Andreja Anda Jagodič

V čem se Biblija razlikuje od vsake druge knjige? Kako vam lahko Biblija pomaga reševati osebne probleme? Zakaj lahko verjamete prerokbam, ki so zapisane v Bibliji? 1., 2. V čem vse je Biblija čudovito darilo od Boga? ALI se spomnite kakega dogodka, ko vam je drag prijatelj dal lepo darilo? Verjetno takrat to za vas ni bilo samo vznemirljivo, temveč vas je tudi zelo razveselilo. Navsezadnje vam darilo nekaj pove o človeku, ki vam ga je dal – namreč da ceni vaše prijateljstvo. Svojemu pozornemu prijatelju ste se za darilo gotovo zahvalili. 2 Biblija je Božje darilo, za katero smo zares lahko hvaležni. Ta izredna knjiga odkriva reči, ki jih drugače ne bi mogli nikoli izvedeti. Govori nam na primer o ustvaritvi zvezdnatega neba, zemlje ter prvega moškega in prve ženske. Vsebuje zanesljiva načela, ki nam pomagajo pri spoprijemanju z življenjskimi problemi in skrbmi. Pojasnjuje, kako bo Bog izpolnil svoj namen in na zemlji ustvaril boljše razmere. Biblija je zares čudovito darilo! 3. Kaj nam dejstvo, da nam je Jehova dal Biblijo, pove o Njem, in zakaj nam to ogreje srce? 3 Biblija je tudi darilo, ki nam ogreje srce, saj odkriva nekaj o njem, ki nam je to knjigo podaril – o Bogu Jehovu. Dejstvo, da nam je dal takšno knjigo, je dokaz, da želi, da bi ga bolje spoznali. Zares, Biblija vam lahko pomaga, da se z Jehovom zbližate. 4. Kaj na vas naredi vtis, kar se tiče razširjenosti Biblije? 4 Če imate svoj izvod Biblije, nikakor niste edini. Biblija je bila (cela ali kak njen del) izdana v več kot 2300 jezikih in je tako na voljo več kot 90 odstotkom svetovnega prebivalstva. V povprečju se vsak teden razdeli več kot milijon Biblij! Do sedaj je bilo izdanih na milijarde izvodov Biblije, bodisi v celoti bodisi njenih posameznih delov. Zagotovo ni knjige, ki bi se lahko primerjala z Biblijo. Sveto pismo – prevod novi svet je na voljo v številnih jezikih 5. V katerem smislu je Biblija ‚navdihnjena od Boga‘? 5 Poleg tega je Biblija ‚navdihnjena od Boga‘. (2. Timoteju 3:16) V katerem smislu? Biblija sama odgovarja: »Ljudje [so] govorili od Boga, kakor jih je vodil sveti duh.« (2. Petrovo 1:21) Naj ponazorimo: Poslovnež morda naroči svoji tajnici, naj napiše pismo. V pismu, ki ga tajnica napiše, so zapisane misli in navodila tega poslovneža. Zato je to pismo v resnici njegovo, in ne od tajnice. Podobno je tudi v Bibliji zapisano sporočilo od Boga, in ne od ljudi, ki so Biblijo pisali. Tako je celotna Biblija resnično ‚Božja beseda‘. (1. Tesaloničanom 2:13) SKLADNA IN TOČNA 6., 7. Zakaj je skladnost različnih delov Biblije še posebej vredna pozornosti? 6 Biblijo so pisali več kot 1600 let. Njeni pisci so živeli v različnih obdobjih in bili različnih družbenih položajev. Nekateri so bili kmetje, ribiči in pastirji. Drugi so bili preroki, sodniki in kralji. Luka, pisec evangelija, je bil zdravnik. Čeprav so pisci prihajali iz različnih okolij, je Biblija skladna od začetka do konca. * 7 Iz prve biblijske knjige izvemo, kako so se problemi človeštva začeli. Zadnja knjiga pa nam pokaže, da bo vsa zemlja postala raj oziroma vrt. Cela Biblija opisuje več tisoč let zgodovine, vsak njen del pa nam pomaga razumeti, kakšen namen ima Bog in kako ga bo izpolnil. Skladnost Biblije je zares neverjetna, vendar pa bi to od knjige, ki nam jo je dal Bog, tudi pričakovali. 8. Povejte zglede, ki kažejo, da je Biblija znanstveno točna. 8 Biblija je znanstveno točna. Vsebuje celo informacije, ki so bile takrat, ko so bile napisane, zelo napredne. Tretja Mojzesova knjiga na primer vsebuje zakone o karanteni in higieni, ki so bili dani staroveškemu Izraelu, medtem ko okoliški narodi o tem niso vedeli ničesar. Ko so obstajale napačne zamisli glede oblike Zemlje, je Biblija o njej govorila kot o krogu oziroma krogli. (Izaija 40:22, SSP) V Bibliji točno piše, da je Zemlja ‚obešena na ničemer‘. (Job 26:7) Biblija seveda ni znanstveni priročnik. Toda kadar omenja kakšne znanstvene podatke, je točna. Ali ne bi tega tudi pričakovali od knjige, ki nam jo je dal Bog? 9. a) V čem vse je Biblija zgodovinsko točna in zanesljiva? Kaj vam poštenost biblijskih piscev pove o Bibliji? 9 Biblija je tudi zgodovinsko točna in zanesljiva. Njene pripovedi so konkretne. Ne omenjajo le imen posameznikov, ampak tudi njihove prednike. * Biblijski pisci so bili v nasprotju s posvetnimi zgodovinarji, ki pogosto ne omenjajo porazov svojega naroda, pošteni in so celo poročali o napakah, ki so jih zagrešili sami ali pa njihov narod. V Četrti Mojzesovi knjigi pisec Mojzes na primer priznava, da je storil resno napako, za katero je bil strogo oštet. (4. Mojzesova 20:2–12) Takšna odkritost je v drugih zgodovinskih pripovedih prava redkost, vendar pa je značilna za Biblijo, saj je to knjiga od Boga. KNJIGA PRAKTIČNE MODROSTI 10. Zakaj nas ne preseneča, da je Biblija praktična knjiga? 10 Biblija je navdihnjena od Boga, zato je ‚koristna za poučevanje, opominjanje, popravljanje‘. (2. Timoteju 3:16) Da, Biblija je praktična knjiga. V njej se zrcali podrobno poznavanje človeške narave. To ni nič čudnega, saj je njen avtor, Bog Jehova, naš Stvarnik! Jehova naše razmišljanje in čustva razume bolje od nas samih. Poleg tega ve, kaj potrebujemo, da bi bili srečni. Ve pa tudi, katerih poti bi se morali v življenju ogibati. 11., 12. a) O katerih temah je Jezus govoril v svojem govoru na gori? Katera praktična načela so še zapisana v Bibliji in zakaj njeni nasveti nikoli ne zastarijo? 11 Premislite o Jezusovem govoru na gori, ki je zapisan v Matejevem evangeliju od 5. do 7. poglavja. Jezus je v tem mojstrskem govoru spregovoril o številnih temah, tudi o tem, kako najti pravo srečo, reševati spore, moliti in imeti pravilen pogled na gmotne reči. Jezusove besede so danes ravno tako krepke in praktične, kakor so bile takrat, ko jih je izrekel. 12 Nekatera biblijska načela se tičejo družinskega življenja, delovnih navad in odnosov z drugimi ljudmi. Načela v Bibliji veljajo za vse ljudi in njeni nasveti so vedno koristni. Modrost, ki jo najdemo v Bibliji, je Bog po preroku Izaiju takole nakratko opisal: »Jaz sem GOSPOD, Bog tvoj, ki te učim, kar ti je v korist.« (Izaija 48:17) KNJIGA PREROKB Biblijski pisec Izaija je napovedal uničenje Babilona 13. Katere podrobnosti je prerok Izaija po Jehovovem navdihnjenju zapisal glede Babilona? 13 V Bibliji so zapisane številne prerokbe, od katerih so se mnoge že izpolnile. Poglejmo en primer. Jehova je po preroku Izaiju, ki je živel v 8. stoletju pr. n. št., napovedal, da bo mesto Babilon uničeno. (Izaija 13:19; 14:22, 23) Izaija je zapisal podrobnosti, ki so natančno odkrivale, kako se bo to zgodilo. Vojske, ki bodo Babilon napadle, bodo izsušile reko, ki teče skozi mesto, in brez boja vkorakale vanj. To pa še ni vse. Izaijeva prerokba celo omenja ime kralja, ki bo zavzel Babilon – ime mu bo Cir. (Izaija 44:27–45:2) 14., 15. Kako so se izpolnile nekatere podrobnosti Izaijeve prerokbe o Babilonu? 14 Kakih 200 let kasneje – v noči s 5. na 6. oktober leta 539 pr. n. št. – se je vojska utaborila blizu Babilona. In kdo je bil njen poveljnik? Perzijski kralj Cir. Tako je bilo vse pripravljeno za izpolnitev presenetljive prerokbe. Toda ali bo Cirova vojska zavzela Babilon brez boja, tako kakor je bilo napovedano? 15 Babilonci so tisto noč imeli praznovanje in so se za mogočnim mestnim obzidjem počutili varne. Cir je medtem vodovje reke, ki je tekla skozi mesto, spretno preusmeril drugam. Gladina reke se je kmalu toliko znižala, da so vojaki lahko prebredli rečno strugo in se približali mestnemu obzidju. Toda kako bo Cirova vojska prišla čez obzidje? Iz neznanega razloga so Babilonci mestna vrata to noč nepremišljeno pustili odprta! 16. a) Kaj je Izaija napovedal, da se bo nazadnje zgodilo z Babilonom? Kako se je izpolnila Izaijeva prerokba o tem, da bo Babilon opustošen? 16 Glede Babilona je bilo napovedano: »Ne bo se vekomaj v njem prebivalo, nihče se v njem ne nastani od roda do roda, tudi Arabec ne postavi tam šotora, niti pastirjem ne bodo tam počivale črede.« (Izaija 13:20) Ta prerokba ni napovedovala samo tega, da bo mesto razrušeno, ampak je tudi pokazala, da bo Babilon za vedno opustošen. Očitno je, da so se te besede res izpolnile. Nenaseljeno področje nekdanjega Babilona – kakih 80 kilometrov južno od Bagdada v Iraku – je dokaz, da so se izpolnile besede, ki jih je Jehova govoril po Izaiju: »Pometem ga z metlo pokončanja.« (Izaija 14:22, 23) * Ruševine Babilona 17. Kako nam izpolnitev biblijskih prerokb krepi vero? 17 Ali ni res, da nam resnično okrepi vero, ko vidimo, da je Biblija knjiga zanesljivih prerokb? Zares, če je Bog Jehova v preteklosti izpolnil svoje obljube, smo lahko povsem prepričani, da bo izpolnil tudi svojo obljubo glede rajske zemlje. (4. Mojzesova 23:19) Prav zares imamo ‚upanje na večno življenje, ki ga je pred davnimi časi obljubil Bog (zanj pa je nemogoče, da bi lagal)‘. (Titu 1:2) * ‚BOŽJA BESEDA JE ŽIVA‘ 18. Kaj izjemnega je krščanski apostol Pavel dejal za ‚Božjo besedo‘? 18 Iz tega, kar smo izvedeli v tem poglavju, je jasno, da je Biblija zares izredna knjiga. Vendar njena vrednost ni le v tem, da je notranje skladna, znanstveno in zgodovinsko točna ter da vsebuje praktično modrost in zanesljive prerokbe. Krščanski apostol Pavel je napisal: »Božja beseda je namreč živa in ima močan vpliv. Ostrejša je od vsakega dvoreznega meča in prodre prav do ločitve duše in duha, sklepov in njihovega mozga, ter je zmožna sprevideti misli in namere srca.« (Hebrejcem 4:12) 19., 20. a) Kako vam Biblija lahko pomaga, da se preiščete? Kako lahko pokažete, da ste hvaležni za Božje edinstveno darilo, Biblijo? 19 Branje Božje ‚besede‘ oziroma biblijskega sporočila nam lahko spremeni življenje. Lahko nam pomaga, da se preiščemo, kot se nismo še nikoli prej. Morda trdimo, da ljubimo Boga. Toda s tem, kako se odzovemo na to, kar Božja navdihnjena Beseda Biblija uči, pokažemo, kaj zares mislimo in kakšne namere imamo v srcu. 20 Biblija je zares knjiga od Boga, ki jo je treba brati, preučevati in ceniti. Pokažite, da ste hvaležni za to Božje darilo, tako da še naprej spoznavate, kar je v njem zapisano. Tako boste dobro razumeli, kakšen namen ima Bog s človeštvom. O tem, kakšen je Božji namen in kako bo uresničen, bomo razpravljali v naslednjem poglavju. ^ odst. 6 Nekateri pravijo, da si določeni deli Biblije med seboj nasprotujejo, vendar so takšne trditve neutemeljene. Glej 7. poglavje knjige Biblija – Božja beseda ali človeška?, ki so jo izdali Jehovove priče. ^ odst. 9 Za zgled glej podroben Jezusov rodovnik, ki je zapisan v Luku 3:23–38. ^ odst. 16 Za več informacij o biblijskih prerokbah glej strani 27–29 v brošuri Knjiga za vse ljudi, ki so jo izdali Jehovove priče. ^ odst. 17 Uničenje Babilona je samo en zgled biblijske prerokbe, ki se je izpolnila. Nadaljnja zgleda sta uničenje Tira in Niniv. (Ezekiel 26:1–5; Zefanija 2:13–15) Poleg tega je Danielovo prerokovanje napovedovalo, kako si bodo sledili svetovni imperiji, ki naj bi prišli na oblast za Babilonom. Med njimi sta bila tudi Medo-Perzija in Grčija. (Daniel 8:5–7, 20–22) KAJ BIBLIJA UČI Biblija je navdihnjena od Boga ter zato točna in zanesljiva. (2. Timoteju 3:16) Informacije, ki jih najdete v Božji Besedi, so uporabne v vsakdanjem življenju. (Izaija 48:17) Božje obljube, zapisane v Bibliji, se bodo zagotovo izpolnile. (4. Mojzesova 23:19)

Peta neresnica: Marija je Božja mati Od kod izvira ta neresnica? »Čaščenje matere Božje je dobilo zagon, ko [. . .] so se v cerkev stekale poganske množice. [. . .] Pobožnost in verska zavednost [poganov, ki so se spreobrnili v krščanstvo] sta se izoblikovali v tisočletjih kulta boginje ‚velike matere‘ in ‚božanske device‘.« (The New Encyclopædia Britannica, 1988, zvezek 16, strani 326 in 327) Kaj pravi Sveto pismo? »Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. [. . .] Zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin.« (Luka 1:31–35, Jubilejni prevod, poudarili mi.) Ta svetopisemski odlomek jasno pokaže, da je bila Marija mati »Božjega Sina«, ne pa Boga samega. Ali bi lahko v sebi nosila Tistega, ki ga »nebesa [. . .] ne morejo obseči«? (1. kraljev 8:27) Sama česa takega ni nikoli trdila. Pravzaprav je bil nauk o Trojici tisti, ki je zasejal zmedo glede Marijine identitete. Ko je efeški koncil leta 431 n. št. Marijo proglasil za Teotokos (grška beseda, ki pomeni »Božja roditeljica«) oziroma »Mater Božjo«, je s tem utrl pot čaščenju Marije. Mesto Efez, v katerem je ta cerkveni koncil potekal, je bilo stoletja središče čaščenja malikov, in sicer v čast Artemidi, boginji plodnosti. Tako se je zgodilo, da so mnoge značilnosti čaščenja Artemidine podobe, ki je »padla z neba«, kot so bile na primer procesije, postale sestavni del čaščenja Marije. (Apostolska dela 19:35) Še en običaj, ki se je priplazil v krščanski nauk, je bil uporaba Marijinih in drugih podob pri čaščenju. Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Matej 13:53–56; Marko 3:31–35; Luka 11:27, 28. DEJSTVO: Marija je bila mati Božjega Sina, ne pa Boga samega. Neresnica o Trojici je ustvarila plodna tla za čaščenje Marije kot Matere Božje.

»BOG je duh«, zato je neviden človeškim očem. (Janez 4:24) Vendar pa najdemo v Svetem pismu zapise o tem, da so nekateri ljudje v nekem smislu videli Boga. (Hebrejcem 11:27) Kako je to mogoče? Ali res lahko vidimo »nevidnega Boga«? (Kološanom 1:15) Naš položaj bi lahko primerjali s položajem človeka, ki je že od rojstva slep. Ali mu slepota popolnoma preprečuje, da bi razumel svet okoli sebe? Niti ne. Slep človek sprejema informacije na različne načine, kar mu omogoča, da zaznava ljudi, predmete in dogajanje okoli sebe. »Človek ne gleda z očmi,« je rekel neki slep človek. »Gleda z umom.« Podobno tudi Boga ne moremo videti s fizičnimi očmi, lahko pa ga vidimo z »očmi svojega srca«. (Efežanom 1:18) V nadaljevanju so opisani trije načini, kako lahko to storimo. »JASNO RAZVIDNE OD USTVARITVE SVETA« Slep človek ima pogosto zelo izostren sluh in tip. Ta čuta mu pomagata zaznavati stvari, ki jih ne vidi. Podobno tudi mi s svojimi fizičnimi čutili zaznavamo svet okoli sebe in tako spoznavamo nevidnega Boga, ki je ta svet ustvaril. »Njegove nevidne lastnosti [. . .] so namreč jasno razvidne od ustvaritve sveta naprej, saj jih je mogoče spoznati po stvareh, ki jih je naredil.« (Rimljanom 1:20) Razmislimo denimo o našem domu, zemlji. Narejena je bila tako edinstveno, da lahko v življenju uživamo in ne zgolj preživimo. Razveselimo se, ko začutimo pihljanje nežnega vetriča oziroma božanje toplih sončnih žarkov, ko okusimo sočen sadež ali pa poslušamo pomirjujoče ptičje petje. Ali nam vsa ta darila ne odkrivajo, da je naš Stvarnik pozoren, nežen in radodaren? Kaj se lahko naučimo o Bogu iz tega, kar vidimo v fizičnem vesolju? Vesolje nam med drugim odkriva Božjo moč. Nedavne znanstvene raziskave niso pokazale le tega, da se vesolje širi, ampak tudi, da se širi hitreje kot kadar koli doslej! Ko boste ponoči zrli v nebo, se vprašajte: »Od kod prihaja energija, ki je potrebna za to, da se vesolje širi, in to vedno hitreje?« Iz Svetega pisma spoznamo, da ima Stvarnik obilo energije. (Izaija 40:26) Iz Božjega stvarstva pa vidimo, da je Bog vsemogočen, da je »vzvišen [. . .] v moči«. (Job 37:23) »ON GA JE OZNANIL« Mama dveh skoraj slepih otrok pravi: »Govor je pri njunem učenju eden od najpomembnejših dejavnikov. Povedati jima moraš vse, kar vidiš in slišiš, [in] ko smo zunaj našega doma, moraš to početi ves čas. Postaneš njune oči.« Enako tudi »Boga ni še nikoli nihče videl«, vendar pa nam ga je oznanil Božji sin Jezus, »ki je pri Očetu na najzaupnejšem položaju, njemu najbliže«. (Janez 1:18) Jezus je Božje prvo stvarjenje, Božji edinorojeni sin, zato lahko z njegovo pomočjo »vidimo« v nebesa. On je najboljši vir informacij o nevidnem Bogu. Poglejmo si, kaj vse je Jezus povedal o svojem Očetu, s katerim je preživel dolge veke: Bog neutrudno dela. »Moj Oče dela vse do zdaj.« (Janez 5:17) Bog pozna naše potrebe. »Bog, vaš Oče, ve, kaj potrebujete, še preden ga prosite.« (Matej 6:8) Bog za nas velikodušno skrbi. »Oče, ki je v nebesih, [. . .] daje, da njegovo sonce vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in da dežuje na pravične in nepravične.« (Matej 5:45) Bog ceni vsakogar od nas. »Mar ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? Pa vendar ne bo niti eden od njiju padel na tla brez vednosti vašega Očeta. Vam pa so celo lasje na glavi prešteti. Zato se ne bojte: vredni ste več od mnogo vrabcev.« (Matej 10:29–31) ČLOVEK, KI JE NATANČNO POSNEMAL NEVIDNEGA BOGA Slepi ljudje si stvari pogosto predstavljajo drugače kakor ljudje, ki vidijo. Slep človek si utegne senco predstavljati kot hladen kraj, kamor ne seže sončna toplota, ne pa kot temačen kraj brez svetlobe. Tako kot povsem slep človek ne more videti sence ali svetlobe, tako mi brez pomoči ne moremo razumeti Jehova. Zato nam je Jehova poslal človeka, ki je lahko popolnoma posnemal njegove lastnosti in osebnost. Ta človek je bil Jezus. (Filipljanom 2:7) Jezus ni samo govoril o Očetu, temveč je tudi pokazal, kakšen je. Jezusa je njegov apostol Filip nekoč prosil: »Gospod, pokaži nam Očeta.« Jezus mu je odvrnil: »Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta.« (Janez 14:8, 9) Kaj lahko spoznamo o Očetu, če si pobliže pogledamo Jezusovo ravnanje? Jezus je bil topel, ponižen in dostopen človek. (Matej 11:28–30) S svojo poživljajočo osebnostjo je ljudi pritegnil k sebi. Sočustvoval je s tistimi, ki so trpeli bolečino, in se veselil s tistimi, ki so se veselili. (Luka 10:17, 21; Janez 11:32–35) Ko berete ali poslušate biblijsko poročilo o Jezusu, uporabite svoje čute in si skušajte pripoved živo predstavljati. Če boste premišljevali o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, boste lahko bolje spoznali Božjo čudovito osebnost, in to vas bo zbližalo z Bogom. SESTAVLJANJE MOZAIKA Neka avtorica je o tem, kako slep človek doživlja svet, takole napisala: »On ali ona zbira dele in delčke informacij iz različnih virov (denimo iz dotika, vonja, sluha in tako naprej) in jih nato nekako sestavi v celoto.« Enako si bomo tudi mi ustvarili čudovito sliko o Jehovu, ko bomo opazovali prekrasno Božje stvarstvo, brali, kaj vse je Jezus povedal o svojem Očetu, in preučili Božje lastnosti, ki jih je kazal Jezus. Tako nam bo Jehova postal stvarnejši. Ravno to je pred davnimi časi izkusil Job. Najprej je govoril, ne da bi stvari »razumel«. (Job 42:3) Toda po tem, ko je skrbno razmislil o Božjem čudovitem stvarstvu, je rekel: »Moje uho je slišalo o tebi, zdaj pa te moje oko vidi.« (Job 42:5) »Če boste iskali Jehova, se vam bo pustil najti.« Isto velja tudi za vas. Če boste iskali Jehova, se vam bo pustil najti. (1. kroniška 28:9) Jehovove priče vam bodo tega nevidnega Boga z veseljem pomagali poiskati.

