Andreja Anda Jagodič

Poroka, ki je častna v očeh Boga in ljudi »V galilejski Kani [je bila] svatba [. . .]. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci.« (JANEZ 2:1, 2) JEZUS, njegova mati in nekateri njegovi učenci so vedeli, kakšno veselje lahko prinese častna poroka med Božjim ljudstvom. Neka poroka je bila ravno zaradi Jezusa zares izjemna, saj je tam storil svoj prvi čudež, ki je zapisan v Bibliji, in s tem prispeval k še večjemu veselju tega dogodka. (Janez 2:1–11) Morda ste bili tudi vi že kdaj navzoči na poroki kristjanov, ki sta Jehovu želela služiti kot srečno poročen par. Mogoče pa se veselite tega, da se boste sami poročili oziroma da boste kakemu prijatelju pomagali pripraviti uspešno poroko. Kaj lahko storimo, da bi bila zares uspešna? 2 Kristjani so ugotovili, da so moškemu in ženski, ki se nameravata poročiti, v veliko pomoč nasveti iz Božje navdihnjene Besede. (2. Timoteju 3:16, 17) Priznati je treba, da v Bibliji ni natančno opisano, kako naj bi krščanska poroka potekala. To je razumljivo, saj se običaji in celo pravne določbe razlikujejo glede na kraj in čas. V starodavnem Izraelu na primer niso imeli nikakršnega uradnega poročnega obreda. Na poročni dan je ženin privedel nevesto na svoj dom ali na dom svojega očeta. (1. Mojzesova 24:67; Izaija 61:10; Matej 1:24) Ta korak je v javnosti veljal za sklenitev zakonske zveze, ob tem pa ni bilo nobenega uradnega obreda, ki je običajen za mnoge današnje poroke. 3 Izraelcem je ta korak pomenil sklenitev zakonske zveze oziroma sámo poroko. Zatem so morda imeli slavnostno gostijo, kakršna je omenjena v Janezovem evangeliju 2:1. V številnih biblijskih prevodih se ta vrstica glasi nekako takole: »V Kani je bila poroka.« Vendar je pravilen prevod izvirne besede »svatba« ali »poročna pojedina«.* (Matej 22:2–10; 25:10; Luka 14:8) Iz pripovedi je jasno razvidno, da je Jezus prispeval k dobremu razpoloženju na samem praznovanju, ki je bilo povezano z judovsko poroko. Kakor koli že, bistveno je, da so bile takratne poroke drugačne od teh, ki so v navadi danes. 4 Kristjani, ki se želijo poročiti, morajo danes v mnogih državah izpolniti nekatere zakonske določbe. Zatem se lahko poročijo na kakršen koli način, ki je v skladu z zakonom. To je lahko majhen in preprost obred, ki ga vodi sodnik, župan ali verski predstavnik, ki je pooblaščen od države.* Nekateri na takšno poroko morda povabijo še nekaj svojih sorodnikov ali krščanskih prijateljev, zato da bi bili ti navzoči kot uradne priče oziroma preprosto zato da bi z njimi delili veselje ob tem pomembnem dogodku. (Jeremija 33:11; Janez 3:29) Podobno se tudi drugi kristjani morda odločijo, da ne bodo imeli velike svatbe, ki bi od njih terjala precejšnje načrtovanje in dobršno vsoto denarja. Namesto tega mogoče organizirajo zasebno kosilo ali večerjo z nekaj tesnimi prijatelji. Ne glede na to, kaj je všeč nam osebno, bi se morali zavedati, da drugi zreli kristjani lahko na te stvari gledajo drugače kakor mi. (Rimljanom 14:3, 4) 5 Večina krščanskih parov se odloči, da bodo na poroki imeli tudi biblijski govor.* Zavedajo se, da je poroko vpeljal Jehova in da so v njegovi Besedi napisani modri nasveti o tem, kako ima lahko par uspešen in srečen zakon. (1. Mojzesova 2:22–24; Marko 10:6–9; Efežanom 5:22–33) In večina parov želi, da so na tem veselem dogodku navzoči tudi krščanski prijatelji in sorodniki. Toda kako naj bi gledali na raznovrstne zakonske določbe, obrede in celo ustaljene krajevne običaje? V tem članku bomo pregledali različne okoliščine po svetu. Nekatere se morda precej razlikujejo od tistih, ki jih poznate vi oziroma ki so običajne za vaš kraj. Kljub temu boste lahko opazili nekatera splošna načela oziroma vidike, ki so pomembni za Božje služabnike. Častna poroka je zakonita poroka 6 Poroko je sicer vpeljal Jehova, vendar imajo kljub temu človeške vlade določen nadzor nad tem, kako se poročiti. Tako je tudi prav. Jezus je rekel: »Vrnite cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Marko 12:17) Podobno je apostol Pavel naročil: »Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem. Ni je namreč oblasti, razen od Boga; in obstoječe oblasti so na svoje relativne položaje razpostavljene od Boga.« (Rimljanom 13:1; Titu 3:1) 7 V večini dežel o tem, kdo se sme poročiti, odloča cesar oziroma država. Zato kristjana, ki sta svetopisemsko prosta za poroko, vestno upoštevata državni zakon. To lahko med drugim pomeni, da si pridobita dovoljenje za poroko in da njuno zakonsko zvezo sklene državni pooblaščenec ter da se sklenjeni zakon morda tudi vpiše v uradni register. Ko je cesar Avgust zahteval »popis« prebivalstva, sta se Marija in Jožef temu podredila in odpotovala v Betlehem, ‚da bi se dala popisat‘. (Luka 2:1–5) 8 Zveza dveh kristjanov, ki sta se poročila tako, kot je v njunem okolju zakonito in priznano, je v Božjih očeh obvezujoča. Zato Jehovove priče poročnega obreda ne ponavljajo niti ne obnavljajo poročnih zaobljub, denimo na 25. ali 50. obletnico poroke. (Matej 5:37) (Nekatere vere ne sprejemajo zakonsko priznanega civilnega poročnega obreda, saj je zanje poroka zares veljavna šele takrat, ko obred oziroma razglasitev para za moža in ženo opravi duhovnik.) V mnogih deželah vlada pooblasti koga od Jehovovih prič, da lahko sklepa zakonske zveze. Če je tako, bo poročni obred najbrž želel opraviti skupaj s poročnim govorom v kraljestveni dvorani. To je prostor pravega čaščenja in je primeren za govor o tej ureditvi, ki jo je vpeljal Bog Jehova. 9 V drugih državah zakon določa, da se par mora poročiti v uradnem prostoru, kot je denimo mestna hiša, ali pa pred državnim pooblaščencem. Krščanski pari se pogosto odločijo, da bodo po poročnem obredu še istega dne ali dan zatem imeli poročni govor v kraljestveni dvorani. (Ne želijo, da bi med civilnim obredom in biblijskim govorom minilo več dni, saj so pred Bogom in ljudmi, pa tudi pred krščansko občino, že poročeni.) Če želi par po civilni poroki imeti govor v kraljestveni dvorani, bi za dovoljenje moral vnaprej prositi starešine iz občinskega službenega odbora. Ti nadzorniki se bodo prepričali, da je par na dobrem glasu, in preverili, da čas poroke ne bo sovpadal s časom rednih shodov ali s čim drugim, kar je v dvorani že predhodno načrtovano. (1. Korinčanom 14:33, 40) Poleg tega bodo pretehtali vse prošnje, ki jih je par morda izrazil glede tega, kako naj bo dvorana pripravljena za poroko. Odločili se bodo tudi o tem, ali bodo objavili, kdaj bo v dvorani poročni govor. 10 Starešina, ki ima poročni govor, si bo prizadeval, da bo govoril prisrčno, duhovno izgrajujoče in dostojanstveno. Če sta ženin in nevesta že imela civilni poročni obred, bo govornik jasno povedal, da sta se že poročila skladno s cesarjevim zakonom. Mladoporočenca, ki si med civilnim obredom nista izrekla poročne zaobljube, lahko to storita med govorom.* Če pa sta se že zaobljubila, vendar bi to želela ponoviti še pred Jehovom in občino, naj bi govorila v pretekliku, s čimer bi pokazala, da sta že ‚združena‘. (Matej 19:6; 22:21) 11 V nekaterih krajih pa zakon morda ne predpisuje nikakršnega poročnega obreda niti od para ne zahteva, da se poroči pred pristojnim državnim organom. Zakonska zveza je sklenjena, ko bodoča zakonca na urad prineseta podpisano prijavo za sklenitev zakonske zveze. Zatem to zvezo vpišejo v matično knjigo. Od takrat naprej sta mož in žena, datum v matični knjigi pa velja za datum njune poroke. Kot smo že omenili, bo mogoče par po takšni poroki takoj želel imeti biblijski govor v kraljestveni dvorani. Duhovno zreli brat, ki bo imel govor, bo vse navzoče obvestil, da je par že poročen, saj je bila sklenitev njune zakonske zveze ravnokar vpisana v register. Glede kakršnih koli zaobljub, ki jih bosta morda izrekla, bosta upoštevala to, kar je napisano v 10. odstavku in podčrtni opombi. Vsi navzoči v kraljestveni dvorani se bodo s parom skupaj veselili in imeli kar največ koristi od nasvetov iz Božje Besede. (Visoka pesem 3:11) Tradicionalne in civilne poroke 12 V nekaterih deželah pari sklenejo tako imenovani tradicionalni (oziroma plemenski) zakon. To se ne nanaša na dva posameznika, ki samo skupaj živita, niti na življenjsko skupnost moškega in ženske, ki sicer nista zakonito poročena, vendar imata v nekaterih krajih določene pravice.* Tukaj govorimo o zakonski zvezi, ki je sklenjena skladno z javno priznanim običajem nekega plemena ali področja. K temu običaju lahko sodi izplačilo celotne kupnine za nevesto, s čimer par postane zakonito in svetopisemsko poročen. Vlada ima takšno sklenitev zakona za veljavno, zakonito in obvezujočo. Ponavadi je takšno zakonsko zvezo pozneje mogoče vpisati v register in par zatem utegne prejeti uradno potrdilo. Zakonca oziroma žena, ki kasneje mogoče postane vdova, in vsi otroci, ki se bodo v prihodnosti morda rodili, so s tem vpisom lahko zakonsko zaščiteni. Krščanska občina bo vsakogar, ki sklene takšen tradicionalni zakon, spodbudila, naj ga čimprej vpiše v register. Zanimivo je, da so poroke in rojstva očitno uradno zapisovali tudi pod mojzesovsko postavo. (Matej 1:1–16) 13 Moški in ženska, ki zvezo uradno skleneta s takšno tradicionalno poroko, postaneta tistega dne tudi mož in žena. Kot smo omenili že prej, bosta kristjana, ki imata takšno zakonito poroko, morda želela v kraljestveni dvorani imeti poročni govor in zaobljubo. Če je tako, bo govornik povedal, da se je par že poročil v skladu s cesarjevimi zakoni. Govor bo samo en. Ker je bila samo ena poroka – v tem primeru tradicionalna (plemenska) poroka, ki jo država priznava – je tudi svetopisemski govor samo en. To, da sta poroka in govor časovno čim bližje skupaj (če je le mogoče še isti dan), prispeva k temu, da je krščanska poroka v očeh okolice častna. 14 V nekaterih deželah, kjer tradicionalna poroka sicer velja za zakonito, se lahko par poroči tudi civilno. Civilni poročni obred ponavadi opravi državni pooblaščenec, pri čemer si par morda izreče zaobljubo in se podpiše v uradni register. Nekateri krščanski pari se raje odločijo za civilno poroko kakor pa za tradicionalno. Noben zakon ne predpisuje obeh; vsaka od njiju je pravno veljavna. To, kar v 9. in 10. odstavku piše o poročnem govoru in zaobljubah, velja tudi tokrat. Bistveno je, da je par poročen tako, kot je častno v očeh Boga in ljudi. (Luka 20:25; 1. Petrovo 2:13, 14) Izkazujmo čast v zakonu 15 Ko so v zakonski zvezi perzijskega kralja nastopile težave, je glavni svetovalec Memukan dal nasvet, ki bi lahko vsem koristil – naj ‚vse žene spoštujejo svoje može‘. (Estera 1:20) Za poročenega kristjana ni treba, da mu kaj takšnega zapove kateri koli človeški kralj; žena svojega moža želi spoštovati. Podobno tudi krščanski mož svoji ženi izkazuje čast in jo hvali. (Pregovori 31:11, 30; 1. Petrovo 3:7) Časti naj svojemu zakoncu ne bi začeli izkazovati šele po mnogih letih skupnega življenja. Spoštovati bi ga morali od samega začetka, zares, vse od poročnega dne naprej. 16 Po drugi strani si časti na poročni dan ne izkazujeta samo moški in ženska oziroma mož in žena. Čast bi morala biti poudarjena tudi v poročnem govoru, ki ga bo krščanski starešina morda podal. Govori naj mladoporočencema. Ker jima želi izkazati čast, v svojem govoru ne bo dajal prednosti šalam ali ljudskim pregovorom. Ne bi smel govoriti o preveč osebnih zadevah mladoporočencev, s čimer bi lahko njiju in poslušalce spravil v zadrego. Namesto tega si bo prizadeval biti prisrčen in izgrajujoč ter bo poudarjal Ustanovitelja poroke in njegove odlične nasvete. Da, s svojim dostojanstvenim poročnim govorom bo prispeval k temu, da bo poroka v čast Bogu Jehovu. 17 Najbrž ste opazili, da smo se v tem članku podrobneje dotaknili nekaterih zakonov v zvezi s poroko. Določeni vidiki morda neposredno ne veljajo za kraj, v katerem živite. Kljub temu bi se moral vsak od nas zavedati, kako pomembno je, da Jehovove priče pri vsem, kar je povezano s poroko, spoštujejo državne zakone oziroma cesarjeve zahteve. (Luka 20:25) Pavel nas je spodbudil: »Dajte vsakemu, kar mu gre: tistemu, ki zahteva davek, davek; tistemu, ki zahteva dajatev, dajatev; [. . .] tistemu, ki zahteva spoštovanje, pa spoštovanje.« (Rimljanom 13:7) Prav je, da kristjani že od poročnega dne naprej spoštujejo vse, kar je Bog za današnje čase uredil glede zakonske zveze. 18 Mnogi kristjani po poročnem obredu priredijo družabno srečanje, torej svatbo ali pa poročno pojedino. Spomnimo se, da je bil na neki svatbi navzoč tudi Jezus. Kako nam lahko biblijski nasveti pomagajo, da bo tudi takšno srečanje zagotovo Bogu v čast ter bo mladoporočenca in krščansko občino prikazalo v lepi luči?

Končno nekdo, ki je moder in ni žaljiv. Hvala.Bi ti morda ustrezal brezplačen svetopisemski tečaj, da bi malo debatirali o Bibliji? Čas in kraj izbereš sam. Lep pozdrav.

