butl

A je treba čustva nadzorovat? Jst mislm da ne. Čustva je treba prepoznavat, ker čustva nam povejo velik in so zlo koristen del nas. Kaj pa je treba nadzorovat? Naše odzive na naša čustva. To se pa da, seveda...če čustva sploh prepoznaš, pa tko.

Pri nas gre pa baje skor vsak tretji zakon narazen, od tistih parov, ki pa ostanejo skupaj, jih pa več kot pol živi en mimo drugega ali v podrejanju en drugemu ali v nasilju ali pa v bežanju iz zakona v varanje, alkohol, droge, delo, šport... Zakaj je tako? Mislm da tale link kr dobr razloži in vzroke in potek zveze. Če tisti drugi del ne uspeva, pol se ponavad zveza konča al pa se oba zatečeta v razne zasilne izhode, če pa drugi del uspe, pol se pa zveza razvije v dobro zvezo. Ponavad. evo link

Ne vem, kaj si hotla povedat Minnie; a da je problem boljšo polovico sploh najt, al da je problem ugotovit a ostat s trenutnim al iskat dalje.

Pr nas testeninovje zmerej skuhamo na zob šele pol, ko je omaka že pripravljena, tko da se samo odcedi in kuj zameša in kuj je. Brez prelivanja z mrzlo vodo. Če ga pa odcediš in pol čakaš, da se omaka skuha al karkol že počneš, je pa problem, ker se testeninovje sprime /če ni ohlajen na brzino, če pa je, je pa brez okusa. Tko kt zdej delamo, zmerej rata.

Bom poskusu rezimirat, mislm, če sem te prou zastopu. Na primeru. Torej, če dec otroke garba, ženo garba in posiljuje..., je dost, da ona moli? To je vse, kar nej bi počela? In bodo višje sile poskrbele, da se situacija reši njej in otrokom v prid, brez da bi ona karkol storila /razen molitve seveda/? Oziroma tko, da bo blj jasno. Njej ni treba iskat pomoči, se odstrant iz njegovga dosega, zaščitit otroke pred nasiljem, se kej naučit, izobrazit, se postavt zase...? Lahko enako verjame kt doslej; da je ženska itak samo za tepih dobra, da mora bit tih, da je gotov sama kriva, da se ji to dogaja, da otroci zasložijo batine, da mora brezpogojno bit poslušna možu, da bolš terorist kt noben moški...? Dost je da moli in moški se bo spremenil? A si to povedala v prejšnjem postu?

Pravzaprav ne na koncu, ampak na začetku...bodo skupaj. A bodo skupaj tudi ostali, je pa že druga stvar.

Pa kva je tebe tolk sram, Porny? Mora bit pa res zajeban in boleče zate.

Ne bojo, Marsa! Ksenia, on ne izginja. On dela.

Tomaž, počivaj v miru.