Jezus je tik pred svojo smrtjo rekel: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matej 24:14) Toda kako bo oznanjevanje po vsem svetu opravljeno? S posnemanjem vzorca, ki ga je dal Jezus, ko je bil na zemlji. (Luka 8:1) Do ljudi skušamo priti na njihovem domu. Jezus je učil svoje učence oznanjevati dobro novico po hišah. (Matej 10:11–13; Apostolska dela 5:42; 20:20) Tem evangelizatorjem iz prvega stoletja so bila dodeljena določena področja, na katerih so oznanjevali. (Matej 10:5, 6; 2. Korinčanom 10:13) Tudi danes je oznanjevanje dobro organizirano, tako da ima vsaka občina dodeljeno področje, ki naj bi ga obdelala. Zaradi tega lahko ravnamo skladno z Jezusovo zapovedjo, da naj ljudem oznanjujemo in temeljito pričujemo. (Apostolska dela 10:42) Prizadevamo si priti v stik z ljudmi povsod, kjer je to mogoče. Jezus je tudi dal zgled, ko je oznanjeval ljudem na javnih mestih, kot denimo na obrežjih ali pri vodnjakih. (Marko 4:1; Janez 4:5–15) Tudi mi se pogovarjamo z ljudmi o Svetem pismu, kjer koli se lahko – na ulici, v poslovnih prostorih, v parkih ali po telefonu. Ob primerni priložnosti prav tako oznanjujemo svojim sosedom, sodelavcem, sošolcem in sorodnikom. Ves ta trud je milijonom ljudi po vsej zemlji omogočil, da so slišali »dobro novico o rešitvi«. (Psalm 96:2) Ali se lahko spomnite koga, ki bi mu radi povedali dobro novico o Božjem kraljestvu, in kaj ta novica pomeni za njegovo prihodnost? Nikar tega sporočila o upanju ne zadržite zase. Čimprej ga povejte drugim!

Harmagedon – radosten začetek BESEDA »harmagedon« izvira iz hebrejskega izraza »Har Meghiddóhn«, kar pomeni »gora Megido«. Najdemo jo v Razodetju 16:16, kjer piše: »Zbrali so jih na kraj, ki se v hebrejščini imenuje Harmagedon.« Koga so zbrali v harmagedonu, in zakaj? V samo dveh vrsticah prej, v Razodetju 16:14, beremo: ‚Kralji vse naseljene zemlje‘, se zberejo »k vojni velikega dne Boga Vsemogočnega«. Seveda se ob teh izjavah postavljajo še dodatna zanimiva vprašanja. Kje se ti ‚kralji‘ vojskujejo? Zaradi česa se bojujejo in s kom? Ali bodo, kot mnogi menijo, segli po orožju za množično uničevanje? Ali bo harmagedon kdo preživel? Naj nam na to odgovori Biblija. Ali to, da se izraz harmagedon pravzaprav nanaša na »goro Megido«, pomeni, da bo potekal na določeni gori na Bližnjem vzhodu? Ne. Kot prvo, ta gora sploh ne obstaja. Ob starodavnem mestu Megido se nad okoliško ravnino dviga le kakih 20 metrov visok grič. Poleg tega se na tamkajšnjem področju nikakor ne morejo zbrati vsi ‚kralji zemlje in njihove vojske‘. (Razodetje 19:19) Vendar pa so se ravno na področju Megida bíle ene najbolj krutih in odločilnih bitk v zgodovini Bližnjega vzhoda. Tako ime harmagedon simbolizira odločilni spopad, ki ima enega samega gotovega zmagovalca. (Glej okvir »Megido – ustrezen simbol« na 5. strani.) Harmagedon ne more biti le spopad med narodi na zemlji, saj v Razodetju 16:14 piše, da ‚kralji vse naseljene zemlje‘ sestavljajo združeno fronto v »vojni velikega dne Boga Vsemogočnega«. Jeremija je v svoji navdihnjeni prerokbi napovedal, da bodo ‚ubiti od GOSPODA‘ raztreseni »od enega konca zemlje do drugega«. (Jeremija 25:33) Torej harmagedon ni človeška vojna, ki bi potekala le na določenem kraju na Bližnjem vzhodu. To je Jehovova vojna in zajema ves svet. Vendar bodite pozorni, da je harmagedon v Razodetju 16:16 označen kot »kraj«. V Bibliji lahko beseda »kraj« ali prostor pomeni stanje – v tem primeru gre za to, da bo ves svet združen proti Jehovu. (Razodetje 12:6, 14) V harmagedonu se bodo vsi narodi na zemlji združili proti ‚nebeškim vojskam‘, ki jim poveljuje »Kralj kraljev in Gospod gospodov«, namreč Jezus Kristus. (Razodetje 19:14, 16) Kako pa je z izjavami, da bo harmagedon holokavst z orožjem za množično uničevanje ali pa trčenje zemlje z nebesnim telesom? Ali bi ljubeči Bog dovolil, da bi na tako strašen način končali ljudje in njihov dom, zemlja? Ne. Izrecno je povedal, da zemlje ni ustvaril »puste, ampak upodobil jo je v prebivanje«. (Izaija 45:18; Psalm 96:10) Jehova v harmagedonu ne bo z ognjem uničil našega planeta. Ne, ‚pokončal bo tiste, ki pokončujejo zemljo‘. (Razodetje 11:18) Kdaj se bo harmagedon pričel? Kdaj bo Harmagedon nastopil? To vprašanje že stoletja vedno znova podžiga neskončna ugibanja. Preiskovanje knjige Razodetje skupaj z drugimi biblijskimi odlomki nam lahko pomaga ugotoviti, kaj Biblija pravi o tem, kdaj se bo začela ta odločilna bitka. V Razodetju 16:15 je harmagedon povezan s tem, da Jezus prihaja kakor tat. S to isto ponazoritvijo je tudi Jezus sam opisal, kdaj bo prišel sodit to stvarnost. (Matej 24:43, 44; 1. Tesaloničanom 5:2) Izpolnitev biblijskih prerokb kaže, da vse od leta 1914 živimo v zadnjih dneh te stvarnosti.* V sklepnem delu teh zadnjih dni bo nastopilo obdobje, ki ga je Jezus poimenoval »velika stiska«. V Bibliji ne piše, kako dolgo bo to obdobje trajalo, toda nadloge, ki se bodo takrat pojavljale, bodo hujše, kot jih je svet občutil kdaj koli prej. Ta velika stiska bo dosegla svoj višek v harmagedonu. (Matej 24:21, 29) Ker je harmagedon ‚vojna velikega dne Boga Vsemogočnega‘, ga ljudje ne morejo z ničimer preložiti. Jehova je izbral »določeni čas«, ko se bo ta vojna začela. »Se ne zakasni.« (Habakuk 2:3) Bog pravice bíje pravično vojno Zakaj pa bi Bog sploh bíl svetovno vojno? Harmagedon je tesno povezan z eno od njegovih glavnih lastnosti – pravico. V Bibliji piše: »GOSPOD ljubi pravico.« (Psalm 37:28) Jehova je bil priča vsej krivici, ki so jo ljudje zagrešili skozi zgodovino. To je seveda izzvalo njegovo pravično jezo. Zato je svojega Sina zadolžil, da bíje pravično vojno, s katero bi odstranil to celotno pokvarjeno stvarnost. Jehova je edini, ki je sposoben bíti res pravično in selektivno vojno, med katero bodo pravični posamezniki, kjer koli že živijo, obvarovani. (Matej 24:40, 41; Razodetje 7:9, 10, 13, 14) In samo on ima pravico, da uveljavlja svojo vrhovno oblast nad vso zemljo, saj jo je tudi ustvaril. (Razodetje 4:11) Kakšne uničevalne sile pa bo Jehova uporabil proti svojim sovražnikom? Tega enostavno ne vemo. Kar pa vemo, je to, da ima na voljo sredstva, s katerimi lahko popolnoma uniči hudobne narode. (Job 38:22, 23; Zefanija 1:15–18) Vendar Božji častilci na zemlji v tej bitki ne bodo sodelovali. Videnje v 19. poglavju Razodetja nakazuje, da se bodo v tej vojni Jezusu Kristusu pridružile le nebeške vojske. Pri tem ne bo sodeloval niti en Jehovov služabnik na zemlji. (2. letopisov 20:15, 17) Bog modrosti na veliko opozarja Ali bo kdo preživel? Nikomur ni treba, da v harmagedonu izgubi življenje. Apostol Peter je rekel: »Jehova [. . .] ne želi, da bi bil kdo pokončan, ampak želi, da bi se vsi pokesali.« (2. Petrovo 3:9) Apostol Pavel pa je dejal, da Bog »hoče, da bi se rešili vsakršni ljudje in da bi prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4) Jehova je zato modro poskrbel, da se »dobra novica o kraljestvu« oznanjuje po vsej zemlji v več sto jezikih. Ljudem je povsod po svetu dana priložnost, da preživijo in se rešijo. (Matej 24:14; Psalm 37:34; Filipljanom 2:12) Tisti, ki se ugodno odzovejo na dobro novico, lahko harmagedon preživijo in v popolnosti večno živijo na rajski zemlji. (Ezekiel 18:23, 32; Zefanija 2:3; Rimljanom 10:13) Mar ne bi od Boga, ki je ljubezen, tega tudi pričakovali? (1. Janezovo 4:8) Ali je mogoče, da bi se Bog ljubezni bojeval? Toda mnogi se sprašujejo, zakaj bi Bog, ki je sama poosebitev ljubezni, usmrtil in uničil večino človeštva. Razmere lahko primerjamo s hišo, ki so jo napadli škodljivci. Ali se ne strinjate, da bi moral skrben gospodar zdravje in blagor svoje družine zaščititi tako, da škodljivce iztrebi? Podobno tudi harmagedon mora nastopiti ravno zaradi tega, ker Jehova močno ljubi ljudi. Bog ima namen, da zemljo spremeni v raj in ljudem omogoči življenje v popolnosti in miru, kjer jih »nihče [. . .] ne bo strašil«. (Miha 4:3, 4; Razodetje 21:4) Kaj je torej treba storiti s tistimi, ki ogrožajo mir in varnost soljudi? Bog mora takšne »škodljivce« – nepopravljive hudobneže – zavoljo pravičnih ljudi odstraniti. (2. Tesaloničanom 1:8, 9; Razodetje 21:8) Danes do večine sporov in prelivanja krvi pride zaradi tega, ker so človeške vlade nepopolne in si sebično prizadevajo za nacionalistične interese. (Propovednik 8:9) Medtem ko stremijo po večanju svojega vpliva, se niti malo ne menijo za Božje že ustanovljeno kraljestvo. Nikjer ni nakazano, da se bodo odrekli svoji suverenosti ter jo prepustili Bogu in Kristusu. (Psalm 2:1–9) Zato je treba takšne vlade odstraniti, da bi lahko pričelo vladati Jehovovo pravično kraljestvo, ki ga vodi Kristus. (Daniel 2:44) Harmagedon se mora bíti, da bi se enkrat za vselej rešilo vprašanje, kdo ima pravico vladati temu planetu in človeštvu. Jehova bo v harmagedonu dejavno posredoval v dobro človeštva. Glede na to, da so svetovne razmere vse slabše, bo samo Božja popolna vladavina povsem zadovoljila potrebe človeštva. Le Božje kraljestvo bo lahko vzpostavilo pravi mir in blaginjo. Kakšne bi bile svetovne razmere, če Bog nikoli ne bi ukrepal? Mar se ne bi človeštvo še kar naprej otepalo s sovraštvom, nasiljem in vojnami, tako kakor se že vsa stoletja, odkar vlada človek? Pravzaprav je bitka harmagedon nekaj najboljšega, kar se nam lahko zgodi! (Luka 18:7, 8; 2. Petrovo 3:13) Vojna, ki bo končala vse vojne Harmagedon bo naredil nekaj, kar ni še nikoli naredila nobena druga vojna – končal bo vse vojne. Le kdo ne hrepeni po dnevu, ko bodo vojne samo še stvar preteklosti? Toda ne glede na človeška prizadevanja se konec vojn kar naprej izmika. To, da človeku vedno znova spodleti, ko skuša preprečiti vojne, zgolj poudarja resničnost naslednjih Jeremijevih besed: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23) O tem, kaj bo dosegel Jehova, v Bibliji piše: »Vojske mirí tja do krajev zemlje, lok lomi in sulico krši, bojne vozove sežiga z ognjem.« (Psalm 46:8, 9) Ko bodo narodi segli po smrtonosnem orožju, da bi uničili drug drugega, in do skrajnosti ogrozili okolje, bo Stvarnik zemlje ukrepal – in to v biblijskem harmagedonu! (Razodetje 11:18) S to vojno se bo tako doseglo tisto, kar so bogaboječi ljudje v preteklosti lahko samo upali. Dokazalo se bo, da ima Lastnik zemlje, Bog Jehova, vso pravico vladati vsem svojim stvarjenjem. Harmagedona se torej ljudem, ki ljubijo pravičnost, ni treba bati. Pravzaprav je temelj za upanje. Bitka harmagedon bo z zemlje očistila vso pokvarjenost in hudobijo ter odprla pot pravični novi stvarnosti pod vlado Božjega mesijanskega kraljestva. (Izaija 11:4, 5) Harmagedon ne bo poguben konec sveta, temveč bo zaznamoval radosten začetek za pravične posameznike, ki bodo večno živeli na rajski zemlji. (Psalm 37:29) [Podčrtna opomba] Glej 11. poglavje v knjigi Spoznanje, ki vodi v večno življenje; izdali Jehovove priče. [Okvir/slika na strani 5] Megido – Ustrezen Simbol Starodavno mesto Megido je ležalo na strateško pomembni točki, s katere je imelo pregled nad zahodnim delom rodovitne Jezreelske doline v severnem Izraelu. Nadzorovalo je mednarodno trgovino in vojaške poti, ki so se tam križale. Tako je Megido postal kraj odločilnih bitk. Profesor Graham Davies je v svoji knjigi Cities of the Biblical World—Megiddo napisal: »Mesto Megido [. . .] je bilo zlahka dostopno trgovcem in potnikom z vseh strani, toda obenem je lahko, če je bilo dovolj močno, ravno zaradi teh poti nadzorovalo dostop in tako narekovalo razvoj trgovine in vojne. Zato ni presenetljivo, da je bilo mesto [. . .] plen, za katerega so se pogosto bojevali in po zavzetju tudi krvavo branili.« Dolga zgodovina Megida sega v drugo tisočletje pr. n. št., ko je prav tam egiptovski vladar Tutmozis III. porazil kanaanske vladarje. Zadnja bitka je potekala leta 1918, ko je britanski general Edmund Allenby prizadejal boleč poraz turški vojski. Pri Megidu je Bog pomagal sodniku Baraku, da je zadal hud udarec kanaanskemu kralju Jabinu. (Sodniki 4:12–24; 5:19, 20) V bližini Megida je sodnik Gideon porazil Madiance. (Sodniki 7:1–22) In na tistem področju sta bila ubita tudi kralja Ahazija in Josija. (2. kraljev 9:27; 23:29, 30)

Kaj verjamejo Jehovove priče? Nauki Jehovovih prič niso skrivnost, saj je njihova literatura na voljo v več sto jezikih. Spodaj je povzetek nekaterih njihovih temeljnih načel. 1. Sveto pismo Priče verjamejo, da so »celotni Sveti spisi [. . .] navdihnjeni od Boga«. (2. Timoteju 3:16) Jason D. BeDuhn, izredni profesor verskih študij, je o Jehovovih pričah napisal: »Svoj sistem verovanja in ravnanja gradijo na neokrnjenem biblijskem gradivu, ne da bi že vnaprej določali, kaj bi moralo v Bibliji pisati.« Svoja prepričanja usklajujejo z Biblijo; te knjige ne razlagajo po svoje. Obenem priznavajo, da ne gre vsega v njej jemati dobesedno. Denimo sedem stvarjenjskih dni je simboličnih, saj se nanašajo na daljše časovno obdobje. (1. Mojzesova 1:31; 2:4) 2. Stvarnik Pravi Bog si je nadel osebno ime – Jehova, po katerem se loči od lažnih bogov. * (Psalm 83:18) Nekateri učenjaki raje uporabljajo obliko imena Jahve, ki se pojavlja tudi v prevodu Svetega pisma Ekumenska izdaja. Hebrejska oblika Božjega imena se v izvirnih svetopisemskih besedilih pojavi kakih 7000-krat. Jezus je zato, da bi poudaril, kako pomembno je Božje ime, v svoji vzorčni molitvi dejal: »Posvečeno bodi tvoje ime.« (Matej 6:9) Bog upravičeno zahteva, da častimo samo njega. Zato Priče pri čaščenju ne uporabljajo nobenih ikon oziroma podob. (1. Janezovo 5:21) »Oče [je] večji od mene.« (Janez 14:28) 3. Jezus Kristus On je Rešitelj, »Božji Sin« in »prvorojenec vsega stvarstva«. (Janez 1:34; Kološanom 1:15; Apostolska dela 5:31) Bil je ustvarjen, zato ni del Trojice. »Oče [je] večji od mene,« je rekel Jezus. (Janez 14:28) Jezus je živel v nebesih, preden je prišel na zemljo, in po svoji žrtveni smrti in vstajenju je šel nazaj v nebesa. »Nihče ne pride k Očetu drugače kakor po meni.« (Janez 14:6) 4. Božje kraljestvo To je dejanska nebeška vlada s kraljem Jezusom Kristusom in 144.000 sovladarji, »ki so bili odkupljeni z zemlje«. (Razodetje 5:9, 10; 14:1, 3, 4; Daniel 2:44; 7:13, 14) Vladali bodo zemlji, ki bo očiščena vse hudobije, in na njej bodo živeli milijoni bogaboječih ljudi. (Pregovori 2:21, 22) 5. Zemlja V Pridigarju 1:4 piše: »Zemlja [. . .] ostaja na veke.« Po uničenju hudobnih bo zemlja spremenjena v raj, na njej pa bodo vso večnost živeli pravični ljudje. (Psalm 37:10, 11, 29) Tako se bodo izpolnile Jezusove besede iz molitve, ko je rekel: »Naj se zgodi tvoja volja [. . .] na zemlji.« (Matej 6:10) 6. Biblijske prerokbe »[Za] Boga [. . .] je nemogoče, da bi lagal.« (Titu 1:2) Zato se vedno uresniči to, kar napove, tudi biblijske prerokbe, ki se tičejo konca tega sveta. (Izaija 55:11; Matej 24:3–14) Kdo bo preživel prihajajoče uničenje? V 1. Janezovem 2:17 piše: »Kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno.« 7. Posvetne oblasti »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega,« je rekel Jezus. (Marko 12:17) Zato Jehovove priče ubogajo državne zakone, vse dokler ti niso v nasprotju z Božjimi zakoni. (Apostolska dela 5:29; Rimljanom 13:1–3) »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matej 24:14) 8. Oznanjevanje Jezus je napovedal, da se bo »ta dobra novica o kraljestvu« oznanjevala po vsej zemlji, preden bo nastopil konec sveta. (Matej 24:14) Jehovove priče si štejejo v čast, da lahko sodelujejo v tem delu, s katerim se rešujejo življenja. Seveda se ljudje sami odločijo, ali bodo prisluhnili ali ne. V Svetem pismu piše: »Kdor hoče, naj zastonj vzame vodo življenja.« (Razodetje 22:17) 9. Krst Jehovove priče krstijo samo tiste, ki se na podlagi temeljitega preučevanja Svetega pisma odločijo, da želijo služiti Bogu kot njegove Priče. (Hebrejcem 12:1) Svojo osebno posvetitev Bogu simbolizirajo s potopitvijo pod vodo. (Matej 3:13, 16; 28:19) 10. Ločevanje na duhovnike in laike »Vsi vi pa ste bratje,« je rekel Jezus svojim sledilcem. (Matej 23:8) Prvi kristjani, tudi biblijski pisci, niso imeli duhovniškega razreda. Jehovove priče ravnajo po tem vzorcu.

