (6) Zemlja: Verujejo, da bo Božji prvotni namen z zemljo izpolnjen; da bo zemlja popolnoma naseljena z Jehovovimi častilci, ki bodo lahko uživali večno življenje v človeški popolnosti; da bodo celo mrtvi obujeni in bodo deležni teh blagoslovov. (7) Smrt: Verujejo, da se mrtvi prav ničesar ne zavedajo; da ne doživljajo niti bolečine niti užitka v kakem duhovnem področju; da jih ni, razen v Božjem spominu, zato je njihovo upanje na prihodnost v vstajenju od mrtvih. (8) Poslednji dnevi: Verujejo, da živimo od leta 1914 v poslednjih dneh te sprijene stvarnosti; da bodo nekateri, ki so doživeli dogodke leta 1914, doživeli tudi popolno uničenje sedanje pokvarjene stvarnosti; da bodo pravicoljubni preživeli v očiščeno zemljo. (9) Ločeni od sveta: Iskreno se trudijo, da niso del tega sveta, kar je tudi Jezus rekel za svoje resnične sledilce. Zares po krščansko ljubijo svoje bližnje, ne sodelujejo pa v politiki ali vojnah kateregakoli naroda. Skrbijo za gmotne potrebe svoje družine, izogibajo pa se posvetnega pridobitništva, osebne slave ter prekomernega vdajanja užitkom. (10) Ravnanje po Božjih nasvetih: Verujejo, da se je danes pomembno ravnati po nasvetih iz Božje besede — doma, v šoli, v službi in v njihovih skupščinah. Ne glede na pretekli način življenja lahko človek postane Jehovova priča, če zapusti navade, ki jih Božja beseda obsoja, in upošteva njene božanske nasvete. Toda če se kdo zatem vplete v stvari, kot so prešuštvovanje, nečistovanje, homuseksualnost, narkomanija, alkoholizem, laž ali kraja, je izključen iz organizacije. (Zgoraj navedeno le na kratko pojasnjuje nekatere izmed najbolj značilnih naukov Jehovovih prič, toda brez dvoma so to vse značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih verskih skupin. Svetopisemsko osnovo za navedene nauke lahko najdete v kazalu te knjige.) Ali so Jehovove priče ameriška religija? Zagovarjajo Božje kraljestvo in ne političnih, ekonomskih ali socialnih sistemov kateregakoli naroda tega sveta. Res je, da so Jehovove priče imele svoj novodobni začetek v Zduženih državah Amerike. Lokacija njihovega tamkajšnjega središča jim je omogočila, da so tiskali in razpošiljali biblijsko literaturo na vse konce sveta. Toda Jehovove priče ne dajejo prednosti nobenemu narodu; najdemo jih v domala vsakem narodu, svoje podružnice pa imajo v mnogih delih sveta, od koder nadzirajo svojo dejavnost na tistem področju. Razmisli: Jezus se je kot Jud rodil v Palestini, toda krščanstvo zato ni palestinska religija, kajne? Kraj Jezusovega človeškega rojstva zato ni najpomembnejša stvar, o kateri naj bi razmišljali. Kar je Jezus učil, je izviralo od njegovega Očeta, Boga Jehova, ki je nepristranski do vseh narodov. (Jan. 14:10; Ap. dela 10:34, 35) Kako se financira delo Jehovovih prič? S prostovoljnimi prispevki, kot se je tudi pri prvih kristjanih. (2. Kor. 8:12; 9:7) Na njihovih sestankih ni nikoli nobenega zbiranja; nikoli ne prosijo ljudi za denar. Prispevek za biblijsko literaturo pokriva stroške tiska in dostave. Jehovove priče niso plačane, da gredo od hiše do hiše ali da ponujajo biblijsko literaturo na ulicah. Ljubezen do Boga in do bližnjih jih žene, da govorijo o Božjih ljubečih pripravah za človeštvo. Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania je uradno pravno telo, ki ga uporabljajo Jehovove priče in je bilo leta 1884 prijavljeno kot nepridobitniška družba v Pennsylvaniji, ZDA, kar je bilo v skladu s tamkajšnjim zakonom o nepridobitniških družbah (Nonprofit Corporation Law of the Commonwealth of Pennsylvania). Tako že po zakonu ne more biti in tudi ni dobičkonosna organizacija in prav tako tudi posamezniki ne morejo prek nje ustvarjati dohodka. V ustanovni listini je navedeno: ”[Družba] za svoje člane, upravitelje ali uslužbence ne pričakuje niti priložnostnega niti kakšnega drugačnega gmotnega dobička ali profita.“ Ali so Jehovove priče sekta ali kult? Nekateri razlagajo, da je sekta skupina, ki se je odcepila od že ustanovljene religije. Drugi tako opisujejo skupino, ki sledi kakemu posebnemu človeškemu voditelju ali učitelju. Izraz je ponavadi slabšalen. Jehovove priče niso stranska veja kakšne religije, ampak so med njimi ljudje iz različnih življenjskih okolij in mnogih religioznih ozadij. Ne ozirajo se po človeku, ampak imajo za voditelja Jezusa Kristusa. Kult je nepravoverna religija, ki poudarja predanost s predpisanimi rituali. Mnogi kulti sledijo živemu človeškemu voditelju in njeni pripadniki pogosto živijo v skupinah, ločeni od ostale družbe. Merilo pravovernosti bi kajpak morala biti Božja beseda. Jehovove priče se držijo samo Biblije. Njihovo bogočastje je način življenja in ne nekakšna obredna predanost. Ne sledijo človeku, niti se ne izolirajo od ostale družbe. Živijo in delajo sredi drugih ljudi. Kako stara je religija Jehovovih prič? Po Bibliji segajo Jehovove priče vse do zvestega Abela. V Hebrejcem 11:4–12:1 piše: ”Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna . . . Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko . . . Po veri je poslušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino . . . Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha . . . Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju.“ V zvezi z Jezusom Kristusom Biblija izjavlja: ”Tole govori Amen, zvesta in zanesljiva priča, začetek božjega stvarjenja.“ Čigava priča je bil? Sam je rekel, da je razodel Očetovo ime. Bil je glavna Jehovova priča. (Raz. 3:14, EI; Jan. 17:6) Zanimivo je, da so že nekateri Judje spraševali, če je delo Jezusa Kristusa ”nov nauk“. (Mar. 1:27) Pozneje so nekateri Grki mislili, da apostol Pavel vpeljuje ”novi nauk“. (Ap. dela 17:19, 20) Novo je zvenel v ušesih tistih, ki so ga slišali, toda pomembna stvar je bila v tem, da je bila to resnica, v popolni skladnosti z Božjo besedo. Novodobna zgodovina Jehovovih prič se je pričela z ustanovitvijo skupine za preučevanje Biblije v mestu Allegheny v Pennsylvaniji, ZDA, v zgodnjih 1870. letih. Najprej so jih poznali kot Raziskovalce Biblije, toda leta 1931 so prevzeli svetopisemsko ime Jehovove priče. (Iza. 43:10-12) Njihovo verovanje in navade niso nič novega, ampak so obnovitev krščanstva iz prvega stoletja. Ali Jehovove priče mislijo, da je samo njihova vera prava? Biblija se ne strinja s sodobnim pogledom, češ, da so mnoge oblike bogočastja za Boga sprejemljive. V Efežanom 4:5 piše, da je ”en Gospod, ena vera“. Jezus je rekel: ”Ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo. . . . Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ’Gospod, Gospod,‘ ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.“ (Mat. 7:13, 14, 21, EI; glej tudi 1. Korinčanom 1:10.) Znova in znova Sveto Pismo omenja bistvo pravih krščanskih naukov kot ”resnico“, o krščanstvu pa govori kot o ”poti resnice“. (1. Tim. 3:15; 2. Jan. 1; 2. Pet. 2:2) Jehovove priče gradijo vsa svoja verovanja, merila obnašanja in organizacijske postopke na Bibliji, zato jim njihova vera v Biblijo kot Božjo besedo daje zagotovilo, da je ta zares resnica. Zato niso zagledani sami vase, ampak zaupajo, da lahko človek edinole z Biblijo oceni svojo vero. Niso sebični, ampak vneto oznanjajo svojo vero drugim. Ali mar ne ravnajo po Bibliji tudi druge vere? Mnoge jo do neke mere sicer uporabljajo. Toda ali res učijo in delajo to, kar v njej piše? Razmisli: (1) Iz večine svojih biblijskih prevodov so odstranili ime pravega Boga, ki se pojavi nekaj tisočkrat. (2) Nauk o trojici, njihov koncept Boga samega, so si izposodili pri poganskih virih in ju razvili do sedanje oblike stoletja za tem, ko je bilo zaključeno pisanje Biblije. (3) Njihovo verovanje v nesmrtnost človeške duše, osnove za nadaljevanje življenja, ni vzeto iz Biblije; svoje korenine ima v starem Babilonu. (4) Srž Jezusovega oznanjevanja je bilo Božje kraljestvo in poslal je tudi svoje učence, naj o njem govorijo drugim; toda današnje cerkve le redko omenjajo to Kraljestvo in njihovi člani ne opravljajo delo oznanjevanja ”dobre vesti o Kraljestvu.“ (Mat. 24:14, NW) (5) Jezus je rekel, da se bo njegove prave sledilce jasno prepoznalo po požrtvovalni medsebojni ljubezni. Ali to lahko zaključimo za religije tako imenovanega krščanstva, ko gredo narodi v vojno? (6) Biblija pravi, da krščanski učenci ne bodo del sveta in svari, da vsak, ki želi postati prijatelj svetu, postane Božji sovražnik; cerkve tako imenovanega krščanstva in njeni člani pa so globoko vpleteni v politične zadeve narodov. (Jak. 4:4) Ali lahko v luči teh dejstev rečemo, da se trdno držijo Biblije? Kako so Jehovove priče prišle do svoje razlage Biblije? Jehovove priče predvsem resnično verujejo, da je Biblija Božja beseda in da je to, kar vsebuje, za naš pouk. (2. Tim. 3:16, 17; Rim. 15:4; 1. Kor. 10:11) Zato se ne zatekajo k filozofskim razlagam, da bi se izognili njeni jasni resnici ali da bi laže opravičili način življenja tistih ljudi, ki so zapustili njena moralna merila. Ko razlagajo pomen simboličnega jezika v Bibliji, pustijo, da jih sama pojasni, namesto, da bi sami podajali teorije o njihovem pomenu. (1. Kor. 2:13) Namige o pomenu simboličnih izrazov ponavadi najdemo v drugih delih Biblije. (Za primer glej Razodetje 21:1; nato v zvezi s pomenom izraza ”morje“ beri Izaija 57:20. Da bi prepoznali ”Jagnje“, ki se omenja v Razodetju 14:1, glej Janez 1:29 in 1. Petrovo 1:19.) Glede izpolnitve prerokb upoštevajo besede Jezusa Kristusa o tem, da je treba budno paziti na napovedane dogodke. (Luka 21:29-31; primerjaj 2. Petrovo 1:16-19.) Natančno opozarjajo na te dogodke in opozarjajo na Biblijo, ki pojasnjuje njihov pomen. Jezus je rekel, da bo imel na zemlji ”zvestega in razumnega sužnja“ (skupino svojih maziljenih sledilcev), po katerem bo oskrboval z duhovno hrano svojo verno družino. (Mat. 24:45-47, NW) Jehovove priče priznavajo to pripravo. Kot kristjani prvega stoletja, se tudi oni ob težjih vprašanjih obračajo na Vodilno telo tega razreda ”sužnja“. Ta pa jih ne razreši na osnovi človeške modrosti, ampak na osnovi svojega poznavanja Božje besede in na osnovi tega, kako Bog ravna s svojimi služabniki ter s pomočjo Božjega duha, za katerega iskreno molijo. (Ap. dela 15:1-29; 16:4, 5) Zakaj so se z leti nauki Jehovovih prič spreminjali? Biblija kaže, da Jehova svojim služabnikom postopoma odkriva svoj namen. (Preg. 4:18; Jan. 16:12) Celo preroki, ki jih je Bog navdihnil, da so zapisali dele Biblije, niso povsem razumeli tega, kar so pisali. (Dan. 12:8, 9; 1. Pet. 1:10-12) Apostoli Jezusa Kristusa so spoznali, da še veliko stvari ne razumejo. (Ap. dela 1:6, 7; 1. Kor. 13:9-12) Biblija pokaže, da se bo spoznanje resnice v ’času konca‘ silno povečalo. (Dan. 12:4) Povečanje spoznanja velikokrat zahteva spremembo mišljenja. Jehovove priče so pripravljene ponižno narediti takšne spremembe. Zakaj Jehovove priče oznanjajo od hiše do hiše? Jezus je za današnje dni napovedal to delo: ”In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.“ Svojim sledilcem je dal tudi navodilo: ”Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode.“ (Mat. 24:14; 28:19) Ko je Jezus razposlal svoje prve učence, jim je zapovedal, naj gredo k ljudem na domove. (Mat. 10:7, 11-13) Apostol Pavel je o svoji službi rekel: ”Nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah.“ (Ap. dela 20:20, 21; glej tudi Apostolska dela 5:42.) Vest, ki jo oznanjujejo Jehovove priče, se tiče življenja ljudi; zato ne želijo, da bi koga zgrešili. (Zef. 2:2, 3) K obiskovanju ljudi jih žene ljubezen — predvsem do Boga in tudi do bližnjih. Na konferenci verskih voditeljev v Španiji so rekli tudi tole: ”Morda so [cerkve] preveč brezbrižne do tega, kar ravno tako predstavlja poglavitno dejavnost Jehovovih prič — do obiskov na domu, torej do metodologije apostolov prvotne cerkve. Medtem ko se cerkve, razen redkih izjem, omejujejo na to, da gradijo svetišča in potem z zvonovi vabijo ljudi, da bi jim oznanjali znotraj hramov, pa [Jehovove priče] ubirajo taktiko apostolov in gredo od hiše do hiše ter vsako priložnost izkoristijo za oznanjevanje.