Življenjska zgodba Radost in izziv vzgoje osmih otrok po Jehovovih poteh PRIPOVEDUJE JOYCELYN VALENTINE Leta 1989 je mož odšel delat v tujino. Obljubil je, da bo domov pošiljal denar, tako da bom lahko skrbela za svojih osem otrok. Minevali so tedni, toda od njega ni bilo glasu. Minevali so meseci, pa se še vedno ni oglasil. Stalno sem si dopovedovala: ‚Takoj ko mu bodo stvari stekle, bo prišel domov.‘ OSTALA sem brez sredstev za preživljanje družine, in to me je spravilo v obup. V mnogih neprespanih nočeh sem se znova in znova spraševala: ‚Le kako je mogel narediti kaj takega svoji družini?‘ Toda počasi sem se sprijaznila s kruto resnico, da nas je zapustil. Danes, po kakih 16 letih, se še vedno ni vrnil. Zato sem morala vzgajati otroke brez pomoči zakonskega tovariša. To je bil izziv, vendar sem občutila tudi veliko radost, ko sem videla, da so se otroci odločili za hojo po Jehovovih poteh. Toda še preden povem več o svoji družini, naj vam nekoliko opišem svojo mladost. Iskala sem biblijske smernice Rodila sem se leta 1938 na karibskem otoku Jamajka. Oče se je imel za vernega, čeprav ni nikoli pripadal nobeni cerkvi. Ob večerih je pogosto želel, da mu berem iz biblijske knjige Psalmi. Kmalu sem mnoge psalme znala na pamet. Mama je pripadala krajevni cerkvi in me je občasno vzela s seboj na verske shode. Tam so nas učili, da Bog vzame dobre ljudi v nebesa, slabe pa kaznuje z mučenjem v večnem peklenskem ognju. Rekli so nam tudi, da je Jezus Bog in da ima rad otroke. Vse to me je precej zmedlo in sem se Boga pričela bati. Spraševala sem se: ‚Kako lahko Bog, ki nas ima rad, muči ljudi v ognju?‘ Zaradi razmišljanja o peklenskem ognju me je pričela tlačiti mora. Pozneje sem se vpisala v dopisni tečaj adventistov sedmega dne. Učili so, da hudobni ne bodo večno mučeni, temveč bodo v ognju popolnoma zgoreli. To mi je zvenelo bolj razumno, zato sem pričela obiskovati njihove verske shode. Vendar so me njihovi nauki begali, poleg tega mi pridobljeno spoznanje ni pomagalo, da bi spremenila svoj zgrešeni pogled na moralo. Takrat so ljudje na splošno gledali na nečistovanje kot na nekaj napačnega. Toda kakor mnogi sem tudi sama mislila, da so nečistniki samo tisti, ki imajo spolne odnose z več partnerji. Zato sem menila, da dve neporočeni osebi, ki sta si v spolnosti zvesti, ne grešita. (1. Korinčanom 6:9, 10; Hebrejcem 13:4) Takšno prepričanje je prispevalo k temu, da sem postala nezakonska mati šestih otrok. Duhovni napredek Leta 1965 sta se v bližnje naselje Bath priselili Vaslyn Goodison in Ethel Chambers, ki sta bili pionirki oziroma polnočasni oznanjevalki Jehovovih prič. Nekega dne sta govorili z mojim očetom in strinjal se je, da z njima preučuje Biblijo. Če sem bila takrat, ko sta prišli, doma, sta se pogovarjali tudi z menoj. Glede Jehovovih prič sem bila zelo sumničava, vendar sem se odločila z njimi preučevati Biblijo, da bi jim dokazala njihovo zmoto. Med preučevanjem sem veliko spraševala in Priči sta mi na vsa vprašanja odgovorili z Biblijo. Tako sem spoznala, da se mrtvi ničesar ne zavedajo in ne trpijo v peklu. (Propovednik 9:5, 10) Izvedela sem tudi za upanje na večno življenje v raju na zemlji. (Psalm 37:11, 29; Razodetje 21:3, 4) Oče je nehal preučevati, jaz pa sem pričela obiskovati shode krajevne občine Jehovovih prič. Na teh shodih sta vladala mir in red, zaradi česar sem se o Jehovu lahko še več naučila. Začela sem obiskovati tudi okrajne zbore in območna zborovanja (večji shodi, ki jih organizirajo Priče). Zaradi tolikšnega biblijskega vpliva je v meni zrasla močna želja, da bi Jehova sprejemljivo častila. Vendar me je pri tem nekaj oviralo. Živela sem z moškim, ki je bil oče treh od mojih šestih otrok, in nisva bila poročena. Iz Biblije sem spoznala, da Bog obsoja spolne odnose zunaj zakona, zato me je vest pričela vznemirjati. (Pregovori 5:15–20; Galačanom 5:19) Ko sem vse bolj ljubila resnico, sem hrepenela po tem, da bi svoje življenje uskladila z Božjim zakonom. Končno sem se odločila nekaj ukreniti. Svojemu partnerju sem rekla, da se bodisi poročiva bodisi končava najino zvezo. Čeprav na stvari ni gledal enako kakor jaz, sva se 15. avgusta 1970, pet let zatem, ko so Priče z menoj prvič govorili, zakonito poročila. Decembra 1970 sem svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom v vodi. Kar se tiče oznanjevanja, ne bom nikoli pozabila dne, ko sem prvič sodelovala pri tem delu. Bila sem živčna in nisem vedela, kako naj pričnem biblijski pogovor. Pravzaprav sem občutila olajšanje, ko je prvi stanovalec že po nekaj besedah pogovor končal. Toda kmalu je napetost popustila. Na koncu dneva sem bila zelo vesela, saj sem se s precej ljudmi na kratko pogovarjala o Bibliji in jim pustila nekaj biblijskih publikacij. Trud, da bi bila družina duhovno močna Do leta 1977 se je naša družina povečala na osem otrok. Bila sem odločena, da jim bom po najboljših močeh pomagala, da bodo služili Jehovu. (Jozue 24:15) Zato sem si močno prizadevala, da smo imeli redno družinsko preučevanje Biblije. Včasih se je zgodilo, da sem medtem, ko je kateri od otrok glasno bral odstavek, zaradi izčrpanosti zadremala, tako da so me morali otroci zbuditi. Toda utrujenost nam ni nikoli preprečila, da bi kot družina preučevali Biblijo. Z otroki sem tudi zelo pogosto molila. Takoj, ko so dovolj zrasli, sem jih naučila, da so sami molili k Jehovu. Preverila sem, ali je vsak pred spanjem molil. S tistimi otroki, ki so bili še premajhni, da bi sami molili, pa sem molila z vsakim posebej. Mož je sprva nasprotoval temu, da bi jemala otroke s seboj na občinske shode. Vendar je raje popustil, kakor da bi pazil nanje, medtem ko sem bila jaz na shodih. Ob večerih je rad hodil ven in bil s prijatelji, toda misel, da bi ga ob tem spremljalo osem otrok, ga ni prav nič privlačila! Pozneje mi je celo pomagal, ko sem otroke pripravljala za odhod v kraljestveno dvorano. Otroci so se kmalu navadili na obiskovanje vseh občinskih shodov in sodelovanje v oznanjevanju. Med poletnimi počitnicami so pogosto oznanjevali skupaj s pionirji oziroma polnočasnimi oznanjevalci v občini. Zaradi tega so v srcu vzljubili občino in oznanjevanje. (Matej 24:14) Obdobja preizkušenj Da bi se izboljšalo finančno stanje naše družine, je mož pričel delati v tujini. Daljša obdobja je bil proč od družine, vendar se je v rednih presledkih vračal. Toda leta 1989 je odšel in ga ni bilo več nazaj. Kakor sem omenila na začetku, me je to potrlo. Mnogo noči sem prejokala ter goreče prosila Jehova za tolažbo in zdržljivost. Občutila sem, da je na moje molitve odgovoril. Duševni mir in moč, ki sem ju potrebovala, da sem lahko živela naprej, so mi vlivali biblijski stavki, kot sta Izaija 54:4 in Prvo pismo Korinčanom 7:15. Poleg tega so me čustveno in gmotno podpirali sorodniki in prijatelji, ki so v krščanski občini. Jehovu in njegovemu ljudstvu sem tako zelo hvaležna, da so nam pomagali. Imeli smo tudi drugačne preizkušnje. Ena od hčerk je bila zaradi nesvetopisemskega vedenja izobčena. Srčno ljubim vse svoje otroke, toda najprej sem zvestovdana Jehovu. Zato sem bila v tistem času skupaj z drugimi svojimi otroki vestno poslušna biblijskim navodilom glede ravnanja z izobčenimi. (1. Korinčanom 5:11, 13) Ljudje, ki ne razumejo našega stališča, so nas zelo kritizirali. Toda potem ko je bila moja hči ponovno sprejeta v občino, mi je njen mož povedal, da je nanj naredilo vtis naše neomajno stališče glede biblijskih načel. Sedaj tudi on skupaj z družino služi Jehovu. Denarne težave Ko me je mož zapustil, je družina ostala brez njegove denarne podpore, jaz pa takrat tudi nisem imela rednega dohodka. V takšnih razmerah smo se naučili biti zadovoljni s preprostim življenjem in bolj od gmotnih reči ceniti duhovno bogastvo. Otroci so se učili imeti med seboj radi in si pomagati, zato so se zelo zbližali. Ko so starejši pričeli delati, so rade volje podpirali mlajše brate in sestre. Najstarejša hči Marseree je svoji najmlajši sestri Nicole pomagala, da si je pridobila srednješolsko izobrazbo. Jaz pa sem vodila majhno trgovino z živili. S skromnim prihodkom sem lahko skrbela za nekaj naših gmotnih potreb. Jehova nas ni nikoli zapustil. Nekoč sem neki krščanski sestri povedala, da nam naše finančno stanje ne dopušča, da bi šli na območno zborovanje. Ona pa mi je rekla: »Sestra Val, ko slišiš, da bo zborovanje, prični pripravljati kovčke! Jehova bo poskrbel za vas.« Poslušala sem jo. Jehova je za nas res poskrbel, in to dela še naprej. Naša družina ni zaradi pomanjkanja denarja spustila nobenega zbora ali zborovanja. Leta 1988 je po Jamajki pustošil orkan Gilbert, zato smo zbežali z doma na varnejše mesto. Ko se je neurje začasno poleglo, sva s sinom odšla iz zavetja, da bi pregledala kup ruševin, ki so bile nekoč naš dom. Med brskanjem po razbitinah sem našla nekaj, kar sem želela odnesti s seboj. Nenadoma sva ponovno zaslišala bučanje vetra, jaz pa tistega, kar mi je uspelo rešiti, nisem hotela izpustiti iz rok. »Mama, izpusti televizijo. Ali si Lotova žena?« (Luka 17:31, 32) Po teh sinovih besedah sem se streznila. Izpustila sem od dežja premočeni televizor in stekla sva na varno. Kar strese me, ko pomislim, da sem tvegala svoje življenje za televizor. Toda srce se mi ogreje, ko pomislim na duhovno streznjujoče besede, ki jih je takrat izrekel moj sin. Zaradi biblijske vzgoje, ki jo je dobil v krščanski občini, me je obvaroval pred hudo telesno in morda tudi duhovno škodo. V orkanu nista bila uničena le naš dom in imetje, temveč nam je splahnel tudi pogum. Nato pa so prišli naši krščanski bratje. Spodbudili so nas, naj se z izgubo spoprimemo z zaupanjem v Jehova ter še naprej dejavno oznanjujemo, pomagali pa so nam tudi zgraditi nov dom. Ljubeče in požrtvovalno delo, ki so ga opravili Priče prostovoljci iz Jamajke in od drugod, nas je zelo ganilo. Jehova je bil na prvem mestu Ko je Melaine, moj drugi otrok, končala šolo, je pričela služiti kot pionirka. Nato so jo povabili, da bi šla pionirat v drugo občino, kar je pomenilo, da bo morala v službi dati odpoved. Čeprav ji je ta služba omogočala, da je lahko precej prispevala k finančni podpori naše družine, smo zaupali, da bo Jehova poskrbel za nas, če bomo vsi dali na prvo mesto delo za Kraljestvo. (Matej 6:33) Pozneje so tudi mojega sina Ewana povabili, da bi služil kot pionir. Takrat je denarno podpiral družino, toda spodbudili smo ga, naj povabilo sprejme in mu zaželeli Jehovov blagoslov. Svojih otrok nisem nikoli odvračala od tega, da bi povečali svojo kraljestveno službo, in tisti, ki smo ostali doma, nismo nikoli trpeli pomanjkanja. Prav nasprotno. Postali smo še bolj radostni, včasih pa smo lahko pomagali tudi drugim v stiski. Danes me zelo veseli, ko vidim svoje otroke, da »živijo v resnici«. (3. Janezovo 4) Melaine, ena od hčerk, trenutno spremlja svojega moža v potujoči okrajni službi. Hči Andrea služi s svojim možem kot posebna pionirka in ga spremlja, ko obiskuje občine kot nadomestni okrajni nadzornik. Sin Ewan služi s svojo ženo kot posebni pionir in je starešina v občini. Hči Ava-Gay dela s svojim možem v podružničnem uradu Jehovovih prič v naši deželi. Jennifer, Genieve in Nicole so s svojimi možmi in z otroki dejavni člani svojih občin. Marseree živi z menoj in skupaj obiskujeva občino Port Morant. Moji blagoslovi so res veliki, saj vseh osem otrok časti Jehova. Z leti so se me lotile zdravstvene težave. Sedaj imam revmatoidni artritis, vendar še vedno služim kot pionirka. Pred nekaj časa pa mi je postalo zelo težko hoditi po gričevnati soseščini, kjer živim. Zato sem le stežka hodila na oznanjevanje. Poskusila sem voziti kolo in ugotovila, da je to lažje od hoje. Zato sem si kupila rabljeno kolo in se pričela z njim voziti. Moji otroci so bili sprva v skrbeh, ko so videli, da njihova bolna mama vozi kolo. Vendar so bili zelo veseli, da sem lahko še naprej oznanjevala, kolikor me je gnalo srce. Zelo me radosti, ko vidim, da ljudje, s katerimi preučujem, sprejmejo biblijsko resnico. Vselej molim, da bi Jehova vsem v moji družini pomagal, da bi mu ostali zvesti v tem času konca in vso večnost. Jehovu, Velikemu ‚poslušalcu molitev‘, se zahvaljujem in ga hvalim, ker mi je omogočil, da sem se lahko spoprijela z izzivom in svojih osem otrok vzgojila po njegovih poteh. (Psalm 65:2, NW)

Ko udari nesreča, nas ljubezen spodbudi k dejanjem Jehovove priče sovernikom in drugim priskočijo na pomoč, kadar jo ti potrebujejo. To je izraz ljubezni, ki je razpoznavni znak pravih kristjanov. (Janez 13:35) V nadaljevanju je seznam nekaterih držav, v katerih so Priče od sredine leta 2011 do sredine leta 2012 organizirali pomoč. V seznamu nista omenjeni duhovna in čustvena opora, ki ju pri tem vedno nudijo. Pomoč so po večini organizirali odbori za pomoč ob nesrečah, ki so jih sestavili naši podružnični uradi. Poleg tega so pri tem vedno sodelovale tudi krajevne krščanske občine. Japonska Japonska: Potres in nato še cunami, ki sta 11. marca 2011 opustošila sever Japonske, sta prizadela stotisoče. Jehovove priče z vsega sveta so velikodušno darovali denar in potrebščine ter se dali na razpolago, da bi pomagali pri obnovi. Brazilija: Poplave, zemeljski plazovi in blatni tokovi so povzročili smrt na stotine ljudi. Jehovove priče so se odzvali tako, da so na prizadeta področja poslali 42 ton nepokvarljive hrane, 20.000 plastenk vode, 10 ton oblačil in 5 ton sredstev za čiščenje. Poslali so tudi zdravila in druge potrebščine. Republika Kongo: Ko je razneslo skladišče streliva, so pri tem štiri Jehovove priče ostale brez doma, domovi 28 drugih Prič pa so bili poškodovani. Prizadeti so prejeli hrano in obleko ter bili nastanjeni pri krajevnih Pričah. Demokratična republika Kongo: Oboleli za kolero so prejeli zdravila. Prizadetim v poplavah, ki so jih povzročili hudi nalivi, so bila poslana oblačila. Ljudem v begunskih taboriščih je bila nudena zdravstvena oskrba, dobili pa so tudi semena za sejanje in na tone oblačil. Venezuela: Močno deževje je povzročilo poplave in blatne tokove. Odbori za pomoč ob nesrečah so pomagali 288 prizadetim Pričam. Zgrajenih je bilo več kot 50 novih domov. Poleg tega ti odbori pomagajo tistim, katerih domove ogroža naraščajoča gladina jezera Lago de Valencia. Filipini Filipini: Zaradi tajfunov je v enem delu države prišlo do poplav. Tamkajšnji podružnični urad je prizadetim poslal živila in oblačila, krajevni Priče pa so pomagali čistiti, ko so se vode umaknile. Kanada: Potem ko je Alberto zajel obširen gozdni požar, so Priče iz te regije krščanski občini v kraju Slave Lake poslali velikodušno donacijo za pomoč pri čiščenju. Ker niso porabili vsega denarja, je krščanska občina več kot polovico teh sredstev prispevala za prizadete v nesrečah drugod po svetu. Slonokoščena obala: Še preden je izbruhnila vojna, so se pomoči potrebnim priskrbele dobrine, nastanitev in zdravstvena oskrba. Enako je bilo storjeno tudi med vojno in po njej. Fidži: Močno deževje je povzročilo hude poplave, v katerih je večina od 192 družin Jehovovih prič na prizadetem področju izgubila svoje kmetije, na katerih so pridelovali hrano zase in za prodajo. Poslana so jim bila živila. Gana: Ko je na vzhodu države prišlo do poplav, je bilo poskrbljeno, da so prizadeti dobili hrano, semena in nadomestna bivališča. Združene države: Tornadi so v treh zveznih državah poškodovali 66 domov Prič, 12 domov Prič pa je bilo uničenih. Kljub temu da je večina imela zavarovano svoje imetje, so se tem ljudem dala na razpolago sredstva za pomoč pri obnovi. Argentina: Krščanske občine Jehovovih prič so priskočile na pomoč tistim na jugu države, ki jim je vulkanski pepel poškodoval domove. Mozambik: Več kot 1000 ljudi je prizadela suša in poslana jim je bila hrana. Nigerija: Nekaj več kot 20 Jehovovim pričam, ki so utrpeli poškodbe v hudi avtobusni nesreči, se je zagotovila denarna pomoč. Pomoči so bili deležni tudi mnogi na severu države, ki so zaradi etnično-verskih spopadov ostali brez strehe nad glavo. Benin: Prizadetim v hudih poplavah so priskrbeli zdravila, oblačila, mreže proti komarjem, pitno vodo in nastanitev. Dominikanska republika Dominikanska republika: Po orkanu Irene so lokalne občine Jehovovih prič pomagale pri popravilu hiš in priskrbele materialno pomoč. Etiopija: Dve območji je prizadela suša, eno pa poplave. Za potrebe prizadetih so bila zagotovljena denarna sredstva. Kenija: Sredstva za pomoč so bila priskrbljena tistim, ki jih je prizadela suša. Malavi: Pomagalo se je tistim, ki živijo v begunskem taborišču Dzaleka. Nepal: Zemeljski plaz je zelo poškodoval dom ene od Prič. Dobila je začasno domovanje. Pomoč ji je nudila krajevna krščanska občina. Papua Nova Gvineja: Požigalci so požgali osem domov Prič. Poskrbelo se je za obnovo teh domov. Romunija: Nekateri Priče so v poplavi izgubili svoj dom. Poskrbelo se je, da so se domovi obnovili. Mali: Iz sosednjega Senegala so dobili sredstva, da bi se poskrbelo za tiste, ki so zaradi suše imeli slabo letino in jim je primanjkovalo hrane. Sierra Leone: Iz Francije so prišli nekateri Priče, ki so zdravniki, in nudili zdravstveno oskrbo sovernikom, ki živijo na področjih, kjer je divjala vojna. Tajska: Katastrofalne poplave so v številnih provincah povzročile ogromno škode. Skupine za pomoč so popravile in očistile 100 domov ter 6 kraljestvenih dvoran. Češka: Poplave so poškodovale kar nekaj domov Jehovovih prič na Češkem, zato so jim Priče iz sosednje Slovaške priskočili na pomoč. Šrilanka: Odpravljanje posledic cunamija je po večini končano. Sudan: Hrana, obleka, čevlji in plastične ponjave so bile poslane Jehovovim pričam, ki so zaradi nemirov v državi ostali brez strehe nad glavo. Tanzanija: V obsežni poplavi je 14 družin izgubilo svoje imetje. Tamkajšnje krščanske občine so darovale oblačila in gospodinjske pripomočke. Eno hišo so obnovili. Zimbabve: Zaradi suše je v enem delu države nastala lakota. Prizadeti so prejeli hrano in denar. Burundi: Poskrbljeno je za potrebe beguncev, tudi za njihovo zdravstveno oskrbo.

Ni nobenega odstotka dajatve, daruje se v prispevčne skrinjice. Sicer pa sem o financiranju objavila vse zgoraj.