Kako na nas vplivajo duhovna bitja? Ali angeli pomagajo ljudem? Kako hudobni duhovi vplivajo na ljudi? Ali bi se hudobnih duhov morali bati? DA BI koga zares spoznali, moramo ponavadi izvedeti tudi kaj o njegovi družini. Podobno tudi k temu, da spoznamo Boga Jehova, spada to, da se bolje seznanimo z njegovo družino angelov. Angeli so v Bibliji imenovani ‚Božji sinovi‘. (Job 38:7) Kakšna je torej njihova vloga v Božjem namenu? Ali so kakor koli vplivali na človeško zgodovino? Ali angeli vplivajo na vaše življenje? Če da, kako? Angeli so v Bibliji omenjeni večstokrat. Poglejmo si nekaj takšnih biblijskih stavkov, ki govorijo o angelih, zato da bi o teh bitjih izvedeli kaj več. Od kod so angeli prišli? V Pismu Kološanom 1:16 piše: »Po njem [Jezusu Kristusu] je bilo ustvarjeno vse drugo v nebesih in na zemlji.« Bog Jehova je torej vsa duhovna bitja, ki se imenujejo angeli, posamezno ustvaril po svojem prvorojenem Sinu. In koliko jih je? Biblija pokaže, da je bilo ustvarjenih na stotine milijonov angelov, in vsi so zelo močni. (Psalm 103:20) * Božja Beseda, Biblija, nam pove, da so ob ustvaritvi zemlje »vsi sinovi Božji radostno ukali«. (Job 38:4–7) Angeli so potemtakem obstajali že veliko prej, preden so bili ustvarjeni ljudje, celo preden je bila ustvarjena zemlja. Ta biblijski odlomek tudi pokaže, da imajo angeli čustva, saj v njem piše, da so »radostno ukali«. (Poudarili mi.) Ali ste opazili, da so se veselili »vsi sinovi Božji«? (Poudarili mi.) Takrat so bili vsi angeli del zedinjene družine, ki je služila Bogu Jehovu. Zvesta duhovna bitja se, že odkar so bila priča ustvaritvi prvega človeškega para, zelo zanimajo za čedalje večjo človeško družino in za izpolnitev Božjega namena. (Pregovori 8:30, 31; 1. Petrovo 1:11, 12) Vendar so angeli sčasoma lahko videli, da je večina ljudi svojemu ljubečemu Stvarniku obrnila hrbet. Zveste angele je to nedvomno razžalostilo. Po drugi strani pa se ‚angeli razveselijo‘ vsakič, ko se že en sam človek vrne k Jehovu. (Luka 15:10) Ker se angeli tako zelo zanimajo za dobro tistih, ki služijo Bogu, ni nič čudnega, da Jehova večkrat ravno po njih krepi in varuje svoje zveste služabnike na zemlji. (Hebrejcem 1:7, 14) Poglejmo si nekaj zgledov. Dva angela sta pravičnemu Lotu in njegovima hčerama pomagala preživeti uničenje hudobnih mest Sodome in Gomore, s tem da sta jih odpeljala s tistega področja. (1. Mojzesova 19:15, 16) Stoletja kasneje je bil prerok Daniel vržen v levnjak, a je ostal nepoškodovan. Rekel je: »Moj Bog je poslal angela svojega, in zaprl je žrela levom.« (Daniel 6:22) V prvem stoletju n. št. je angel osvobodil apostola Petra iz zapora. (Apostolska dela 12:6–11) Nadalje so angeli pomagali Jezusu na začetku njegove zemeljske službe. (Marko 1:13) In malo preden je Jezus umrl, se je pojavil angel in »ga krepčal«. (Luka 22:43) Kako zelo ga je to moralo potolažiti v teh tako pomembnih trenutkih njegovega življenja! Danes se angeli nič več ne pojavljajo, da bi jih Božje ljudstvo na zemlji lahko videlo. Čeprav so mogočni angeli človeškim očem nevidni, pa Božje ljudstvo še vedno ščitijo, še zlasti pred tem, kar bi mu duhovno škodovalo. V Bibliji piše: »Šatorišče stavi angel GOSPODOV okrog njih, ki se ga [Jehova] boje, in jih otimlje.« (Psalm 34:7) Zakaj bi nam morale biti te besede v veliko tolažbo? Ker obstajajo nevarna hudobna duhovna bitja, ki nas želijo uničiti! Kdo pa so ta bitja? Od kod prihajajo? Kako nam skušajo škodovati? Da bi to ugotovili, si na kratko oglejmo, kaj se je pripetilo na začetku človeške zgodovine. Eden od angelov si je zaželel, da bi vladal nad drugimi, in se tako odvrnil od Boga. Ta angel je kasneje postal znan kot Satan Hudič. (Razodetje 12:9) Satanu je, zatem ko je zapeljal Evo, v 1600 letih uspelo odvrniti od Boga skoraj vse ljudi, razen nekaj zvestih posameznikov, kot so bili Abel, Enoh in Noe. (Hebrejcem 11:4, 5, 7) V Noetovih dneh so se Jehovu uprli še drugi angeli. Zapustili so svoje mesto, ki so ga imeli v Božji nebeški družini, prišli na zemljo in si nadeli snovno telo. Zakaj? V Prvi Mojzesovi knjigi 6:2 beremo: »Videli [so] sinovi Božji hčere človeške, da so lepe, in so si jemali od vsakršnih žene, katerekoli so si izbrali.« Vendar Bog Jehova ni dovolil, da bi se početje teh angelov in pokvarjenost človeštva, ki je iz tega izhajala, nadaljevala. Na zemljo je poslal vesoljni potop, v katerem so bili uničeni vsi hudobni ljudje. Preživeli so samo Božji zvesti služabniki. (1. Mojzesova 7:17, 23) S tem so bili uporni angeli oziroma demoni prisiljeni zapustiti svoje snovno telo in se kot duhovna bitja vrniti v nebesa. S svojim uporom so se postavili na stran Hudiča, ki je tako postal ‚poglavar demonov‘. (Matej 9:34) Po vrnitvi v nebesa se je na neposlušne angele, tako kakor na njihovega voditelja Satana, gledalo kot na izobčence. (2. Petrovo 2:4) Čeprav si sedaj ne morejo več nadeti človeškega telesa, imajo na ljudi še vedno zelo slab vpliv. Pravzaprav Satan s pomočjo teh demonov »zapeljuje vso naseljeno zemljo«. (Razodetje 12:9; 1. Janezovo 5:19) Kako pa? Demoni za zapeljevanje ljudi uporabljajo najrazličnejše metode. (2. Korinčanom 2:11) Poglejmo si jih nekaj. Demoni ljudi zapeljujejo s spiritizmom. Spiritizem je navezovanje stikov z demoni, in sicer neposredno ali pa po človeškem posredniku. Biblija spiritizem obsoja in nas svari, naj se ogibamo vsega, kar je z njim povezano. (Galačanom 5:19–21) Spiritizem je za demone to, kar je za ribiče vaba. Ribič za različne vrste rib uporablja različne vabe. Podobno tudi hudobni duhovi skušajo z različnimi oblikami spiritizma pod svoj vpliv dobiti vsakovrstne ljudi. Ena od vab, ki jo demoni uporabljajo, je vedeževanje. Kaj je vedeževanje? To je poskus, da bi videli v prihodnost oziroma izvedeli kaj neznanega. Nekatere oblike vedeževanja so astrologija, uporaba kart tarot, prerokovanje iz kristalne krogle, branje z dlani in iskanje skrivnostnih znamenj v sanjah. Čeprav mnogi menijo, da je vedeževanje neškodljivo, pa Biblija kaže, da napovedovalci prihodnosti dejansko sodelujejo s hudobnimi duhovi. V Apostolskih delih 16:16–18 je denimo omenjen ‚vedeževalni demon‘, ki je neki deklici pomagal ‚napovedovati‘ prihodnost. Toda ko je bil demon iz nje izgnan, je to sposobnost izgubila. Demoni ljudi zapeljujejo tudi s tem, da jih spodbujajo k posvetovanju z mrtvimi. Ljudi, ki žalujejo zaradi smrti ljubljenega človeka, pogosto zapeljejo napačne zamisli o mrtvih. Spiritistični medij oziroma posrednik jim morda pove kakšen poseben podatek ali pa govori z glasom, za katerega se zdi, da je pokojnikov. Zaradi tega mnogi pričnejo verjeti, da mrtvi v resnici živijo in da jim bo navezovanje stikov z njimi pomagalo prestajati žalost. Vendar je iskanje vsake take »tolažbe« zelo napačno, pa tudi nevarno. Zakaj? Ker demoni lahko posnemajo glas pokojnega in spiritističnemu mediju dajejo podatke o umrlem. (1. Samuelova 28:3–19) Poleg tega smo v 6. poglavju spoznali, da človek ob smrti preneha obstajati. (Psalm 115:17) Torej je vsak, ki »izprašuje mrtve«, nasedel hudobnim duhovom in ravna v nasprotju z Božjo voljo. (5. Mojzesova 18:10, 11; Izaija 8:19) Zato se te nevarne vabe demonov skrbno ogibajte. Hudobni duhovi pa ljudi ne le zavajajo, temveč jih tudi strašijo. Danes se Satan in njegovi demoni zavedajo, da je do takrat, ko bodo onemogočeni, ostalo le še »malo časa«, zato so sedaj zlobni bolj kot kdaj prej. (Razodetje 12:12, 17) Kljub temu se je na tisoče ljudi, ki so nekoč vsak dan živeli v strahu pred takšnimi hudobnimi duhovi, tega lahko osvobodilo. Kako jim je to uspelo? Kaj lahko človek stori, četudi je že vpleten v spiritizem? Iz Biblije izvemo, kako se lahko hudobnim duhovom upremo in se jih osvobodimo. Premislite o zgledu kristjanov iz prvega stoletja, ki so živeli v Efezu. Nekateri so bili, preden so postali kristjani, vpleteni v spiritizem. Kaj so storili, ko so se odločili, da se bodo iztrgali iz objema spiritizma? V Bibliji piše: »Kar nekaj tistih, ki so se ukvarjali z magijo, je zneslo skupaj svoje knjige in jih pred vsemi sežgalo.« (Apostolska dela 19:19) Ti novi kristjani so s tem, da so uničili svoje knjige o magiji, postali zgled tistim, ki se danes hočejo upreti hudobnim duhovom. Ljudje, ki želijo služiti Jehovu, se morajo znebiti vsega, kar je povezano s spiritizmom. Sem spadajo knjige, revije, filmi, glasba in posterji, ki spodbujajo k spiritizmu ter ga predstavljajo kot mikavnega in razburljivega. Omeniti pa je treba tudi amulete in druge predmete, ki se uporabljajo za zaščito pred zlim. (1. Korinčanom 10:21) Nekaj let zatem, ko so efeški kristjani uničili svoje knjige o magiji, jim je apostol Pavel pisal: »Bojujemo se [. . .] proti hudobnim duhovnim silam.« (Efežanom 6:12) Demoni niso odnehali. Še vedno so jih hoteli imeti pod svojo oblastjo. Kaj so torej morali ti kristjani še storiti? »Predvsem pa,« je rekel Pavel, »vzemite velik ščit vere, s katerim boste mogli pogasiti vse goreče izstrelke hudobnega [satana].« (Efežanom 6:16) Močnejši ko bo naš ščit vere, lažje se bomo upirali hudobnim duhovnim silam. (Matej 17:20) Kako pa si vero lahko okrepimo? Tako da preučujemo Biblijo. Trdnost obzidja je precej odvisna od trdnosti njegovih temeljev. Podobno je tudi trdnost posameznikove vere zelo odvisna od tega, kako trden je njen temelj. In ta temelj je točno spoznanje Božje Besede, Biblije. Če Biblijo beremo in preučujemo vsak dan, bo naša vera postala močna. Takšna vera nas bo kakor močno obzidje ščitila pred vplivom hudobnih duhov. (1. Janezovo 5:5) Kaj so morali efeški kristjani še storiti? Potrebovali so dodatno zaščito, saj so živeli v mestu, polnem demonizma. Zaradi tega jim je Pavel dejal: »Z vsakršno molitvijo in prošnjo ob vsaki priložnosti v duhu molite.« (Efežanom 6:18) Tudi mi živimo v svetu, polnem demonizma, zato je nujno, da goreče molimo k Jehovu za njegovo zaščito, ko se upiramo hudobnim duhovom. Seveda moramo v svojih molitvah omenjati Jehovovo ime. (Pregovori 18:10) Torej bi morali vztrajno moliti k Bogu, naj nas »reši hudobnega«, Satana Hudiča. (Matej 6:13) Jehova bo takšne goreče molitve uslišal. (Psalm 145:19) Hudobni duhovi so sicer nevarni, toda če se upremo Hudiču in približamo Bogu, s tem da izpolnjujemo Njegovo voljo, nam ni treba živeti v strahu pred njimi. (Jakob 4:7, 8) Moč hudobnih duhov je omejena. V Noetovih dneh so bili kaznovani in v prihodnosti jih bo doletela dokončna obsodba. (Juda 6) Ne pozabite tudi, da nas varujejo Jehovovi močni angeli. (2. kraljev 6:15–17) Ti angeli si zelo želijo, da bi bili pri upiranju hudobnim duhovom uspešni. Pravični angeli nas k temu tako rekoč spodbujajo. Zato bodimo še naprej tesno povezani z Jehovom in njegovo družino zvestih duhovnih bitij. Ogibajmo se tudi vsakršne oblike spiritizma in vedno upoštevajmo nasvete iz Božje Besede. (1. Petrovo 5:6, 7; 2. Petrovo 2:9) Če bomo tako ravnali, smo lahko prepričani, da bomo v boju proti hudobnim duhovnim bitjem zmagali. 19 Toda zakaj Bog dopušča, da obstajajo zli duhovi in hudobija, ko pa to človeštvu povzroča toliko trpljenja?