“ (El Catolicismo, Bogotá, Kolumbija, 14. septembra 1975, str. 14) Toda zakaj Jehovove priče znova pridejo tudi na domove tistih ljudi, ki jim ni mar za njihovo vero? Svoje vesti ne vsiljujejo. Vedo pa, da se ljudje selijo v nova stanovanja in da se njihove okoliščine spreminjajo. Danes je lahko kdo prezaposlen, da bi poslušal, drugič si morda z veseljem vzame čas. Eden od članov družine morda ni zainteresiran, drugi pa so. Ljudje se spreminjajo; resni problemi v življenju lahko koga spodbudijo k temu, da se začne zavedati duhovnih potreb. (Glej tudi Izaija 6:8, 11, 12.) Zakaj Jehovove priče preganjajo in jim nasprotujejo? Jezus je rekel: ”Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.“ (Jan. 15:18, 19; glej tudi 1. Petrovo 4:3, 4.) Biblija pokaže, da ves svet leži pod Satanovim nadzorom; on pa je glavni pobudnik preganjanja. (1. Jan. 5:19; Raz. 12:7) Jezus je svojim učencem tudi rekel: ”Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.“ (Mar. 13:13) Beseda ’ime‘ tukaj pomeni to, kar Jezus uradno je, mesijanski kralj. Do preganjanja pride zaradi tega, ker Jehovove priče postavljajo Božje zapovedi pred zapovedi kateregakoli zemeljskega vladarja. Če kdo reče: ’Zakaj ne angažirate ljudi v prizadevanja za boljši svet (družbo)?‘ Odgovoriš lahko: ’Do razmer v družbi očitno niste brezbrižni; tudi jaz nisem. Ali vas smem vprašati, katerega problema bi se po vašem morali najprej lotili?‘ Nato bi lahko dodal: ’Kaj mislite, zakaj je to postalo sedaj tako zelo potrebno? . . . Prav gotovo bi bilo koristno, če bi se te stvari lotili kar takoj. Toda gotovo se boste strinjali, da si vsi želimo videti dolgoročno izboljšanje. To je pa pristop, kakršnega imamo do te stvari mi, Jehovove priče. (Pojasni, kaj delamo, da bi pomagali ljudem v življenju upoštevati biblijska načela, da bi tako na osnovi samostojnega spoznanja prišli do bistva te zadeve; pojasni tudi to, kaj bo naredilo Božje kraljestvo in zakaj bo to za stalno rešilo probleme človeštva.)‘ Ali pa lahko rečeš: ’(Ko si že v prejšnjem odgovoru navedel nekaj dejstev . . . ) Nekateri ljudje prispevajo k izboljšanju družbe tako, da zagotovijo denar; drugi s svojim prostovoljnim delom. Jehovove priče delajo oboje. Naj vam pojasnim!‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Biti Jehovova priča pomeni, da mora človek vestno plačevati svoje davke; s tem plačuje vlado, ki ustanavlja in vzdržuje potrebne službe.‘ (2) ’Razen tega pa obiskujemo ljudi in jim nudimo brezplačen biblijski študij. Ko se seznanijo z vsebino Biblije, se naučijo ravnati po biblijskih načelih in tako reševati svoje probleme.‘ Druga možnost: ’Veseli me, da ste to omenili. Redkokdo sploh premišljuje o tem, kaj Jehovove priče dejansko delajo v zvezi z družbenimi zadevami. Najbrž je več načinov, kako v teh stvareh pomagati.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Nekateri delajo to tako, da ustanavljajo bolnišnice, domove za ostarele, rehabilitacijske centre za narkomane in tako dalje. Drugi pa gredo prostovoljno k ljudem na domove in jim po svojih zmožnostih pomagajo; in to delajo Jehovove priče.‘ (2) ’Spoznali smo, da obstaja nekaj, kar lahko povsem spremeni celoten človekov pogled na življenje, in to je spoznanje o tem, kar prinaša prihodnost.‘ Dodatni predlog: ’Prav všeč mi je, da ste postavili to vprašanje. Vsi bi radi bolje živeli, mar ne? Ali vas smem vprašati, kaj mislite o tem, kar je delal Jezus Kristus? Ali bi rekli, da je bil način, kako se je približal ljudem in jim pomagal, praktičen? . . . Mi skušamo ravnati po njegovemu zgledu.‘ ’Kristjani naj bi oznanjali Jezusa in ne Jehova‘ Odgovoriš lahko: ’To je pa zanimiva misel. Res imamo odgovornost, da oznanjamo Jezusa. Zato je v naši literaturi poudarjena Jezusova vloga v Božjem namenu. (Morda mu boš s primerno knjigo ali revijo to prikazal.) Ampak tole bo pa najbrž tudi za vas novo: (Raz. 1:5) . . . Čigava ”zvesta priča“ je bil Jezus? (Jan. 5:43; 17:6) . . . Jezus nam je zapustil zgled, ki naj bi ga posnemali, ali ne? . . . In zakaj je tako pomembno spoznati oba, Jezusa in njegovega Očeta? (Jan. 17:3)‘

Religija — moja izbira ali izbira mojih staršev? NA Poljskem mnogi ljudje rečejo Jehovovim pričam: »V tej veri sem se rodil in v tej veri bom tudi umrl.« Po njihovem mnenju je religija nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Ali tako razmišljajo tudi ljudje, ki živijo v tvoji okolici? Kakšne pa so pogosto posledice takšnega gledišča? Vera je mnogim postala zgolj formalnost in del družinske tradicije. Ali bi se lahko kaj takega zgodilo tudi Jehovovim pričam, ki so dobili čudovito duhovno dediščino od svojih staršev oziroma starih staršev? Timoteju, ki sta mu bogaboječa mama in babica privzgojili vero in ljubezen do pravega Boga, se to ni zgodilo. Svete spise je poznal »že od najzgodnejšega otroštva«. Sčasoma pa je skupaj z mamo in babico spoznal, da je krščanstvo resnica. »Prepriča[l]« se je oziroma začel je verovati v to, kar je slišal iz Svetega pisma o Jezusu Kristusu. (2. Tim. 1:5; 3:14, 15) Čeprav torej krščanski starši otrokom po svojih najboljših močeh pomagajo, da bi postali Jehovovi služabniki, pa si morajo otroci sami želeti, da bi služili Jehovu. (Mar. 8:34) Da bi lahko posameznik služil Jehovu iz ljubezni in mu ostal zvest ne glede na to, kaj bi se mu v življenju zgodilo, mora njegova vera temeljiti na prepričljivih dokazih. Samo tako lahko postane trdna in globoko zakoreninjena. (Efež. 3:17; Kol. 2:6, 7) Vloga otroka »O tem, da imajo Jehovove priče pravo vero, nisem nikoli dvomil,« pojasnjuje Albert*, ki je odraščal v družini Prič, »vendar mi je bilo težko sprejeti to, kako bi moral po njihovem živeti.