TEMA Z NASLOVNICE Kako dolgo lahko ljudje živimo? 00:0012:54 HARRIET je umrla leta 2006 pri starosti 175 let. Seveda Harriet ni bila človek. Bila je galapaška želva in je živela v živalskem vrtu v Avstraliji. V primerjavi z nami je živela zelo dolgo. V primerjavi z drugimi živimi organizmi pa njena življenjska doba ni bila nič posebnega. Poglejmo si nekaj primerov. Za sladkovodno školjko bisernico (Margaritifera margaritifera) raziskovalci na Finskem pravijo, da lahko živi 200 let. Islandska školjka pogosto živi preko 100 let in po nekaterih podatkih lahko dočaka celo več kot 400 let. Raznovrstna drevesa, kot so dolgoživi bor, mamutovec in nekatere vrste cipres in smrek, živijo na tisoče let. Ljudje, ki na splošno veljamo za najbolj razvito obliko življenja na zemlji, pa živimo kvečjemu 80 ali 90 let – in to kljub temu, da se včasih nadpovprečno trudimo, da bi si podaljšali življenje. Kaj menite, ali je kakšnih osem desetletij največ, na kar lahko upamo? Ali pa obstaja kakšna možnost, da bi živeli veliko dlje? Veliko ljudi upa, da je ključ do dolgega življenja v rokah znanosti in zdravstvene tehnologije. Ali znanost lahko pomaga? Znanost je veliko pripomogla k napredku zdravja in zdravstvene tehnologije. »Zaradi nalezljivih bolezni in zapletov pri porodu [v Združenih državah] sedaj umre manj ljudi,« piše v reviji Scientific American. »Od leta 1960 se je smrtnost otrok, starih do treh let, zmanjšala za 75 odstotkov.« Vendar pa znanost ni imela toliko uspeha, ko je skušala podaljšati življenjsko dobo. »Staranje je celo po desetletjih raziskav še vedno večinoma zavito v tančico skrivnosti,« piše v neki drugi številki revije Scientific American. Vseeno pa »dokazi kažejo na to, da do staranja pride, ko programi v genih, ki nadzorujejo razvoj celic, nehajo pravilno delovati«. V članku nadalje piše: »Če je staranje prvenstveno problem genskih procesov, potem bi ga lahko nekega dne preprečili.« »Staranje je celo po desetletjih raziskav še vedno večinoma zavito v tančico skrivnosti.« Zato da bi našli doslej še neznane vzroke za staranje in bolezni, ki so posledica staranja, so nekateri znanstveniki začeli preiskovati nedavna spoznanja z enega od področij genetike, ki se imenuje epigenetika. Kaj je epigenetika? Žive celice vsebujejo genske informacije, ki so potrebne za nastanek novih celic. Večino teh informacij najdemo v genomu (genom je izraz, ki označuje celotno DNK v celici). V zadnjem času pa znanstveniki še bolj raziskujejo druge mehanizme v celici, imenovane epigenom, kar lahko pomeni »nad genomom«. Epigenetika je veda, ki se ukvarja z raziskovanjem teh osupljivih mehanizmov in njihovih kemičnih reakcij. Molekule, ki sestavljajo epigenom, se zelo razlikujejo od DNK. Slednja spominja na zasukano lestev oziroma dvojno vijačnico, epigenom pa je v bistvu sistem različnih molekularnih označevalcev, ki se vežejo na DNK. Kakšna je vloga epigenoma? Kakor dirigent dirigira orkestru, tako epigenom narekuje, kako se bo genetska informacija, ki je zapisana v DNK, izrazila. Ti molekularni označevalci lahko glede na potrebe celice in glede na zunanje vplive, kot so prehrana, stres in strupi, vklopijo ali pa izklopijo določene skupine genov. Nedavna odkritja glede epigenoma so sprožila pravo revolucijo na področju bioloških znanosti, saj so epigenetske mehanizme začeli povezovati z nekaterimi boleznimi in celo staranjem. »[Epigenetske mehanizme] povezujejo z različnimi boleznimi, vse od shizofrenije do revmatoidnega artritisa, od raka do kronične bolečine,« pravi Nessa Carey, raziskovalka na področju epigenetike. »Prav gotovo pa ima svojo vlogo tudi pri staranju.« Tako bodo strokovnjaki s pomočjo raziskav na področju epigenetike lahko iznašli učinkovite terapije za izboljšanje zdravja, bojevanje z boleznimi – tudi z rakom – in potemtakem tudi za podaljšanje življenjske dobe. Vendar pa na obzorju še ni videti nobenih večjih odkritij. »Še vedno smo obtičali pri starem receptu [za spopadanje s starostjo]: veliko zelenjave [in] telovadbe,« pravi Nessa Carey. Zakaj se človek tako zelo trudi, da bi podaljšal svojo življenjsko dobo? Zakaj si želimo živeti večno? V britanskem časopisu The Times so se spraševali: »Zakaj smo vsesplošno obsedeni s tem, da bi prevarali smrt, pa naj bo [z verovanjem v] nesmrtnost, vstajenje mrtvih, posmrtno življenje ali pa reinkarnacijo?« Kot bomo videli, odgovor na ta vprašanja razkrije pravi razlog za staranje. Zakaj želimo večno živeti? Ljudje se s tem vprašanjem ubadajo že na tisoče let. Ali obstaja logična in zadovoljiva razlaga – takšna, ki bi bila v soglasju z našim fizičnim ustrojem in naravno željo po tem, da bi živeli večno? Milijoni bi na to odgovorili z odločnim da! Zakaj? Ker so zadovoljiv odgovor o človeški naravi našli v Svetem pismu. Že na prvih straneh Svetega pisma piše, da se ljudje bistveno razlikujemo od drugih stvarjenj, čeprav so nam nekatere stvari skupne. V 1. Mojzesovi 1:27 na primer piše, da je Bog ljudi ustvaril po svoji podobi. V katerem smislu pa? V nas je vsadil ljubezen, čut za pravico in modrost. In ker Bog živi večno, je tudi v nas vcepil željo po večnem življenju. »Večnost je ljudem vsadil v srce in um,« piše v Pridigarju 3:11, The Amplified Bible. Fizični dokaz za to, da smo bili ljudje narejeni z namenom, da bi živeli veliko dlje, kakor živimo danes, je kapaciteta naših možganov, še posebej njihova sposobnost učenja. The Encyclopedia of the Brain and Brain Disorders pravi, da je naš dolgoročni spomin »praktično brez meja«. Zakaj imamo tolikšno kapaciteto, če pa je ne moremo izkoristiti? Iz našega ustroja se torej v grobem gledano vidi, kakšen je bil Božji prvotni namen s človeštvom. Zakaj pa se potem staramo, trpimo bolečine in na koncu umremo? Zakaj se staramo in umiramo? Prvi moški in ženska sta imela popolno telo in svobodno voljo. Na žalost sta svobodno voljo zlorabila in se uprla svojemu Stvarniku. * (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:6–11) Zaradi svoje neposlušnosti oziroma greha sta občutila močno krivdo in sram. Hkrati so na njunem telesu nastale poškodbe, ki so počasi, a neizprosno vodile v smrt. »Želo, ki povzroča smrt, je greh,« piše v 1. Korinčanom 15:56. Vsi Adamovi in Evini potomci so zaradi naravnega zakona dedovanja podedovali nepopolnost in nagnjenost h grehu oziroma k temu, kar je slabo. V Rimljanom 5:12 piše: »Kajti po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« Kaj lahko po vsem tem sklenemo? Naslednje: Skrivnosti neskončnega življenja ne bodo mogli nikoli razvozlati v laboratoriju. Škodo, ki jo je povzročil greh, lahko popravi edino Bog. Toda ali jo bo? Sveto pismo odgovarja z odločnim da! Smrt bo uničena za vedno Bog je za to, da bi odstranil greh in smrt, že veliko storil. Poslal je Jezusa Kristusa, da je dal svoje življenje za nas. Kako nam Jezusova smrt lahko koristi? Jezus se je rodil kot popoln človek in »se ni z ničimer pregrešil«. (1. Petrovo 2:22) Zaradi tega je bil upravičen do popolnega in neskončnega življenja. Kaj pa je naredil s svojim popolnim življenjem? Prostovoljno se mu je odrekel, da bi poravnal naše grehe. Da, Jezus je dal svoje življenje »kot odkupnino za mnoge«. (Matej 20:28) Kmalu bomo lahko imeli od te odkupnine popolno korist. Kako bo lahko koristila vam osebno? Poglejte si naslednje vrstice: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) »Smrt bo požrl za vedno in Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov.« (Izaija 25:8) »Zadnji sovražnik, ki bo uničen, pa bo smrt.« (1. Korinčanom 15:26) »Božji šotor je med ljudmi [. . .]. Obrisal jim bo vse solze z oči in smrti ne bo več.« (Razodetje 21:3, 4) Kako dolgo torej lahko živite? Biblija daje jasen odgovor: Ljudje lahko upamo na večno življenje. To upanje se bo izpolnilo potem, ko bo Bog z zemlje odstranil vso hudobijo. (Psalm 37:28, 29) Jezus je imel v mislih prav to dragoceno upanje, ko je človeku, pribitemu na kolu poleg sebe, dejal: »Boš z menoj v raju.« (Luka 23:43) To, da si ljudje želimo večno živeti, je povsem razumljivo in naravno. Bog nas je tako ustvaril! In to željo nam bo tudi izpolnil. (Psalm 145:16) Vendar pa moramo tudi mi nekaj storiti. Med drugim si moramo pridobiti vero v Boga. »Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji, kajti kdor se mu bliža, mora verovati, da obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga prizadevno iščejo,« piše v Hebrejcem 11:6. Takšna vera ni lahkovernost, saj temelji na razumnih in prepričljivih dokazih iz Svetega pisma. (Hebrejcem 11:1) Če bi si radi pridobili takšno vero, se prosimo pogovorite z Jehovovimi pričami v svojem kraju ali pa obiščite naše spletno mesto www.jw.org/sl. Ali lahko že danes živite bolj zdravo in dlje? V znameniti raziskavi, v kateri je sodelovalo več kot 1500 ljudi, rojenih okoli leta 1910, zdravstvena strokovnjaka Howard S. Friedman in Leslie R. Martin trdita, da k dolgemu življenju prispevata dva dejavnika – vestnost in veliko družbenih stikov. »Vestni ljudje bolj skrbijo za svoje zdravje in se izogibajo tveganim dejavnostim,« pravita Friedman in Martinova. »Manj verjetno je, da bodo kadili, prekomerno pili, zlorabljali droge ali prehitro vozili. Poleg tega je bolj verjetno, da se bodo pripeli z varnostnim pasom in da bodo upoštevali zdravnikova navodila. To ne pomeni, da se povsem ognejo tveganjem, vendar so bolj razumni pri tem, kako daleč lahko gredo.« Kaj pa lahko rečemo glede družbenih stikov? Tisti, ki so živeli dlje, so »imeli veliko [družbenih] stikov, poleg tega [. . .] so pomagali drugim«. Znanstvena dognanja so torej pregovor »Dobri umrejo prej, slabi pa kasnej’« postavila na laž, pravita prej omenjena strokovnjaka. »Na splošno gledano [. . .] slabi umrejo prej, dobrim pa gre dobro.«

Nič, ker ne dobimo in nočemo od države nobenega denarja. Financiramo se sami, kot je opisano zgoraj. Dediščina ni vezana na naše verovanje in tako se deduje po zakonu (iz staršev na otroke itd.)

Kako se financira delo Jehovovih prič? Naše oznanjevalsko delo se financira predvsem s prostovoljnimi donacijami Jehovovih prič. Na naših srečanjih ni nabirk in od članov se ne zahteva dajanje desetine. (Matej 10:7, 8) V prostorih, kjer se shajamo, so nameščene prispevčne skrinjice, in kdor želi, lahko vanje vrže prispevek. Donatorji ostanejo neimenovani. En razlog, zakaj imamo obvladljive stroške, je ta, da nimamo plačane duhovščine. Poleg tega Priče nismo plačani za evangeliziranje od vrat do vrat in naši prostori za čaščenje so skromno opremljeni. Vse donacije, ki se posredujejo podružnicam Jehovovih prič, se uporabijo za pomoč žrtvam naravnih nesreč, podpiranje naših misijonarjev in potujočih starešin, pomoč pri gradnji naših prostorov za čaščenje v državah v razvoju ter za tiskanje in odpošiljanje Svetih pisem in drugih krščanskih publikacij. Vsak se sam odloči, ali želi prispevati za plačilo lokalnih stroškov, za vsesvetovno delo ali za oboje. Vsaka krščanska občina svoje člane redno obvešča o finančnem stanju. Mladi vprašujejo: Kaj, če mi predlaga avanturo za eno noč? »Mladi se spuščajo v enodnevne avanture samo zato, da vidijo, kako daleč lahko gredo in s kolikimi lahko spijo.« (Penny)* »Fantje o tem govorijo čisto odkrito. Šopirijo se, da imajo punco in da zraven spijo še z mnogimi drugimi dekleti.« (Edward) »Tisti, ki so predlagali, da bi z njimi spala, so bili zelo direktni. Zavrnitev jih ne odbije!« (Ida) V NEKATERIH deželah govorijo o tem kot o enodnevni avanturi (angleški izraz za to je »hook up«). Drugod temu pravijo drugače. Po besedah mlade Akiko na Japonskem denimo rečejo »gremo ven«. Pravi, da »obstaja tudi izraz sefre, kar je izpeljanka iz besed ‚sex friend‘« oziroma po slovensko »prijatelj za seks«. Ikumi je pojasnila: »Prijatelji so torej samo zato, da lahko imajo drug z drugim spolne odnose.« Kakor koli se to že imenuje, gre za eno in isto stvar – za priložnostne spolne odnose brez čustvene navezanosti.* Nekateri mladi se celo hvalijo s tako imenovanimi »prijatelji za avanture«, torej z znanci, s katerimi imajo lahko spolne odnose, ne da bi se »zapletli« v trajno zvezo. »Pri enodnevnih avanturah gre za trenutno zadovoljitev,« pravi neko dekle. »Dobiš, kar želiš, potem pa odideš.« Kot kristjan bi moral ‚bežati pred nečistovanjem‘.* (1. Korinčanom 6:18) In ker to veš, se boš verjetno želel ogniti okoliščinam, ki bi te lahko spravile v težave. Vendar včasih težave pridejo k tebi. »V šoli me je že veliko fantov vprašalo, ali bi z njimi spala,« pravi Cindy. Enako se lahko zgodi na delovnem mestu. »Direktor je želel, da bi se z njim spustila v avanturo za eno noč,« pravi Margaret. »Bil je tako vztrajen, da sem morala pustiti službo!« Po drugi strani pa ne bodi presenečen, če te skušnjava vseeno nekoliko mika. »Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno,« piše v Bibliji. (Jeremija 17:9) Lourdes je ugotovila, da je to res. »Tip, ki me je vprašal, ali bi z njim spala, mi je bil res všeč,« priznava. Jane je imela podobno izkušnjo. »Moji občutki so bili zelo močni,« je zaupala. »Izustiti besedico ‚ne‘ je bila ena najtežjih stvari, kar sem jih morala kdaj storiti.« Edward, ki smo ga citirali na začetku, prav tako priznava, da ni enostavno ostati moralno čist. »Veliko punc se mi ponuja. To, da jih moram zavrniti, je najtežji boj, ki ga imam kot kristjan,« pravi. »Težko je reči ‚ne‘!« Če si se že kdaj počutil tako kakor Lourdes, Jane ali Edward, vendar si naredil to, kar je v očeh Boga Jehova prav, potem si vreden pohvale. Morda te bo potolažilo dejstvo, da se je tudi apostol Pavel moral nenehno bojevati proti svojim napačnim nagnjenjem. (Rimljanom 7:21–24) Katera biblijska načela bi moral imeti v mislih, če ti kdo predlaga avanturo za eno noč? Vedeti moraš, zakaj je to narobe Biblija obsoja zunajzakonske spolne odnose. Nečistovanje je pravzaprav tako hud greh, da tisti, ki to počnejo, »ne bodo podedovali Božjega kraljestva«. (1. Korinčanom 6:9, 10) Da ne bi podlegel skušnjavi in z nekom za eno noč pristal v postelji, moraš sam na takšno početje gledati tako kakor Jehova. Ti si moraš želeti, da ostaneš moralno čist. »Popolnoma sem prepričana, da je najboljše živeti tako, kakor želi Jehova.« (Karen iz Kanade) »Posameznik, ki je za nekaj trenutkov užitka pripravljen pozabiti na Jehovove moralne zakone, veliko izgubi.« (Vivian iz Mehike) »Ne pozabi, da si nekomu sin oziroma hči, da si mnogim prijatelj in da si del občine. Če bi podlegel skušnjavi, bi vse te ljudi razočaral!« (Peter iz Velike Britanije) Apostol Pavel je napisal: »Preverjajte, kaj je sprejemljivo Gospodu.« (Efežanom 5:10) Če boš na nečistovanje gledal tako kakor Jehova, boš lahko ‚sovražil hudo‘, čeprav bi se nepopolnemu telesu nečistovanje morda zdelo mamljivo. (Psalm 97:10) ▪ Predlagamo, da prebereš 1. Mojzesovo knjigo 39:7–9. Bodi pozoren na to, kako se je Jožef pogumno uprl spolni skušnjavi in kaj mu je pri tem pomagalo. Bodi ponosen na svoje verovanje Nič nenavadnega ni, da se mladi ponosno zavzamejo za svoje prepričanje in ga zagovarjajo. Kot kristjan imaš prednost, da braniš Božje ime, in sicer tako, da se zgledno vedeš. Ne sramuj se svojega trdnega stališča, ko gre za predzakonsko spolnost. »Že na samem začetku jasno pokaži, da se držiš moralnih načel.« (Allen iz Nemčije) »Nikar se drugim ne opravičuj zaradi svojega verovanja.« (Esther iz Nigerije) »Vrstniki ne bodo spoštovali tvojega stališča v zvezi z enodnevnimi avanturami, če jim boš recimo rekel ‚Starši mi ne dovolijo, da bi s kom hodil‘. Svojim vrstnikom bi moral pojasniti, da se ti nočeš dobivati z njimi.« (Janet iz Južnoafriške republike) »Sošolci iz srednje šole so vedeli, kdo sem in da bi bili njihovi poskusi golo zapravljanje časa.« (Vicky iz Združenih držav Amerike) To, da se trdno zavzameš za svoje verovanje, kaže, da postajaš zrel kristjan. (1. Korinčanom 14:20) ▪ Predlagamo, da prebereš Pregovore 27:11. Premisli o tem, kako lahko s svojim ravnanjem dejansko zagovarjaš najpomembnejše sporno vprašanje vseh časov – posvetitev Jehovovega imena! Bodi odločen! Pomembno je reči »ne«. Vendar se lahko zgodi, da bodo nekateri tvojo zavrnitev razumeli napačno, češ da želiš samo izpasti kot nekdo, ki ga je »težko dobiti«. »Na zavrnitev lahko gledajo kot na izziv oziroma na oviro, ki jo morajo premagati, kar jih spodbudi k temu, da te začnejo ‚loviti‘.« (Lauren iz Kanade) »Z vsem – tudi s tem, kako se oblačiš, kako in s kom govoriš ter kako se do drugih obnašaš – bi moral pokazati, da nisi zainteresiran.« (Joy iz Nigerije) »Tvoj ‚ne‘ mora biti odločen in trden.« (Daniel iz Avstralije) »Bodi močen! Nekemu fantu, ki je odkrito namigoval na spolni odnos, sem rekla: ‚Roke stran od mene!‘ in odločno odšla.« (Ellen iz Velike Britanije) »Brez ovinkarjenja povej, da nisi zainteresiran in nikoli ne boš. Pozabi na blagost!« (Jean iz Škotske) »Neki fant me je nonstop nadlegoval s povabili in obsipaval s ponižujočimi pripombami. Nazadnje sem morala biti izredno odločna. Šele takrat me je nehal nadlegovati.« (Juanita iz Mehike) »Jasno moraš povedati, da se to nikoli ne bo zgodilo. Nikoli ne sprejmi daril od fantov, ki želijo dobiti svoje. To lahko uporabijo proti tebi, češ da jim v zameno nekaj dolguješ.« (Lara iz Velike Britanije) Če si odločen, ti bo Jehova pomagal. Psalmist David je iz lastnih izkušenj o Jehovu povedal: »Z zvestovdanim ravnaš zvestovdano.« (Psalm 18:25, NW) ▪ Predlagamo, da prebereš 2. knjigo letopisov 16:9. Bodi pozoren, kako Jehova z veseljem pomaga tistim, ki mu služijo z nerazdeljenim srcem. Razmišljaj vnaprej V Bibliji piše: »Razumni vidi hudo ter se skrije.« (Pregovori 22:3) Kako se lahko ravnaš po tem nasvetu? Tako, da razmišljaš vnaprej! »Kolikor je le mogoče, se ne druži s tistimi, ki govorijo o teh stvareh.« (Naomi iz Japonske) »Ogibaj se družbe in okoliščin, ki so lahko nevarne. Poznam na primer nekatere, ki so se vdali skušnjavi, ko so bili pod vplivom alkohola.« (Isha iz Brazilije) »Ne izdaj svojih osebnih podatkov, recimo naslova ali telefonske številke.« (Diana iz Velike Britanije) »V šoli ne bodi preveč radodaren z objemi.« (Esther iz Nigerije) »Pazi, kako se oblačiš. Tvoja obleka ne bi smela biti izzivalna.« (Heidi iz Nemčije) »Če imaš dober odnos s starši in se z njimi pogovarjaš o tem problemu, ti bo to v veliko zaščito.« (Akiko iz Japonske) Preišči se, kako govoriš in se vedeš, s kom se družiš in kam zahajaš. Potem pa se vprašaj: ‚Ali se izpostavljam okoliščinam oziroma nevede pošiljam signale, ki bodo druge verjetno spodbudili, da mi bodo predlagali avanturo za eno noč?‘ ▪ Predlagamo, da prebereš 1. Mojzesovo knjigo 34:1, 2. Bodi pozoren, kakšne tragične posledice je doživela Dina zato, ker je bila na napačnem kraju. Ne pozabi, da priložnostni spolni odnosi niso nekaj nepomembnega za Boga Jehova, niti ne bi smeli biti zate. V Bibliji piše: »Noben nečistnik ali nečist človek [. . .] nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu.« (Efežanom 5:5) Če se boš postavil za to, kar je prav, boš lahko ohranil čisto vest in samospoštovanje. Mlada Carly je dejala: »Zakaj bi nekomu dopustil, da bi te ‚izkoristil‘ samo zato, da bi na hitro potešil svoje želje? Čuvaj to, za kar si se tako marljivo trudil!«