Varujmo se običajev, ki Bogu ne ugajajo NA MAJHNEM dvorišču je pod žgočim afriškim soncem postavljena odprta krsta. Medtem ko žalujoči ob njej drug za drugim izrazijo svojo žalost, se neki starejši moški ustavi. Z veliko bridkostjo v očeh se skloni k obrazu umrlega in spregovori: »Zakaj mi nisi rekel, da odhajaš? Zakaj si me kar tako zapustil? Ali mi boš zdaj, ko si spet nazaj, še naprej pomagal?« Na drugem koncu Afrike se rodi otročiček. Nihče ga ne sme videti. Šele ko mine nekaj časa, ga pokažejo drugim in med obredom tudi poimenujejo. Nekaterim ljudem se morda zdi nenavadno, da bi se pogovarjali z mrtvim človekom oziroma novorojenčka skrivali pred pogledi drugih. Toda v določenih kulturah in družbah na to, kako ljudje ravnajo ob smrti in rojstvu in kako nanju gledajo, zelo vpliva verovanje, da mrtvi v resnici niso umrli, ampak živijo in se vsega zavedajo. To verovanje je tako močno, da je sestavni del običajev in obredov, ki se dotikajo skoraj vsakega vidika življenja. Milijoni denimo verjamejo, da so pomembne stopnje v človekovem življenju – kot so rojstvo, puberteta, poroka, porod in smrt – del prehajanja v duhovno področje prednikov. Verjamejo, da mrtvi tam še naprej igra dejavno vlogo v življenju ljudi, ki jih je zapustil. Življenjski krog lahko nadaljuje s ponovnim rojstvom. Da bi bil prehod med vsemi stopnjami v tem krogu kar se da neoviran, se ob tem izvajajo številni običaji in obredi. Nanje vpliva verovanje, da nekaj v nas preživi smrt. Pravi kristjani se ogibajo vseh običajev, ki so povezani s tem verovanjem. Zakaj? Kakšno je stanje mrtvih? Biblija jasno opisuje, kakšno je stanje mrtvih. V njej preprosto piše: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [. . .]. Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila [. . .] Ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Propovednik 9:5, 6, 10) Pravi Božji častilci že dolgo priznavajo to temeljno biblijsko resnico. Razumejo, da duša ni nesmrtna, temveč lahko umre in se uniči. (Ezekiel 18:4) Poleg tega vedo, da duhovi umrlih ne obstajajo. (Psalm 146:4) V starodavnem času je Jehova svojemu ljudstvu izrecno zapovedal, naj se popolnoma loči od vsakršnih običajev ali obredov, ki so povezani z verovanjem, da so mrtvi pri zavesti in lahko vplivajo na žive. (5. Mojzesova 14:1; 18:9–13; Izaija 8:19, 20) Podobno so se tudi kristjani v prvem stoletju izogibali vsakršnih tradicionalnih običajev oziroma obredov, ki so imeli zvezo s krivimi verskimi nauki. (2. Korinčanom 6:15–17) In danes se Jehovove priče neglede na raso, pleme ali svojo preteklost ogibajo tradicij in običajev, ki so povezani s krivim naukom, da nekaj v človeku preživi smrt. Kaj nas kot kristjane lahko vodi pri odločanju, ali naj se ravnamo po določenem običaju ali ne? Skrbno bi morali premisliti, ali je morda povezan s kakšnim nesvetopisemskim naukom, kot je verovanje, da duhovi umrlih lahko vplivajo na življenje živečih. Poleg tega bi morali pretehtati, ali bi s sodelovanjem pri takšnem običaju oziroma obredu morda spotaknili ljudi, ki vedo, kaj verjamejo in učijo Jehovove priče. S tem v mislih preiščimo dve področji – rojstvo in smrt. Obredi ob rojstvu in poimenovanju Veliko običajev, povezanih z rojstvom otroka, je primernih. Toda v krajih, kjer gledajo na rojstvo kot na prehod iz področja duhov prednikov v človeško skupnost, morajo biti pravi kristjani previdni. V nekaterih delih Afrike imajo na primer novorojenčka zaprtega v hiši in mu ne dajo imena, vse dokler ne mine nekaj časa. Dolžina tega obdobja se lahko od kraja do kraja razlikuje, a na koncu pripravijo obred poimenovanja, pri katerem otroka prinesejo iz hiše in ga uradno predstavijo sorodnikom in prijateljem. Takrat vsem navzočim objavijo otrokovo ime. V knjigi Ghana—Understanding the People and Their Culture o pomenu tega običaja piše: »Na dojenčka prvih sedem dni njegovega življenja gledajo, kot da je na ‚obisku‘ in prehaja iz sveta duhov v zemeljsko življenje. [. . .] Dojenčka imajo običajno zaprtega v hiši in ne sme ga videti nihče, razen ožjih družinskih članov.« Zakaj mora miniti nekaj časa, preden otroka obredno poimenujejo? V knjigi Ghana in Retrospect je pojasnjeno: »Otrok do svojega osmega dne naj še ne bi bil človek. Bolj ali manj je povezan z drugim svetom, iz katerega prihaja.« V knjigi še piše: »Ime je tisto, ki otroka tako rekoč naredi človeka, zato par, ki se boji, da bo njun otok umrl, ponavadi odlaša s poimenovanjem, vse dokler ni prepričan, da bo otrok živel. [. . .] Menijo, da je ta obred prehoda oziroma predstavitev otroka javnosti velikanskega pomena za otroka in njegove starše. Gre za obred, ki otroka vpelje v družbo oziroma svet ljudi.« Obred poimenovanja običajno opravlja starejši družinski član. Potek dogodka se od kraja do kraja razlikuje, vendar velikokrat med tem obredom izlivajo pitno daritev, molijo k duhovom prednikov, da bi se jim zahvalili za otrokov varni prihod, in drugo. Vrhunec obreda je objava otrokovega imena. Za poimenovanje otroka so sicer odgovorni starši, a imajo drugi sorodniki pogosto veliko vpliva pri izbiri imena. Nekatera imena lahko imajo v krajevnem jeziku simboličen pomen, na primer »odšel in se vrnil«, »mati je prišla drugič« ali »oče je spet prišel«. Druga imena nosijo v sebi pomen, ki prednike odvrača od tega, da bi novorojenčka vzeli nazaj v svet mrtvih. Seveda ni nič narobe, da se ob rojstvu otroka veselimo. Sprejemljivo je, da otroka poimenujemo po kom drugem in mu damo ime, ki odseva okoliščine, povezane z rojstvom. Osebna odločitev je tudi to, kdaj otroka poimenujemo. Vendar se kristjani, ki želijo ugajati Bogu, skrbno ogibajo vsakršnih običajev oziroma obredov, s katerimi bi dajali vtis, da se strinjajo s pogledom, da je novorojenček »obiskovalec«, ki prehaja iz duhovnega sveta prednikov v svet žive skupnosti. Poleg tega bi morali biti kristjani, glede na to, da mnogi gledajo na obred poimenovanja kot na pomemben obred prehoda, pozorni na vest drugih in premisliti o tem, kakšen vtis bi pustili na neverujoče. Kaj bi denimo lahko nekateri sklenili, če bi krščanska družina skrivala novorojenčka pred pogledi drugih, dokler ne bi opravili obreda poimenovanja? Kaj bi si mislili, če bi ime nasprotovalo njihovi trditvi, da so učitelji biblijske resnice? Kristjani si zato pri odločanju glede tega, kako in kdaj poimenovati svojega otroka, prizadevajo ‚vse delati Bogu v slavo‘, tako da ne bi povzročali spotike. (1. Korinčanom 10:31–33) Ne ‚zavračajo Božje zapovedi, da bi ohranili svoje izročilo‘, katerega namen je čaščenje mrtvih. Prav nasprotno, častijo in slavijo živega Boga, Jehova. (Marko 7:9, 13) Prehod iz smrti v življenje Mnogi na smrt, podobno kakor na rojstvo, gledajo kot na prehod; tisti, ki umre, se iz vidnega sveta preseli v nevidno področje, v katerem prebivajo duhovi umrlih. Veliko jih verjame, da bodo duhovi prednikov, ki naj bi imeli moč kaznovati ali nagrajevati žive, jezni, če se ob smrti posameznika ne priredijo določeni pogrebni obredi. Takšno verovanje močno vpliva na to, kako pogrebe pripravljajo in prirejajo. Na pogrebih, s katerimi se želi pomiriti mrtve, se pogosto izraža cela paleta čustev – od ponorelega objokovanja in vpitja pred mrličem do radostnega veseljačenja po pokopu. Za takšne pogrebne obrede so pogosto značilne nebrzdane gostije, pijančevanje in ples ob bučni glasbi. Pogrebi so tako pomembni, da se celo najrevnejše družine pogosto zelo potrudijo zbrati dovolj sredstev za »primeren pogreb«, čeprav lahko zaradi tega zapadejo v stisko in dolgove. Jehovove priče že vrsto let natančno razkrivajo nesvetopisemske pogrebne običaje.* Med takšne običaje spada bedenje ob mrliču, izlivanje pitnih daritev, govorjenje mrtvemu in molitve k njemu, obredno obhajanje obletnice pogreba in drugi običaji, ki temeljijo na verovanju, da nekaj v človeku preživi smrt. Takšni običaji, ki Boga sramotijo, so ‚nečisti‘ in ‚prazna prevara‘, ki temelji na »človeškem izročilu«, ne pa na Božji Besedi resnice. (Izaija 52:11; Kološanom 2:8) Pritisk, da bi se prilagodili Nekaterim je izziv to, da se ogibajo tradicionalnih običajev, še posebej če živijo v deželi, kjer je čaščenje mrtvih izredno pomembno. Jehovove priče se ne ravnajo po teh običajih, zato drugi na Priče gledajo z nezaupanjem oziroma jih obtožujejo, da se držijo za sebe in so nespoštljivi do mrtvih. Zaradi kritike in močnega pritiska se nekateri kljub pravilnemu razumevanju biblijske resnice bojijo, da bi bili preveč drugačni. (1. Petrovo 3:14) Drugi menijo, da so ti običaji del njihove kulture in se jim ne morejo popolnoma ogniti. Spet nekateri pa razmišljajo, da lahko z odklanjanjem običajev obrnejo ljudi proti Božjemu ljudstvu. Ljudi ne želimo po nepotrebnem žaliti. Vseeno pa nas Biblija svari, da nas svet, ki je Bogu odtujen, zaradi našega trdnega stališča za resnico, ne bo maral. (Janez 15:18, 19; 2. Timoteju 3:12; 1. Janezovo 5:19) Z veseljem se zavzamemo za takšno stališče, saj vemo, da se moramo razlikovati od teh, ki so v duhovni temi. (Malahija 3:18; Galačanom 6:12) Prav kakor se je Jezus uprl Satanovim skušnjavam, da bi storil nekaj, kar Bogu ne ugaja, se tudi mi upiramo pritisku, da bi ravnali tako, kot Bogu ni všeč. (Matej 4:3–7) Pravi kristjani ne dovolijo, da bi nanje vplival strah do človeka, temveč v prvi vrsti skrbijo za to, da ugajajo Bogu Jehovu in ga častijo kot Boga resnice. Zaradi pritiska drugih ne popuščajo pri biblijskih merilih čistega čaščenja. (Pregovori 29:25; Apostolska dela 5:29) Spoštovati mrtve – častiti Jehova Povsem naravno je, da ob smrti koga od ljubljenih čutimo močno čustveno bolečino in žalost. (Janez 11:33, 35) Ohraniti spomin na ljubljenega človeka in poskrbeti za spoštljiv pokop je ustrezen in primeren izraz naše ljubezni. Vendar Jehovove priče velike žalosti, ko jim kdo umre, ne premagujejo s tradicionalnimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. To ni preprosto za tiste, ki so odrasli v kulturi, v kateri se mrtvih zelo bojijo. Ko smo zaradi smrti nekoga, ki nam je bil blizu, čustveno prizadeti, ni lahko ostati uravnovešen. Kljub temu zveste kristjane krepi Jehova, »Bog vse tolažbe«, ljubeče pa jih podpirajo tudi soverniki. (2. Korinčanom 1:3, 4) Pravim kristjanom močna vera v to, da bodo mrtvi, ki se ničesar ne zavedajo in so zapisani v Božjem spominu, nekega dne spet živeli, daje vse razloge za to, da se popolnoma ločijo od nekrščanskih pogrebnih običajev, ki z ničimer ne priznavajo resničnosti vstajenja. Ali nas ne gane, da nas je Jehova poklical »iz teme v svojo čudovito svetlobo«? (1. Petrovo 2:9) Naj nas močna želja, da delamo to, kar je prav, in velika ljubezen do Boga Jehova, zmeraj spodbujata, da ‚živimo kot otroci luči‘, medtem ko okušamo veselje ob rojstvu in prenašamo žalost ob smrti. Nikoli ne dovolimo, da bi se duhovno okužili z nekrščanskimi običaji, ki Bogu ne ugajajo. (Efežanom 5:8) Prva neresnica: Duša je nesmrtna Od kod izvira ta neresnica? »Zgodnji krščanski filozofi so sprejeli grško zamisel o nesmrtnosti duše. Menili so, da je dušo ustvaril Bog in jo vstavil v telo ob spočetju.« (The New Encyclopædia Britannica, 1988, zvezek 11, stran 25) Kaj pravi Sveto pismo? »Duša, ki greši, umre.« (Ezekiel 18:4, Slovenski standardni prevod) V Bibliji glede ustvaritve prve človeške duše piše: »Bog Jehova [je] iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka ter mu v nosnice vdahnil dih življenja, in človek je postal živa duša [hebrejsko néfeš].« (1. Mojzesova 2:7) Hebrejska beseda néfeš, ki se prevaja z »duša«, pomeni »stvarjenje, ki diha«. Ko je Bog ustvaril prvega človeka, Adama, ni vanj vstavil nesmrtne duše, ampak mu je dal življenjsko silo, ki se ohranja z dihanjem. Zato se »duša« v biblijskem pomenu nanaša na živo bitje kot celoto. Če se duši odvzame življenjska sila, ki jo je prvotno dal Bog, umre. (1. Mojzesova 3:19; Ezekiel 18:20) Nauk o nesmrtnosti duše je sprožil vprašanji: Kam gredo duše po smrti? Kaj se zgodi z dušami hudobnih? Ko so tako imenovani kristjani sprejeli neresnico o nesmrtni duši, jih je to vodilo do tega, da so sprejeli še eno neresnico – nauk o peklenskem ognju. Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Pridigar 3:19; Matej 10:28; Apostolska dela 3:23. DEJSTVO: Ob smrti človek neha obstajati.

Ali je smrt močnejša od Boga? Jasno, da ne! Kako bi sploh lahko bila smrt (ali kateri koli drug »sovražnik«) močnejša od »Vsemogočnega Boga«? (1. Korinčanom 15:26; 2. Mojzesova 6:3) Bog ima moč odstraniti smrt s pomočjo vstajenja, poleg tega nam obljublja, da bo v novem svetu to tudi storil. * Kako zanesljiva pa je ta obljuba? O tem je govoril Božji sin Jezus in njegove besede nam napolnijo srce z upanjem. (Beri Matej 22:31, 32.) Ko je Jezus govoril saducejem, ki niso verjeli v vstajenje, je dejal: »Kar pa zadeva vstajenje mrtvih, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, namreč ‚Jaz sem Bog Abrahama in Bog Izaka in Bog Jakoba‘? On ni Bog mrtvih, ampak živih.« Jezus se je tukaj skliceval na pogovor med Bogom in Mojzesom pri gorečem grmu okoli leta 1514 pr. n. št. (2. Mojzesova 3:1–6) Kot je pokazal Jezus, Jehovove besede Mojzesu »Jaz sem Bog Abrahama in Bog Izaka in Bog Jakoba« kažejo na to, da se bo obljuba o vstajenju mrtvih nedvomno izpolnila. Zakaj lahko to rečemo? Najprej razmislimo, kdaj so bile izrečene te besede. Takrat ko je Jehova govoril Mojzesu, so bili očaki Abraham, Izak in Jakob že dolgo mrtvi: Abraham 329 let, Izak 224 let in Jakob 197 let. Vendar je Jehova rekel »jaz sem«, in ne »jaz sem bil« njihov Bog. Jehova je o teh treh mrtvih očakih govoril tako, kakor da bi bili še vedno živi. Zakaj? Jezus je pojasnil: »[Jehova] ni Bog mrtvih, ampak živih.« Razmislimo za trenutek o pomenu teh besed. Če ne bi bilo vstajenja, potem bi Abraham, Izak in Jakob za večne čase ostali v objemu smrti. To bi pomenilo, da je Jehova Bog trupel. Pomenilo bi, da je smrt močnejša od njega, da je prešibak za to, da bi osvobodil svoje zveste služabnike iz objema smrti. Kaj lahko torej sklenemo glede Abrahama, Izaka, Jakoba in vseh zvestih Jehovovih služabnikov, ki so umrli? Jezus je izrekel naslednje prepričljive besede: »Njemu [so] vsi živi.« (Luka 20:38) Prav zares, Jehova bo to, kar se je namenil – da bo obudil svoje zveste služabnike, ki so umrli – tako zanesljivo izpolnil, da nanje gleda, kot da so živi. (Rimljanom 4:16, 17) Vse te ljudi ima v svojem brezmejnem spominu, dokler ne bo po njegovem mnenju napočil čas za to, da jih obudi v življenje. Jehova je neskončno močnejši od smrti. Ali se vam obet na to, da bomo v prihodnosti spet skupaj s svojimi ljubljenimi, ki so umrli, zdi privlačen? Če da, potem ne pozabite, da je Jehova neskončno močnejši od smrti. Nič ga ne more odvrniti od tega, da ne bi izpolnil svoje obljube in obudil mrtve. Zakaj ne bi skušali izvedeti kaj več o tej obljubi in o Bogu, ki jo bo izpolnil? To vas bo nedvomno zbližalo z Jehovom, »Bogom [. . .] živih«.

Tebe sem prijavila uredništvu zaradi žaljenja in poniževanja. Sploh pa te ne jemljem resno, ker se norčuješ iz vsega in vsakogar, ki ni po tvojih merilih. Žal ti moram to povedati jaz, ki imam 84 let.

Vidim, da te stvari zanimajo. Te morda zanima brezplačen in neobvezujoč tečaj Svetega pisma?

Kaj je duša? Sveto pismo odgovarja V Svetem pismu je beseda »duša« prevod hebrejske besede néfeš in grške besede psyché. Hebrejska beseda za dušo dobesedno pomeni »stvarjenje, ki diha«, grška beseda pa pomeni »živo bitje«. * Torej je duša celotno bitje in ne nekaj, kar bi bilo v nas in bi preživelo smrt telesa. Razmislite o tem, kako Sveto pismo pokaže, da je človeška duša oseba v celoti: Adam ni dobil duše, ampak »je postal živa duša«. V Svetem pismu piše, da je Bog Jehova ustvaril prvega človeka Adama in da je ta takrat »postal živa duša«. (1. Mojzesova 2:7, Slovenski standardni prevod) Adam ni dobil duše, ampak je postal živa duša ali človek. Sveto pismo pravi, da duša lahko dela, si poželi hrano, jé, se podreja zakonom in se dotakne trupla. (3. Mojzesova 5:2; 7:20; 23:30; 5. Mojzesova 12:20; Rimljanom 13:1) Vse te dejavnosti vključujejo celega človeka. Ali je duša neumrljiva? Ne, duša lahko umre. Veliko biblijskih vrstic pravi, da je duša umrljiva. Poglejmo si nekaj primerov: »Duša, ki greši, umre.« (Ezekiel 18:4, 20, SSP) Besede »duša bo iztrebljena« so se v starodavnem Izraelu nanašale na kazen, ki je doletela vsakogar, ki je storil res hud greh. (2. Mojzesova 12:15, 19; 3. Mojzesova 7:20, 21, 27; 19:8; vse Antonín Chráska) To je pomenilo, da takšen človek »mora umreti«. (2. Mojzesova 31:14, AC) Včasih se v nekaterih svetopisemskih vrsticah za človeka, ki umre, uporablja besedna zveza »mrtva duša«. (3. Mojzesova 21:11, pdč. op.; 4. Mojzesova 6:6, pdč. op.) Čeprav številni biblijski prevodi v teh vrsticah uporabljajo izraz »mrtvo telo« ali »mrtev človek«, pa izvirna hebrejščina uporablja besedo néfeš oziroma »duša«. »Duša« lahko pomeni »življenje« Sveto pismo besedo »duša« uporablja tudi kot sinonim za »življenje«. Na primer, v Jobu 33:22 je hebrejska beseda »duša« (néfeš) sopomenka za besedo »življenje«. Sveto pismo tudi pokaže, da lahko človek svojo dušo (življenje) izpostavlja nevarnosti ali jo izgubi. (2. Mojzesova 4:19, pdč. op.; Sodniki 9:17; Filipljanom 2:30) Takšen pomen besede »duša« nam pomaga, da razumemo svetopisemske vrstice, ki pravijo, da je duša »uhajala«. (1. Mojzesova 35:18, AC) Ta govorna figura kaže, da se človekovo življenje končuje. Neki prevod del vrstice 1. Mojzesove 35:18 prevaja tudi z besedami: »Je bila smert že blizo.« (Wolfova Biblija) Od kod izvira verovanje v neumrljivo dušo Krščanske veroizpovedi nauk o neumrljivosti duše niso vzele iz Svetega pisma, ampak iz stare grške filozofije. V Encyclopædii Britannici piše: »Svetopisemske vrstice, ki govorijo o duši, so povezane z dihanjem in ne dajejo nobene podlage za razločevanje med nevidno dušo in snovnim telesom. Krščanske zamisli o delitvi človeka na telo in dušo izvirajo iz antične Grčije.« Bog ne odobrava, da se njegovi nauki mešajo s človeškimi filozofijami, med katere spada tudi ta, da je duša neumrljiva. Sveto pismo nas pravzaprav svari: »Pazite, da vas ne bo kdo uplenil s filozofijo in prazno prevaro po človeškem izročilu.« (Kološanom 2:8)

Sram te naj bo v dno duše pokvarjene!