« Če si mlad, morda razmišljaš podobno. Zakaj si ne bi prizadeval dognati, kakšno življenje Bog pravzaprav pričakuje od nas, in skušal najti veselje v izpolnjevanju njegove volje? (Ps. 40:8) »Preprosto sem začel moliti,« pravi Albert. »Sprva mi ni bilo enostavno. K temu sem se moral prav prisiliti. Toda kmalu sem spoznal, da se je vredno potruditi in delati, kar je prav, saj bom tako postal dragocen v Božjih očeh. To spoznanje mi je vlilo moči, da sem naredil potrebne spremembe.« Ko si boš prizadeval razviti osebni odnos z Jehovom, se bo v tebi porodila želja, da bi delal to, kar pričakuje od nas. (Ps. 25:14; Jak. 4:8) Pomisli sedaj na kakšno igro, v kateri uživaš, na primer na šah ali kakšen šport. Če ne bi poznal pravil te igre ali pa je ne bi znal dobro igrati, bi se verjetno pri tem dolgočasil. Toda če bi poznal pravila in bi bil dober igralec, ali se je ne bi potem že vnaprej veselil in morda celo iskal priložnosti, da bi jo igral? Enako je s krščanskimi dejavnostmi. Zato se potrudi in se prični pripravljati na krščanske shode. Temu se resno posveti. Navsezadnje lahko kljub mladosti s svojim zgledom spodbudiš še druge! (Heb. 10:24, 25) Isto velja za pogovarjanje o veri. Tudi to naj bi počel iz ljubezni, ne pa zato, ker bi te k temu kdo silil. Vprašaj se: »Zakaj se želim z drugimi pogovarjati o Jehovu? Zakaj ga sploh ljubim?« Jehova ti mora postati ljubeč Oče. Sam je po Jeremiju rekel: »Ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega srca svojega.« (Jer. 29:13, 14) Kaj lahko to pomeni zate? »Moral sem pričeti drugače razmišljati,« pravi Jakub. »Že od malih nog sem obiskoval shode in sodeloval v oznanjevanju, toda sčasoma sem pričel to delati bolj ali manj avtomatično. Za resnico sem postal zares goreč šele potem, ko sem Jehova bolje spoznal in z njim razvil osebni odnos.« K temu, koliko boš užival v oznanjevanju, lahko zelo prispeva dobra in krepilna družba. »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši,« pravi navdihnjeni pregovor. (Preg. 13:20) Zato se skušaj spoprijateljiti s tistimi, ki si prizadevajo dosegati duhovne cilje in jih osrečuje služenje Jehovu. Jola pravi: »Družba mnogih duhovno naravnanih mladih ljudi je bila zame zelo spodbudna. Sedaj redno oznanjujem z velikim veseljem.« Vloga staršev »Svojim staršem sem zelo hvaležna, da so me poučevali o Jehovu,« pravi Jola. Da, oče in mama lahko močno vplivata na odločitve svojega otroka. Apostol Pavel je napisal: »Vi očetje, [. . .] vzgajajte [svoje otroke], tako da jih disciplinirate in usmerjate njihov um v skladu z Jehovovo voljo.« (Efež. 6:4) Iz tega navdihnjenega nasveta se jasno vidi, da imajo starši nalogo poučevati otroke v skladu z Jehovovo voljo, in ne svojo. Mnogi starši vsajajo v um svojih otrok lastna pričakovanja, toda kako čudovito bi bilo, če bi vi lahko svoje otroke spodbudili, naj si za cilj postavijo to, da bodo živeli v skladu z Jehovovimi nameni! V svoje otroke lahko vcepljate Jehovove besede in »govori[te] o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko leže[te] in ko vstane[te]«. (5. Mojz. 6:6, 7) »Veliko smo se pogovarjali o različnih vejah polnočasne službe,« se spominjata Ewa in Ryszard, starša treh sinov. In kakšen je bil rezultat? »Najini sinovi so se že v rosnih letih želeli vpisati v Teokratično strežbeno šolo, postali so oznanjevalci in se čez čas sami odločili, da se krstijo. Kasneje so pričeli služiti v Betelu oziroma pionirati.« Pri vsem tem je zelo pomemben zgled staršev. Ryszard pravi: »Z ženo sva bila odločena, da ne bova živela dvojnega življenja – da se doma ne bova vedla drugače kakor v občini.« Zato se vprašajte: »Kaj lahko vidijo moji otroci, ko me opazujejo? Ali vidijo, da resnično ljubim Jehova? Ali je ta ljubezen očitna iz mojih molitev in preučevalnih navad? Ali je razvidna iz tega, kako gledam na oznanjevanje, razvedrilo in gmotne reči ter iz tega, kako govorim o drugih članih občine?« (Luk. 6:40) Otroci vas vsak dan opazujejo in ne uide jim, če govorite eno, delate pa drugo. Pri vzgoji otrok pa ima pomembno vlogo tudi poučevanje. Vendar pa Božja navdihnjena Beseda starše opozarja, naj »vzgaja[jo] dečka po lastnosti poti njegove«. (Preg. 22:6, poudarili mi.) Ewa in Ryszard v zvezi s tem pravita: »Vzela sva si čas in preučevala z vsakim otrokom posebej.« Seveda morajo starši sami ugotoviti, ali to potrebujejo tudi njihovi otroci. Ne glede na to, kako se odločijo, pa zagotovo vsak otrok potrebuje svoj pristop. Zato morajo biti starši prilagodljivi in razumni. Ko gre denimo za svetno glasbo, ne bi bilo najbolj pametno, če bi otroku samo rekli, da so določene pesmi oziroma zvrsti glasbe slabe, temveč bi mu bilo veliko boljše pojasniti načela, ki jih v zvezi s tem najdemo v Bibliji, saj mu boste s tem pomagali, da se bo naučil modro odločati. Morda vaši otroci zelo dobro vedo, kaj pričakujete od njih, in morda je tudi videti, da ravnajo po vaših željah. Vendar bi morali doseči njihovo srce. Ne pozabite, »voda globoka je naklep v srcu možá, toda mož razumen mu pride do dna«. (Preg. 20:5) Bodite sprevidevni, pazite na znake kakršne koli težave, ki bi se kuhala v otrokovem srcu, in takoj ukrepajte. Ne da bi ga česar koli obtoževali, mu pokažite, da vas skrbi zanj, in mu zastavite nekaj primernih vprašanj. Obenem pa pazite, da ga ne boste zasliševali. Če se boste zanj iskreno zanimali, boste dosegli njegovo srce in mu tudi lažje pomagali. Vloga občine Ali lahko kot eden izmed Božjih služabnikov pomagaš mladim v občini, da bi cenili svojo duhovno dediščino? Čeprav je vzgajanje otrok dolžnost staršev, pa jih lahko pri tem podpirajo tudi drugi člani občine, še posebej starešine. Pomoč občine potrebujejo še zlasti otroci iz versko razdeljenih družin. Kako pa lahko starešine pomagajo mladim, da bi vzljubili Jehova ter se počutili koristne in cenjene? Mariusz, nadzornik v neki občini na Poljskem, pravi: »Starešine bi se morali z mladimi pogovarjati, pogovarjati in še enkrat pogovarjati. In to ne samo takrat, ko se pojavijo problemi, temveč tudi sicer – na oznanjevanju, po shodih ali ob skodelici čaja.