Na ta idiotizem sploh ne bom odgovarjala.

Jehovove priče nismo sekta.

Misliš, da je vse to res?

Ali se Jehovove priče ogibate svojih nekdanjih članov? Tistih, ki so se krstili in tako postali Jehovove priče, vendar drugim ne oznanjujejo več in so se morda celo nehali družiti s soverniki, se ne ogibamo. Pravzaprav se trudimo z njimi ostati v stiku in jim poskušamo ponovno vzbuditi zanimanje za duhovnost. Posameznik, ki stori resen greh, ni kar avtomatsko izobčen. Toda če kdo od krščenih Prič ravna v nasprotju s svetopisemskimi moralnimi merili in se svojih dejanj ne kesa, se bomo takšnega ogibali oziroma ga izobčili. Sveto pismo jasno pravi: »Odstranite hudobneža izmed sebe!« (1. Korinčanom 5:13) Kaj, če je mož izobčen, njegova žena in otroci pa so še vedno Jehovove priče? Verske vezi, ki so povezovale družino, se spremenijo, krvne vezi pa ostanejo. Zakonska zveza se ohrani, in družinski člani si še naprej izkazujejo normalno naklonjenost in sodelujejo v družinskih zadevah. Izobčeni posamezniki se lahko udeležijo naših verskih srečanj. Če želijo, jim lahko občinski starešine svetujejo v zvezi z duhovnostjo. Cilj je vsakemu posamezniku pomagati, da ponovno ustreza pogojem za Jehovovo pričo. Izobčeni posamezniki, ki opustijo neprimerno ravnanje in pokažejo, da si iskreno želijo živeti po svetopisemskih merilih, imajo vedno možnost ponovno postati člani krščanske občine. Vedno sprejmimo Jehovovo discipliniranje »Jehovovega discipliniranja ne zavračaj.« (PREGOVORI 3:11, NW) 1. Zakaj naj bi sprejeli Božje discipliniranje? SALOMON, kralj starodavnega Izraela, je vsem nam povedal dober razlog, zakaj naj bi sprejeli Božje discipliniranje. »Moj sin, Jehovovega discipliniranja ne zavračaj,« je rekel, »in njegovo opominjanje naj se ti ne upira. Kogar namreč Jehova ljubi, tega opominja, tako kakor oče sina, katerega ima rad.« (Pregovori 3:11, 12, NW) Da, naš nebeški Oče nas disciplinira zato, ker nas ljubi. 2. Kaj je »discipliniranje« in kako vse smo lahko disciplinirani? 2 »Discipliniranje« se nanaša na kaznovanje, opominjanje, poučevanje in vzgajanje. »Nobeno discipliniranje sprva ne prinese veselja, temveč bolečino,« je napisal apostol Pavel, »kasneje pa tistim, ki so bili tako vzgajani, prinese sad, poln miru, namreč pravičnost.« (Hebrejcem 12:11) Če bomo sprejeli Božje discipliniranje in živeli po njem, bomo lahko ravnali pravično in se tako približali svetemu Bogu Jehovu. (Psalm 99:5) Opomnjeni smo lahko po sovernikih, po tem, kar se učimo na krščanskih shodih, ter po tem, kar preučujemo v Božji Besedi in publikacijah ‚zvestega oskrbnika‘. (Luka 12:42–44) Ko smo tako opozorjeni na nekaj, v čemer bi se morali popraviti, smo lahko zares hvaležni. Kakšno discipliniranje pa morda potrebujejo tisti, ki so storili hud greh? Zakaj so nekateri izobčeni 3. Kdaj je posameznik izobčen? 3 Božji služabniki preučujejo Biblijo in krščanske publikacije. O Jehovovih merilih razpravljajo na svojih shodih, zborih in zborovanjih. Kristjani naj bi torej vedeli, kaj Jehova od njih pričakuje. Član občine je izobčen le takrat, ko hudo greši in se za to ne kesa. 4., 5. Navedite primer iz Svetega pisma, ko je bil nekdo izobčen, in pojasnite, zakaj je bila občina spodbujena, naj posameznika ponovno sprejme. 4 Poglejmo si primer iz Svetega pisma, ko je bil nekdo izobčen. Občina v Korintu je dopuščala ‚takšno nečistovanje, kakršnega ni bilo niti med narodi, namreč da je imel nekdo ženo svojega očeta‘. Pavel je Korinčane opomnil, naj ‚takšnega človeka izročijo Satanu v uničenje mesa, da bi bil duh obvarovan‘. (1. Korinčanom 5:1–5) Ko so grešnika izobčili in ga izročili Satanu, je spet postal del Hudičevega sveta. (1. Janezovo 5:19) S tem so iz občine odstranili škodljiv meseni vpliv ter v njej ohranili ‚duha‘ oziroma stališče, kakršno ima Bog. (2. Timoteju 4:22; 1. Korinčanom 5:11–13) 5 Pavel je nedolgo zatem kristjane v Korintu spodbudil, naj prestopnika ponovno sprejmejo medse. Zakaj? Zato da jih ne bi morda »ukanil Satan«, je rekel apostol. Grešnik se je očitno pokesal in začel znova živeti moralno čisto. (2. Korinčanom 2:8–11) Če Korinčani tega skesanega človeka ne bi želeli ponovno sprejeti, bi jih Satan ukanil, saj bi postali trdosrčni in neizprosni, ravno to pa bi si on želel. Skesanemu so najverjetneje kmalu ‚odpustili in ga potolažili‘. (2. Korinčanom 2:5–7) 6. Kaj se lahko doseže z izobčenjem? 6 Kaj se z izobčenjem doseže? Jehovovo sveto ime je obvarovano sramote, njegovo ljudstvo pa ostane na dobrem glasu. (1. Petrovo 1:14–16) Občina s tem, da odstrani neskesanega prestopnika, podpre Božja merila in ostane duhovno čista. Poleg tega lahko ta ukrep neskesanega posameznika navede na to, da se zave resnosti storjenega greha. Zakaj je apostol Pavel Korinčanom poslal navodila glede izobčenja? Kesanje zadeve povsem spremeni 7. Kako se je David počutil takrat, ko ni priznal svojih grehov? 7 Večina tistih, ki storijo kak hud greh, se iskreno pokesa in ni izobčena. Seveda se nekaterim ni tako enostavno resnično pokesati. Premislimo o izraelskem kralju Davidu, ki je spesnil 32. psalm. Ta pesem odkriva, da David nekaj časa ni priznal hudih grehov, ki jih je storil najbrž v zvezi z Batsebo. Zaradi teh grehov je tako zelo trpel, da mu je to izpilo vso življenjsko energijo, prav kakor poletna vročina drevesu posrka sok. Prenašal je tako telesne kot duševne bolečine, toda ko se je ‚izpovedal svojih prestopkov‘, mu je Jehova odpustil. (Psalm 32:3–5) David je nato zapel: »Blagor človeku, ki mu GOSPOD ne všteva krivice.« (Psalm 32:1, 2) Kako dobro se je počutil, ko se ga je Bog usmilil! 8., 9. Kako izobčen posameznik pokaže, da se kesa, in kako pomembno je kesanje pri tem, da bi bil ponovno sprejet? 8 Jasno je torej, da se mora grešnik pokesati, če želi doseči usmiljenje. Vendar kesanje ne pomeni tega, da človeka spremlja občutek sramu ali pa se boji, da ga bodo razkrili. »Pokesati se« pomeni, da si posameznik »pridobi drugačen pogled« na slabo ravnanje, ker obžaluje, kar je storil. Skesan človek ima ‚potrto in pobito srce‘ ter želi ‚popraviti krivico‘, če je to le mogoče. (Psalm 51:17; 2. Korinčanom 7:11) 9 Kesanje ima pri tem, da je posameznik znova sprejet v krščansko občino, zelo pomembno vlogo. Izobčeni ni kar samodejno sprejet po nekem določenem obdobju. Preden se to lahko zgodi, se mora v svojem srcu zelo spremeniti. Zavedati se mora, kako resen je njegov greh ter kakšno sramoto je nakopal Jehovu in občini. Grešnik se mora pokesati, iskreno moliti za odpuščanje in se podrediti Božjim pravičnim zahtevam. Ko prosi za to, da bi bil ponovno sprejet, naj bi očitno kazal, da se je pokesal in da opravlja »dela, ki sodijo h kesanju«. (Apostolska dela 26:20) Zakaj priznati prestopek? 10., 11. Zakaj naj svojega greha ne bi skušali kratko malo prikriti? 10 Nekateri, ki so grešili, morda razmišljajo: ‚Če komu povem za svoj greh, potem bom mogoče moral odgovarjati na neprijetna vprašanja in bom morda izobčen. Če pa ga zadržim zase, se bom vsemu temu ognil in nihče v občini ne bo zanj nikoli izvedel.‘ Ti posamezniki ob takšnem razmišljanju spregledajo nekatere pomembne dejavnike. Katere? 11 Jehova je »poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh«. Vseeno pa svoje ljudstvo tudi »primerno« opominja. (2. Mojzesova 34:6, 7; Jeremija 30:11) Kako bi se vas Bog sploh lahko usmilil, če bi hudo grešili, pa bi to morda skušali prikriti? Jehova bi za ta prestopek vedel in ga ne bi kratko malo spregledal. (Pregovori 15:3; Habakuk 1:13) 12., 13. Kakšne so lahko posledice, če posameznik skuša prestopek skriti? 12 Če ste storili hud greh, si boste lahko s tem, da ga priznate, znova pridobili čisto vest. (1. Timoteju 1:18–20) Če pa ga ne priznate, bo vaša vest omadeževana, zaradi česar se lahko zgodi, da boste še bolj grešili. Zapomnite si, da niste grešili samo proti človeku ali občini. Grešili ste proti Bogu. Psalmist je zapel: »GOSPOD je v svojem svetem templju, GOSPOD ima svoj prestol v nebesih; njegove oči gledajo, njegov pogled preizkuša človeške otroke. GOSPOD preizkuša pravičnega in krivičnega.« (Psalm 11:4, 5, SSP) 13 Jehova ne bo blagoslovil nikogar, ki skriva hud greh in skuša ostati v čisti krščanski občini. (Jakob 4:6) Če ste torej kaj zagrešili in želite delati to, kar je prav, se nikar ne obotavljajte greha iskreno priznati. Drugače boste imeli slabo vest, še posebej kadar boste prebrali ali pa slišali nasvet v zvezi s takšnimi resnimi zadevami. Kaj, če vam Jehova ne bi več dajal svojega duha, kakor je to storil s kraljem Savlom? (1. Samuelova 16:14) Če ne bi imeli več Božjega duha, bi utegnili še huje grešiti. Zaupajte svojim zvestim bratom 14. Zakaj naj bi prestopnik upošteval nasvet iz Jakoba 5:14, 15? 14 Kaj bi potemtakem skesani prestopnik moral storiti? »Naj k sebi pokliče občinske starešine, in ti naj molijo zanj ter ga v Jehovovem imenu namažejo z oljem. Molitev, izrečena v veri, bo bolnega ozdravila in Jehova ga bo dvignil.« (Jakob 5:14, 15) To, da posameznik pristopi k starešinam, je eden od načinov, da ‚rodi sad, ki sodi h kesanju‘. (Matej 3:8) Ti zvesti in ljubeči možje bodo ‚molili zanj ter ga v Jehovovem imenu namazali z oljem‘. Njihov na Bibliji temelječ nasvet bo na vsakogar, ki se resnično kesa, deloval tako blažilno kakor balzam. (Jeremija 8:22) 15., 16. Kako krščanski starešine posnemajo Boga, čigar zgled je napisan v Ezekielu 34:15, 16? 15 Naš Pastir Jehova nam je dal zares ljubeč zgled, ko je leta 537 pr. n. št. Jude rešil iz babilonskega ujetništva in ko je leta 1919 n. št. osvobodil duhovni Izrael iz ‚Babilona Velikega‘. (Razodetje 17:3–5; Galačanom 6:16) S tem je izpolnil svojo obljubo: »Jaz sam bom pasel ovce svoje in jaz jih vodil počivat [. . .]. Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam.« (Ezekiel 34:15, 16) 16 Jehova je svoje simbolične ovce pasel, jih varno vodil počivat in poiskal izgubljene. Podobno tudi krščanski pastirji skrbijo za to, da je Božja čreda duhovno dobro nahranjena in zaščitena. Starešine poiščejo ovce, ki so odtavale iz občine. Enako kakor Bog ‚obveže ranjene‘, tudi nadzorniki ‚obvežejo‘ ovce, ki so ranjene zaradi besed drugih ali zaradi lastnih dejanj. In tako kakor Bog ‚pokrepča bolne‘, tako starešine pomagajo tistim, ki so duhovno bolni, morda zato, ker so storili kak prestopek. Kako pastirji pomagajo 17. Zakaj naj se ne bi obotavljali pri starešinah poiskati duhovno pomoč? 17 Starešine z veseljem ravnajo po naslednjem nasvetu: »Do drugih bodite usmiljeni s strahom.« (Juda 23) Nekateri kristjani so hudo grešili, s tem da so se zapletli v spolno nemoralo. Vendar če se resnično kesajo, lahko pričakujejo, da bodo starešine, ki jim želijo duhovno pomagati, z njimi ravnali usmiljeno in ljubeče. Pavel je o takšnih možeh, med katere je spadal tudi sam, rekel: »Mi nismo gospodarji vaše vere, temveč smo sodelavci za vašo radost.« (2. Korinčanom 1:24) Zato se nikoli ne obotavljajte pri njih poiskati duhovno pomoč. 18. Kako starešine ravnajo s soverniki, ki so zašli s poti? 18 Zakaj lahko starešinam zaupate, četudi ste hudo grešili? Ker so predvsem pastirji Božje črede. (1. Petrovo 5:1–4) Noben ljubeč pastir ne tepe ubogljivega, meketajočega jagnjeta, ker se je poškodovalo. Zato starešin pri sovernikih, ki so zašli s poti, ne zanima to, kako bi jih zaradi prestopka kaznovali, temveč se osredinjajo na sam greh in na to, kako bi jim duhovno pomagali, če je to mogoče. (Jakob 5:13–20) Starešine morajo soditi pravično in ‚s čredo ravnati nežno‘. (Apostolska dela 20:29, 30; Izaija 32:1, 2) Kakor vsi drugi kristjani naj bi ‚stregli pravici, ljubili usmiljenje in ponižno hodili z Bogom‘. (Miha 6:8) Te lastnosti so nadvse pomembne, kadar sprejemajo odločitve, pri katerih gre za življenje ‚ovc [Jehovove] paše‘ in za njihovo sveto službo. (Psalm 100:3) Krščanski starešine tako kakor pastirji v starih časih ‚obvežejo‘ Božje ovce, ki so ranjene 19. Kakšno stališče imajo krščanski starešine, ko skušajo posameznika naravnati? 19 Krščanski starešine so postavljeni po svetem duhu in se trudijo, da bi jih ta tudi vodil. Če kdo »stori kaj napačnega, preden se tega zave« – to pa je storil, ker ni bil oprezen – ga duhovni možje skušajo »naravnati v duhu blagosti«. (Galačanom 6:1; Apostolska dela 20:28) Starešine so pri tem, ko si prizadevajo popraviti njegovo mišljenje, blagi, a hkrati odločno zagovarjajo Božja merila, tako kakor obziren zdravnik zlomljeno kost naravna previdno, da ne bi po nepotrebnem zadajal bolečine, hkrati pa vseeno skuša težavo odpraviti. (Kološanom 3:12) Starešine se pri presojanju tega, ali bo prestopniku odpuščeno, zatekajo k molitvi in Svetemu pismu, zato njihova odločitev o zadevi odseva Božje gledišče. (Matej 18:18) 20. Kdaj bo morda treba občino obvestiti o tem, da je bil posameznik pokaran? 20 Če se je o grehu razvedelo daleč naokoli ali pa se bo o njem nedvomno še izvedelo, bo najbrž primerno občino obvestiti o tem, da je bil posameznik pokaran, zato da bi se obvarovalo njeno dobro ime. Občina bo prejela obvestilo tudi takrat, ko o zadevi mora biti obveščena. Posameznika, ki je bil sodno pokaran ter duhovno okreva, lahko primerjamo s človekom, ki okreva po telesni poškodbi in začasno ne more biti tako dejaven kot sicer. Skesanemu bo najbrž koristilo, da bo na shodih nekaj časa raje poslušal kakor pa komentiral. Starešine lahko koga prosijo, naj z njim preučuje Biblijo in mu s tem na področjih, na katerih je šibak, pomaga, da se izboljša in tako znova postane ‚zdrav v veri‘. (Titu 2:2) Vse to storijo iz ljubezni, ne pa zato, da bi prestopnika kaznovali. 21. Kako se lahko rešujejo nekateri primeri napačnega ravnanja? 21 Starešine lahko duhovno pomagajo na različne načine. Denimo da je brat, ki je imel v preteklosti težave z alkoholom, enkrat ali dvakrat, ko je bil sam doma, preveč popil. Ali pa je kak posameznik, ki je že pred leti opustil kajenje, v trenutku šibkosti ob eni ali dveh priložnostih na samem prižgal cigareto. Čeprav je molil in verjame, da mu je Bog odpustil, bi moral poiskati pomoč pri starešinah, zato da mu takšno grešno ravnanje ne bi prešlo v navado. Pri tem mu lahko pomagata en ali dva starešina. Vendar bosta o zadevi obvestila predsedujočega nadzornika, saj so lahko z njo povezani še drugi dejavniki. Še naprej sprejemajte Božje discipliniranje 22., 23. Zakaj naj bi še naprej sprejemali Božje discipliniranje? 22 Vsak kristjan, ki želi, da mu je Jehova naklonjen, mora biti pozoren na Njegovo discipliniranje. (1. Timoteju 5:20) Zato si vzemite k srcu vsakršen opomin, ki ga zasledite med preučevanjem Svetega pisma in krščanskih publikacij, ali pa nasvet, ki ga slišite na shodih, zborih in zborovanjih Jehovovega ljudstva. Še naprej bodite pozorni na to, da izpolnjujete Jehovovo voljo. Tako vam bo Božje discipliniranje pomagalo vzdrževati duhovni obrambni zid, ki vas bo varoval pred grehom. 23 To, da sprejemate Božje discipliniranje, vam bo pomagalo ostajati v Božji ljubezni. Resda so bili nekateri izobčeni iz krščanske občine, vendar ni treba, da se to zgodi tudi vam, če le ‚čuvate svoje srce‘ in ‚živite kot modri‘. (Pregovori 4:23; Efežanom 5:15) Če pa ste trenutno izobčeni, zakaj ne bi storili potrebnih korakov, da bi bili ponovno sprejeti? Bog želi, da bi ga vsi, ki so se mu posvetili, častili zvesto in z »radostnim srcem«. (5. Mojzesova 28:47) To boste lahko počeli vso večnost, če boste le vedno sprejeli Jehovovo discipliniranje. (Psalm 100:2)