PRVO POGLAVJEKaj je resnica o Bogu? Ali je Bogu res mar za vas? Kakšen je Bog? Ali ima ime? Ali se je z Bogom mogoče zbližati? 1., 2. Zakaj je pogosto koristno postavljati vprašanja? ALI ste kdaj opazili, kako otroci postavljajo vprašanja? Mnogi začnejo spraševati takoj, ko se naučijo govoriti. S široko razprtimi in željnimi očmi se zazrejo v vas in na primer vprašajo: Zakaj je nebo modro? Iz česa so narejene zvezde? Kdo je ptice naučil peti? Morda se zelo trudite, da bi jim odgovorili, vendar to ni vedno enostavno. Celo vaš najboljši odgovor bo otroka morda navedel na to, da vas bo znova vprašal: Zakaj? 2 Vprašanj pa ne postavljajo samo otroci. Tudi ko odrastemo, še naprej sprašujemo. To počnemo zato, da bi ubrali pravo pot, odkrili nevarnosti, ki se jim moramo ogniti, ali pa da bi potešili svojo radovednost. Toda videti je, da mnogi nehajo postavljati vprašanja, še zlasti najpomembnejša. Če ne drugega, nehajo iskati odgovore nanje. 3. Zakaj mnogi nehajo iskati odgovore na najpomembnejša vprašanja? 3 Pomislite na vprašanje z naslovnice te knjige, na vprašanja v uvodu ali pa na tista, ki so na začetku tega poglavja. To so nekatera od najpomembnejših vprašanj, kar jih lahko postavite. Vendar so mnogi nanje nehali iskati odgovore. Zakaj? Ali v Bibliji najdemo odgovore na ta vprašanja? Nekateri mislijo, da so ti odgovori prezapleteni, da bi jih lahko razumeli. Drugi se bojijo, da se s postavljanjem vprašanj lahko osramotijo oziroma znajdejo v zadregi. Spet tretji pa se odločijo, da je takšna vprašanja najbolje prepustiti verskim voditeljem in učiteljem. Kaj pa mislite vi? 4., 5. Navedite nekaj najpomembnejših vprašanj, ki si jih lahko v življenju postavimo. Zakaj naj bi iskali odgovore nanje? 4 Po vsej verjetnosti si tudi vi želite dobiti odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja. Nedvomno se včasih sprašujete: ‚Kakšen je smisel življenja? Ali se s tem življenjem res vse konča? Kakšen je Bog v resnici?‘ Dobro je, da postavljate takšna vprašanja, in pomembno je, da vztrajate, vse dokler ne boste našli odgovorov, ki vas bodo zadovoljili in jim boste lahko verjeli. Znani učitelj Jezus Kristus je rekel: »Prosite, in vam bo dano; iščite, in boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo.« (Matej 7:7) 5 Če ‚iščete‘ odgovore na pomembna vprašanja, boste ugotovili, da vam takšno iskanje lahko zelo koristi. (Pregovori 2:1–5) Ne glede na to, kaj so vam drugi morda povedali, odgovori obstajajo in jih lahko najdete – zapisani so v Bibliji. Odgovori niso tako zapleteni, da jih ne bi mogli razumeti. Poleg tega nam vlijejo upanje in nas razveselijo. Pomagajo nam lahko, da že danes zadovoljno živimo. Najprej pa si poglejmo vprašanje, ki vznemirja mnoge ljudi. ALI JE BOG BREZBRIŽEN IN TRDOSRČEN? 6. Zakaj mnogi mislijo, da se Bog ne zmeni za trpljenje ljudi? 6 Mnogi mislijo, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. ‚Ali ne bi bilo na svetu povsem drugače,‘ ugovarjajo, ‚če bi bilo Bogu mar?‘ Ko se ozremo okoli sebe, vidimo, da je svet prežet z vojnami, sovraštvom in bedo. Tudi mi sami zbolimo, prenašamo trpljenje ali pa nam smrt vzame koga od naših ljubljenih. Zato mnogi pravijo: ‚Ali ne bi Bog vsega tega preprečil, če bi mu bilo mar za nas in za naše težave?‘ 7. a) Kako verski učitelji mnoge navajajo na razmišljanje, da je Bog trdosrčen? Kaj Biblija v resnici uči o preizkušnjah, ki jih doživljamo? 7 Še hujše pa je, da včasih verski učitelji navajajo ljudi na razmišljanje, da je Bog trdosrčen. Kako? Ko se zgodi kaj zelo hudega, jim rečejo, da je bila to Božja volja. Takšni učitelji pravzaprav za slabe reči, ki se dogajajo, krivijo Boga. Ali je Bog res takšen? Kaj Biblija v resnici uči? V Jakobovem pismu 1:13 je zapisan odgovor: »Naj med preizkušnjo nihče ne reče: ‚Bog me preizkuša.‘ Boga namreč z zlom ni mogoče preizkušati, pa tudi on sam ne preizkuša nikogar.« Torej za hudobijo, ki jo vidite okoli sebe, nikoli ni kriv Bog. (Job 34:10–12) Res sicer dopušča, da se dogajajo slabe reči. Vendar je velika razlika med tem, da nekdo nekaj dopušča, in med tem, da nekaj povzroča. 8., 9. a) Kako bi lahko ponazorili razliko med tem, da nekdo hudobijo dopušča, in tem, da jo povzroča? Zakaj bi bilo nepravično Bogu očitati, ker se je odločil, da bo ljudem pustil živeti po svoje? 8 Zamislite si na primer modrega in ljubečega očeta, ki ima odraslega sina. Ta sin še vedno živi doma pri starših. Ko postane uporen in se odloči oditi od doma, ga oče ne skuša ustaviti. Sin začne živeti neprimerno in zabrede v težave. Ali je vzrok sinovih težav oče? Ne. (Luka 15:11–13) Podobno tudi Bog ljudi ne ustavi, ko si izberejo napačno pot v življenju. Vendar pa ni on vzrok problemov, ki zaradi tega nastanejo. Torej bi bilo gotovo nepravično kriviti Boga za vse težave, ki pestijo človeštvo. 9 Bog ima dobre razloge, da človeštvu pusti hoditi po napačni poti. Kot moder in mogočen Stvarnik svojih razlogov ljudem ni dolžan pojasnjevati. Toda ker nas ima rad, to vseeno počne. Več o teh njegovih razlogih boste spoznali v 11. poglavju. Vendar bodite prepričani, da Bog ni odgovoren za probleme, ki nas pestijo. Ravno nasprotno, daje nam edino upanje za rešitev! (Izaija 33:2) 10. Zakaj smo lahko prepričani, da bo Bog odpravil vse posledice hudobije? 10 Poleg tega je Bog svet. (Izaija 6:3) To pomeni, da je brezmadežen in čist. V njem ni niti sledu hudobije. Zato mu lahko popolnoma zaupamo. Tega pa ne moremo trditi za ljudi, ki včasih postanejo pokvarjeni. Celo najbolj pošten človek na oblasti pogosto nima moči, da bi popravil škodo, ki jo povzročajo slabi ljudje. Bog pa je vsemogočen. Lahko in tudi bo odpravil vse posledice hudobije, ki jih čuti človeštvo. Ko bo Bog ukrepal, bo to storil tako, da bo zlo za vedno odstranil! (Psalm 37:9–11) KAKO BOG GLEDA NA KRIVICE, KI JIH DOŽIVLJAMO? 11. a) Kako Bog gleda na krivico? Kako Bog gleda na trpljenje, ki ga doživljate vi? 11 Kako pa Bog medtem gleda na to, kar se dogaja na svetu in v vašem življenju? Kot prvo, Biblija uči, da Bog »ljubi pravico«. (Psalm 37:28) Torej se zelo zanima za to, kaj je prav in kaj narobe. Sovraži vsakršno krivico. V Bibliji piše, da je Boga ‚bolelo v srce‘, ko je bil svet v preteklosti poln hudobije. (1. Mojzesova 6:5, 6) Bog se ni spremenil. (Malahija 3:6) Še vedno mu ni všeč, ko mora gledati trpljenje, ki je razširjeno po vsem svetu. Prav tako mu ni všeč, ko vidi, da ljudje trpijo. ‚Mar mu je za vas‘, pravi Biblija. (1. Petrovo 5:7) Biblija uči, da je Jehova ljubeč Stvarnik vesolja 12., 13. a) Zakaj imamo dobre lastnosti, kakršna je ljubezen, in kako ljubezen vpliva na naš pogled na svet? Zakaj ste lahko prepričani, da bo Bog zares nekaj ukrenil glede svetovnih problemov? 12 Zakaj smo lahko prepričani, da Bogu ni všeč, ko mora gledati trpljenje? Tukaj je še en dokaz. Biblija uči, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi. (1. Mojzesova 1:26) Potemtakem imamo dobre lastnosti zato, ker jih ima tudi Bog. Na primer, ali niste vznemirjeni, ko vidite, da trpijo nedolžni ljudje? Če je za takšne krivice mar vam, ste lahko prepričani, da je Bogu še toliko bolj. 13 Nekaj najboljšega pri ljudeh je sposobnost ljubiti. Tudi v tem smo podobni Bogu. Biblija namreč uči, da ‚je Bog ljubezen‘. (1. Janezovo 4:8) Mi ljubimo, ker Bog ljubi. Ali bi vas ljubezen navedla na to, da bi odstranili trpljenje in krivico, ki ju vidite na svetu? Ali bi to storili, če bi bilo to v vaši moči? Seveda bi! In ravno tako ste lahko prepričani, da bo tudi Bog odstranil trpljenje in krivico. Obljube, ki so omenjene v uvodu te knjige, niso le sanje ali prazni upi. Božje obljube se bodo zagotovo izpolnile! Da pa bi takšnim obljubam lahko verjeli, morate izvedeti več o Bogu, ki jih je dal. BOG ŽELI, DA GA SPOZNATE Kadar želite, da vas kdo spozna, ali mu ne poveste, kako vam je ime? Bog nam svoje ime odkriva v Bibliji. 14. Kako je Bogu ime in zakaj bi njegovo ime morali uporabljati? 14 Kaj morda storite, če želite, da bi vas kdo spoznal? Ali mu ne poveste svojega imena? Ali ima Bog ime? Mnoge religije odgovarjajo, da mu je ime »Bog« ali »Gospod«, vendar to nista osebni imeni. Sta le naziva, kakor na primer »kralj« in »predsednik«. Biblija uči, da ima Bog veliko nazivov. Dva od njih sta tudi »Bog« in »Gospod«. Vendar Biblija prav tako uči, da ima Bog osebno ime: Jehova. V Psalmu 83:18 piše: »Ti, ki ti je ime Jehova, [si] sam Najvišji nad vesoljno zemljo.« Če v vašem biblijskem prevodu ni tega imena, lahko pogledate v dodatek na straneh 195–97 v tej knjigi, da bi ugotovili, zakaj je tako. Dejstvo je, da se Božje ime v starodavnih biblijskih rokopisih pojavlja več tisočkrat. Torej Jehova želi, da njegovo ime poznate in ga uporabljate. Lahko bi dejali, da se vam po Bibliji želi predstaviti. 15. Kaj pomeni ime Jehova? 15 Bog si je nadel ime, ki ima globok pomen. Njegovo ime, Jehova, pomeni, da lahko izpolni vsako obljubo, ki jo izreče, in da lahko izvrši vse, kar se nameni. * Njegovo ime je edinstveno in samo On ga lahko nosi. Jehova je edinstven v številnih pogledih. Kako to? 16., 17. Kaj se lahko o Jehovu naučimo iz naslednjih nazivov: a) »Vsemogočni«, »Kralj večnosti« in c) »Stvarnik«? 16 Videli smo, da v Psalmu 83:18 o Jehovu piše: ‚Ti sam si Najvišji.‘ (Poudarili mi.) Prav tako je samo On opisan kot »Vsemogočni«. V Razodetju 15:3 piše: »Velika in čudovita so tvoja dela, Bog Jehova, Vsemogočni. Pravične in zanesljive so tvoje poti, Kralj večnosti.« Naziv »Vsemogočni« nam pove, da je Jehova najmogočnejše bitje, kar jih je. Njegove moči se ne da z ničimer primerjati; je neprekosljiva. Naziv »Kralj večnosti« pa nas spomni na to, da je Jehova edinstven še drugače. Samo on obstaja že od nekdaj. V Psalmu 90:2 piše: »Od vekomaj do vekomaj si ti Bog mogočni.« Ta misel vzbuja strahospoštovanje, ali ne? 17 Jehova je edinstven tudi v tem, da je samo on Stvarnik. V Razodetju 4:11 beremo: »Vreden si, Jehova, naš Bog, prejemati slavo, čast in moč, ker si vse ustvaril; po tvoji volji vse to obstaja in je bilo ustvarjeno.« Vse, česar se lahko spomnite – od nevidnih duhovnih bitij v nebesih do zvezd, ki krasijo nočno nebo, sadežev, ki rastejo na drevju, pa do rib, ki plavajo v oceanih in rekah – vse to obstaja zato, ker je Jehova Stvarnik! ALI STE SI Z JEHOVOM LAHKO BLIZU? 18. Zakaj nekateri mislijo, da se z Bogom nikoli ne bi mogli zbližati, toda kaj o tem uči Biblija? 18 Nekateri ljudje se ob tem, ko berejo o Jehovovih lastnostih, ki vzbujajo strahospoštovanje, počutijo nekoliko neprijetno. Bojijo se, da je Bog zanje preveč imeniten ter da se z njim ne bi mogli nikoli zbližati oziroma da je nemogoče, da bi takšnemu vzvišenemu Bogu sploh kaj pomenili. Toda ali je ta zamisel pravilna? Biblija uči ravno nasprotno. O Jehovu pravi takole: »V resnici ni daleč nikomur izmed nas.« (Apostolska dela 17:27) Biblija nas celo spodbuja: »Približajte se Bogu in se vam bo približal.« (Jakob 4:8) 19. a) Kako se lahko pričnemo zbliževati z Bogom in kako nam bo to koristilo? Katere Božje lastnosti so vam najbolj všeč? 19 Kako se lahko z Bogom zbližate? Kot prvo, še naprej delajte to, kar pravkar počnete – učite se o Bogu. Jezus je rekel: ‚Da bi dobili večno življenje, morajo spoznavati tebe, edinega pravega Boga, in tistega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.‘ (Janez 17:3) Da, Biblija uči, da spoznavanje Jehova in Jezusa vodi do ‚večnega življenja‘! Kot smo že omenili, ‚je Bog ljubezen‘. (1. Janezovo 4:16) Jehova pa ima še veliko drugih lepih in privlačnih lastnosti. V Bibliji na primer piše, da je Jehova »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«. (2. Mojzesova 34:6, SSP) ‚Dober je in pripravljen odpuščati.‘ (Psalm 86:5, NW) Je potrpežljiv. (2. Petrovo 3:9) Zvestovdan. (Razodetje 15:4) Ko boste Biblijo še podrobneje brali, boste videli, kako Jehova kaže, da ima te in še mnoge druge privlačne lastnosti. 20.–22. a) Ali to, da Boga ne moremo videti, pomeni, da se z njim ne moremo zbližati? Pojasnite. K čemu vas bodo morda skušali navesti nekateri dobronamerni ljudje, toda kaj naj bi storili? 20 Res je, da Boga ne morete videti, saj je neviden duh. (Janez 1:18; 4:24; 1. Timoteju 1:17) Vendar lahko s tem, da se iz Biblije učite o njem, spoznate, kakšna oseba je. Kot je rekel psalmist, imate možnost ‚gledati GOSPODOVO lepoto‘. (Psalm 27:4; Rimljanom 1:20) Več ko se boste o Jehovu naučili, resničnejši vam bo postal in več razlogov boste imeli, da ga boste vzljubili in občutili, da ste mu blizu. Ljubezen, ki jo skrben oče čuti do svojih otrok, je odsev velike ljubezni, ki jo naš nebeški Oče čuti do nas 21 Sčasoma boste razumeli, zakaj nas Biblija uči, naj na Jehova gledamo kot na našega Očeta. (Matej 6:9) Ne samo, da nam je dal življenje, ampak tudi želi, da bi živeli najbolje, kar se le da – enako kakor vsak ljubeč oče želi svojim otrokom. (Psalm 36:9) Poleg tega Biblija uči, da ljudje lahko postanejo Jehovovi prijatelji. (Jakob 2:23) Predstavljajte si – spletete lahko prijateljstvo s Stvarnikom vesolja! 22 Ko boste iz Biblije več izvedeli, bodo morda nekateri dobronamerni ljudje pričeli pritiskati na vas, da bi nehali preučevati. Morda jih je strah, da boste spremenili svoje verovanje. Toda ne dovolite, da vas kdor koli odvrne od tega, da bi dobili najboljšega prijatelja, kar jih sploh lahko imate. 23., 24. a) Zakaj naj bi še naprej postavljali vprašanja o tem, kar se učite? O čem bo govorilo naslednje poglavje? 23 Seveda boste naleteli tudi na reči, ki jih ne boste takoj razumeli. Morda boste morali pokazati malo ponižnosti in prositi za pomoč, vendar ne odnehajte samo zato, ker bi vas bilo sram. Jezus je rekel, da je dobro biti ponižen, prav kakor majhen otrok. (Matej 18:2–4) In otroci, kakor vemo, postavljajo veliko vprašanj. Bog želi, da dobite odgovore. Biblija pohvalno govori o nekaterih, ki so si želeli spoznati Boga. Skrbno so preiskovali Pisma, da bi se prepričali, ali je to, kar se učijo, resnica. (Apostolska dela 17:11) 24 Jehova najlaže spoznate tako, da preiskujete Biblijo. Ta knjiga se razlikuje od vseh drugih knjig. V čem? KAJ BIBLIJA UČI Bog se zanima za vas osebno. (1. Petrovo 5:7) Bog ima osebno ime, Jehova. (Psalm 83:18) Jehova vas vabi, da se z njim zbližate. (Jakob 4:8) Jehova je ljubeč, prijazen in usmiljen. (2. Mojzesova 34:6; 1. Janezovo 4:8, 16)

Življenje v obnovljenem raju JEZUS je s prepričanostjo govoril o ponovnem življenju. Svojim učencem je rekel, da bo ponovno življenje dejstvo. »Ob prenovljenju,« je dejal, »[boste] podedoval večno življenje.« Kaj je Jezus imel v mislih, ko je rekel »ob prenovljenju«? (Matej 19:25–29) Glede na vzporedno poročilo biblijskega pisca Luka je Jezus rekel, da bodo njegovi učenci »v prihodnji stvarnosti [prejeli] večno življenje«. (Luka 18:28–30) Zakaj Biblija »prihodnjo stvarnost« enači s »prenovljenjem«? Očitno želi poudariti, da bo Bog Jehova poskrbel za izpolnitev svojega prvotnega namena, namreč da bo človeštvo živelo večno na rajski zemlji. Človeštvo bo postalo popolno, kakor sta bila popolna Adam in Eva, preden sta grešila. Tako bo v »prihodnji stvarnosti« prišlo do »prenovljenja«, ko bodo na zemlji vzpostavljene rajske razmere, kakršne so obstajale v edenskem vrtu. Kako bo raj obnovljen Ko je bil Jezus na zemlji, je svoje sledilce učil moliti za vlado, po kateri bo Bog vzpostavil pravične razmere po vsej zemlji. Rekel je, da bi morali takole moliti: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Matej 6:10) Bog je postavil svojega Sina za vladarja tega Kraljestva, ki bo izpolnilo Božji namen, da bo celotna zemlja postala raj. Raj, ki je bil zaradi neposlušnosti prvega človeškega para izgubljen, bo znova vzpostavljen Glede tistega, ki ga je Bog postavil za vladarja, v Bibliji piše: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na ramo njegovo, in ime njegovo se bo imenovalo: [. . .] Knez miru. Pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca.« (Izaija 9:6, 7, poudarili mi.) Kako pa bo ta vlada pod takšnim knežjim »vladarstvom« poskrbela, da se bo izpolnila Božja volja? Biblija takole odgovarja: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44) Poglejmo, kakšne razmere bodo vladale na zemlji v obnovljenem raju – »ob prenovljenju« – ko bo Božji Sin uporabil svojo moč kot Knez miru v Kraljestvu svojega Očeta. Kakšno bo življenje v raju Vstajenje mrtvih »Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas in prišli ven.« (Janez 5:28, 29) »Bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (Apostolska dela 24:15) Nič več bolezni, staranja in smrti »Tedaj izpregledajo oči slepim in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in nemega jezik bo prepeval.« (Izaija 35:5, 6) »Bog sam bo z njimi. In obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. To, kar je bilo, je minilo.« (Razodetje 21:3, 4) Obilo dobre hrane »Zemlja daje sad svoj; blagoslovil nas bo Bog, Bog naš.« (Psalm 67:6) »Preobilo bode žita v deželi, do vrhov gorá.« (Psalm 72:16) Primerni domovi in zadovoljujoče delo za vse »Zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad. Ne bodo zidali, kdo drugi pa prebival, ne bodo sadili, kdo drugi pa užival.« (Izaija 65:21, 22) Nič več kriminala, nasilja in vojn »Hudobne pa bodo iztrebili iz dežele.« (Pregovori 2:22, SSP) »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« (Izaija 2:4) Nič več strahu, povsod bo vladal mir »Varno bodo prebivali in nihče jih ne bo plašil.« (Ezekiel 34:28) »Nič zlega ne bodo storili, nič pogubnega naredili po vsej gori svetosti moje; zakaj vsa zemlja bode polna spoznanja GOSPODOVEGA, kakor vode pokrivajo morja globočino.« (Izaija 11:9) Kakšen užitek bo živeti, ko bodo takšne razmere po vsej zemlji, ko bo vsakdo ljubil Boga in soljudi! (Matej 22:37–39) Lahko ste prepričani, da se bodo takrat izpolnile vse Božje obljube. »Govoril sem,« pravi Bog, »pa tudi izvršim tisto.« (Izaija 46:11) Morda se še morate marsikaj naučiti o Bogu Jehovu in njegovem obljubljenem novem svetu. Denimo, kaj dokazuje, da je ta novi svet tik pred vrati? Kako bo Božje kraljestvo nadomestilo vse zemeljske vladavine? In kateri dogodki bodo pripeljali do tega? Jehovove priče vam bomo z veseljem pomagali priti do odgovorov na ta vprašanja. Dolga leta človeškega hrepenenja po novem svetu se bodo kmalu končala. Za veliko večino ljudi, ki so umrli, smrt ni konec. Ponovno življenje ni le možnost – to je Božja volja. Prav zares, življenje po smrti je mogoče! Da, to je »pravo življenje«, to je »prihodnje« življenje. (1. Timoteju 4:8; 6:19)

Kaj je to mišljeno, da ne bo dopuščal v nedogled? Kaj naj bi storil? Božje kraljestvo bo nadomestilo vse človeške vladavine in zavladalo nad celotno zemljo. (Daniel 2:44; Razodetje 16:14) Ko se bo to zgodilo, bo Božje kraljestvo ... Odstranilo hudobne, ki s svojo sebičnostjo vsem nam povzročajo škodo. »Hudobni pa bodo z zemlje iztrebljeni.« (Pregovori 2:22) Naredilo konec vsem vojnam. »[bog] končuje vojne do skrajnega konca zemlje.« (Psalm 46:9) Poskrbelo, da bosta na zemlji blaginja in varnost za vse. »Vsak bo živel v miru med svojimi vinogradi in smokvami; nihče jim ne bo vzbujal strahu.« (Miha 4:4, Good News Translation) Spremenilo zemljo v raj. »Pustinja in sušna pokrajina se bosta veselili, sušna ravnica se bo radovala in cvetela kakor žafran.« (Izaija 35:1) Dalo vsakomur smiselno in prijetno delo. »Moji [božji] izbranci bodo uživali sadove svojih rok. Ne bodo se trudili zaman.« (Izaija 65:21–23) Izkoreninilo bolezni. »Noben prebivalec ne bo rekel: ‚Bolan sem.‘« (Izaija 33:24) Osvobodilo ljudi staranja. »Naj njegovo meso postane bolj krepko kakor v mladosti, naj se vrne v čas, ko je bil poln mladostnih moči!« (Job 33:25) Mrtve obudilo v življenje. »Prihaja ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov [Jezusov] glas in prišli ven.« (Janez 5:28, 29)