« Zakaj ne bi mladih vprašal, kaj mislijo o občini? Takšni odprti pogovori močno prispevajo k temu, da se mladi z občino zbližajo in čutijo, da ji pripadajo. Ali si, če si starešina, prizadevaš bolje spoznati mlade v svoji občini? Albert, ki smo ga omenili na začetku, je danes starešina, vendar se je moral v najstniških letih spoprijeti z raznovrstnimi preizkušnjami. Takole pravi: »Na koncu pubertete sem potreboval osebni pastirski obisk.« Starešine lahko kažejo osebno zanimanje za mlade tudi s tem, da molijo za njihovo duhovno dobro. (2. Tim. 1:3) Za mlade je dobro, da so zaposleni z občinskimi dejavnostmi, sicer si lahko pričnejo prizadevati za svetne cilje. Ali bi lahko vi, starejši, z njimi hodili na oznanjevanje in skušali postati njihovi prijatelji? Z njimi se družite tudi v prostem času in poskrbite za to, da bo ozračje zaupno in prijateljsko. Jola se spominja: »Neka pionirka se je pričela osebno zanimati zame. Njej se moram zahvaliti, da sem začela hoditi na oznanjevanje zato, ker sem si to res želela.« Odločitev je tvoja Če si mlad, se vprašaj: »Kateri so moji cilji? Ali je med njimi tudi krst, če še nisem krščen?« Za krst bi se moral odločiti zato, ker te k temu navaja srce, polno ljubezni do Jehova, ne pa družinska tradicija. Naj ti Jehova postane pravi prijatelj, resnica pa tvoj zaklad. Jehova je po preroku Izaiju dejal: »Ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj.« Dokler boš njegov prijatelj, bo on s teboj. Nedvomno te bo krepil in »podpira[l] [. . .] z desnico pravičnosti svoje«. (Iza. 41:10)

Kaj je smisel življenja? Sveto pismo odgovarja Vprašanje o smislu življenja si lahko človek zastavlja na različne načine, kot na primer »Zakaj smo tukaj?« ali »Ali ima moje življenje smisel?«. Sveto pismo pokaže, da je smoter našega življenja to, da spletemo prijateljstvo z Bogom. Razmislite o naslednjih temeljnih resnicah, ki jih odkriva Sveto pismo. Bog je naš Stvarnik. V Svetem pismu piše: »On [bog] nas je naredil, ne pa mi sami sebe.« (Psalm 100:3; Razodetje 4:11) Bog je vse, kar je ustvaril, tudi nas ljudi, ustvaril z nekim namenom. (Izaija 45:18) Bog nas je ustvaril z »duhovnimi potrebami«, h katerim spada tudi želja, da bi našli smisel življenja. (Matej 5:3) Hoče, da je ta naša želja potešena. (Psalm 145:16) Svoje duhovne potrebe zadovoljimo tako, da spletemo prijateljstvo z Bogom. Čeprav se morda komu zamisel, da smo lahko Božji prijatelji, zdi nemogoča, pa nas Sveto pismo spodbuja: »Približajte se Bogu, in se vam bo približal.« (Jakob 4:8; 2:23) Da bi postali Božji prijatelji, moramo živeti v skladu z namenom, ki ga ima za nas. Sveto pismo nam ta namen odkriva v Pridigarju 12:13: »Spoštuj Boga in ubogaj njegove zapovedi, saj smo bili za to tudi ustvarjeni.« (Good News Translation) V prihodnosti bomo lahko popolnoma zaživeli v skladu z namenom, ki ga ima Bog za nas, ko bo odstranil trpljenje in svojim prijateljem, ki ga častijo, podaril večno življenje. (Psalm 37:10, 11)

Kako nas Jezusova smrt lahko reši PRED skoraj 2000 leti je v času judovske pashe leta 33 n. št. umrl nedolžen človek, zato da bi drugi lahko živeli. Kdo je bil ta človek? To je bil Jezus iz Nazareta. In kdo so tisti, ki imajo zaradi njegovega plemenitega dejanja možnost živeti? Vsi ljudje, celotno človeštvo. Neka dobro znana biblijska vrstica takole opiše, za kakšno izredno žrtev gre: »Bog je [. . .] svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil nihče, ki veruje vanj, pokončan, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) Mnogi poznajo ta stavek, vendar jih malo zares ve, kaj pomeni. Sprašujejo se: Zakaj potrebujemo Kristusovo žrtev? Kako lahko smrt enega človeka reši človeštvo pred obsojenostjo na večno smrt? Na ti vprašanji daje Biblija jasen in tolažilen odgovor. Kako je smrt zavladala nad človeštvom Nekateri so prepričani, da je bil človek ustvarjen za to, da kratek čas živi na zemlji, prestane preizkušnje, užije nekaj sreče, nato umre in se preseli nekam, kjer je boljše. Takšno razmišljanje predpostavlja, da je smrt del Božjega namena s človeštvom. Toda iz Biblije izvemo, da ljudje umiramo zaradi nekega drugega razloga. V njej piše: »Po enem človeku [je] na svet prišel greh in po grehu smrt in se je tako smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Ta vrstica pokaže, da ljudje umiramo zaradi greha. Toda kdo je ta »en človek«, po katerem so se smrtonosne posledice greha prenesle na celotno človeštvo? V neki enciklopediji piše, da je večina znanstvenikov mnenja, da imamo vsi ljudje skupnega prednika, in o tem predniku Biblija govori kot o »enem človeku«. V Prvi Mojzesovi knjigi 1:27 je zapisano: »Ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril.« V Bibliji torej piše, da je bil prvi človeški par krona Božjega stvarstva. Iz zapisa v Prvi Mojzesovi knjigi izvemo še druge podrobnosti o življenju prvega človeka takoj po tem, ko ga je Bog Jehova ustvaril. Pomenljivo je, da v celotnem poročilu ni najti, da bi Bog smrt omenjal kako drugače kot posledico neposlušnosti. (1. Mojzesova 2:16, 17) Bog je hotel, da bi ljudje živeli v čudovitem raju na zemlji, da bi bili večno srečni in zdravi. Ni hotel, da bi trpeli starostne tegobe in nazadnje umrli. Kako pa je potem smrt zagospodarila nad vsem človeštvom? V 3. poglavju Prve Mojzesove knjige je zapisano, da sta se prva človeka namerno odločila, da ne bosta poslušala svojega Življenjedajalca, Boga Jehova. Bog ju je vnaprej seznanil s kaznijo za neposlušnost in zato jo je zdaj izvršil. Moškemu je rekel: »Prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:19) V skladu s temi besedami sta neposlušneža nazadnje umrla. Toda posledice njunega dejanja so bile veliko bolj daljnosežne. Z neposlušnostjo sta svojim nerojenim potomcem uničila možnosti za popolno življenje. Jehova je v svoj namen zajel te nerojene ljudi, ko je Adamu in Evi naročil: »Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« (1. Mojzesova 1:28) Čez čas naj bi človeška družina napolnila zemljo in uživala neizmerno srečno življenje brez umiranja. Toda njihov prednik Adam – prej omenjeni »en človek« – jih je prodal v sužnost grehu, ki se neizogibno konča s smrtjo. Apostol Pavel, potomec prvega človeka, je zato zapisal: »Jaz pa sem mesen, prodan grehu.