O Strelka Najprej okol tega famoznega odpuščanja. Itak vsakič enako povem. Odpuščanje je posledica procesa /ti praviš graditve/, ki se zgodi al pa tud ne in nikakor ne zagovarjam, da morš najprej odpustit, da bi lahko kej gradil, ker odpustit se ne da na ukaz in če se tko dela, se čutenja, ki jih maš, samo potlač, posledice so pa hujše, kt če ne bi nč delal spljoh. Morš se pa odločt, da boš delal, to pa ja in to ni isto. Kar se karmičnih vzrokov tiče. Jst mam izkušnje, da je vse kar rabiš tle, v tem življenju in da ni treba brskat po prejšnjih življenjih, če pa že, pa zgolj za informacijo, v kter del tega življenja usmert pozornost. Preteklost, vzroki in sedanje delovanje. Če češ spremenit svoje življenje, maš na voljo ene dve možnosti. Da prepoznaš kva počneš in začneš delat nekej druzga al pa da ugotoviš zakva to počneš in nehaš to delat. V čem je razlika in to bistvena? Če delaš po prvi metodi, je vse čist fino, dokler ne prideš v tolk konfliktno situacijo, da podzavestni vpliv premaga in odreagiraš spet čist avtomatsko, tist trenutek izven tvojga nadzora, se prav, po starem. Da se temu ogneš, se morš izogibat konfliktnim situacijam, kar pa pomen, da si omejuješ svoj življenski prostor. In najpomembnejše; vsa stara boleča občutja /zamera, strah, žalost, sram, jeza, sovraštvo, gnus.../ ostajajo v tebi, samo dregaš ne vanje, ker se izogibaš sprožilnim konfliktnim situacijam al pa uporabljaš dost veliko šeflo, da sprot ven zlivaš /meditacija, sproščanje, dihalne vaje, tek, delo.../. Če delaš po drugi metodi, z izbezanjem vzroka /skoz občutja seveda/ kot prvo prepoznaš posledice /podzavestno odzivanje/, kot drugo situacijo preigraš in prevrednotiš. Kva to pomen? Afekt kt vzrok in konstrukt kt posledica sta zbrskana iz podzavesti, nad katero nimaš vpliva, v zavest, nad katero pa maš vpliv /ful na kratk in poenostavljeno povedan/ kot prvo, kot drugo pa prepoznaš nesmiselnost afekta in nefunkcionalnost konstrukta /če sta taka bila/ al pa dejstvo, da tko je, da pa si dons odrasla in sama odgovorna za svoje življenje. Posledica je, da tud v konfliktni situaciji ne odreagiraš več po starem, podzavestno in avtomatično, pač pa maš odzive pod kontrolo in take, kakršne sama češ. To pomen, da je tvoj življenski prostor ostal neomejen. In najpomembneje; starih občutij ni več, zato tud šefle ne rabiš, niti se ti ni treba izogibat konfliktnim situacijam, ker ni sprožilca. Blj strnjen in na kratk ne morem opisat. Moje izkušnje so take, da je največji efekt ob istočasni uporabi obeh metod. Najprej je treba človeka spravt v situacijo, da kolkr tolk funkcionira, da je dojemljiv, šele pol lahko začne iskat vzroke pa tko. Če je človk v depresiji /že če je žalosten al pa potrt, je njegovo dojemanje bistveno okrnjeno/, ga je najprej treba spravt v en tak stabiln stanje, da sploh funkcionira a ne. Da sliš, da razume, da kej nardi. Dokler ni v takem stanju, da lahko sprejema,nimaš kej iskat vzrokov, ker je to čist brca v temo. V takem stanju mora najprej spremenit svoje odzive in tle se brez prve metode ne nardi nč. Isto je z alkoholikom, nasilnežem, ranjencem. Najprej mora nehat pit, garbat, krvavet /prva metoda/. Ko je tle stabilna situacija, je pa treba ugotavljat zakaj je pil, zakaj je garbal, zakaj je krvavel. Če tega ne nardi, hja, bo zlo verjetn, da ko bo dregnil v tapravo točko, spet začel pit, garbat, krvavet. Zato. Še okol rezanja vezi /sem tud že dostkrat omenu/. Vezi se ne reže, ker rezanje povzroča rane. Sploh na enih drugih ravneh. Vezi se preobraža. A od kod mi občutek, da Mi2 prodaja? Sej je tko napisala /a je to za denar al ne, ni važn/