Biblijsko gledišče Ali zvezde vplivajo na vaše življenje? Ali me ljubi? Ali naj se danes odpravim na potovanje? Ali bom dobil to službo? PO ODGOVORE na takšna vprašanja se mnogi obračajo k astrologiji. * Toda ali zvezde v resnici lahko vplivajo na vaše življenje? Ali vam lahko razkrijejo prihodnost oziroma vam povedo kaj o vaši osebnosti? Kaj pravi o tem Sveto pismo? Ali lahko zvezde vplivajo na našo prihodnost? Nekateri so prepričani, da ljudje ne moremo ubežati svoji usodi. Pravijo, da je naša prihodnost zapisana v zvezdah in da nam jo te lahko odkrijejo. Vendar Biblija pravi drugače. Pove nam, da je Bog dal ljudem možnost izbire, kar pomeni, da lahko do določene mere vplivamo na svoje življenje. Bog je denimo Izraelcem, svojemu narodu, rekel: »Položil [sem] predte življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi si torej življenje, da boš živel, ti in tvoje potomstvo.« (5. Mojzesova 30:19) Bog Jehova je s temi besedami Izraelcem jasno povedal, da imajo zelo velik vpliv na svojo prihodnost. Če bi upoštevali njegove zapovedi, bi bili blagoslovljeni, če pa jih ne bi upoštevali, bi si nakopali težave. Razmislite: Ali bi bilo smiselno, da bi Bog Izraelce spodbujal, naj si izberejo življenje, če pa bi bila prihodnost vsakega izmed njih vnaprej zapisana v zvezdah? Ali bi bilo od Boga sploh pošteno, da bi jih poklical na odgovor za dejanja, na katera pravzaprav ne bi imeli nobenega vpliva? Pouk iz Svetega pisma je jasen: To, kakšna bo naša življenjska pot, je odvisno od naših odločitev, ne pa od zvezd. (Galačanom 6:7) Ali lahko zvezde vplivajo na našo osebnost? Večina astrologov ne verjame v usodo. »Svojo usodo nadzorujemo sami,« trdi eden izmed njih, vendar dodaja: »Po drugi strani pa čas našega rojstva vpliva na to, kakšna bo naša osebnost.« Mnogi ljudje verjamejo podobno. Takole razmišljajo: Glede na to, da imajo zvezde in planeti fizični vpliv na našo zemljo, zakaj ne bi potem imeli tudi metafizičnega oziroma nadnaravnega? Kaj glede tega najdemo v Svetem pismu? Sveto pismo ni znanstveni priročnik, ki bi natančno pojasnjeval prav vsako podrobnost o človekovem telesu in vesolju. Pojasnjuje pa, zakaj je Jehova ustvaril nebesna telesa. V 1. Mojzesovi 1:14, 15 piše: »Bog je nadalje rekel: ‚Naj na nebesnem prostranstvu nastanejo svetila, da ločijo dan od noči; in bodo [. . .] za določevanje dob. [. . .] Osvetljujejo [naj] zemljo.‘« Razmislite: Če bi Bog ustvaril zvezde zato, da bi vplivale na našo osebnost, ali nam ne bi tega povedal? Kaj lahko torej sklenemo? Da so zvezde del Božjega stvarstva, vendar ne vplivajo na našo osebnost. Zanesljivo vodstvo Če vas zanima vaša prihodnost oziroma bi radi razumeli sebe, je to vredno pohvale. Vendar se glede tega lahko obrnemo na vir, ki je boljši od zvezd. V Svetem pismu Bog Jehova zase pravi: »Že od začetka oznanjam konec.« (Izaija 46:10) Bog bo to, kar se je namenil, zagotovo izpolnil. (Izaija 55:10, 11) Kaj je Božji namen, pa lahko izvemo tako, da beremo Sveto pismo. Ta starodavna sveta knjiga tudi pojasnjuje, zakaj ljudje trpijo in kako bo Bog odstranil težave, ki pestijo človeštvo. * (2. Petrovo 3:13; Razodetje 21:1–4) Če želimo spoznati kaj o sebi in izboljšati svojo osebnost, je najboljše, da se obrnemo na Biblijo. Zakaj? Ker nam bo branje te knjige pomagalo, da se bomo lahko iskreno zazrli vase. V njej denimo piše, da je Bog Jehova »usmiljen«, »počasen za jezo« in da rad odpušča. (2. Mojzesova 34:6; Psalm 86:5) Ali smo tudi mi takšni? Biblija nam lahko razkrije, ali razmišljamo napačno, in nam pomaga ugotoviti, na katerih področjih življenja bi se še morali izboljšati. Če torej želimo izvedeti kaj o svoji prihodnosti oziroma osebnosti, se nam ni treba obračati k zvezdam. Boljše je, da pogledamo v Sveto pismo, ki je navdihnjeno od Boga in koristno za »poučevanje, opominjanje, popravljanje«. (2. Timoteju 3:16, 17) ALI STE SE KDAJ SPRAŠEVALI? Zakaj je Bog ustvaril nebesna telesa? (1. Mojzesova 1:14, 15) Kako si lahko pridobite objektivnejši pogled na svojo osebnost? (Hebrejcem 4:12) Kateri zanesljivi vir vam lahko pove, kaj vam bo prinesla prihodnost? (Izaija 46:10)

Kaj Sveto pismo govori o svobodni volji? Ali Bog vse nadzoruje? Sveto pismo odgovarja Bog nam je izkazal čast s tem, da nam je dal svobodno voljo. To pomeni, da se lahko sami odločamo in da nam ne Bog ne neka usoda ne določata, kaj bomo naredili. Razmislite, kaj Sveto pismo uči glede tega. Bog je ljudi ustvaril po svoji podobi. (1. Mojzesova 1:26) V nasprotju z živalmi, ki jih po večini vodi nagon, smo ljudje podobni našemu Stvarniku v tem, da smo zmožni kazati lastnosti, kot sta na primer ljubezen in pravica. In tako kot naš Stvarnik imamo svobodno voljo. Prihodnost si lahko v veliki meri krojimo sami. Sveto pismo nas spodbuja, naj si izberemo življenje s tem, da poslušamo Boga, torej s tem, da se odločimo, da bomo ubogali njegove zapovedi. (5. Mojzesova 30:19, 20) Ta ponudba bi bila nesmiselna, celo okrutna, če ne bi imeli svobodne volje. Bog nas ne sili, naj delamo to, kar nam pravi, ampak nam prijazno prigovarja: »Da bi le poslušal moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka.« (Izaija 48:18) Naš uspeh ali neuspeh ni v rokah usode. Če želimo, da bi naš trud obrodil sadove, se moramo naprezati. »Vse delo, ki ti pride pod roko,« pravi Sveto pismo, »opravi z vso svojo močjo.« (Pridigar 9:10) V tej knjigi še piše: »Načrti marljivega vedno prinašajo korist.« (Pregovori 21:5) Svobodna volja je dragoceno darilo od Boga, saj nam omogoča, da Boga ljubimo »z vsem svojim srcem« – torej zato, ker to sami hočemo. (Matej 22:37) Mar ni Bog tisti, ki vse nadzoruje? Sveto pismo resda uči, da je Bog vsemogočen, da njegova moč nima meja, razen tistih, ki jih je sam postavil. (Job 37:23; Izaija 40:26) Toda svoje moči ne uporablja, da bi vse nadzoroval. Na primer, Sveto pismo pravi, da se je Bog obvladoval glede starodavnih Babiloncev, sovražnikov njegovega ljudstva. (Izaija 42:14) Podobno se je odločil, da bo za zdaj trpel tiste, ki zlorabljajo svojo svobodno voljo s tem, da drugim delajo slabo. Toda tega ne bo dopuščal v nedogled. (Psalm 37:10, 11)

Ali Bog obstaja? Sveto pismo odgovarja Da. Sveto pismo vsebuje prepričljive dokaze za obstoj Boga in nas spodbuja, naj si zgradimo vero vanj. Vendar ne tako, da slepo verjamemo verskim dogmam, ampak tako, da uporabljamo svoj »razum« in »umsko zmogljivost«. (Rimljanom 12:1; 1. Janezovo 5:20) Razmislite o spodnjih argumentih, ki temeljijo na Bibliji: Dejstvo, da v vesolju obstajata red in življenje, priča o Stvarniku. Sveto pismo pravi: »Seveda vsako hišo kdo zgradi, tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog.« (Hebrejcem 3:4) Čeprav se v teh besedah zrcali preprosta logika, pa številni izobraženi ljudje menijo, da je prepričljiva. * Ljudje imamo prirojeno željo po tem, da bi razumeli smisel življenja. Tovrstna lakota lahko ostane tudi, ko so naše fizične potrebe zadovoljene. Glede na Sveto pismo ta lakota spada med tako imenovane »duhovne potrebe«, v katere je zajeta tudi želja, da bi poznali in častili Boga. (Matej 5:3; Razodetje 4:11) Duhovne potrebe niso samo dokaz za obstoj Boga, ampak tudi kažejo, da je On ljubeč Stvarnik, ki nam jih želi potešiti. (Matej 4:4) Podrobne prerokbe v Bibliji so bile zapisane stoletja vnaprej in so se do potankosti izpolnile. Njihova natančna izpolnitev skupaj z vsemi podrobnostmi je več kot očiten dokaz, da so nadčloveškega izvora. (2. Petrovo 1:21) Biblijski pisci so poznali znanstvena dejstva, ki jih njihovi sodobniki niso. Na primer, v starodavnih časih je veliko ljudstev verjelo, da Zemlja stoji na živali, denimo na slonu, merjascu ali volu. Nasprotno pa v Svetem pismu piše, da jo Bog »drži obešeno na ničemer«. (Job 26:7) Poleg tega v njem točno piše, da je Zemlja »krogla« oziroma »krog«. (Izaija 40:22; Slovenski standardni prevod) Veliko ljudi meni, da je za takšno napredno znanje svetopisemskih piscev najrazumnejše pojasnilo to, da so te informacije dobili od Boga. Sveto pismo odgovarja na številna težka vprašanja. Če človek nanje ne dobi zadovoljivih odgovorov, morda postane ateist. Nekatera takšna vprašanja so: Če je Bog ljubeč in vsemogočen, zakaj je na svetu toliko trpljenja in hudobije? Zakaj ima religija pogosteje slab vpliv kot pa dober? (Titu 1:16)

Ali je Sveto pismo Božja Beseda? »Celotni Sveti spisi so navdihnjeni od Boga in koristni za poučevanje, opominjanje, popravljanje, za vzgajanje v pravičnosti, da bi bil Božji človek povsem primeren, popolnoma usposobljen za vsako dobro delo.« (2. TIMOTEJU 3:16, 17) KAKO krepka izjava apostola Pavla glede neprekosljive vrednosti Svetega pisma oziroma Biblije! Seveda je imel v mislih tisti del Biblije, ki mu je bil takrat na voljo – spise, ki jim ljudje včasih rečejo Stara zaveza. Toda načeloma imajo njegove besede enako težo glede vseh 66 biblijskih knjig, tudi tistih, ki so jih v prvem stoletju n. št. napisali Jezusovi zvesti učenci. Ali Sveto pismo spoštujete tako zelo, kakor ga je Pavel? Kaj menite, ali so bili pisci Biblije res navdihnjeni od Boga? Kristjani v prvem stoletju so bili o tem prepričani. To prepričanje se v naslednjih stoletjih ni omajalo. Na primer, John Wycliffe, angleški duhovnik iz 14. stoletja, je na Biblijo gledal kot na »nezmotljivi zakon resnice«. V The New Bible Dictionary glede zgoraj citiranih Pavlovih besed piše, da božansko »navdihnjenje potemtakem jamči za resničnost vsega, kar sporoča Biblija«. Spreminjajoči se pogledi na Sveto pismo Vendar je v zadnjem času zaupanje v avtoriteto Svetega pisma splahnelo. »V teoriji,« piše v priročniku The World’s Religions, »vsi kristjani Biblijo [še vedno] sprejemajo kot avtoriteto, namreč kot knjigo, ki jih usmerja pri ravnanju in oblikuje njihove verske poglede.« V praksi pa to preprosto ne velja več. Biblija je sedaj za mnoge ljudi zgolj plod »nezanesljive človeške tradicije«. Čeprav priznavajo, da so bili biblijski pisci zelo duhovno naravnani možje, jih vidijo le kot zmotljive posameznike, ki so si prizadevali pojasniti globoke duhovne resnice, a jim je manjkalo spoznanja in razsvetljenja, ki ju imamo danes. V resnici dandanes zelo malo ljudi res dovoli, da Biblija usmerja njihovo mišljenje in ravnanje. Kako pogosto denimo slišite ljudi reči, da so biblijska merila glede morale enostavno zastarela in nepraktična? Mnogi brez slabe vesti razvodenijo biblijske zakone in načela oziroma jih celo popolnoma zavrnejo, kadar jim to pač ustreza. Nekateri, ki pravijo, da so kristjani, gredo predrzno preko tega, kar Sveto pismo govori o nečistovanju, prešuštvu, nepoštenosti in pijančevanju. (1. Korinčanom 6:9, 10) Zakaj je tako? En razlog je v prvi polovici 20. stoletja razkril arheolog Sir Charles Marston v svoji knjigi The Bible Is True. Dejal je, da so ljudje prehitro in »brez pritoževanja sprejeli marsikatero od domnev sodobnih piscev«, ki so napadli verodostojnost Biblije. Ali to velja še danes? Kako naj bi gledali na mnenja in teorije učenjakov, ki spodkopavajo zaupanje v Sveto pismo? Ali je Prevod novi svet točen? Prvi del Prevoda novi svet je izšel leta 1950. Ker se Prevod novi svet * ponekod razlikuje od drugih svetopisemskih prevodov, od samega izida dalje nekateri izražajo svoje mnenje oziroma dvome o njegovi točnosti. Razlogi za takšne razlike so večinoma naslednji: Verodostojnost virov. Prevod novi svet temelji na najnovejših raziskavah strokovnjakov in najzanesljivejših starodavnih rokopisih. V nasprotju z njim prevod King James Version iz leta 1611 temelji na rokopisih, ki so velikokrat manj točni in ne tako stari kot tisti, ki so jih uporabili pri pripravi Prevoda novi svet. Zvestoba izvirniku. Pripravljalci Prevoda novi svet si prizadevajo zvesto prenesti prvotno sporočilo, ki ga je navdihnil Bog. (2. Timoteju 3:16) Številni prevajalci Svetega pisma niso zvesti Božjemu sporočilu, ampak raje sledijo človeškim tradicijam – tako so na primer Božje osebno ime Jehova nadomestili z nazivoma, kot sta Gospod in Bog. Dobesednost prevoda. V nasprotju s parafraziranimi prevodi gre pri Prevodu novi svet za dobeseden prevod besedila, vendar samo do te mere, da je besedilo še naravno oziroma je izvirno sporočilo jasno izraženo. Prevodi, v katerih je prvotno biblijsko besedilo parafrazirano, lahko vsebujejo človeške zamisli ali pa izpuščajo pomembne podrobnosti. Razlike med Prevodom novi svet in drugimi prevodi Izpuščene knjige. Katoliška cerkev in vzhodne pravoslavne cerkve imajo v svojih prevodih Svetega pisma knjige, ki jih nekateri imenujejo devterokanonične knjige oziroma apokrifi. Toda teh knjig Judje niso sprejeli v svoj kanon in omembe vredno je, da Sveto pismo pravi, da so bili ravno njim »zaupani Božji sveti izreki«. (Rimljanom 3:1, 2) Zato Prevod novi svet in mnogi drugi sodobni biblijski prevodi upravičeno ne vsebujejo apokrifnih knjig. Izpuščene vrstice. Prevod novi svet ne vsebuje nekaterih vrstic in besednih zvez, ki se pojavljajo v nekaterih drugih prevodih. Razlog za to je, da v najstarejših razpoložljivih biblijskih rokopisih teh kasneje dodanih odlomkov ni najti. Mnogi sodobni prevodi jih bodisi izpuščajo ali pa priznavajo, da jih ni v najbolj avtoritativnih virih. * Drugačna ubeseditev. Dobesedni prevodi so včasih nejasni oziroma bralca zavajajo. Na primer, Jezusova izjava iz Mateja 5:3 se pogosto prevaja takole: »Blagor ubogim v duhu.« (SSP, Ekumenska izdaja) Mnogim se zdi dobesedni prevod »ubogi v duhu« težko razumljiv, drugi pa menijo, da je Jezus želel poudariti vrednost ponižnosti ali revščine. Toda bistvo teh Jezusovih besed je, da prava sreča izvira iz zavedanja, da potrebujemo Božje vodstvo. Prevod novi svet točno izrazi pomen Jezusovih besed, saj jih prevaja s »tisti, ki se zavedajo svojih duhovnih potreb«. (Matej 5:3) * Kaj pozitivnega so glede Prevoda novi svet povedali učenjaki, ki niso Priče V pismu z 8. decembra 1950 je ugledni biblijski prevajalec in strokovnjak, Edgar J. Goodspeed, glede Krščanskih grških spisov – prevod novi svet napisal: »Zanima me poslanstvo vaših ljudi in njegova svetovna razsežnost. Prav tako ste me zelo razveselili s svobodnim, jasnim in živahnim prevodom. Kot sem se lahko sam prepričal, razodeva ogromen obseg zdravega, resnega znanja.« Edgar J. Goodspeed Profesor Allen Wikgren s Čikaške univerze je navedel Prevod novi svet kot zgled izdaje v sodobnem jeziku, ki se ne opira na druge prevode, ampak pogosto vsebuje »neodvisne prvovrstne prevedke« besedila. (The Interpreter’s Bible, 1. zvezek, stran 99) Britanski biblijski kritik, Alexander Thomson, je glede Krščanskih grških spisov – prevod novi svet napisal: »Prevod je očitno plod spretnega peresa in bistrega duha, delo strokovnjakov, ki so se trudili, da bi prelili v besede ves pravi pomen grškega besedila, kar ga angleški jezik le more izraziti.« (The Differentiator, april 1952, stran 52) Avtor Charles Francis Potter je opazil, da je besedilo po njegovem mnenju ponekod nenavadno prevedeno, a je vseeno dejal: »Anonimni prevajalci so najboljše rokopise, tako grške kot hebrejske, nedvomno prevedli s sposobnostjo in pronicljivostjo, ki sta značilni za strokovnjake.« (The Faiths Men Live By, stran 300) Robert M. McCoy je bil sicer mnenja, da ima Prevod novi svet tako pomanjkljivosti kot odlike, vendar je svojo recenzijo sklenil z besedami: »Prevod Nove zaveze je dokaz, da so v gibanju [med Jehovovimi pričami] učenjaki, ki so se sposobni vešče lotiti mnogih problemov pri prevajanju Biblije.« (Andover Newton Quarterly, januar 1963, stran 31) Profesor S. MacLean Gilmour, ki se sicer ni strinjal z nekaterimi prevedki v Prevodu novi svet, je vseeno priznal, da so prevajalci »imeli neobičajno dobro poznavanje grščine«. (Andover Newton Quarterly, september 1966, stran 26) Izredni profesor Thomas N. Winter je v svoji recenziji Prevoda novi svet, objavljenega v Kingdom Interlinear Translation of the Greek Scriptures, napisal: »Prevod anonimnega odbora je povsem sodoben in dosledno točen.« (The Classical Journal, april–maj 1974, stran 376) Profesor Benjamin Kedar, hebraist iz Izraela, je leta 1989 dejal: »Pri jezikovnih raziskavah v zvezi s hebrejsko Biblijo in njenimi prevodi pogosto segam po angleški izdaji Prevoda novi svet. Pri tem se mi vedno znova potrjuje prepričanje, da je treba v tem delu videti iskren poizkus, da bi se dognalo karseda točno razumevanje besedila.« Izredni profesor za verske študije, Jason David BeDuhn, je na podlagi svoje analize devetih glavnih angleških prevodov napisal: »[Prevod novi svet] se je izkazal za najtočnejšega od vseh primerjanih.« Čeprav širša javnost in mnogi biblijski strokovnjaki menijo, da se Prevod novi svet razlikuje od drugih prevodov zaradi verske pristranskosti prevajalcev, je BeDuhn dejal: »V večini primerov se [...] razlikuje od drugih prevodov zato, ker je dobeseden, konservativen prevod izvirnih besed novozaveznih piscev in zato bolj točen.« (Truth in Translation, strani 163, 165) Jehovove priče smo več desetletij uporabljali, tiskali in razdeljevali različne prevode Svetega pisma. Nato pa smo uvideli potrebo po novem prevodu, ki bi ljudem bolje pomagal priti do »točnega spoznanja resnice«, kar Bog želi vsakomur od nas. (1. Timoteju 2:3, 4) Zato smo od leta 1950 začeli v sodobnem jeziku po delih izdajati Sveto pismo Prevod novi svet. Ta prevod je dosleden in točen ter izdan v več kot 120 jezikih. Potreben je bil lažje razumljiv prevod Svetega pisma. Jeziki se skozi čas spreminjajo in mnogi prevodi vsebujejo nejasne ali zastarele izraze, ki jih je težko razumeti. Poleg tega so bili odkriti točnejši starodavni rokopisi, ki so bližje izvirniku, kar je prispevalo k boljšemu razumevanju svetopisemske hebrejščine, aramejščine in grščine. Potreben je bil prevod, ki bo zvest temu, kar je dal Bog zapisati. Svetopisemski prevajalci si ne bi smeli drzniti, da bi spreminjali Božje navdihnjene zapise, temveč bi se morali zvesto držati izvirnega besedila. Toda v večini prevodov se ne pojavi Božje ime Jehova. Potrebno je bilo Sveto pismo, ki bo poveličevalo svojega Avtorja. (2. Samuelova 23:2) V Prevodu novi svet se Jehovovo ime pojavlja kakih 7000-krat, prav kakor to velja za najstarejše svetopisemske rokopise, kot je to prikazano spodaj. (Psalm 83:18) Ta prevod je plod večletnega marljivega raziskovanja in ga je užitek brati, saj jasno izraža Božje misli. Najsibo da imate ta prevod v svojem jeziku ali ne, vas spodbujamo, da bi vam dnevno branje Jehovove Besede prišlo v navado. (Jozue 1:8; Psalm 1:2, 3)