« (Rimljanom 7:14) Ravno tako kot se v zadnjem času dogaja, da vandali poškodujejo neprecenljiva umetniška dela, je Adam z grešenjem hudo poškodoval Božjo čudovito stvaritev – človeštvo. Adamovi otroci so imeli svoje otroke, ti svoje in tako naprej. Vsaka naslednja generacija se je rodila, odrasla, poskrbela za potomstvo in nato umrla. Zakaj so vsi umrli? Zato ker so vsi potomci Adama. V Bibliji piše: »Po prestopku enega človeka [so] mnogi umrli.« (Rimljanom 5:15) Bolezni, staranje, nagnjenost k napačnemu ravnanju in sama smrt so žalostne posledice tega, da je Adam izdal svojo lastno družino. V tej družini pa smo mi vsi. Apostol Pavel je v svojem pismu kristjanom v Rimu pisal o usmiljenja vrednem stanju nepopolnih ljudi, med katerimi je bil tudi sam, in o mučnem boju proti vplivu greha. Vzkliknil je: »O jaz nesrečnik! Kdo me bo rešil iz telesa, podvrženega tej smrti?« Dobro vprašanje, kajne? Kdo bi lahko Pavla – in vse druge ljudi, ki hrepenijo po tem – rešil sužnjevanja grehu in smrti? Pavel je sam odgovoril: »Bogu naj gre hvala po Jezusu Kristusu, našem Gospodu!« (Rimljanom 7:14–25) Da, naš Stvarnik nam je priskrbel rešitev tako, da je poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa. Jezusova vloga pri Božjem reševanju človeštva Jezus je opisal, kakšna je njegova vloga pri tem, da se reši človeštvo iz smrtonosnega sužnjevanja grehu. Dejal je, da je Sin človekov »prišel, da bi [. . .] dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«. (Matej 20:28, SSP) Kako je njegovo življenje v odkupnino? Kako lahko njegova smrt koristi nam? Jezus je žrtvoval svoje življenje kot protiutež temu, kar je prinesel Adamov greh V Bibliji za Jezusa piše, da je bil »brez greha« in »ločen od grešnikov«. V vsem svojem življenju je popolnoma poslušal Božjo postavo. (Hebrejcem 4:15; 7:26) Jezus potemtakem ni umrl zaradi greha in neposlušnosti, kakor je Adam. (Ezekiel 18:4) Jezus je bil pravzaprav voljan umreti, čeprav si tega ni zaslužil, zato da bi lahko izpolnil voljo svojega Očeta – namreč da se človeštvo reši greha in smrti. Kot smo že omenili, je Jezus prostovoljno prišel in »dal svoje življenje v odkupnino«. Iz ljubezni, ki ji v vsej zgodovini ni enake, je Jezus rade volje »okusil smrt za vsakega človeka«. (Hebrejcem 2:9) Življenje, ki ga je žrtvoval Jezus, je bilo v vseh pogledih enako življenju, ki ga je Adam z grehom zapravil. Kaj je prinesla Jezusova smrt? Jehova je to žrtev sprejel kot »ustrezno odkupnino za vse« ljudi. (1. Timoteju 2:6) Pravzaprav je Bog vrednost Jezusovega življenja uporabil, da bi odkupil oziroma rešil človeštvo iz sužnjevanja grehu in smrti. V Bibliji je to izjemno dejanje, ki ga je človekov Stvarnik storil iz ljubezni, vedno znova omenjeno. Pavel je kristjane spomnil, da so »bili kupljeni po določeni ceni«. (1. Korinčanom 6:20; 7:23) Peter je napisal, da Bog ni uporabil zlata ali srebra, da bi kristjane odrešil življenja, ki vodi v smrt, temveč kri svojega Sina. (1. Petrovo 1:18, 19) Jehova je s Kristusovo odkupno žrtvijo priskrbel ljudem rešitev pred gotovo, večno smrtjo. Ali bo Kristusova odkupnina koristila tudi vam? Apostol Janez je glede razsežnih koristi Kristusove odkupnine napisal: »On [Jezus Kristus] je spravna žrtev za naše grehe, pa ne samo za naše, temveč tudi za grehe vsega sveta.« (1. Janezovo 2:2) Da, Kristusova odkupnina je na voljo celotnemu človeštvu. Ali to pomeni, da bo vsakdo samodejno deležen ugodnosti, ki jih ta neprecenljiva žrtev omogoča? Ne. Spomnite se na reševalno akcijo, ki smo jo omenili v prejšnjem članku. Tisti, ki so skušali rešiti ujete rudarje, so k njim spustili kletko, toda vsak od ujetih mož je moral sam vstopiti vanjo. Podobno tisti, ki si želijo ugodnosti, ki jih prinaša Kristusova odkupna žrtev, ne morejo samo čakati na Božji blagoslov. Za to morajo nekaj tudi narediti. Kaj pa Bog pričakuje, da naredijo? V Janezovem evangeliju 3:36 piše: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje. Kdor pa Sina ne posluša, življenja ne bo videl, temveč Božja jeza ostaja nad njim.« Bog pričakuje, da verujemo v Kristusovo žrtev. To pa še ni vse. »To, da smo ga [Jezusa] spoznali, vemo po tem, če izpolnjujemo njegove zapovedi.« (1. Janezovo 2:3) Stvar je preprosta. Ključ do rešitve izpod oblasti greha in smrti je torej, da verujemo v Kristusovo odkupnino in da ubogamo njegove zapovedi. Eden od pomembnih načinov, kako lahko izrazimo vero v Jezusovo odkupnino, je, da pokažemo hvaležnost za njegovo smrt s tem, da jo obhajamo, kakor nam je sam zapovedal. Jezus je, preden je umrl, vpeljal za svoje zveste apostole večerjo s simboličnim pomenom in jim ob tem naročil: »To delajte meni v spomin.« (Luka 22:19) Jehovove priče zelo cenijo svoje prijateljstvo z Božjim Sinom in to zapoved ubogajo. To leto se bodo spominjali smrti Jezusa Kristusa v soboto, 22. marca, po sončnem zahodu. Prisrčno vas vabimo, da se udeležite tega posebnega shoda in tako pokažete poslušnost Jezusovi zapovedi. Jehovove priče v vašem kraju vam lahko povedo, kje in ob kateri uri bo potekal ta shod. Na tej spominski slovesnosti boste še več izvedeli o tem, kaj morate storiti, da bi vas lahko Kristusova odkupnina osvobodila smrtonosnih posledic Adamovega greha. Malo ljudi danes docela razume in ceni izjemno žrtev, ki sta jo storila njihov Stvarnik in njegov Sin, da bi jih rešila pred uničenjem. Tisti, ki verjamejo v to žrtev, okušajo prav posebno srečo. Apostol Peter je o sokristjanih napisal: »Vanj [v Jezusa] verujete ter se zelo radostite v nepopisnem in veličastnem veselju, ko prejemate sad svoje vere, namreč rešitev svoje duše.« (1. Petrovo 1:8, 9) Če boste vzljubili Jezusa Kristusa in si pridobili vero v njegovo odkupno žrtev, si boste lahko že zdaj svoje življenje napolnili z veseljem in se nadejali tega, da boste rešeni greha in smrti.