To ni nič res. To delajo odpadniki, ki jih je obsedel Hudič.

Jezus je tik pred svojo smrtjo rekel: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matej 24:14) Toda kako bo oznanjevanje po vsem svetu opravljeno? S posnemanjem vzorca, ki ga je dal Jezus, ko je bil na zemlji. (Luka 8:1) Do ljudi skušamo priti na njihovem domu. Jezus je učil svoje učence oznanjevati dobro novico po hišah. (Matej 10:11–13; Apostolska dela 5:42; 20:20) Tem evangelizatorjem iz prvega stoletja so bila dodeljena določena področja, na katerih so oznanjevali. (Matej 10:5, 6; 2. Korinčanom 10:13) Tudi danes je oznanjevanje dobro organizirano, tako da ima vsaka občina dodeljeno področje, ki naj bi ga obdelala. Zaradi tega lahko ravnamo skladno z Jezusovo zapovedjo, da naj ljudem oznanjujemo in temeljito pričujemo. (Apostolska dela 10:42) Prizadevamo si priti v stik z ljudmi povsod, kjer je to mogoče. Jezus je tudi dal zgled, ko je oznanjeval ljudem na javnih mestih, kot denimo na obrežjih ali pri vodnjakih. (Marko 4:1; Janez 4:5–15) Tudi mi se pogovarjamo z ljudmi o Svetem pismu, kjer koli se lahko – na ulici, v poslovnih prostorih, v parkih ali po telefonu. Ob primerni priložnosti prav tako oznanjujemo svojim sosedom, sodelavcem, sošolcem in sorodnikom. Ves ta trud je milijonom ljudi po vsej zemlji omogočil, da so slišali »dobro novico o rešitvi«. (Psalm 96:2) Ali se lahko spomnite koga, ki bi mu radi povedali dobro novico o Božjem kraljestvu, in kaj ta novica pomeni za njegovo prihodnost? Nikar tega sporočila o upanju ne zadržite zase. Čimprej ga povejte drugim! Katero »dobro novico« je treba razglasiti? Kako Jehovove priče posnemajo Jezusov vzorec oznanjevanja? SPOZNAJTE ŠE VEČ Svojega biblijskega učitelja prosite, naj vam pokaže, kako bi lahko komu od svojih znancev taktno povedali nekaj o tem, kar ste se naučili iz Svetega pisma.

Kako je organizirano naše oznanjevanje Kraljestva? Jezus je tik pred svojo smrtjo rekel: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matej 24:14) Toda kako bo oznanjevanje po vsem svetu opravljeno? S posnemanjem vzorca, ki ga je dal Jezus, ko je bil na zemlji. (Luka 8:1) Do ljudi skušamo priti na njihovem domu. Jezus je učil svoje učence oznanjevati dobro novico po hišah. (Matej 10:11–13; Apostolska dela 5:42; 20:20) Tem evangelizatorjem iz prvega stoletja so bila dodeljena določena področja, na katerih so oznanjevali. (Matej 10:5, 6; 2. Korinčanom 10:13) Tudi danes je oznanjevanje dobro organizirano, tako da ima vsaka občina dodeljeno področje, ki naj bi ga obdelala. Zaradi tega lahko ravnamo skladno z Jezusovo zapovedjo, da naj ljudem oznanjujemo in temeljito pričujemo. (Apostolska dela 10:42) Prizadevamo si priti v stik z ljudmi povsod, kjer je to mogoče. Jezus je tudi dal zgled, ko je oznanjeval ljudem na javnih mestih, kot denimo na obrežjih ali pri vodnjakih. (Marko 4:1; Janez 4:5–15) Tudi mi se pogovarjamo z ljudmi o Svetem pismu, kjer koli se lahko – na ulici, v poslovnih prostorih, v parkih ali po telefonu. Ob primerni priložnosti prav tako oznanjujemo svojim sosedom, sodelavcem, sošolcem in sorodnikom. Ves ta trud je milijonom ljudi po vsej zemlji omogočil, da so slišali »dobro novico o rešitvi«. (Psalm 96:2) Ali se lahko spomnite koga, ki bi mu radi povedali dobro novico o Božjem kraljestvu, in kaj ta novica pomeni za njegovo prihodnost? Nikar tega sporočila o upanju ne zadržite zase. Čimprej ga povejte drugim! Katero »dobro novico« je treba razglasiti? Kako Jehovove priče posnemajo Jezusov vzorec oznanjevanja? SPOZNAJTE ŠE VEČ Svojega biblijskega učitelja prosite, naj vam pokaže, kako bi lahko komu od svojih znancev taktno povedali nekaj o tem, kar ste se naučili iz Svetega pisma.

Ti si pa zelo žaljiv in nestrpen.

Pornografija – neškodljiva zabava ali strup? Svet je danes preplavljen s pornografijo. * Lahko jo najdemo v oglasih, svetu mode, filmih, glasbi, revijah, na televiziji, v videoigrah, na pametnih telefonih, spletnih straneh in sedaj tudi na spletnih mestih za skupno rabo fotografij. Videti je, da je pornografija pomembna značilnost današnje pop kulture. Pornografijo gleda več ljudi, na več krajih, in to več kakor kdaj prej v zgodovini. (Glej okvir »Nekaj podatkov o pornografiji«.) Poleg tega se tudi sama pornografija spreminja. Profesorica Gail Dines je napisala: »Prizori so postali tako ekstremni, da to, kar je včasih veljalo za trdo pornografijo, sedaj velja za običajno.« Kaj pa vi mislite o teh trendih? Ali je pornografija za vas neškodljivo razvedrilo, smrtonosni strup ali pa nekaj vmes? Jezus je dejal: »Vsako dobro drevo daje dober sad, vsako ničvredno drevo pa ničvreden sad.« (Matej 7:17) Kakšen sad pa daje pornografija? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, si poglejmo nekaj temeljnih dejstev o pornografiji. Kako pornografija vpliva na posameznika? KAJ PRAVIJO STROKOVNJAKI: Pornografija je zelo zasvojljiva, zato jo nekateri raziskovalci in terapevti primerjajo s crackom, derivatom kokaina. Gašper *, ki je bil zasvojen z internetno pornografijo, se spominja: »Nikakor se ji nisem mogel upreti. Počutil sem se, kakor da sem v transu. Dobesedno tresel sem se in imel glavobole. Močno sem si prizadeval, da bi nehal, toda trajalo je več let, preden mi je uspelo.« Ljudje, ki se predajajo pornografiji, to velikokrat počnejo skrivaj. So skrivnostni in neiskreni. Nič nenavadnega torej ni, da so mnogi osamljeni, da jih je sram, imajo občutke tesnobe, so depresivni in jezni. Včasih imajo celo samomorilska nagnjenja. »Bil sem obupan in ukvarjal sem se samo še s seboj,« pravi Sergej, ki si je skoraj vsak dan na mobilni telefon prenesel pornografsko vsebino. »Počutil sem se ničvrednega, krivega, samega in ujetega. Bilo me je preveč sram in preveč strah, da bi poiskal pomoč.« Na človeka lahko slabo vpliva že bežen ali nenameren stik s pornografijo. Doktorica Judith Reisman, vodilna raziskovalka na področju pornografije, je pred ameriško senatno komisijo povedala: »Vizualne pornografske podobe se vtisnejo v možgane in jih spremenijo, s tem da v hipu, ne da bi človek lahko vplival na to, ustvarijo v spominu trajne biokemične sledi, ki jih je težko ali celo nemogoče izbrisati.« Devetnajstletna Susan, ki je bila izpostavljena pornografskim spletnim vsebinam, pripoveduje: »Te podobe so se mi zarezale v um. Pojavijo se nepričakovano. Zdi se mi, da jih nikoli ne bom mogla povsem izbrisati.« SKLEP: Pornografija zasužnji in prinese veliko gorja. (2. Petrovo 2:19) Kako pornografija vpliva na družino? KAJ PRAVIJO STROKOVNJAKI: »Pornografija razdira partnerske zveze in družine.« (The Porn Trap, napisala Wendy in Larry Maltz) Pornografija deluje razdiralno na zakone in družine, s tem da: Spodkopava zaupanje, intimnost in ljubezen med zakoncema. (Pregovori 2:12–17) Spodbuja sebičnost, čustveno ravnodušnost in nezadovoljstvo z zakoncem. (Efežanom 5:28, 29) Neti škodljive spolne fantazije in poželenje. (2. Petrovo 2:14) Posameznika spodbuja k temu, da partnerja sili v poniževalne spolne prakse. (Efežanom 5:3, 4) Spodbuja čustveno in fizično nezvestobo. (Matej 5:28) Sveto pismo spodbuja poročene pare, naj ne ravnajo zvijačno drug z drugim. (Malahija 2:16) Nezvestoba je izdajstvo, ki lahko uniči zakon in pripelje do razveze. Takšen razpad družine pa škoduje otrokom. Pornografija pa lahko otrokom škoduje še bolj neposredno. Prej omenjeni Gašper pripoveduje: »Ko sem imel okoli deset let, sem med igranjem skrivalnic po naključju našel očetove pornografske revije. Na skrivaj sem jih začel gledati, ne da bi razumel, zakaj me takšne slike sploh privlačijo. Tako sem se znašel v začaranem krogu, iz katerega nisem mogel izstopiti, vse dokler nisem odrasel.« Raziskave so pokazale, da pornografija lahko vpliva na mladostnike tako, da že zelo zgodaj postanejo spolno aktivni, velikokrat pa tudi promiskuitetni, spolno nasilni ter čustveno in psihično nestabilni. SKLEP: Pornografija zastrupi medsebojne odnose ter prinese srčno bolečino in gorje. (Pregovori 6:27) Kaj o pornografiji pravi Sveto pismo? V BOŽJI BESEDI PIŠE: »Zato zatrite nagnjenja, ki se kažejo v vaših [. . .] telesih: nečistovanje, nečistost, spolno poželenje, škodljive želje in lakomnost, ki je malikovanje.« (Kološanom 3:5) Preprosto povedano, Bog Jehova * sovraži pornografijo. To pa ne zato, ker bi imel kaj proti spolnosti. Ravno on nas je namreč ustvaril z zmožnostjo, da imamo spolne odnose, to pa zato, da bi zakonca lahko zadovoljila potrebe drug drugega, se čustveno zbližala in sodelovala pri osupljivem nastanku novega življenja. (Jakob 1:17) Zakaj lahko potem trdimo, da ima Jehova tako močan odpor do pornografije? Poglejmo si nekaj razlogov. Zaveda se, da pornografija ljudem uniči življenje. (Efežanom 4:17–19) Ima nas rad in nas želi obvarovati gorja. (Izaija 48:17, 18) Jehova želi zaščititi zakonsko zvezo in družino. (Matej 19:4–6) Želi, da smo moralno čisti in da spoštujemo pravice drugih. (1. Tesaloničanom 4:3–6) Želi, da spoštujemo svoje razmnoževalne sposobnosti in jih uporabljamo častno. (Hebrejcem 13:4) Jehova ve, da se v pornografiji zrcali izprijen, sebičen, satanističen pogled na spolnost. (1. Mojzesova 6:2; Juda 6, 7) SKLEP: Pornografija poškoduje posameznikov odnos z Bogom. (Rimljanom 1:24) Jehova je zelo sočuten do tistih, ki se želijo rešiti iz krempljev pornografije. V Svetem pismu piše: »Jehova je usmiljen in milostljiv, počasen za jezo in poln srčne dobrotljivosti. Kajti dobro ve, iz česa smo narejeni, spominja se, da smo prah.« (Psalm 103:8, 14) Ponižne vabi, naj se obrnejo nanj, da bodo takrat, ko bodo »potrebovali pomoč, deležni usmiljenja in nezaslužene dobrotljivosti«. (Hebrejcem 4:16; glej nekaj napotkov pod naslovom »Kako se osvoboditi okovov pornografije«.) Božjo pomoč so sprejeli že nešteti posamezniki. Ali je učinkovita? Razmislite o tem, kaj pravi Sveto pismo o nekaterih, ki so se otresli slabih navad: »Bog vas je umil, posvetil in razglasil za pravične v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa in s svojim duhom.« (1. Korinčanom 6:11) Takšni se pridružujejo besedam apostola Pavla, ki je rekel: »Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13) Susan, ki je premagala odvisnost od pornografije, pravi: »Edini, ki ti lahko pomaga priti nazaj na pravo pot, je Jehova. Če poiščeš njegovo pomoč in vodstvo, lahko postaneš čist v njegovih očeh. Ne bo te razočaral.« Kako se osvoboditi okovov pornografije Ali poznate koga, ki se skuša rešiti odvisnosti od pornografije? Preberite, kaj je mnogim pomagalo, da so se osvobodili te odvisnosti. 1. Molitev k Bogu. »Človeku je takrat, ko se bori z odvisnostjo od pornografije, v največjo pomoč to, da se obrača v molitvi na Jehova.« (Franz) Jehova lahko s svojim svetim duhom v posamezniku vzbudi željo po tem, da bi stvari spremenil, in ga nato spodbudi, da ukrepa. (Filipljanom 2:13) Če se mu človek pusti voditi, lažje premaga škodljive »strasti in želje«. (Galačanom 5:16, 24) 2. Pomoč drugih. »Zasvojenosti s pornografijo se tako sramuješ in jo tako skrivaš, da zelo težko prosiš za pomoč. Misliš si, da jo lahko sam premagaš. Ampak to ni res. Lahko jo premagaš samo s pomočjo drugih. Zato sem pogoltnil svoj ponos in se izpovedal ženi. Poleg tega sem poiskal pomoč zaupnega prijatelja. To je bila najtežja stvar v mojem življenju, a sem dobil pomoč, ki sem jo potreboval.« (Joši) Tisti, ki je odvisen od pornografije, mora biti pogumen in odločen, da se zaupa drugim. Vendar je zelo pomembno, da to stori, saj bo tako lažje premagal odvisnost in znova vzpostavil dobre odnose s svojimi ljubljenimi. Prej omenjena Susan pravi: »Ko sem to storila, sem občutila veliko olajšanje. Resda so bili ti trenutki boleči, vendar mi je to prineslo notranji mir in čisto vest.« (Jakob 5:16) 3. Zavedanje lastnih slabosti. Človek, ki bi se rad rešil odvisnosti od pornografije, bi moral razmisliti o tem, katere okoliščine, misli ali čustva pri njem sprožijo napačne želje. Se mu to zgodi takrat, ko brska po spletu? Gleda televizijo pozno v noč? Bere revije? Je na plaži? Ko je lačen, jezen, osamljen ali utrujen? »Skušajte ugotoviti, kaj v vas sproža napačno željo, in se tega ogibajte kot kuge,« pravi Sven. Jezus je rekel: »Če te torej desno oko navaja na greh, ga iztakni in vrzi od sebe.« (Matej 5:29) »Kadar se zalotim, da poželjivo strmim v žensko, takoj molim k Jehovu in se prisilim, da odvrnem svoj pogled,« pravi Franz. Zvesti biblijski očak Job je rekel: »Prisegel sem si, da ne bom nikoli poželjivo gledal dekleta.« (Job 31:1, Today’s English Version) 4. Boljši odnos z Bogom. »Zapolnite svoj um s krepostnimi mislimi in svoje življenje z duhovnimi dejavnostmi,« je še dodal Franz. V Svetem pismu piše: »Kar je resnično, kar je vredno tehtnega premisleka, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je na dobrem glasu, kar je krepostno in hvalevredno, o tem premišljujte. [. . .] In Bog miru bo z vami.« (Filipljanom 4:8, 9) NEKAJ PODATKOV O PORNOGRAFIJI VSAKO SEKUNDO: Približno 30.000 posameznikov gleda pornografske spletne strani. VSAKO MINUTO: Uporabniki interneta pošljejo več kot 1,7 MILIJONA elektronskih sporočil s pornografsko vsebino. VSAKO URO: Objavijo v Združenih državah povprečno DVA videoposnetka s trdo pornografijo. VSAK DAN: Si samo v Združenih državah sposodijo povprečno DVA MILIJONA pornografskih filmov. VSAK MESEC: V Združenih državah gleda pornografijo približno 9 od 10 mladih moških in 3 od 10 mladih žensk.