Sveto pismo odgovarja Sveto pismo sámo pojasnjuje, kaj je potrebno, da bi ga razumeli. Ne glede na vašo preteklost Božje sporočilo iz Svetega pisma ni pretežko za vas niti ni daleč od vas. (5. Mojzesova 30:11) Za razumevanje Svetega pisma je potrebno: Imeti pravo stališče. Biblijo sprejmite kot Božjo besedo. Bodite ponižni, saj Bog ošabnim nasprotuje. (1. Tesaloničanom 2:13; Jakob 4:6) Toda ne verjemite vsega kar na slepo – Bog želi, da uporabite svoj »razum«. (Rimljanom 12:1, 2) Moliti za modrost. »Ne zanašaj se na svojo razumnost,« pravi Sveto pismo v Pregovorih 3:5. Raje prosite Boga za modrost, da bi razumeli Sveto pismo. (Jakob 1:5) Redno preučevati. Preučevanje Svetega pisma vam bo veliko bolj koristilo, če boste to počeli redno, ne pa samo kdaj pa kdaj. (Jozue 1:8) Preučevati po temah. Učinkovit način za spoznavanje svetopisemskih naukov je, da raziščete, kaj Sveto pismo pravi o določeni temi ali stvari. Pričnite z »osnovami o Kristusu«, če temu lahko tako rečemo, in nato preidite »k zrelejšemu (globljemu) nauku«. (Hebrejcem 6:1, 2, Easy-to-Read Version) Ugotovili boste, da lahko biblijske vrstice med seboj primerjate in da različne vrstice Svetega pisma pojasnjujejo druga drugo, in to velja celo za »težko razumljive« vrstice. (2. Petrovo 3:16) Prositi druge za pomoč. Sveto pismo nas spodbuja, naj sprejmemo pomoč tistih, ki ga razumejo. (Apostolska dela 8:30, 31) Jehovove priče ponujajo brezplačen program spoznavanja Svetega pisma. Prav kakor zgodnji kristjani na podlagi svetopisemskih vrstic pomagajo drugim spoznati, kaj Biblija v resnici uči. (Apostolska dela 17:2, 3) Kaj ni potrebno: Imeti visoko inteligenco ali izobrazbo. Dvanajsteri Jezusovi apostoli so v očeh nekaterih veljali za neizobražene in preproste ljudi, vendar so kljub temu razumeli Svete spise in o njih poučevali druge. (Apostolska dela 4:13) Imeti denar. O tem, kaj Sveto pismo uči, se lahko poučujete brezplačno. Jezus je svojim učencem rekel: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Matej 10:8)

PREDSTAVLJAJTE si, da bežite pred zlobnim sovražnikom. Veliko močnejši in hitrejši je od vas. Veste, da je neusmiljen, saj ste videli, kako je umoril nekaj vaših prijateljev. Naj si še tako prizadevate, da bi mu ušli, se vam vedno bolj približuje. Vse je videti brezupno. Vendar se ob vas nenadoma pojavi rešitelj. Je daleč močnejši od vašega sovražnika in vam obljubi pomoč. Kakšno olajšanje! 2 V nekem smislu vas res preganja takšen sovražnik – vsakega od nas. Kot smo spoznali v prejšnjem poglavju, je smrt v Bibliji opisana kot sovražnik. Nihče od nas ji ne more ubežati ali se ji postaviti po robu. Večina od nas je že doživela, da se je ta sovražnik polastil življenja koga, ki smo ga imeli radi. Vendar je Jehova precej močnejši od smrti. Je ljubeč Rešitelj in je že pokazal, da tega sovražnika lahko premaga. In obljubil je, da ga bo uničil enkrat za vselej. Biblija uči: »Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Korinčanom 15:26) To je zares dobra novica! 3 Sedaj si pobliže oglejmo, kako ta sovražnik, smrt, vpliva na nas, ko si za žrtev izbere koga od naših bližnjih. To nam bo pomagalo razumeti nekaj, kar nas bo razveselilo. Jehova namreč obljublja, da bodo mrtvi znova živeli. (Izaija 26:19) Obujeni bodo od mrtvih. To je upanje na vstajenje. 4 Ali vam je smrt vzela koga, ki ste ga imeli radi? Bolečina, žalost in občutki nemoči se morda zdijo neznosni. V takih trenutkih moramo tolažbo poiskati v Božji Besedi. (2. Korinčanom 1:3, 4) Biblija nam pomaga razumeti, kako se ob smrti počutita Jehova in Jezus. Jezus, ki je bil popoln odsev svojega Očeta, je vedel, kako boleče je, ko ti nekdo umre. (Janez 14:9) Kadar je bil v Jeruzalemu, je obiskal tudi Lazarja ter njegovi sestri Marijo in Marto. Ti so namreč živeli v bližnji Betaniji. Postali so tesni prijatelji. V Bibliji piše: »Jezus pa je Marto, njeno sestro in Lazarja ljubil.« (Janez 11:5) Vendar je Lazar, kot smo spoznali v prejšnjem poglavju, umrl. 5 Kako se je Jezus počutil, ko je izgubil svojega prijatelja? Iz pripovedi izvemo, da se je pridružil Lazarjevim sorodnikom in prijateljem, ko so zaradi te izgube žalovali. Ko jih je videl, je bil močno ganjen. »Iz dna srca [je] zavzdihnil in se vznemiril.« Pripoved nadaljuje: »Jezus se je razjokal.« (Janez 11:33, 35) Ali je Jezus s svojim žalovanjem pokazal, da nima nobenega upanja? Sploh ne. Pravzaprav je vedel, da se bo zgodilo nekaj čudovitega. (Janez 11:3, 4) Toda kljub temu je občutil bolečino in žalost, ki ju s seboj prinese smrt. 6 To, da je bil Jezus žalosten, je za nas v nekem smislu spodbudno. Pokaže nam, da Jezus in njegov Oče, Jehova, smrt sovražita. Vendar se je Bog Jehova s tem sovražnikom sposoben spopasti in ga premagati! Poglejmo si, kaj je Jezus z Božjo močjo naredil. 7 Lazarja so pokopali v neki jami, zato je Jezus prosil, naj odmaknejo kamen, ki je bil pred njenim vhodom. Marta je ugovarjala, saj je Lazarjevo truplo po štirih dneh gotovo že začelo razpadati. (Janez 11:39) Ali je s človeškega vidika sploh obstajalo kakšno upanje? 8 Kamen so odmaknili in Jezus je z močnim glasom zavpil: »Lazar, pridi ven!« Kaj se je zgodilo? »Umrli je prišel ven.« (Janez 11:43, 44) Ali si lahko predstavljate, kako veseli so bili ljudje, ki so to videli? Najsi je bil Lazar njihov brat, sorodnik, prijatelj ali pa sosed, so vedeli, da je umrl. Sedaj pa je bil tukaj – ta isti ljubljeni človek je bil znova z njimi. To je bilo gotovo videti skoraj neresnično. Mnogi so Lazarja brez dvoma prisrčno objeli. Kakšna zmaga nad smrtjo! 9 Jezus ni trdil, da je ta osupljivi čudež storil z lastno močjo. Tik preden je poklical Lazarja, je v molitvi jasno pokazal, da je Jehova tisti, ki obuja od mrtvih. (Janez 11:41, 42) Vendar to ni edini primer, ko je Jehova tako uporabil svojo moč. Lazarjevo vstajenje je samo eden od devetih tovrstnih čudežev, ki so zapisani v Božji Besedi. * Branje in preučevanje takšnih pripovedi nas navdaja z veseljem. Iz njih se naučimo, da Bog ni pristranski, saj so bili obujeni od mrtvih mladi in stari, moški in ženske, Izraelci in Neizraelci. In kakšno veselje je opisano v teh odlomkih! Ko je Jezus na primer od mrtvih obudil neko deklico, sta bila njena starša ‚od velikega navdušenja vsa iz sebe‘. (Marko 5:42) Da, Jehova jima je dal razlog za veselje, ki jima je za vedno ostal v spominu. 10 Seveda so tisti, ki jih je Jezus obudil, čez čas znova umrli. Ali to pomeni, da jih je bilo nesmiselno obuditi od mrtvih? Nikakor ne. Ti biblijski zapisi potrjujejo pomembne resnice in nas navdajajo z upanjem. 11 Biblija uči, da se mrtvi »ničesar ne zavedajo«. Ne živijo in se ne zavedajo sveta okoli sebe. Pripoved o Lazarju to potrjuje. Ali je Lazar, ko je oživel, ljudi navduševal z opisovanjem nebes? Ali pa jih je strašil z grozljivimi zgodbami o ognjenem peklu? Ne. V Bibliji nikjer ne piše, da bi Lazar pripovedoval kaj takega. Tiste štiri dni, ko je bil mrtev, ‚se ni ničesar zavedal‘. (Propovednik 9:5, NW) Lazar je enostavno spal smrtni spanec. (Janez 11:11) 12 Iz pripovedi o Lazarju se tudi naučimo, da je vstajenje nekaj resničnega, in ne zgolj mit. Jezus je Lazarja obudil pred množico očividcev. Celo verski voditelji, ki so Jezusa sovražili, tega čudeža niso zanikali, temveč so rekli: »Kaj naj storimo, saj ta človek dela veliko znamenj?« (Janez 11:47) Mnogi so obujenega Lazarja prišli pogledat. In tako je v Jezusa začelo verovati še več ljudi. Lazar je bil zanje živ dokaz, da je Jezusa poslal Bog. Ta dokaz je bil tako močan, da so nekateri trdosrčni judovski verski voditelji nameravali umoriti oba, Jezusa in Lazarja. (Janez 11:53; 12:9–11) 13 Ali je nestvarno verjeti v to, da je vstajenje nekaj resničnega? Ne, saj je Jezus učil, da bo prišel čas, ko bodo »vsi, ki so v grobovih,« obujeni. (Janez 5:28) Jehova je Stvarnik vsega živega. Ali je potem težko verjeti, da lahko življenje poustvari? Seveda je veliko odvisno od Jehovovega spomina. Ali si lahko zapomni naše ljubljene, ki so umrli? V vesolju je nešteto bilijonov zvezd, vendar je Bog vsako od njih poimenoval! (Izaija 40:26) Torej si Bog Jehova lahko zapomni vsako podrobnost naših ljubljenih, ki so umrli, in jih je pripravljen obuditi v življenje. 14 Kakšni pa so Jehovovi občutki glede obujanja mrtvih? Biblija uči, da si Jehova mrtve zelo želi obuditi. Zvesti Job je vprašal: »Ko človek umre, ali bo oživel?« Job je govoril o tem, da bo čakal v grobu, dokler ne bo napočil čas, ko se ga bo Bog spomnil. Jehovu je dejal: »Poklical boš in ti bom odgovoril, tožilo se ti bo [hrepenel boš, NW] po delu svojih rok.« (Job 14:13–15, SSP) 15 Samo pomislite! Jehova pravzaprav hrepeni po tem, da bi mrtve obudil v življenje. Ali nam ni toplo pri srcu, ko izvemo, da Jehova tako čuti? Toda kdo bo v tem prihodnjem vstajenju obujen in kje? 16 Iz biblijskih zapisov o vstajenju se veliko naučimo o vstajenju mrtvih v prihodnosti. Ljudje, ki so bili obujeni v življenje prav tukaj na zemlji, so bili znova skupaj s svojimi ljubljenimi. Tudi v prihodnosti bo podobno – a še veliko lepše. Kot smo spoznali v 3. poglavju, je Božji namen, da bo cela zemlja spremenjena v raj. Mrtvi torej ne bodo obujeni v svet, poln vojn, kriminala in bolezni. Imeli bodo priložnost živeti večno na zemlji v mirnem in srečnem okolju. 17 Kdo pa bo vstal od mrtvih? Jezus je rekel, da »bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov [Jezusov] glas in prišli ven«. (Janez 5:28, 29) Podobno piše tudi v Razodetju 20:13: »Morje je dalo mrtve, ki so bili v njem, pa tudi smrt in had sta dala mrtve, ki so bili v njima.« »Had« pomeni splošni grob človeštva. (Glej dodatek na straneh 212–13.) Ta skupni grob bo izpraznjen. Vsi ljudje, ki v njem počivajo in jih je na milijarde, bodo ponovno živeli. Apostol Pavel je rekel: »Bo vstajenje pravičnih in nepravičnih.« (Apostolska dela 24:15) Kaj to pomeni? 18 Med ‚pravične‘ spadajo mnogi, o katerih beremo v Bibliji in so živeli, preden je Jezus prišel na zemljo. Morda ob tem pomislite na Noeta, Abrahama, Saro, Mojzesa, Ruto, Estero in mnoge druge. Nekateri od teh vernih moških in žensk so omenjeni v 11. poglavju pisma Hebrejcem. Vendar med ‚pravične‘ spadajo tudi Jehovovi služabniki, ki umrejo v našem času. Zaradi upanja na vstajenje smo lahko osvobojeni vsakršnega strahu pred smrtjo. (Hebrejcem 2:15) 19 Kaj pa bo z vsemi tistimi, ki niso služili Jehovu oziroma ga ubogali, ker zanj niso nikoli slišali? Te milijarde »nepravičnih« ne bodo pozabljene. Tudi oni bodo obujeni in bodo imeli na voljo dovolj časa, da bodo lahko spoznali pravega Boga in mu služili. V obdobju, ki bo trajalo tisoč let, bodo mrtvi obujeni in bodo dobili priložnost, da se zvestim ljudem na zemlji pridružijo pri služenju Jehovu. To bo čudovito obdobje. Biblija ga imenuje sodni dan. * 20 Ali to pomeni, da bo obujen vsak človek, ki je kdaj živel na zemlji? Ne. V Bibliji piše, da so nekateri mrtvi ljudje v ‚geheni‘. (Luka 12:5) Gehena je ime dobila po smetišču, ki je ležalo zunaj staroveškega Jeruzalema. Tam so sežigali trupla in smeti. Mrtve, ki so jih vrgli na to smetišče, so Judje imeli za nevredne pokopa in vstajenja. Gehena tako ustrezno predstavlja trajno uničenje. Čeprav bo Jezus imel svojo vlogo pri sojenju živih in mrtvih, je končni sodnik Jehova. (Apostolska dela 10:42) Nikoli ne bo obudil tistih, za katere sodi, da so hudobni in da se ne želijo spremeniti. 21 Biblija omenja še eno vrsto vstajenja, pri katerem je človek obujen v nebesa kot duhovno bitje. (Razodetje 20:6) V Bibliji je zapisan samo en zgled tovrstnega vstajenja – vstajenje Jezusa Kristusa. 22 Zatem ko so Jezusa kot človeka usmrtili, Jehova ni dovolil, da bi njegov zvesti Sin ostal v grobu. (Psalm 16:10; Apostolska dela 13:34, 35) Bog ga je obudil, vendar ne kot človeka. Apostol Peter pojasnjuje, da je bil Kristus »usmrčen v mesu, oživljen pa v duhu«. (1. Petrovo 3:18) To je bil resnično velik čudež. Jezus je ponovno postal mogočno duhovno bitje! (1. Korinčanom 15:3–6) Bil je prvi, ki je bil obujen na ta veličastni način. (Janez 3:13) Vendar pa ni bil zadnji. 23 Jezus je vedel, da se bo kmalu vrnil v nebesa, zato je svojim zvestim sledilcem povedal, da jim bo tam ‚pripravil prostor‘. (Janez 14:2) Za tiste, ki gredo v nebesa, je rekel, da so njegova »mala čreda«. (Luka 12:32) Koliko članov pa bo v tej sorazmerno majhni skupini zvestih kristjanov? Apostol Janez je v Razodetju 14:1 rekel: »Videl [sem], in glej: na gori Sion je stalo Jagnje [Jezus Kristus], z njim pa sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so imeli na čelu napisano njegovo ime in ime njegovega Očeta.« 24 Teh 144.000 kristjanov, med katerimi so tudi Jezusovi zvesti apostoli, je obujenih v življenje v nebesih. In kdaj naj bi bili obujeni? Apostol Pavel je napisal, da naj bi se to zgodilo med Kristusovo navzočnostjo. (1. Korinčanom 15:23) V 9. poglavju boste spoznali, da mi danes živimo v tem času. Torej so tisti maloštevilni, kar jih je še ostalo od 144.000 in ki umrejo v našem času, takoj obujeni v nebeško življenje. (1. Korinčanom 15:51–55) Veliki večini človeštva pa se obeta, da bo v prihodnosti obujena v življenje na rajski zemlji. 25 Da, Jehova bo našega sovražnika, smrt, zares odstranil, in to za vse večne čase! (Izaija 25:8) Vendar se morda sprašujete: ‚Kaj bodo tisti, ki so obujeni v nebesa, tam delali?‘ Postali bodo del sijajne kraljestvene vlade v nebesih.

Ali obstaja kakšno upanje za mrtve? 00:0007:26 Bog je rekel Adamu: »Prah si namreč in v prah se boš povrnil.« (1. MOJZESOVA 3:19) 1. Kakšna je dobra novica glede mrtvih? Ko je Jezus prišel v Betanijo, kraj blizu Jeruzalema, je bil njegov prijatelj Lazar štiri dni mrtev. Jezus je z Marto in Marijo, sestrama umrlega, šel h grobu in tam se je kmalu zbralo veliko ljudi. Si lahko predstavljate, kako zelo veseli sta bili Marta in Marija, ko je Jezus Lazarja obudil od mrtvih? Beri Janez 11:21–24, 38–44. Marta je že poznala dobro novico glede mrtvih. Vedela je, da bo Jehova obudil mrtve, tako da bodo spet živeli na zemlji. Beri Job 14:14, 15. 2. V kakšnem stanju so mrtvi? Ljudje smo narejeni iz zemeljskega prahu. (1. Mojzesova 2:7; 3:19) Nismo duhovi, ki bi bili naseljeni v telesu iz mesa in krvi. Smo fizična bitja, zato noben del nas ne preživi smrti. Ko umremo, umrejo tudi naši možgani in tako prenehamo razmišljati. Zato Lazar ni pripovedoval, da bi kaj doživljal, medtem ko je bil mrtev, saj se mrtvi ničesar ne zavedajo. Beri Pridigar 9:5, 6, 10. Ali Bog ljudi, ko umrejo, muči z ognjem? Ker v Svetem pismu piše, da se mrtvi ničesar ne zavedajo, je jasno, da je nauk o peklenskem ognju lažen in sramoti Boga. Bogu se gnusi že sama misel na to, da bi ljudi mučil v ognju. Beri Jeremija 7:31. 3. Ali se z mrtvimi lahko pogovarjamo? Mrtvi ne morejo niti govoriti niti slišati. (Psalm 115:17) Toda nekateri angeli so hudobni, zato govorijo z ljudmi in se pretvarjajo, da so duhovi umrlih. (2. Petrovo 2:4) Jehova nam prepoveduje, da bi se skušali pogovarjati z mrtvimi. Beri 5. Mojzesova 18:10, 11. 4. Kdo bo obujen od mrtvih? V prihajajočem novem svetu bodo obujeni milijoni, ki so zdaj v grobovih. Obujeni bodo celo nekateri od tistih, ki niso poznali Boga in so delali slabo. Beri Luka 23:43; Apostolska dela 24:15. Obujeni bodo lahko spoznali resnico o Bogu in pokazali vero v Jezusa, s tem da ga bodo ubogali. (Razodetje 20:11–13) Tisti, ki bodo obujeni od mrtvih in bodo delali to, kar je prav, bodo lahko večno živeli na zemlji. Beri Janez 5:28, 29. 5. Kaj nam vstajenje pove o Jehovu? Vstajenje je mogoče zato, ker je Bog poslal svojega Sina, da bi za nas dal življenje. Torej nam vstajenjsko upanje priča o Jehovovi ljubezni in nezasluženi dobrotljivosti. Koga si še posebej želite videti, ko bodo mrtvi pričeli vstajati? Beri Janez 3:16; Rimljanom 6:23.