Kaj je svetopisemski tečaj? S programom spoznavanja Svetega pisma, ki ga vodimo Jehovove priče, boste dobili odgovore na mnoga vprašanja, na primer: Kdo je Bog? Ali je Bogu res mar zame? Kako lahko izboljšam svoj zakon? Kako lahko najdem srečo v življenju? Spodaj boste našli odgovore na vprašanja, ki jih ljudje pogosto zastavljajo o našem programu spoznavanja Svetega pisma. Kako poteka tečaj? Izberemo temo, na primer »Bog« ali »zakonska zveza«, nato pa preučimo različne svetopisemske vrstice, ki so povezane z njo. S primerjanjem teh svetopisemskih vrstic izvemo, kaj Sveto pismo kot celota pravi o tej temi. S takšno metodo dopustimo, da ta knjiga razlaga samo sebe. Pri tečaju si pomagamo s knjigo Kaj Biblija v resnici uči?. Ta knjiga jasno obravnava različne teme, med drugim kaj Sveto pismo v resnici govori o Bogu, Jezusu in naši prihodnosti. Koliko stane svetopisemski tečaj? Tečaj je brezplačen in tudi svetopisemskih publikacij, ki se uporabljajo pri tem, ne zaračunavamo. Koliko traja posamezna lekcija? Mnogi ljudje si vsak teden vzamejo kakšno uro časa, da bi z nami spoznavali Sveto pismo. Toda dolžina posamezne lekcije ni točno določena in jo je možno spreminjati. Prilagodili se bomo vašemu urniku. Kaj se zgodi, ko zaprosim za tečaj Svetega pisma? Ko zaprosite za svetopisemski tečaj, vas bo ob času in na kraju, ki vam najbolj ustrezata, obiskal nekdo od Jehovovih prič. V nekaj minutah vam bo pokazal oziroma pokazala, kako naš tečaj poteka. Če vam bo všeč, boste lahko tečaj nadaljevali. Ali bom moral postati Jehovova priča, če sodelujem v vašem svetopisemskem tečaju? Ne. Jehovove priče z veseljem poučujemo ljudi o Svetem pismu, vendar nikoli nikogar ne silimo, naj se pridruži naši veri. Kadar posamezniku spoštljivo pojasnimo, kaj Sveto pismo pravi, se zavedamo, da ima vsakdo pravico, da se sam odloči, kaj bo verjel. (1. Petrovo 3:15)

BIBLIJA SPREMINJA ŽIVLJENJA »Želela sta, da sam ugotovim, kaj je resnica« Pripoveduje Luis Alifonso LETO ROJSTVA: 1982 DRŽAVA ROJSTVA: DOMINIKANSKA REPUBLIKA PRETEKLOST: VZGOJEN KOT MORMON MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodil sem se v mestu Santo Domingo v Dominikanski republiki kot zadnji od štirih otrok. Moja starša sta bila zelo izobražena in hotela sta, da bi bili njuni otroci med odraščanjem izpostavljeni pozitivnemu vplivu poštenih ljudi. Štiri leta pred mojim rojstvom sta srečala mormonske misijonarje. Nanju je naredilo velik vtis to, da so bili ti mladi moški urejeni in olikani, zato sta se kmalu zatem odločila, da se bo naša družina, kot ena prvih v Dominikanski republiki, pridružila Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni oziroma Mormonski cerkvi. Med odraščanjem sem užival v družabnih dejavnostih v Cerkvi in cenil, da v njej zelo poudarjajo družinsko življenje in moralne vrednote. Ponosen sem bil na to, da sem mormon, in za cilj sem si postavil misijonarjenje. Ko sem bil star 18 let, se je naša družina preselila v Združene države, zato da bi se lahko tam nadalje izobraževal. Čez kakšno leto sta k nam na Florido prišla na obisk moja teta in stric, ki sta Jehovovi priči. Povabila sta nas, naj gremo z njima na svetopisemsko zborovanje. Čisto sem bil prevzet nad tem, da so vsi okoli mene iskali stavke v svojem izvodu Svetega pisma in si delali zapiske. Zato sem zaprosil za pisalo in papir in si tudi sam začel zapisovati to, kar sem slišal. Po zborovanju sta mi teta in stric dejala, da mi lahko glede na to, da bi rad postal misijonar, pomagata izvedeti kaj o Svetem pismu. Strinjal sem se, saj sem do takrat imel več stika z Mormonovo knjigo kakor pa s Svetim pismom. KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Teta in stric sta me med našimi biblijskimi razpravami po telefonu vedno spodbujala, naj svoje verovanje primerjam z biblijskimi nauki. Želela sta, da sam ugotovim, kaj je resnica. Pri mormonski veri sem veliko zamisli enostavno sprejel, ne da bi mi bilo povsem jasno, ali so v skladu s Svetim pismom ali ne. Teta mi je poslala Prebudite se!, 8. november 1995, revijo Jehovovih prič, v kateri je bilo nekaj informacij o mormonski veri. * Presenečen sem ugotovil, da veliko mormonskih naukov sploh nisem poznal. Zato sem temeljito preiskal uradno spletno mesto mormonov in skušal ugotoviti, ali je to, kar piše v Prebudite se!, res. Izkazalo se je, da je, in nadaljnjo potrditev za to sem dobil, ko sem obiskal mormonske muzeje v zvezni državi Utah. Od nekdaj sem bil prepričan, da se Mormonova knjiga in Sveto pismo skladata. Toda ko sem začel temeljiteje brati Sveto pismo, sem opazil nasprotja med mormonskimi nauki in svetopisemskimi izjavami. V svetopisemski knjigi Ezekiel 18:4 na primer piše, da duša umre. V Mormonovi knjigi, v Almi 42:9, pa piše: »Duša ne more umreti.« Poleg protislovij v naukih me je begalo tudi to, da mormoni učijo nacionalistične zamisli. Učili so nas denimo, da je bil edenski vrt v Jackson Countyju, v ameriški zvezni državi Misuri. Poleg tega cerkveni preroki pravijo, da bo takrat, ko bo »vladalo Božje kraljestvo, zastava Združenih držav Amerike neomadeževana ponosno plapolala na drogu svobode in enakopravnosti«. Spraševal sem se, kaj se bo takrat zgodilo z mojo domovino oziroma z drugimi državami po svetu. To sem nekega večera omenil mlademu mormonu, ki se je šolal za misijonarja in me je poklical po telefonu. Brez ovinkov sem ga vprašal, ali bi se bil pripravljen bojevati proti drugim mormonom, če bi bila njegova država v vojni z njihovo. Presenečen sem bil, ko mi je odgovoril pritrdilno! Še temeljiteje sem začel preiskovati nauke svoje vere in se posvetoval z voditelji v Mormonski cerkvi. Dejali so mi, da so odgovori na moja vprašanja zaviti v skrivnost, ki bo razkrita takrat, ko bo zasijala močnejša luč. Razočaran nad njihovo razlago sem se temeljito preiskal, da bi ugotovil, zakaj si želim postati mormonski misijonar. Dojel sem, da zato, ker bi rad pomagal ljudem. Privlačil me je tudi položaj v družbi, ki bi ga ta dejavnost prinesla s seboj. Kar pa se tiče Boga, o njem pravzaprav nisem vedel kaj dosti. Čeprav sem Biblijo v preteklosti velikokrat bral, je v resnici nisem cenil. Niti sanjalo se mi ni, kaj je Božji namen z zemljo in človeštvom. KAKO MI JE TO KORISTILO: Med preučevanjem Svetega pisma z Jehovovimi pričami sem med drugim spoznal, kako je Bogu ime, kaj se s človekom zgodi po smrti in kakšna je Jezusova vloga v izpolnitvi Božjega namena. Končno sem se s to čudovito knjigo bolje seznanil in sem drugim z užitkom pripovedoval o tem, kar sem se naučil. Od nekdaj sem vedel, da Bog obstaja, sedaj pa sem se lahko z njim v molitvi pogovarjal kot s svojim najboljšim prijateljem. Dvanajstega julija 2004 sem se krstil in tako postal Jehovova priča, šest mesecev kasneje pa sem začel večino svojega časa posvečati poučevanju drugih o Svetem pismu. Pet let sem delal na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Zelo sem užival v tem, da sem lahko pomagal pri izdelavi biblij in biblijske literature, od česar imajo korist milijoni po vsem svetu. Še vedno pa uživam v tem, da drugim pomagam spoznavati Boga Jehova.