BIBLIJA SPREMINJA ŽIVLJENJA »Želela sta, da sam ugotovim, kaj je resnica« Pripoveduje Luis Alifonso LETO ROJSTVA: 1982 DRŽAVA ROJSTVA: DOMINIKANSKA REPUBLIKA PRETEKLOST: VZGOJEN KOT MORMON MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodil sem se v mestu Santo Domingo v Dominikanski republiki kot zadnji od štirih otrok. Moja starša sta bila zelo izobražena in hotela sta, da bi bili njuni otroci med odraščanjem izpostavljeni pozitivnemu vplivu poštenih ljudi. Štiri leta pred mojim rojstvom sta srečala mormonske misijonarje. Nanju je naredilo velik vtis to, da so bili ti mladi moški urejeni in olikani, zato sta se kmalu zatem odločila, da se bo naša družina, kot ena prvih v Dominikanski republiki, pridružila Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni oziroma Mormonski cerkvi. Med odraščanjem sem užival v družabnih dejavnostih v Cerkvi in cenil, da v njej zelo poudarjajo družinsko življenje in moralne vrednote. Ponosen sem bil na to, da sem mormon, in za cilj sem si postavil misijonarjenje. Ko sem bil star 18 let, se je naša družina preselila v Združene države, zato da bi se lahko tam nadalje izobraževal. Čez kakšno leto sta k nam na Florido prišla na obisk moja teta in stric, ki sta Jehovovi priči. Povabila sta nas, naj gremo z njima na svetopisemsko zborovanje. Čisto sem bil prevzet nad tem, da so vsi okoli mene iskali stavke v svojem izvodu Svetega pisma in si delali zapiske. Zato sem zaprosil za pisalo in papir in si tudi sam začel zapisovati to, kar sem slišal. Po zborovanju sta mi teta in stric dejala, da mi lahko glede na to, da bi rad postal misijonar, pomagata izvedeti kaj o Svetem pismu. Strinjal sem se, saj sem do takrat imel več stika z Mormonovo knjigo kakor pa s Svetim pismom. KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Teta in stric sta me med našimi biblijskimi razpravami po telefonu vedno spodbujala, naj svoje verovanje primerjam z biblijskimi nauki. Želela sta, da sam ugotovim, kaj je resnica. Pri mormonski veri sem veliko zamisli enostavno sprejel, ne da bi mi bilo povsem jasno, ali so v skladu s Svetim pismom ali ne. Teta mi je poslala Prebudite se!, 8. november 1995, revijo Jehovovih prič, v kateri je bilo nekaj informacij o mormonski veri. * Presenečen sem ugotovil, da veliko mormonskih naukov sploh nisem poznal. Zato sem temeljito preiskal uradno spletno mesto mormonov in skušal ugotoviti, ali je to, kar piše v Prebudite se!, res. Izkazalo se je, da je, in nadaljnjo potrditev za to sem dobil, ko sem obiskal mormonske muzeje v zvezni državi Utah. Od nekdaj sem bil prepričan, da se Mormonova knjiga in Sveto pismo skladata. Toda ko sem začel temeljiteje brati Sveto pismo, sem opazil nasprotja med mormonskimi nauki in svetopisemskimi izjavami. V svetopisemski knjigi Ezekiel 18:4 na primer piše, da duša umre. V Mormonovi knjigi, v Almi 42:9, pa piše: »Duša ne more umreti.« Poleg protislovij v naukih me je begalo tudi to, da mormoni učijo nacionalistične zamisli. Učili so nas denimo, da je bil edenski vrt v Jackson Countyju, v ameriški zvezni državi Misuri. Poleg tega cerkveni preroki pravijo, da bo takrat, ko bo »vladalo Božje kraljestvo, zastava Združenih držav Amerike neomadeževana ponosno plapolala na drogu svobode in enakopravnosti«. Spraševal sem se, kaj se bo takrat zgodilo z mojo domovino oziroma z drugimi državami po svetu. To sem nekega večera omenil mlademu mormonu, ki se je šolal za misijonarja in me je poklical po telefonu. Brez ovinkov sem ga vprašal, ali bi se bil pripravljen bojevati proti drugim mormonom, če bi bila njegova država v vojni z njihovo. Presenečen sem bil, ko mi je odgovoril pritrdilno! Še temeljiteje sem začel preiskovati nauke svoje vere in se posvetoval z voditelji v Mormonski cerkvi. Dejali so mi, da so odgovori na moja vprašanja zaviti v skrivnost, ki bo razkrita takrat, ko bo zasijala močnejša luč. Razočaran nad njihovo razlago sem se temeljito preiskal, da bi ugotovil, zakaj si želim postati mormonski misijonar. Dojel sem, da zato, ker bi rad pomagal ljudem. Privlačil me je tudi položaj v družbi, ki bi ga ta dejavnost prinesla s seboj. Kar pa se tiče Boga, o njem pravzaprav nisem vedel kaj dosti. Čeprav sem Biblijo v preteklosti velikokrat bral, je v resnici nisem cenil. Niti sanjalo se mi ni, kaj je Božji namen z zemljo in človeštvom. KAKO MI JE TO KORISTILO: Med preučevanjem Svetega pisma z Jehovovimi pričami sem med drugim spoznal, kako je Bogu ime, kaj se s človekom zgodi po smrti in kakšna je Jezusova vloga v izpolnitvi Božjega namena. Končno sem se s to čudovito knjigo bolje seznanil in sem drugim z užitkom pripovedoval o tem, kar sem se naučil. Od nekdaj sem vedel, da Bog obstaja, sedaj pa sem se lahko z njim v molitvi pogovarjal kot s svojim najboljšim prijateljem. Dvanajstega julija 2004 sem se krstil in tako postal Jehovova priča, šest mesecev kasneje pa sem začel večino svojega časa posvečati poučevanju drugih o Svetem pismu. Pet let sem delal na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Zelo sem užival v tem, da sem lahko pomagal pri izdelavi biblij in biblijske literature, od česar imajo korist milijoni po vsem svetu. Še vedno pa uživam v tem, da drugim pomagam spoznavati Boga.

Jehovove priče nismo sekta, ker smo kristjani.

To je delo oznanjevanja preko interneta.

Ko se Božja volja godi na zemlji JEZUS je lahko svoje učence učil moliti »Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji« zato, ker je pred tem živel v nebesih s svojim Očetom. (Matevž 6:10; Janez 1:18; 3:13; 8:42) V predčloveškem obstoju je nekoč že izkusil, da je bilo vse, kar se je dogajalo v nebesih in na zemlji, skladno z Božjo voljo. To je bil radosten čas; delo je bilo opravljeno in vladalo je zadovoljstvo. (Pregovori 8:27–31) Prvo, kar je Bog ustvaril, so bila duhovna bitja, ‚angeli njegovi, junaki v moči, ki izvršujejo povelje njegovo‘. Še zmeraj so »služabniki njegovi, izpolnjujoči voljo njegovo«. (Psalm 103:20, 21) Ali je imel vsak od njih svojo voljo? Da, in ko je bila ustvarjena zemlja, so ti »sinovi Božji radostno ukali« oziroma z veseljem soglašali. (Job 38:7) Tako so pokazali, da so se osebno veselili Božjega namena, in svojo voljo so podredili Njegovi. Ko je Bog ustvaril zemljo, jo je pripravil ljudem za prebivanje ter na koncu naredil prvega moškega in žensko. (1. Mojzesova knjiga, poglavje 1) Ali se je tudi po tem lahko razlegalo veselje? V navdihnjeni pripovedi piše: »Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako.« Da, bilo je brezhibno, popolno. (1. Mojzesova 1:31) Kakšen je bil Božji namen za naša prva starša in njuno potomstvo? Glede na zapis v Prvi Mojzesovi knjigi 1:28 je bil tudi ta namen zelo dober: »Blagoslovi ju Bog, in reče jima Bog: Plodita in množita se in napolnita zemljo ter podvrzita si jo, in gospodujta ribam morskim in pticam nebeškim in vsem zverem, lazečim po zemlji.« Da bi naša prastarša izpolnila to čudovito nalogo, bi morala živeti večno, prav tako pa tudi njuni potomci. Ni bilo sledu o tragediji, krivici, žalosti ali smrti. To je bil čas, ko se je Božja volja godila tako v nebesih kot na zemlji. Izpolnjevanje Božje volje bi vse zelo osrečevalo. Kaj je šlo narobe? Božja volja je bila nepričakovano izzvana. To sicer ni bilo nerešljivo, vendar se je s tem začelo dolgo obdobje bolečin in žalosti, zaradi česar so ljudje postali zelo zmedeni glede tega, kakšna je Božja volja za človeštvo. Bolečine in žalost pa vsi občutimo na svoji koži. Kaj je bil ta izziv? Božja volja v času uporništva Eden od duhovnih ‚Božjih sinov‘ je videl možnost, da bi se lahko vmešal v Božjo voljo za človeštvo, načrtoval pa je koristiti samemu sebi. Bolj ko je ta duhovni sin premišljeval o tem, bolj se mu je zdelo izvedljivo in mikavno. (Jakob 1:14, 15) Morda je razmišljal, da bi lahko prvi človeški par prepričal, naj raje posluša njega namesto Boga. Potem bi bil Bog kot vrhovni vladar prisiljen dopuščati tekmeca. Mogoče je še razglabljal, da Bog ne bo uničil prvega para, saj bi to pomenilo, da je Njegov namen nepopoln. Torej bo moral Bog Jehova prilagoditi svoj namen in priznati položaj tega duhovnega sina, kateremu bi bilo odtlej poslušno Njegovo človeško stvarstvo. Zaradi vsega tega je bil kasneje ta upornik poimenovan Satan, kar pomeni »Nasprotnik«. (Job 1:6, podčrtna opomba) Satan je skladno s svojo željo pristopil k ženi. Spodbujal jo je, naj se ne zmeni za Božjo voljo in si postavi lastna moralna merila, ko je rekel: »Nikakor ne umrjeta. [. . .] Bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo.« (1. Mojzesova 3:1–5) Žena je v tem zaznala svobodo in menila je, da ji bo to prineslo boljše življenje. Kasneje je pregovorila tudi moža, da se ji je pridružil. (1. Mojzesova 3:6) To ni bila Božja volja za Adama in Evo. To je bila njuna volja, zaradi katere je prišlo do pogubnih posledic. Bog jima je že prej povedal, da ju bo neposlušnost peljala v smrt. (1. Mojzesova 3:3) Nista bila ustvarjena tako, da bi uspešno živela brez Boga. (Jeremija 10:23) Poleg tega ju je čakala nepopolnost. Nepopolnost in smrt pa se je prenesla tudi na njune potomce. (Rimljanom 5:12) Satan teh posledic ni mogel preprečiti. Ali so ti dogodki za zmeraj spremenili Božjo voljo oziroma Božji namen za človeštvo na zemlji? Ne. (Izaija 55:9–11) Toda s tem so se sprožila vprašanja, ki so zahtevala odgovore: Ali je lahko človek ‚kakor Bog ter spozna dobro in hudo‘, kot je to trdil Satan? Torej, če bi ljudje imeli dovolj časa, ali bi lahko na vseh področjih v življenju sami dognali, kaj je pravilno in napačno, koristno in škodljivo? Ali si Bog zasluži popolno poslušnost, ker je njegovo vladanje najboljše? Ali naj bi popolnoma upoštevali njegovo voljo? Kako bi vi odgovorili? Ta vprašanja je bilo pred vsemi inteligentnimi bitji mogoče rešiti le takole: Dovoliti, naj ti, ki hočejo živeti neodvisno, poskusijo v tem uspeti. S tem da bi se jih usmrtilo, se še ne bi rešilo postavljenih vprašanj. Zadeve bi se uredile, če bi se človeškemu rodu dopustilo, naj neodvisno živi dovolj dolgo, saj bi posledice postale očitne. Bog je nakazal, da bo tako tudi ravnal, ko je ženi rekel, da bo imela otroke. Tako se je pričela človeška družina. Zaradi tega smo danes tudi mi živi! (1. Mojzesova 3:16, 20) Toda to ni pomenilo, da je Bog ljudem in uporniškemu duhovnemu sinu dopustil, da povsem ravnajo po svoji volji. Bog se ni odrekel svoji suverenosti, niti ni opustil svojega namena. (Psalm 83:18) To je razjasnil, ko je napovedal končno uničenje pobudnika upora in odstranitev vseh slabih posledic. (1. Mojzesova 3:15) Tako je človeški družini že od samega začetka obljubljena rešitev. Naša prva starša sta medtem sebe in svoje potomce začela oddaljevati od Božje vlade. Da bi Bog preprečil vse žalostne posledice njunih odločitev, bi jima moral vsakič vsiliti svojo voljo. S tem pa jima ne bi dovolil poskusiti živeti neodvisno. Posamezniki so seveda imeli in imajo možnost, da se odločijo za Božjo vlado. Spoznajo lahko, kakšna je danes Božja volja za človeštvo, in se ji podredijo, kolikor je mogoče. (Psalm 143:10) Vendar bodo, vse dokler vprašanje glede človeške popolne neodvisnosti ostaja nerešeno, še vedno doživljali težave. Posledice osebne odločitve so postale kmalu očitne. Prvorojeni otrok človeške družine, Kajn, je umoril svojega brata Abela, ker »so bila hudobna dela njegova, dela brata njegovega pa pravična«. (1. Janezov 3:12) To ni bila Božja volja, saj je Bog Kajna posvaril in ga kasneje kaznoval. (1. Mojzesova 4:3–12) Kajn se je odločil za neodvisno življenje, h kateremu ga je vabil Satan; tako je »bil iz Hudobnega«. Podobno so počeli tudi drugi. Po več kot 1500 letih človeškega obstoja je bila zemlja »popačena pred obličjem Božjim, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo«. (1. Mojzesova 6:11) Da zemlja ne bi popolnoma propadla, je bilo treba odločno ukrepati. Bog je to storil tako, da je povzročil vesoljni potop in zaščitil edino pravično družino, ki je takrat živela – Noeta, njegovo ženo, sinove in njihove žene. (1. Mojzesova 7:1) Vsi mi smo njihovi potomci. Vse od takrat, skozi vso človeško zgodovino, Bog vodi tiste, ki si iskreno želijo spoznati njegovo voljo. Navdihnil je zvestovdane može, da so zapisali njegova sporočila za vsakogar, kdor je iskal njegovo vodstvo. Zapisana so v Bibliji. (2. Timoteju 3:16) Zvestim ljudem je ljubeče dovolil, da so z njim navezali stik in celo postali njegovi prijatelji. (Izaija 41:8) Dal pa jim je tudi potrebno moč, da so lahko prestali težke preizkušnje, ki jih človeštvo doživlja v vseh teh tisočletjih neodvisnosti. (Psalm 46:1; Filipljanom 4:13, SSP) Kako hvaležni smo lahko za vse to! »Zgodi se volja tvoja« – povsem S tem kar je Bog storil do sedaj, še ni povsem izpolnil svoje volje za človeštvo. Krščanski apostol Peter je napisal: »Novih pa nebes in nove zemlje pričakujemo po obljubi njegovi, v katerih prebiva pravičnost.« (2. Petrov 3:13) Ti simbolični izrazi nakazujejo na novo vlado, ki bo vladala človeštvu, in na novo človeško družbo, ki bo pod to vlado. Prerok Daniel je z jasnimi besedami zapisal: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano [. . .]; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44) Ta prerokba kaže, da bo današnja neučinkovita stvarnost uničena in jo bo nadomestilo Božje kraljestvo oziroma vlada. To je vsekakor dobra novica! Nekega dne bodo spori in sebičnost, ki napolnjujejo današnji svet z nasiljem in znova grozijo zemlji s propadom, samo še preteklost. Kdaj se bo to zgodilo? Jezusovi učenci so vprašali: »Kdaj se bo vse to zgodilo in kaj bo znamenje tvoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti?« Jezus je med drugim odgovoril: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matevž 24:3, 14, NW) Splošno znano je, da se to oznanjevalsko delo sedaj opravlja po vsem svetu. Najbrž ste to opazili v svoji soseščini. Profesor Charles S. Braden je v svoji knjigi These Also Believe zapisal: »Jehovove priče so zemljo dobesedno prekrili s svojim oznanjevanjem. [. . .] Nobena druga verska skupina na svetu ne odseva večje gorečnosti in vztrajnosti pri širjenju dobre novice o Kraljestvu kakor Jehovove priče.« Priče dobro novico dejavno oznanjujejo v več kot 230 deželah in skoraj v 400 jezikih. To napovedano delo se ni po vsem svetu še nikoli prej opravljalo v tolikšnem obsegu. Je eden izmed mnogih dokazov, da prihaja čas, ko bo Kraljestvo nadomestilo človeške vladavine. Kraljestvo, za katerega je Jezus rekel, da se bo o njem oznanjevalo, je prav tisto, za katero nas je učil moliti v vzorčni molitvi: »Pridi kraljestvo tvoje. Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« (Matevž 6:10) Da, po tem Kraljestvu bo Bog izpolnil svoj namen, svojo voljo za človeštvo in zemljo. Kaj to pomeni? Naj nam na to odgovori Razodetje 21:3, 4: »Slišal sem glas velik od prestola, da govori: Glej, šator Božji z ljudmi, in prebival bo ž njimi; in oni bodo ljudstva njegova, in Bog sam bode med njimi, njih Bog, in obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več; kajti prvo je prešlo.« Takrat se bo Božja volja res godila na zemlji in v nebesih – in to povsem.* Mar ne bi radi tega doživeli?