Ali je narobe poskušati komunicirati z mrtvimi? »Ne obračajte se na spiritistične medije [. . .], da se ne bi zaradi njih onečistili.« (3. Mojzesova 19:31) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Povsem razumljivo je, da se ljudje želijo prepričati, da njihovi ljubljeni, ki so umrli, ne trpijo. Zato pravijo: »Zakaj ne bi skušali navezati stika z umrlim s pomočjo jasnovidca oziroma spiritističnega medija? Morda nas bo medij potolažil in pomiril.« KAJ PRAVI SVETO PISMO: Sveto pismo je jasno glede poskusov nekaterih, da bi prišli v stik z mrtvimi. Ta navada je bila nekaj običajnega že v starih časih. Na primer, v Postavi, ki jo je Bog Jehova dal izraelskemu narodu, je pisalo: »Naj se pri tebi ne najde nihče, ki bi [. . .] se obračal na spiritistične medije [. . .] ali pa povpraševal mrtve. Vsak, ki dela kaj takega, se Jehovu gnusi.« (5. Mojzesova 18:10–12) Sveto pismo še pravi, da tisti, ki se ukvarjajo s kakršno koli obliko spiritizma, »ne bodo podedovali Božjega kraljestva«. (Galačanom 5:19–21) Ali lahko mrtvi vplivajo na žive? »Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« (Pridigar 9:5) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Mnogi trdijo, da mrtvi v neki drugi obliki živijo naprej. Zato morda skušajo z njimi komunicirati. To mogoče počnejo zato, da bi od njih kaj izvedeli ali jih pomirili, in bi jih tako mrtvi pustili pri miru. KAJ PRAVI SVETO PISMO: V Pridigarju 9:5 piše: »Živi se zavedajo, da bodo umrli, mrtvi pa se ne zavedajo ničesar.« V šesti vrstici pa glede občutkov, ki so jih imeli, ko so še živeli, pravi: »Njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova ljubosumnost so izginili.« Da, Sveto pismo uči, da mrtvi niso nič drugega kot le to – mrtvi! Ne morejo misliti, delati ali celo častiti Boga. V Psalmu 115:17 piše, da Boga »ne hvalijo mrtvi, nihče, ki se pogrezne v tišino«. Ali ni res, da spiritistični mediji včasih povedo točne podrobnosti? »Ali naj bi [ljudje] glede živih spraševali mrtve?« (Izaija 8:19) KAJ PRAVIJO LJUDJE: Nekateri trdijo, da lahko spiritistični mediji omenijo informacije, za katere vedo samo umrli in njihovi družinski člani ali prijatelji. KAJ PRAVI SVETO PISMO: V 1. Samuelovi knjigi, v 28. poglavju, beremo, kako je nezvesti kralj Savel prekršil Božjo zapoved, naj se ljudje ne obračajo na spiritistične medije. Poiskal je žensko, ki je bila spiritistični medij. Zdelo se je, da je navezala stik z umrlim Božjim služabnikom Samuelom! Toda ali je zares komunicirala z njim? Ne! Pravzaprav je komunicirala s sleparjem, z nekom, ki se je izdajal za mrtvega Samuela. Ta slepar je bil hudoben duh, ki ga je poslal Satan – »oče laži«. (Janez 8:44) Zakaj hudobni duhovi oziroma demoni širijo zamisel, da ljudje po smrti živijo naprej? Njihov cilj je očrniti Boga in vzbuditi dvom o njegovi napisani Besedi, Bibliji. (2. Timoteju 3:16) Ali vse to pomeni, da za mrtve ni nobenega upanja več? Sploh ne! Sveto pismo obljublja, da bodo v prihodnosti tisti, ki so v grobovih in so kakor da bi spali, obujeni. * (Janez 11:11–13; Apostolska dela 24:15) Dokler pa se to ne zgodi, smo lahko prepričani, da naši ljubljeni, ki so umrli, nikakor ne trpijo.

MARIJA je v agoniji, ki se ne da opisati z besedami, padla na kolena. V ušesih ji je še vedno odzvanjal poslednji krik njenega sina, ki se mu je izvil iz ust, tik preden je po dolgih urah muk izdihnil. Nebo se je opoldan stemnilo. Sedaj pa je zemljo stresel še močan potres. (Matej 27:45, 51) Mariji se je najbrž zdelo, da je sam Jehova želel svetu sporočiti, da je ob smrti Jezusa Kristusa bolj kakor kdor koli drug globoko prizadet. Ko je popoldanska svetloba izpodrivala mrak, ki je ovijal Golgoto oziroma Kraj lobanje, je Marija žalovala za svojim sinom. (Janez 19:17, 25) Najbrž so jo preplavljali spomini. Eden od spominov, ki jo je morda prešinil, je segal kakšnih 33 let v preteklost. Ko sta z Jožefom prinesla svojega dragocenega dojenčka v tempelj v Jeruzalemu, je ostareli Simeon po navdihnjenju izrekel prerokbo. Napovedal je velike stvari, ki jih bo Jezus storil, vendar je dodal, da se bo nekega dne Marija počutila, kakor da jo je prebodel dolg meč. (Luka 2:25–35) Šele sedaj, v teh tragičnih trenutkih, je docela dojela pomen teh besed. Pravijo, da je smrt otroka najbolj boleča izguba, kar jih človek lahko doživi. Smrt je grozljiv sovražnik, ki vsem tako ali drugače zadaja rane. (Rimljanom 5:12; 1. Korinčanom 15:26) Ali je takšno bolečino mogoče prestati? Ko bomo pregledali Marijino življenje od začetka Jezusovega delovanja na zemlji pa do njegove smrti in še naprej, bomo izvedeli marsikaj o veri, ki je Mariji pomagala prestati bolečino, ki jo je prebodla kakor meč. »STORITE VSE, KAR VAM BO REKEL« Vrnimo se sedaj za tri leta in pol v preteklost. Marija je čutila, da se pripravlja sprememba. Ljudje so celo v majhnem mestu Nazaret govorili o Janezu Krstniku in njegovem vznemirljivem sporočilu o kesanju. Marija je lahko opazila, da je bila ta novica za njenega najstarejšega sina znak, da je napočil čas, da se loti svoje naloge. (Matej 3:1, 13) Za Marijo in njene domače pa je bil Jezusov odhod neke vrste mejnik. V katerem smislu? Videti je, da je bil Marijin mož Jožef takrat že mrtev. Če je bilo tako, Mariji izguba ni bila tuja. * Jezusa sedaj niso imenovali le »tesarjev sin«, temveč tudi »tesar«. Očitno je prevzel očetov posel in začel preživljati družino, v kateri je bilo vsaj šest otrok, ki so se rodili za njim. (Matej 13:55, 56; Marko 6:3) Četudi je Jezus naučil Jakoba, verjetno drugega najstarejšega sina v družini, opravljati družinsko obrt, odhod najstarejšega sina za družino ni bil nekaj enostavnega. Na Marijinih ramenih je bilo že tako ali tako veliko breme. Ali jo je bilo strah te spremembe? O tem lahko le ugibamo. Vendar se postavlja še pomembnejše vprašanje: Kako se bo odzvala, ko bo Jezus Nazarečan postal Jezus Kristus, dolgo pričakovani Mesija? Nekaj o tem lahko izvemo iz enega od svetopisemskih poročil. (Janez 2:1–12) Jezus je odšel k Janezu, da bi se dal krstiti in bi tako postal Božji maziljenec oziroma Mesija. (Luka 3:21, 22) Nato je začel izbirati učence. Čeprav je bilo njegovo delo zelo nujno, si je vseeno vzel čas, da je bil skupaj z družino in prijatelji navzoč na veselih dogodkih. Z mamo, svojimi učenci in rodnimi brati je odšel na poroko v Kano, mesto, ki je verjetno ležalo na vrhu hriba in je bilo od Nazareta oddaljeno kakšnih 13 kilometrov. Med praznovanjem je Marija opazila, da imajo gostitelji težavo. Morda je videla, da so si izmenjali nekaj paničnih pogledov oziroma da so med seboj mrzlično šepetali. Zmanjkalo jim je vina! V njihovi kulturi bi takšen spodrsljaj pri izkazovanju tradicionalne gostoljubnosti osramotil družino in močno pokvaril slavje. Marija je sočustvovala z njimi, zato se je obrnila na Jezusa. »Vina nimajo,« je rekla svojemu sinu. Kaj je pričakovala, da bo storil? O tem lahko le ugibamo. Vendar je Marija vedela, da je njen sin pomemben človek, ki bo storil veliko pomembnega. Morda je upala, da se bo tega lotil že sedaj. Pravzaprav mu je hotela reči: »Sin, prosim, ukreni kaj!« Jezusov odgovor jo je najbrž presenetil. Odvrnil ji je: »Kaj imam s teboj, žena?« Jezusove besede niso bile nespoštljive, čeprav jih nekateri tako interpretirajo. V izvirnem jeziku so bile običajna fraza, s katero so izrazili nestrinjanje. Jezus je svojo mamo le nežno opomnil. Opozoril jo je na to, da enostavno nima nobene besede pri tem, kako naj on opravlja svoje poslanstvo; da ima do tega pravico le njegov Oče Jehova. Marija je sprejela opomin svojega sina, saj je bila dojemljiva in ponižna ženska. Obrnila se je k tistim, ki so stregli na slavju, in jim preprosto rekla: »Storite vse, kar vam bo rekel.« Marija je uvidela, da ni več njena dolžnost, da usmerja svojega sina; da je pravzaprav prišel čas, da začnejo ona in drugi dobivati smernice od njega. Jezus pa je po drugi strani pokazal, da je tako kakor njegova mama sočuten do mladoporočencev. Naredil je prvega od svojih čudežev – vodo je spremenil v vino. In kaj je s tem dosegel? »Njegovi učenci so verovali vanj.« Tudi Marija je verovala vanj. Nanj ni več gledala le kot na sina, temveč tudi kot na svojega Gospoda in Odrešenika. Današnji starši si lahko Marijino vero vzamejo za vzor. Priznati je treba, da ni nihče nikoli vzgajal otroka, ki bi bil podoben Jezusu. Vendar pa pri nepopolnem otroku med odraščanjem lahko pride do nekaterih težav. Roditelj morda skuša s hčerko ali sinom še naprej ravnati kakor z majhnim otrokom, čeprav to ni več primerno. (1. Korinčanom 13:11) Kako je lahko roditelj v pomoč odraščajočemu otroku? Med drugim tako, da mladostniku, ki živi po svetopisemskih naukih, pove, da je iskreno prepričan, da bo še naprej tako živel in da ga bo Jehova zato blagoslavljal. Starši lahko odraščajočim otrokom s tem, da izrazijo vero in zaupanje vanje, storijo veliko dobrega. Jezus je v pomembnih letih, ki so sledila, brez dvoma cenil Marijino podporo. O tem, kaj se je dogajalo z Marijo v času Jezusovega triinpolletnega delovanja na zemlji, izvemo iz evangelijev sorazmerno malo. Imejte v mislih, da je bila takrat najbrž že vdova in povrhu še samohranilka, katere najmlajši otroci so bili verjetno še doma. Če torej ni mogla hoditi za Jezusom, medtem ko je oznanjeval po svoji deželi, je to precej razumljivo. (1. Timoteju 5:8) Vseeno pa je še naprej poglobljeno premišljevala o duhovnih rečeh, ki jih je izvedela o Mesiju, in hodila na shode v krajevno sinagogo, kar je bilo v njeni družini že od nekdaj v navadi. (Luka 2:19, 51; 4:16) Ali ni potemtakem mogoče, da je Marija sedela med navzočimi, ko je Jezus govoril v sinagogi v Nazaretu? Kako navdušena je morala biti, ko je slišala svojega sina objaviti, da se več sto let stara mesijanska prerokba pravkar izpolnjuje na njem! Vendar je bilo zanjo najbrž precej boleče, ko je videla, da ga someščani, prebivalci Nazareta, niso sprejeli. Skušali so ga celo ubiti! (Luka 4:17–30) Boleče pa je bilo tudi to, kako so na Jezusa gledali drugi njeni sinovi. Iz Janeza 7:5 izvemo, da Jezusovi štirje bratje niso verovali vanj tako kakor njihova mama. Tam beremo: »Njegovi bratje [. . .] niso verovali vanj.« Glede Jezusovih sester (imel je vsaj dve) Sveto pismo molči. * Kakor koli že, Marija je dobro vedela, kako boleče je živeti v domu, v katerem imajo ljudje različna verska prepričanja. Morala si je prizadevati, da je ostala zvesta Božji resnici, medtem ko se je trudila nežno in mirno pridobiti srce družinskih članov. Nekoč so se Jezusovi sorodniki – nedvomno so bili med njimi tudi Jezusovi bratje – odločili, da ga bodo »prijeli«. Pravzaprav so govorili: »Zmešalo se mu je.« (Marko 3:21, 31) Marija seveda tega ni mislila, vendar je vseeno šla s svojimi sinovi, morda v upanju, da bodo slišali kaj, kar bi jim okrepilo vero. Ali se je to zgodilo? Čeprav je Jezus storil osupljive čudeže in učil čudovite resnice, Marijini drugi otroci še vedno niso verjeli vanj. Ali je morda že napol ogorčeno premišljevala o tem, kaj bi sploh še lahko storil, da bi ganil njihovo srce? Ali živite z družinskimi člani, ki imajo drugačno versko prepričanje kakor vi? Glede vere se od Marije lahko zelo veliko naučite. Nad svojimi neverujočimi sorodniki ni kar obupala, temveč je želela, da na lastne oči vidijo, da je zaradi svoje vere vesela in spokojna. Po drugi strani pa je podpirala svojega zvestega sina. Ali ga je pogrešala? Ali si je tu in tam zaželela, da bi bil še vedno doma, skupaj z njo in njeno družino? Če je tako čutila, je svoja čustva vsekakor imela pod nadzorom. To, da je bila Jezusu v podporo in spodbudo, si je štela v čast. Ali lahko tudi vi pomagate svojim otrokom, da bodo dajali Boga na prvo mesto v življenju? Ali je bila Marija za svojo vero v Jezusa nagrajena? Jehova nikoli ne pozabi nagraditi vere in prav gotovo Marija ni bila nobena izjema. (Hebrejcem 11:6) Samo predstavljajte si, kako ji je bilo pri srcu, ko je slišala svojega sina govoriti oziroma ko je od drugih slišala poročila o njegovih govorih. V mnogih Jezusovih ponazoritvah je zaslediti vpliv Jožefove in Marijine vzgoje. Ali je v njegovih ponazoritvah prepoznala nekatere stvari, ki so izvirale iz njegovega otroštva v Nazaretu? Ali je Marija takrat, ko je Jezus govoril o ženski, ki pomete hišo, da bi našla zadnji kovanec, o mletju moke za kruh ali o človeku, ki prižge svetilko in jo postavi na stojalo, premišljevala o tem, kako je bil nekoč kot majhen fantek ob njej, ko je imela na skrbi vsa ta vsakodnevna opravila? (Luka 11:33; 15:8, 9; 17:35) Ali se je takrat, ko je Jezus rekel, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko, spomnila kakšnega sončnega popoldneva daleč v preteklosti, ko je Jožef učil malega Jezusa skrbno izdelati in oblikovati jarem, tako da ta živali ne bi povzročal bolečine? (Matej 11:30) Premišljevanje o tem, kako veliko čast ji je Jehova izkazal s tem, da je lahko pomagala vzgojiti in učiti sina, ki bo postal Mesija, jo je prav gotovo navdajalo z izrednim zadovoljstvom. Nedvomno je občutila edinstveno veselje, ko je lahko poslušala največjega učitelja na svetu, ki je znal s tako običajnimi stvarmi in dogodki povedati tako pomembne stvari! Vseeno pa je Marija ostala ponižna. Njen sin je ni nikoli poveličeval, kaj šele da bi jo častil. Med Jezusovim delovanjem na zemlji je nekoč neka ženska v množici zavpila, da mora biti Jezusova mama gotovo presrečna, ker ga je rodila. On pa ji je odvrnil: »Ne, ampak srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:27, 28) In ko so nekateri iz množice povedali Jezusu, da so prispeli njegova mati in bratje, je rekel, da so njegove matere in bratje v resnici tisti, ki verjamejo vanj. Marija prav gotovo ni bila užaljena, temveč je razumela, kaj je hotel s tem reči – da so duhovne vezi daleč pomembnejše od krvnih. (Marko 3:32–35) Toda s katerimi besedami bi sploh lahko opisali bolečino, ki je prežemala Marijo, ko je videla svojega sina umreti grozljive smrti na mučilnem kolu? Apostol Janez, očividec usmrtitve, je kasneje v svoji pripovedi omenil naslednjo zgovorno podrobnost: V teh mučnih trenutkih je Marija stala »ob Jezusovem mučilnem kolu«. Tej zvestovdani, ljubeči mami ne bi nič na tem svetu moglo preprečiti, da ne bi bila do konca ob svojem sinu. Jezus jo je opazil in čeprav je bil vsak njegov vdih že sam po sebi huda muka in ga je vsaka izgovorjena beseda veliko stala, je spregovoril. Mamo je zaupal v oskrbo svojemu ljubljenemu apostolu Janezu. Ker njegovi rodni bratje še vedno niso verovali vanj, je ni mogel zaupati nikomur od njih, temveč le svojemu iskrenemu sledilcu. S tem je pokazal, kako pomembno je za vernega človeka, da poskrbi za svoje najbližje, še posebej kar se tiče duhovnih potreb. (Janez 19:25–27) Ko je Jezus na koncu umrl, je Marija občutila bolečino, ki jo je prebodla kakor dolg meč, kar je bilo že dolgo vnaprej napovedano. Če nam je težko opisati njeno bolečino, koliko težje nam je potem šele veselje, ki jo je prevzelo tri dni kasneje! Izvedela je namreč za največjega od vseh čudežev – to, da je Bog Jezusa obudil od mrtvih! Vesela pa je bila tudi zato, ker se je Jezus kasneje pokazal svojemu polbratu Jakobu, in to brez dvoma na samem. (1. Korinčanom 15:7) To srečanje se je Jakoba pa tudi drugih polbratov dotaknilo. Kasneje izvemo, da so začeli verjeti, da je Jezus res Kristus. Kmalu zatem so skupaj s svojo mamo na krščanskih shodih »vztrajali v molitvi«. (Apostolska dela 1:14) Dva od njih, Jakob in Juda, sta kasneje napisala vsak svojo svetopisemsko knjigo. V Svetem pismu se z Marijo zadnjič srečamo, ko na shodu moli skupaj s svojimi sinovi. Kako ustrezen konec pripovedi o Mariji in kako čudovit zgled za nas! Zaradi svoje vere je prestala bolečino, ki jo je prebodla kakor meč, in navsezadnje dobila veličastno nagrado. Če si vzamemo njeno vero za vzor, bomo tudi sami lahko preživeli vsakršne rane, ki nam jih ta kruti svet morda zada, in uživali v nagradi, ki bo večja, kakor si sploh lahko predstavljamo. Peta neresnica: Marija je Božja mati Od kod izvira ta neresnica? »Čaščenje matere Božje je dobilo zagon, ko [. . .] so se v cerkev stekale poganske množice. [. . .] Pobožnost in verska zavednost [poganov, ki so se spreobrnili v krščanstvo] sta se izoblikovali v tisočletjih kulta boginje ‚velike matere‘ in ‚božanske device‘.« (The New Encyclopædia Britannica, 1988, zvezek 16, strani 326 in 327) Kaj pravi Sveto pismo? »Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. [. . .] Zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin.« (Luka 1:31–35, Jubilejni prevod, poudarili mi.) Ta svetopisemski odlomek jasno pokaže, da je bila Marija mati »Božjega Sina«, ne pa Boga samega. Ali bi lahko v sebi nosila Tistega, ki ga »nebesa [. . .] ne morejo obseči«? (1. kraljev 8:27) Sama česa takega ni nikoli trdila. Pravzaprav je bil nauk o Trojici tisti, ki je zasejal zmedo glede Marijine identitete. Ko je efeški koncil leta 431 n. št. Marijo proglasil za Teotokos (grška beseda, ki pomeni »Božja roditeljica«) oziroma »Mater Božjo«, je s tem utrl pot čaščenju Marije. Mesto Efez, v katerem je ta cerkveni koncil potekal, je bilo stoletja središče čaščenja malikov, in sicer v čast Artemidi, boginji plodnosti. Tako se je zgodilo, da so mnoge značilnosti čaščenja Artemidine podobe, ki je »padla z neba«, kot so bile na primer procesije, postale sestavni del čaščenja Marije. (Apostolska dela 19:35) Še en običaj, ki se je priplazil v krščanski nauk, je bil uporaba Marijinih in drugih podob pri čaščenju. Primerjaj naslednje biblijske vrstice: Matej 13:53–56; Marko 3:31–35; Luka 11:27, 28. DEJSTVO: Marija je bila mati Božjega Sina, ne pa Boga samega. Neresnica o Trojici je ustvarila plodna tla za čaščenje Marije kot Matere Božje.