Kdor resno jemlje vero, bi moral biti prepričan, da je vera, za katero se je odločil, sprejemljiva Bogu in Jezusu. Zakaj bi bil drugače povezan s to vero? Jezus Kristus se ni strinjal z glediščem, da so številne religije v resnici različne poti, ki pa vse vodijo do rešitve. Ravno nasprotno, rekel je: »Tesna so vrata in ozka je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:14) Jehovove priče verjamejo, da so našli to pot. Drugače bi poiskali drugo vero. Ali so vse religije dobre? ŽIVIMO v svetu presenetljive verske raznolikosti. Neka nedavna raziskava je odkrila, da po svetu obstaja 19 glavnih religij in kakih 10.000 manjših verskih skupnosti. Zaradi tako velikega števila različnih ver ljudje še nikoli prej niso imeli tolikšne izbire. Torej, ali je pomembno, katero religijo izberete? Nekateri pravijo, da so različne religije kakor različne poti, ki vodijo na goro. Vseeno jim je, katero pot izberejo, saj vse vodijo na isti kraj. Razmišljajo takole: če obstaja le en Vsemogočni Bog, potem morajo vse religije navsezadnje voditi k njemu. Ali vse poti vodijo k Bogu? Kaj je o tem dejal Jezus Kristus, eden najbolj spoštovanih verskih učiteljev v zgodovini? »Vstopíte skozi ozka vrata,« je rekel svojim učencem. Zakaj? »Kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo in veliko jih hodi po njej. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Matej 7:13, 14, Ekumenska izdaja) Ali je Jezus res rekel, da nekatere religije vodijo »v pogubo«? Ali pa je učil, da po prostorni poti hodijo samo tisti, ki ne verjamejo v Boga, medtem ko verni ljudje, ne glede na to, kateri veri pripadajo, hodijo po tesni poti, ki vodi v življenje? Jezus je takoj zatem, ko je izjavil, da obstajata samo dve poti, dejal: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.« (Matej 7:15, SSP) Kasneje je rekel: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ‚Gospod, Gospod,‘ ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 7:21, EI) Če nekdo velja za preroka oziroma če nekdo trdi, da je Jezus njegov »Gospod«, je za takšnega posameznika razumno reči, da je verna oseba, ne pa nevernik. Očitno je Jezus opozoril, da niso vse religije dobre in da ne gre zaupati vsem verskim učiteljem. Ali je mogoče prepoznati tesno pot? Biblija je kakor zanesljiv zemljevid, ki lahko človeku pomaga najti pravo religijo. Kako lahko glede na to, da k Bogu ne vodijo vse poti, med več tisoč možnostmi najdete tesno pot, ki vodi v življenje? Razmislite o naslednji ponazoritvi: Zamislite si, da ste se izgubili v kakem velikem mestu. Odločite se, da boste prosili za pomoč. Nekdo vas prepričano napoti proti vzhodu. Drugi vam priporoča, da bi šli v zahodno smer. Spet tretji vam predlaga, da si izberete tisto smer, ki se zdi najboljša vam. Nazadnje pa nekdo vzame v roke zanesljiv zemljevid in vam pokaže pravo pot. Nato vam zemljevid podari, da si boste lahko na poti z njim pomagali. Ali ne bi bili sedaj bolj prepričani, da boste prišli tja, kamor ste namenjeni? Podobno tudi pri izbiri prave verske poti potrebujemo zanesljiv duhovni zemljevid. Ali takšen zemljevid obstaja? Seveda. Ta zemljevid je Biblija. V njej piše: »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti.« (2. Timoteju 3:16, EI) V slovenščini je na voljo nekaj prevodov Biblije, ki jih lahko uporabite kot duhovni zemljevid. Izdajatelji te revije, Jehovove priče, so izdali zanesljiv biblijski prevod, in sicer Sveto pismo – prevod novi svet. Vendar če niste eden od Jehovovih prič, boste morda raje uporabili kak drug prevod, da bi ugotovili, po čem prepoznati dobro religijo in po čem slabo. Zato so v tem sklopu člankov citirani različni biblijski prevodi, ki jih na splošno spoštujejo pripadniki drugih ver. Ko boste brali članke v nadaljevanju, primerjajte to, kar že veste, s tem, kar piše v Bibliji. V mislih imejte, kaj je Jezus rekel o tem, kako ločiti med dobro in slabo religijo. Dejal je: »Vsako dobro drevo [rodi] dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Dobro drevo ne more roditi slabega sadu, in slabo drevo ne more roditi dobrega sadu.« (Matej 7:17, 18, Antonín Chráska) Razmislite le o treh izmed dobrih sadov, po katerih se glede na Biblijo prepozna »dobro drevo«.

BIBLIJSKO GLEDIŠČEPredzakonska spolnost 00:5603:31 Ali je s spolnostjo pred poroko kaj narobe? »Bog namreč želi, [. . .] da se zdržujete nečistovanja.« (1. Tesaloničanom 4:3) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Nekatere kulture dopuščajo spolno aktivno življenje pri neporočenih odraslih posameznikih, ki v to niso prisiljeni. Ponekod veljajo za sprejemljive nekatere oblike spolne intimnosti že pri neporočenih najstnikih. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo nekatere oblike spolne aktivnosti zunaj zakonske skupnosti označuje z besedo »nečistovanje«. Bog od svojih častilcev pričakuje, da se zdržujejo nečistovanja. (1. Tesaloničanom 4:3) Nečistovanje se šteje za resen greh, prav kakor prešuštvo, spiritizem, pijančevanje, malikovanje, umor in kraja. (1. Korinčanom 6:9, 10; Razodetje 21:8) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: Biblija med drugim svari, da bo Bog sodil nečistnikom. (Hebrejcem 13:4) In kar je še pomembnejše, z upoštevanjem Božjih zakonov glede spolne morale dokazujemo, da imamo radi Boga Jehova. (1. Janezovo 5:3) On pa blagoslavlja tiste, ki ravnajo po njegovih zapovedih. (Izaija 48:18) Ali je nemoralna vsakršna spolna intimnost med neporočenimi? »Nečistovanje in kakršna koli nečistost ali pohlep naj se med vami niti ne omenja.« (Efežanom 5:3) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Veliko ljudi meni, da ni nič narobe, če je neporočen par spolno intimen, vse dokler nima spolnih odnosov. KAJ PRAVI SVETO PISMO: Ko Sveto pismo razpravlja o spolni nemorali, ne omenja zgolj nečistovanja, temveč tudi »nečistost« in »razpuščeno vedenje«. (2. Korinčanom 12:21) Jasno je, da so za Boga žaljive različne oblike spolne intimnosti zunaj zakonske zveze, četudi posameznika nimata spolnih odnosov. Glavno sporočilo Biblije glede spolnosti je, da je spolna intimnost rezervirana le za moškega in žensko, ki sta poročena. Sveto pismo pa ne odobrava niti »strastnega spolnega poželenja«. (1. Tesaloničanom 4:5) Kaj to pomeni? Razmislite o naslednjem primeru: Neporočen moški in ženska sta morda odločena, da ne bosta imela spolnih odnosov. Vendar se prepuščata drugim oblikam spolne intimnosti. S tem kažeta strast oziroma slo po nečem, kar jima ne pripada. Zato je njun greh »strastno spolno poželenje«. Takšno spolno slo Sveto pismo obsoja. (Efežanom 5:3–5) Kako se lahko ognete spolne nemorale? »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) ZAKAJ JE TO POMEMBNO: Sveto pismo pravi, da so tisti, ki imajo predzakonske spolne odnose, v nevarnosti, da bodo izgubili prijateljstvo z Bogom. (Kološanom 3:5, 6) KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo ljudem svetuje: »Bežite pred nečistovanjem!« (1. Korinčanom 6:18) To pomeni, da mora človek paziti, da ostaja čim dlje od vsega, kar bi ga lahko zvabilo v spolno nemoralo. (Pregovori 22:3) Na primer, da bi posameznik ostal moralno čist, se mora ogibati tesnega druženja z ljudmi, ki se ne menijo za Božja načela, povezana s spolnostjo. Sveto pismo svari: »Kdor hodi z modrimi, bo postal moder, tistemu, ki se druži z neumnimi, pa se slabo piše.« (Pregovori 13:20) V nemoralno spolnost lahko vodi tudi hranjenje uma z nemoralnimi mislimi. (Rimljanom 8:5, 6) Zato se je modro ogibati glasbe, videoposnetkov, publikacij in česar koli drugega, kar vsebuje neprimerne spolne prizore oziroma na kakršen koli način spodbuja k spolnemu vedenju, ki žali Boga. (Psalm 101:3)

Saj ni potrebno postati naš član. Gre le za debato o Bibliji. Nič ni obvezujoče in nikogar v nič ne prepričujemo, le debatiramo. Lp.