Jehovove priče Definicija: Po vsem svetu razširjeno krščansko združenje ljudi, ki aktivno oznanja Boga Jehova in njegove namene s človeštvom. Osnova njihovega verovanja je izključno Biblija. Po katerih naukih se Jehovove priče razlikujejo od ostalih ver? (1) Biblija: Jehovove priče verujejo, da je celotna Biblija navdihnjena Božja beseda, in se ne držijo naukov, osnovanih na človeških tradicijah, ampak imajo Biblijo za osnovo vsega verovanja. (2) Bog: Častijo Jehova kot edinega pravega Boga in prostovoljno govorijo drugim o njem in njegovih prijaznih namenih s človeštvom. Kdorkoli javno oznanja o Jehovu, ga ljudje ponavadi opredelijo kot pripadnika določene skupine — ’Jehovovih prič‘. (3) Jezus Kristus: Verujejo, da je, kot pravi Biblija, Božji Sin, prvi, ki ga je Bog ustvaril, in da ni del trojice; da je obstojal pred ljudmi in da je bilo njegovo predčloveško življenje prenešeno iz nebes v maternico device Marije; da je žrtvoval svoje popolno človeško življenje, kar omogoča rešitev, večno življenje za tiste, ki verujejo v to; da Kristus v Božji moči od leta 1914 aktivno vlada kot kralj nad vso zemljo. (4) Božje kraljestvo: Verujejo, da je Božje kraljestvo edino upanje za človeštvo; da je to resnična vladavina; da bo kmalu uničilo sedanjo pokvarjeno stvarnost z vsemi človeškimi vladavinami vred in da bo vzpostavilo novo stvarnost, v kateri bo vladala pravičnost. (5) Nebeško življenje: Verujejo, da bo 144000 duhovno maziljenih kristjanov kraljevalo s Kristusom v njegovem nebeškem Kraljestvu. Ne verujejo, da so nebesa nagrada za vse ”dobre“. (6) Zemlja: Verujejo, da bo Božji prvotni namen z zemljo izpolnjen; da bo zemlja popolnoma naseljena z Jehovovimi častilci, ki bodo lahko uživali večno življenje v človeški popolnosti; da bodo celo mrtvi obujeni in bodo deležni teh blagoslovov. (7) Smrt: Verujejo, da se mrtvi prav ničesar ne zavedajo; da ne doživljajo niti bolečine niti užitka v kakem duhovnem področju; da jih ni, razen v Božjem spominu, zato je njihovo upanje na prihodnost v vstajenju od mrtvih. (8) Poslednji dnevi: Verujejo, da živimo od leta 1914 v poslednjih dneh te sprijene stvarnosti; da bodo nekateri, ki so doživeli dogodke leta 1914, doživeli tudi popolno uničenje sedanje pokvarjene stvarnosti; da bodo pravicoljubni preživeli v očiščeno zemljo. (9) Ločeni od sveta: Iskreno se trudijo, da niso del tega sveta, kar je tudi Jezus rekel za svoje resnične sledilce. Zares po krščansko ljubijo svoje bližnje, ne sodelujejo pa v politiki ali vojnah kateregakoli naroda. Skrbijo za gmotne potrebe svoje družine, izogibajo pa se posvetnega pridobitništva, osebne slave ter prekomernega vdajanja užitkom. (10) Ravnanje po Božjih nasvetih: Verujejo, da se je danes pomembno ravnati po nasvetih iz Božje besede — doma, v šoli, v službi in v njihovih skupščinah. Ne glede na pretekli način življenja lahko človek postane Jehovova priča, če zapusti navade, ki jih Božja beseda obsoja, in upošteva njene božanske nasvete. Toda če se kdo zatem vplete v stvari, kot so prešuštvovanje, nečistovanje, homuseksualnost, narkomanija, alkoholizem, laž ali kraja, je izključen iz organizacije. (Zgoraj navedeno le na kratko pojasnjuje nekatere izmed najbolj značilnih naukov Jehovovih prič, toda brez dvoma so to vse značilnosti, po katerih se razlikujejo od drugih verskih skupin. Svetopisemsko osnovo za navedene nauke lahko najdete v kazalu te knjige.) Ali so Jehovove priče ameriška religija? Zagovarjajo Božje kraljestvo in ne političnih, ekonomskih ali socialnih sistemov kateregakoli naroda tega sveta. Res je, da so Jehovove priče imele svoj novodobni začetek v Zduženih državah Amerike. Lokacija njihovega tamkajšnjega središča jim je omogočila, da so tiskali in razpošiljali biblijsko literaturo na vse konce sveta. Toda Jehovove priče ne dajejo prednosti nobenemu narodu; najdemo jih v domala vsakem narodu, svoje podružnice pa imajo v mnogih delih sveta, od koder nadzirajo svojo dejavnost na tistem področju. Razmisli: Jezus se je kot Jud rodil v Palestini, toda krščanstvo zato ni palestinska religija, kajne? Kraj Jezusovega človeškega rojstva zato ni najpomembnejša stvar, o kateri naj bi razmišljali. Kar je Jezus učil, je izviralo od njegovega Očeta, Boga Jehova, ki je nepristranski do vseh narodov. (Jan. 14:10; Ap. dela 10:34, 35) Kako se financira delo Jehovovih prič? S prostovoljnimi prispevki, kot se je tudi pri prvih kristjanih. (2. Kor. 8:12; 9:7) Na njihovih sestankih ni nikoli nobenega zbiranja; nikoli ne prosijo ljudi za denar. Prispevek za biblijsko literaturo pokriva stroške tiska in dostave. Jehovove priče niso plačane, da gredo od hiše do hiše ali da ponujajo biblijsko literaturo na ulicah. Ljubezen do Boga in do bližnjih jih žene, da govorijo o Božjih ljubečih pripravah za človeštvo. Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania je uradno pravno telo, ki ga uporabljajo Jehovove priče in je bilo leta 1884 prijavljeno kot nepridobitniška družba v Pennsylvaniji, ZDA, kar je bilo v skladu s tamkajšnjim zakonom o nepridobitniških družbah (Nonprofit Corporation Law of the Commonwealth of Pennsylvania). Tako že po zakonu ne more biti in tudi ni dobičkonosna organizacija in prav tako tudi posamezniki ne morejo prek nje ustvarjati dohodka. V ustanovni listini je navedeno: ”[Družba] za svoje člane, upravitelje ali uslužbence ne pričakuje niti priložnostnega niti kakšnega drugačnega gmotnega dobička ali profita.“ Ali so Jehovove priče sekta ali kult? Nekateri razlagajo, da je sekta skupina, ki se je odcepila od že ustanovljene religije. Drugi tako opisujejo skupino, ki sledi kakemu posebnemu človeškemu voditelju ali učitelju. Izraz je ponavadi slabšalen. Jehovove priče niso stranska veja kakšne religije, ampak so med njimi ljudje iz različnih življenjskih okolij in mnogih religioznih ozadij. Ne ozirajo se po človeku, ampak imajo za voditelja Jezusa Kristusa. Kult je nepravoverna religija, ki poudarja predanost s predpisanimi rituali. Mnogi kulti sledijo živemu človeškemu voditelju in njeni pripadniki pogosto živijo v skupinah, ločeni od ostale družbe. Merilo pravovernosti bi kajpak morala biti Božja beseda. Jehovove priče se držijo samo Biblije. Njihovo bogočastje je način življenja in ne nekakšna obredna predanost. Ne sledijo človeku, niti se ne izolirajo od ostale družbe. Živijo in delajo sredi drugih ljudi. Kako stara je religija Jehovovih prič? Po Bibliji segajo Jehovove priče vse do zvestega Abela. V Hebrejcem 11:4–12:1 piše: ”Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna . . . Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko . . . Po veri je poslušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino . . . Po veri se je Mojzes, ko je bil odrastel, branil imenovan biti sin hčere Faraonove, ker je rajši hotel zlo trpeti z ljudstvom Božjim nego imeti začasen užitek od greha . . . Zatorej tudi mi, ker imamo tak oblak prič okrog sebe, vrzimo raz sebe vsako breme in greh, ki nas lahko oklene, in tecimo s potrpežljivostjo v naloženem nam boju.“ V zvezi z Jezusom Kristusom Biblija izjavlja: ”Tole govori Amen, zvesta in zanesljiva priča, začetek božjega stvarjenja.“ Čigava priča je bil? Sam je rekel, da je razodel Očetovo ime. Bil je glavna Jehovova priča. (Raz. 3:14, EI; Jan. 17:6) Zanimivo je, da so že nekateri Judje spraševali, če je delo Jezusa Kristusa ”nov nauk“. (Mar. 1:27) Pozneje so nekateri Grki mislili, da apostol Pavel vpeljuje ”novi nauk“. (Ap. dela 17:19, 20) Novo je zvenel v ušesih tistih, ki so ga slišali, toda pomembna stvar je bila v tem, da je bila to resnica, v popolni skladnosti z Božjo besedo. Novodobna zgodovina Jehovovih prič se je pričela z ustanovitvijo skupine za preučevanje Biblije v mestu Allegheny v Pennsylvaniji, ZDA, v zgodnjih 1870. letih. Najprej so jih poznali kot Raziskovalce Biblije, toda leta 1931 so prevzeli svetopisemsko ime Jehovove priče. (Iza. 43:10-12) Njihovo verovanje in navade niso nič novega, ampak so obnovitev krščanstva iz prvega stoletja. Ali Jehovove priče mislijo, da je samo njihova vera prava? Biblija se ne strinja s sodobnim pogledom, češ, da so mnoge oblike bogočastja za Boga sprejemljive. V Efežanom 4:5 piše, da je ”en Gospod, ena vera“. Jezus je rekel: ”Ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo. . . . Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: ’Gospod, Gospod,‘ ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.“ (Mat. 7:13, 14, 21, EI; glej tudi 1. Korinčanom 1:10.) Znova in znova Sveto Pismo omenja bistvo pravih krščanskih naukov kot ”resnico“, o krščanstvu pa govori kot o ”poti resnice“. (1. Tim. 3:15; 2. Jan. 1; 2. Pet. 2:2) Jehovove priče gradijo vsa svoja verovanja, merila obnašanja in organizacijske postopke na Bibliji, zato jim njihova vera v Biblijo kot Božjo besedo daje zagotovilo, da je ta zares resnica. Zato niso zagledani sami vase, ampak zaupajo, da lahko človek edinole z Biblijo oceni svojo vero. Niso sebični, ampak vneto oznanjajo svojo vero drugim. Ali mar ne ravnajo po Bibliji tudi druge vere? Mnoge jo do neke mere sicer uporabljajo. Toda ali res učijo in delajo to, kar v njej piše? Razmisli: (1) Iz večine svojih biblijskih prevodov so odstranili ime pravega Boga, ki se pojavi nekaj tisočkrat. (2) Nauk o trojici, njihov koncept Boga samega, so si izposodili pri poganskih virih in ju razvili do sedanje oblike stoletja za tem, ko je bilo zaključeno pisanje Biblije. (3) Njihovo verovanje v nesmrtnost človeške duše, osnove za nadaljevanje življenja, ni vzeto iz Biblije; svoje korenine ima v starem Babilonu. (4) Srž Jezusovega oznanjevanja je bilo Božje kraljestvo in poslal je tudi svoje učence, naj o njem govorijo drugim; toda današnje cerkve le redko omenjajo to Kraljestvo in njihovi člani ne opravljajo delo oznanjevanja ”dobre vesti o Kraljestvu.“ (Mat. 24:14, NW) (5) Jezus je rekel, da se bo njegove prave sledilce jasno prepoznalo po požrtvovalni medsebojni ljubezni. Ali to lahko zaključimo za religije tako imenovanega krščanstva, ko gredo narodi v vojno? (6) Biblija pravi, da krščanski učenci ne bodo del sveta in svari, da vsak, ki želi postati prijatelj svetu, postane Božji sovražnik; cerkve tako imenovanega krščanstva in njeni člani pa so globoko vpleteni v politične zadeve narodov. (Jak. 4:4) Ali lahko v luči teh dejstev rečemo, da se trdno držijo Biblije? Kako so Jehovove priče prišle do svoje razlage Biblije? Jehovove priče predvsem resnično verujejo, da je Biblija Božja beseda in da je to, kar vsebuje, za naš pouk. (2. Tim. 3:16, 17; Rim. 15:4; 1. Kor. 10:11) Zato se ne zatekajo k filozofskim razlagam, da bi se izognili njeni jasni resnici ali da bi laže opravičili način življenja tistih ljudi, ki so zapustili njena moralna merila. Ko razlagajo pomen simboličnega jezika v Bibliji, pustijo, da jih sama pojasni, namesto, da bi sami podajali teorije o njihovem pomenu. (1. Kor. 2:13) Namige o pomenu simboličnih izrazov ponavadi najdemo v drugih delih Biblije. (Za primer glej Razodetje 21:1; nato v zvezi s pomenom izraza ”morje“ beri Izaija 57:20. Da bi prepoznali ”Jagnje“, ki se omenja v Razodetju 14:1, glej Janez 1:29 in 1. Petrovo 1:19.) Glede izpolnitve prerokb upoštevajo besede Jezusa Kristusa o tem, da je treba budno paziti na napovedane dogodke. (Luka 21:29-31; primerjaj 2. Petrovo 1:16-19.) Natančno opozarjajo na te dogodke in opozarjajo na Biblijo, ki pojasnjuje njihov pomen. Jezus je rekel, da bo imel na zemlji ”zvestega in razumnega sužnja“ (skupino svojih maziljenih sledilcev), po katerem bo oskrboval z duhovno hrano svojo verno družino. (Mat. 24:45-47, NW) Jehovove priče priznavajo to pripravo. Kot kristjani prvega stoletja, se tudi oni ob težjih vprašanjih obračajo na Vodilno telo tega razreda ”sužnja“. Ta pa jih ne razreši na osnovi človeške modrosti, ampak na osnovi svojega poznavanja Božje besede in na osnovi tega, kako Bog ravna s svojimi služabniki ter s pomočjo Božjega duha, za katerega iskreno molijo. (Ap. dela 15:1-29; 16:4, 5) Zakaj so se z leti nauki Jehovovih prič spreminjali? Biblija kaže, da Jehova svojim služabnikom postopoma odkriva svoj namen. (Preg. 4:18; Jan. 16:12) Celo preroki, ki jih je Bog navdihnil, da so zapisali dele Biblije, niso povsem razumeli tega, kar so pisali. (Dan. 12:8, 9; 1. Pet. 1:10-12) Apostoli Jezusa Kristusa so spoznali, da še veliko stvari ne razumejo. (Ap. dela 1:6, 7; 1. Kor. 13:9-12) Biblija pokaže, da se bo spoznanje resnice v ’času konca‘ silno povečalo. (Dan. 12:4) Povečanje spoznanja velikokrat zahteva spremembo mišljenja. Jehovove priče so pripravljene ponižno narediti takšne spremembe. Zakaj Jehovove priče oznanjajo od hiše do hiše? Jezus je za današnje dni napovedal to delo: ”In ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.“ Svojim sledilcem je dal tudi navodilo: ”Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode.“ (Mat. 24:14; 28:19) Ko je Jezus razposlal svoje prve učence, jim je zapovedal, naj gredo k ljudem na domove. (Mat. 10:7, 11-13) Apostol Pavel je o svoji službi rekel: ”Nisem nič koristnega izpustil, da ne bi bil vam oznanil in vas učil očitno in po hišah.“ (Ap. dela 20:20, 21; glej tudi Apostolska dela 5:42.) Vest, ki jo oznanjujejo Jehovove priče, se tiče življenja ljudi; zato ne želijo, da bi koga zgrešili. (Zef. 2:2, 3) K obiskovanju ljudi jih žene ljubezen — predvsem do Boga in tudi do bližnjih. Na konferenci verskih voditeljev v Španiji so rekli tudi tole: ”Morda so [cerkve] preveč brezbrižne do tega, kar ravno tako predstavlja poglavitno dejavnost Jehovovih prič — do obiskov na domu, torej do metodologije apostolov prvotne cerkve. Medtem ko se cerkve, razen redkih izjem, omejujejo na to, da gradijo svetišča in potem z zvonovi vabijo ljudi, da bi jim oznanjali znotraj hramov, pa [Jehovove priče] ubirajo taktiko apostolov in gredo od hiše do hiše ter vsako priložnost izkoristijo za oznanjevanje.“ (El Catolicismo, Bogotá, Kolumbija, 14. septembra 1975, str. 14) Toda zakaj Jehovove priče znova pridejo tudi na domove tistih ljudi, ki jim ni mar za njihovo vero? Svoje vesti ne vsiljujejo. Vedo pa, da se ljudje selijo v nova stanovanja in da se njihove okoliščine spreminjajo. Danes je lahko kdo prezaposlen, da bi poslušal, drugič si morda z veseljem vzame čas. Eden od članov družine morda ni zainteresiran, drugi pa so. Ljudje se spreminjajo; resni problemi v življenju lahko koga spodbudijo k temu, da se začne zavedati duhovnih potreb. (Glej tudi Izaija 6:8, 11, 12.) Zakaj Jehovove priče preganjajo in jim nasprotujejo? Jezus je rekel: ”Če vas svet sovraži, vedite, da je mene prej sovražil nego vas. Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temuč sem vas jaz odbral iz sveta, zato vas svet sovraži.“ (Jan. 15:18, 19; glej tudi 1. Petrovo 4:3, 4.) Biblija pokaže, da ves svet leži pod Satanovim nadzorom; on pa je glavni pobudnik preganjanja. (1. Jan. 5:19; Raz. 12:7) Jezus je svojim učencem tudi rekel: ”Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.“ (Mar. 13:13) Beseda ’ime‘ tukaj pomeni to, kar Jezus uradno je, mesijanski kralj. Do preganjanja pride zaradi tega, ker Jehovove priče postavljajo Božje zapovedi pred zapovedi kateregakoli zemeljskega vladarja. Če kdo reče: ’Zakaj ne angažirate ljudi v prizadevanja za boljši svet (družbo)?‘ Odgovoriš lahko: ’Do razmer v družbi očitno niste brezbrižni; tudi jaz nisem. Ali vas smem vprašati, katerega problema bi se po vašem morali najprej lotili?‘ Nato bi lahko dodal: ’Kaj mislite, zakaj je to postalo sedaj tako zelo potrebno? . . . Prav gotovo bi bilo koristno, če bi se te stvari lotili kar takoj. Toda gotovo se boste strinjali, da si vsi želimo videti dolgoročno izboljšanje. To je pa pristop, kakršnega imamo do te stvari mi, Jehovove priče. (Pojasni, kaj delamo, da bi pomagali ljudem v življenju upoštevati biblijska načela, da bi tako na osnovi samostojnega spoznanja prišli do bistva te zadeve; pojasni tudi to, kaj bo naredilo Božje kraljestvo in zakaj bo to za stalno rešilo probleme človeštva.)‘ Ali pa lahko rečeš: ’(Ko si že v prejšnjem odgovoru navedel nekaj dejstev . . . ) Nekateri ljudje prispevajo k izboljšanju družbe tako, da zagotovijo denar; drugi s svojim prostovoljnim delom. Jehovove priče delajo oboje. Naj vam pojasnim!‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Biti Jehovova priča pomeni, da mora človek vestno plačevati svoje davke; s tem plačuje vlado, ki ustanavlja in vzdržuje potrebne službe.‘ (2) ’Razen tega pa obiskujemo ljudi in jim nudimo brezplačen biblijski študij. Ko se seznanijo z vsebino Biblije, se naučijo ravnati po biblijskih načelih in tako reševati svoje probleme.‘ Druga možnost: ’Veseli me, da ste to omenili. Redkokdo sploh premišljuje o tem, kaj Jehovove priče dejansko delajo v zvezi z družbenimi zadevami. Najbrž je več načinov, kako v teh stvareh pomagati.‘ Nato bi lahko dodal: (1) ’Nekateri delajo to tako, da ustanavljajo bolnišnice, domove za ostarele, rehabilitacijske centre za narkomane in tako dalje. Drugi pa gredo prostovoljno k ljudem na domove in jim po svojih zmožnostih pomagajo; in to delajo Jehovove priče.‘ (2) ’Spoznali smo, da obstaja nekaj, kar lahko povsem spremeni celoten človekov pogled na življenje, in to je spoznanje o tem, kar prinaša prihodnost.‘ Dodatni predlog: ’Prav všeč mi je, da ste postavili to vprašanje. Vsi bi radi bolje živeli, mar ne? Ali vas smem vprašati, kaj mislite o tem, kar je delal Jezus Kristus? Ali bi rekli, da je bil način, kako se je približal ljudem in jim pomagal, praktičen? . . . Mi skušamo ravnati po njegovemu zgledu.‘ ’Kristjani naj bi oznanjali Jezusa in ne Jehova‘ Odgovoriš lahko: ’To je pa zanimiva misel. Res imamo odgovornost, da oznanjamo Jezusa. Zato je v naši literaturi poudarjena Jezusova vloga v Božjem namenu. (Morda mu boš s primerno knjigo ali revijo to prikazal.) Ampak tole bo pa najbrž tudi za vas novo: (Raz. 1:5) . . . Čigava ”zvesta priča“ je bil Jezus? (Jan. 5:43; 17:6) . . . Jezus nam je zapustil zgled, ki naj bi ga posnemali, ali ne? . . . In zakaj je tako pomembno spoznati oba, Jezusa in njegovega Očeta? (Jan. 17:3)‘

Pravilno se reče Jehovove priče.

Kaj je Božja volja glede mojega življenja? Bog hoče, da spoznate njegovo osebnost, se z njim zbližate, nato pa ga ljubite in mu služite z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučite iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38) Ali potrebujem posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedel, kaj je Božja volja glede mene? Ne, saj Božje sporočilo za človeštvo najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da uporabljate Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kaj je njegova volja glede vas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17) Ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo? Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

Zakaj si prepričan, da imaš resnico? 00:0019:21 »Da bi ugotovili, kaj je Božja volja – kaj je dobro, sprejemljivo in popolno.« (RIM. 12:2) KAKO BI ODGOVORIL? Zakaj je ravnanje Jehovovih Prič v času vojne naredilo vtis na mnoge ljudi? Kaj glede našega oznanjevanja mnoge prepriča, da smo pravi kristjani? Zakaj si ti prepričan, da imaš resnico? 1. Kako je duhovščina tako imenovanega krščanstva ravnala v vojnah? ALI Bog od pravih kristjanov želi, da gredo v vojno in ubijajo ljudi druge narodnosti? Mnogi, ki so trdili, da so kristjani, so v zadnjih sto letih pogosto delali prav to. Katoliški vojaški kaplani so blagoslavljali čete in orožje v vojnah proti katoličanom iz nasprotnega naroda. Enako velja za protestantske kaplane. Najznačilnejši primer, ki pokaže, do kakšnega prelivanja krvi lahko zaradi tega pride, je druga svetovna vojna. 2., 3. Kako so Jehovove priče ravnali med drugo svetovno vojno in pozneje ter zakaj? 2 Kako pa so v tem vojnem času ravnali Jehovove priče? Zgodovina odkriva, da so ohranili krščansko nevtralnost. Na čem je temeljilo to njihovo stališče? Predvsem na Jezusovih naukih in zgledu. Jezus je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Jan. 13:35) Prav tako so si k srcu vzeli načela, ki vejejo iz besed apostola Pavla Korinčanom, in so jih uporabili v svojih okoliščinah. (Beri 2. Korinčanom 10:3, 4.) 3 Pravi kristjani imajo svojo vest šolano po Bibliji, zato se ne učijo vojskovati niti ne sodelujejo v vojni. Zaradi ravnanja po tem krščanskem načelu je bilo že tisoče Prič, mladih in starih, moških in žensk, preganjanih. Mnogi so marsikaj pretrpeli v delovnih taboriščih in zaporih. Med nacizmom v Nemčiji so bili nekateri celo umorjeni. Priče v Evropi kljub krutemu preganjanju niso nikoli pozabili na svojo nalogo oznanjevati dobro novico o Jehovovem kraljestvu. Zvesto so jo opravljali – v zaporih, koncentracijskih taboriščih in v pregnanstvu. * V poznejših časih Priče niso sodelovali v krvavem etničnem čiščenju v Ruandi leta 1994. Prav tako so ostali nevtralni med prelivanjem krvi, do katerega je prišlo med vojno na Balkanu ob razpadu nekdanje Jugoslavije. 4. Kako so Jehovove priče s svojo nevtralnostjo vplivali na opazovalce? 4 Tisoče opazovalcev po svetu je takšna popolna nevtralnost Jehovovih prič prepričala, da ti iskreno ljubijo Boga in bližnjega. Povedano z drugimi besedami, Priče res živijo po načelih pravega krščanstva. So pa še drugi vidiki našega čaščenja, ki so mnoge prepričali, da v Jehovovih pričah vidijo prave kristjane. NAJVEČJE IZOBRAŽEVALNO DELO V ZGODOVINI 5. S katero spremembo so se morali soočiti Kristusovi zgodnji sledilci? 5 Jezus je vse od začetka svojega služenja poudarjal, da je zelo pomembno oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu. Izbral je 12 učencev, da bi skupaj z njimi položil temelj za vsesvetovno oznanjevanje; zatem je usposobil še skupino 70 učencev. (Luk. 6:13; 10:1) Bili so pripravljeni ponesti dobro novico drugim, najprej Judom. Nato pa presenečenje! Dobro novico naj bi ponesli tudi neobrezanim pripadnikom narodov. Za goreče judovske učence je to gotovo bila zelo velika sprememba! (Apd. 1:8) 6. Kako je Peter spoznal, da je Jehova nepristranski? 6 Apostol Peter je bil poslan na dom neobrezanega Nejuda, Kornelija. Tedaj je spoznal, da je Bog nepristranski. Peter je zapovedal, naj se dajo Kornelij in njegovi domači krstiti. Tako se je krščanstvo začelo širiti na obsežno novo področje; resnico so lahko slišali in jo sprejeli ljudje iz vseh narodov. (Apd. 10:9–48) Zdaj je to področje zajemalo ves svet. 7., 8. Katero pobudo je prevzela Jehovova organizacija? (Glej sliko pri naslovu.) 7 Tisti, ki jim je v današnjem času med Jehovovimi pričami zaupano vodstvo, goreče podpirajo oznanjevanje in poučevanje dobre novice po svetu. Sedaj se skoraj osem milijonov gorečih Prič po svojih najboljših močeh trudi širiti Kristusovo sporočilo v več kot 600 jezikih, in to število še raste! Jehovove priče so dobro znani po svojem oznanjevanju po hišah in na ulici, pri čemer včasih uporabljajo tudi razstavne mize in vozičke z literaturo. 8 Več kot 2900 prevajalcev je že bilo deležno posebnega izobraževanja za prevajanje Biblije in biblijske literature. Njihovo delo vsekakor ni omejeno na jezike, ki morda štejejo med večje. Med drugim prevajajo v več sto jezikov, ki niso splošno znani, pa vendar jih govori milijone ljudi. V Španiji na primer milijone Kataloncev vsak dan govori svoj materni jezik katalonščino. Ta jezik skupaj s svojimi narečji še zlasti v zadnjem času doživlja preporod v Andori, Alicanteju, na Balearskih otokih in v Valencii. Jehovove priče zdaj v katalonščini izdajajo biblijsko literaturo in v tem jeziku, ki Kataloncem ogreje srce, imajo tudi krščanske shode. 9., 10. Iz česa se vidi, da se Božja organizacija zanima za duhovne potrebe vseh ljudi? 9 Po tem vzorcu prevajanja in poučevanja se Priče ravnajo v mnogih kulturah. Mehika je špansko govoreča država, vendar živijo v njej večje domorodne skupnosti, ki govorijo druge jezike. Takšna skupnost so Maji. Podružnica v Mehiki je uredila, da majevski prevajalski tim dela in živi v tistem delu dežele, kjer lahko vsak dan govori in posluša majevščino. Nadaljnji zgled je nepalščina, eden od jezikov, ki se govori v Nepalu, v državi z več kot 29 milijoni prebivalcev. V tej državi govorijo kakih 120 jezikov, toda nepalščino govori dobrih deset milijonov, poleg tega jo mnogi uporabljajo kot drugi jezik. Naša biblijska literatura izhaja tudi v tem jeziku. 10 Iz tega, da Jehovova organizacija podpira toliko prevajalskih timov po svetu, se lepo vidi, kako zelo resno jemlje nalogo oznanjevanja dobre novice o Kraljestvu po vsej zemlji. Po svetu je bilo ljudem v različnih akcijah brezplačno razdeljenih že na milijone traktatov, brošur in revij. Stroški se krijejo s prostovoljnimi prispevki Jehovovih prič, ki upoštevajo Jezusovo navodilo: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mat. 10:8) Prevajalski tim pripravlja publikacije v nizki nemščini. (Glej odstavek 10.) Publikacije v nizki nemščini pridejo prav v Paragvaju. (Glej tudi sliko pri naslovu.) 11., 12. Kako oznanjevanje, ki ga Jehovove priče opravljajo po vsem svetu, dobro vpliva na druge? 11 Jehovove priče so kot predani krščanski oznanjevalci in učitelji tako močno prepričani, da so našli resnico, da se za to, da bi širili sporočilo med ljudmi iz drugih narodov in etničnih skupin, zelo žrtvujejo. Mnogi so, da bi lahko sodelovali v tem življenjsko pomembnem krščanskem delu, poenostavili svoje življenje, se naučili drugega jezika in se prilagodili drugačni kulturi. To oznanjevanje in poučevanje, ki je mednarodnega značaja, je nadaljnji dejavnik, ki mnoge ljudi prepriča, da so Jehovove priče res pravi sledilci Kristusa Jezusa. 12 Priče vse to delajo zato, ker so prepričani da so našli resnico. Kaj še je milijone ljudi prepričalo o tem, da imajo Jehovove priče resnico? (Beri Rimljanom 14:17, 18.) ZAKAJ SO PREPRIČANI, DA IMAJO RESNICO 13. Kako Priče ohranjajo svojo organizacijo čisto? 13 Marsikaj se lahko naučimo iz tega, kar so predani kristjani, ki živijo v našem času, povedali o tem, zakaj so prepričani, da imajo resnico. Neki dolgoletni Jehovov služabnik je svoje občutke takole izrazil: »Za to, da bi Jehovova organizacija ostala moralno čista in neoskrunjena, se naredi vse, kar je treba, ne glede na to, komu je treba svetovati oziroma koga je treba disciplinirati.« Kako pa je mogoče doseči tako visok moralni standard? Z ravnanjem po merilih, zapisanih v Božji Besedi, in po zgledu, ki so ga dali Jezus in njegovi učenci. Tako je v novodobni zgodovini Jehovovih prič sorazmerno malo takšnih, ki morajo biti izobčeni iz te krščanske skupnosti, ker se ne podrejajo Božjim merilom. Velika večina – med katerimi so tudi takšni, ki so včasih živeli tako, kot Bogu ni všeč, in so se spremenili – pa živi čisto in zgledno življenje. (Beri 1. Korinčanom 6:9–11.) 14. Kaj mnogi izobčeni naredijo in kakšen je rezultat tega? 14 Kako pa je s tistimi, ki so morali biti izobčeni, da bi se zadostilo svetopisemskim merilom? Tisoči se pokesajo za svoja nekrščanska dejanja in so prisrčno sprejeti nazaj v občino. (Beri 2. Korinčanom 2:6–8.) Zaradi upoštevanja visokih svetopisemskih meril vedenja je krščanska občina čista, in nam kot takšna vliva prepričanost in zaupanje. Že samo to, da se občina ravna po Božjih merilih – kar je v ostrem nasprotju z vsedopuščajočim stališčem, ki je značilno za mnoge cerkve – je mnoge prepričalo, da so Jehovove priče ljudstvo, ki živi skladno z resnico. 15. Zakaj je neki brat prepričan, da ima resnico? 15 Zakaj so drugi izkušeni Priče prepričani, da so našli resnico? Neki brat, ki je sredi svojih petdesetih let, pojasnjuje: »Že vse od najstniških let menim, da moja vera temelji na treh glavnih stebrih oziroma predpostavkah: 1. da Bog obstaja, 2. da je navdihnil pisanje Biblije in 3. da danes uporablja in blagoslavlja krščansko občino Jehovovih prič. Z leti preučevanja sem si vedno prizadeval te stebre preizkusiti in si skušal odgovoriti na vprašanje, ali res imajo trdno podlago. Dokazov za vsakega od njih je bilo iz leta v leto več in to mi je krepilo vero ter poglabljalo prepričanost o tem, da res imamo resnico.« 16. Kaj glede resnice je naredilo vtis na neko sestro? 16 Poročena sestra, ki dela v svetovnem središču v New Yorku, je o Jehovovi organizaciji rekla: »Je edina, ki neomajno razglaša Jehovovo ime. To je povsem logično, če pomislimo, da se v Bibliji Božje ime pojavi kakih 7000-krat! Hvaležna sem za spodbudne besede iz 2. kroniške 16:9: ‚Jehova namreč s svojimi očmi preletava vso zemljo, da bi pokazal svojo moč v dobro tistih, katerih srce je nerazdeljeno do njega.‘« Nadaljuje še: »Resnica mi je odkrila, kako naj si pridobim nerazdeljeno srce, da bo lahko Jehova neovirano pokazal svojo moč v moje dobro. Moj odnos z Jehovom je zame nekaj najdragocenejšega. Poleg tega cenim Jezusovo vlogo pri tem, da imam natančno spoznanje o Bogu, kar mi daje moč.« 17. O čem je prepričan nekdanji ateist in zakaj? 17 Nekdanji ateist je priznal: »Stvarstvo me prepričuje, da Bog želi, da človeštvo uživa v življenju, in zato ne bo dovolil, da bi se trpljenje nadaljevalo v nedogled. In bolj ko se svet pogreza v brezbožnost, bolj Jehovovo ljudstvo napreduje v veri, gorečnosti in ljubezni. Le Jehovovemu duhu lahko uspe ta novodobni čudež.« (Beri 1. Petrovo 4:1–4.) 18. Kaj meniš o izjavah dveh bratov? 18 Neki drug dolgoletni Priča je za prepričanost o resnici, ki jo oznanjujemo, navedel naslednje razloge: »Z leti preučevanja sem se prepričal, da so se Priče zelo potrudili, da so se vrnili k vzorcu krščanske občine iz prvega stoletja. Med potovanji po svetu sem na lastne oči videl svetovno enotnost Jehovovih prič. Resnica iz Biblije me navdaja z zadovoljstvom in srečo.« Ko so nekega brata, ki je star malo čez 60 let, vprašali, zakaj je prepričan, da je našel resnico, se je osredinil na Jezusa Kristusa in pojasnil: »Temeljito smo preučili življenje in službo Jezusa, in njegov zgled nam zdaj veliko pomeni. V svojem življenju smo naredili spremembe, da bi se po Kristusu Jezusu približali Bogu. Priznavamo, da je Kristusova odkupna žrtev podlaga za našo rešitev. In vemo, da je bil obujen od mrtvih. Za ta dogodek imamo pričevanje zanesljivih očividcev.« (Beri 1. Korinčanom 15:3–8.) KAJ MORAMO DELATI Z RESNICO? 19., 20. a) Katero odgovornost je poudaril Pavel občini v Rimu? Katero čast imamo kot posvečeni kristjani? 19 Kristjani ljubimo svoje bližnje, zato svojega dragocenega spoznanja o resnici ne moremo držati zase. Pavel je svojim bratom v Rimu takole logično pojasnil stvari: »Če namreč javno razglašaš to ‚besedo‘, ki je ‚v tvojih ustih‘, torej da Jezus je Gospod, in če v svojem srcu veruješ, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem se namreč veruje in tako doseže pravičnost, toda z usti se javno razglaša vera in tako doseže rešitev.« (Rim. 10:9, 10) 20 Kot posvečeni priče za Jehova smo prepričani, da imamo resnico, in se zavedamo, da imamo čast druge učiti o dobri novici o Božji kraljestveni vladi. Naredimo torej med oznanjevanjem vtis na druge, pa ne le s tem, kar jih poučujemo iz Biblije, ampak tudi s prepričanostjo, ki sije iz nas.