O Mi2 Men je všeč en star rek: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Kva je tist, kar me mede pri tvojem pisanju? Odsotnost prvega dela reka. Bog /angeli, žarki, mati Zemlja, stvarstvo, Alah...kokr že kdo to poimenuje/ itak že skoz pomaga, namera gor al pa dol. Problem je, a jst to opazim al ne, al jemljem za mar al ne. In, sem prepričan v to, če jst samo prosim Boga, da nej mi pomaga, brez da bi karkol naredu, sem ga u kamen. Ker, samo od mene je odvisn, a bom njegovo pomoč prepoznal, razumel, sprejel. In njegovo pomoč lahko prepoznam, razumem in sprejmem, če vem, kaj se dogaja z mano, zakaj se dogaja in kako naprej. In rečt človeku /kar si ti kr nekejkrat napisala in je to to kar me mede in zarad česar sem se sploh spustu v debato, ker morda si samo površno razložila al pa sem te morda samo narobe zastopu/, da ni potrebno vedet, kaj čutim, zakaj tko čutim, od kod to izhaja..., pač pa da je dost samo izrečt namero in čakat, da Bog /žarki/vse sam uredi, je zanikanje prvega dela reka in ne samo to, je zanikanje zakona vzroka in posledice, je nesprejemanje odgovornosti za svoje življenje, je beg. Je dejansko beg od tega trenutka tu v neprizemljenost, v iluzijo. Ta beg ma pa zmerej posledice /sej je, konckoncev, naša izbira a ne/. Če bi ti napisala recimo, da je treba predat svoje reve Bogu in bit pozoren, kva mi Bog sporoča, daje, nastavlja... se sploh ne bi oglasu, ampak ti si prou poudarla, kako se s preteklostjo nima smisla ukvarjat, kt da je ni, keč je pa v tem, da se odgovori skrivajo prou v preteklosti. Seveda to ne pomen, da se v preteklost zaciklaš in kriviš preteklost za tvojo sedanjo mizerijo, pač pa pomen, da v preteklosti prepoznaš vzroke in v sedanjosti nardiš, kar je treba. Ker, če ne veš, kaj se ti dogaja, zakaj se ti dogaja, tud nardit ne morš nč in ti tud priprošnja nč ne pomaga, ker pomoči ne morš prepoznat. Tole je zlo na kratko, Mi2, ker je, kokr ti praviš, tema čist preobširna. Zdej, če bi ti govorila samo oseb, se ziher ne bi v taknu vate, ampak, ti to prodajaš ljudem in, lej, tud če je stvar še tko dobra, morš vedet, da jst nisem edini butl, ki švoh dojema in razume. Nas je dost takih in tvoja odgovornost /karma/ je, da to razložiš tko, da je kristalno jasno in da ni šans, da bi s slabo al pa površno razlago ljudje to razumel tko kt sem jst. Kar se Brezotovga odpuščanja tiče; ja, zlo fino je napisal, zakaj odpustit. Mene pa zanima...kako se pa to nardi. Srček si, Mi2

Sej glih zato ne vidim smisla, da bi limono prala. Ko jo stiskaš, verjetno strupi ne pridejo v sok, roke pa itak opereš. Če bi pa hotela lupino uporabiti za, kaj pa vem, pripravo peciva, pa zelo dvomim, da se s pranjem odstrani ostanke škropiv do take mere, da je lupina užitna. Da se pa kupiti nešpricane limone včasih /če so res nešpricane/. V Šparu sem jih že zasledil, pravtako v Merkatorju.

Zakaj pa?

Zakaj je pa treba prat pomaranče, limone...? Sej se itak olupijo.

Ni vsak krompir za vse enak. Enake lastnosti /da razpoka k ga kuhaš, da je trd v sredini in kuhan nikakav po okusu/ ma tud krompir, ki sem ga jst pridelal. Ne vem, kako se imenuje, je pa ena zgodnja sorta. Ampak, pečen je pa bogovski.

Hja, to je tvoj pogled in tvoja pričakovanja in tvoje doživljanje pravega partnerja in prave partnerske zveze in je čist ok. Da se razumeva, jst razmišljam enako kt ti. Ampak, eni pa nimajo enakega pogleda, enakih pričakovanj, enakih doživljanj. Poglej okol sebe. Ziher poznaš en kup zvez, kjer on pije, ona pa kao trpi zraven in mu najeda. Zakaj ga ne pusti? Veš kva se clo zgodi. Če se nardi čudež in on neha pit, se velikrat zgodi, da ga pol ona zapusti. Zakva? Sej to pa ja ni logičen. Pa je. Sam najt je treba razloge, pravzaprav zakonitosti, zakva je sploh z njim. In te zakonitosti obstajajo in k jih poznaš, vidiš, v čem je keč. On je s svojim pijančevanjem najblj idealen partner /in ona s svojimi lastnostmi zanj seveda/, da razpuca rane iz preteklosti. Ko on neha pit, ni več taprav, razen, če v tem cajtu tud ona nekej nardi. Pol lahko nadaljujeta, sicer taka zveza propade. Ziher poznaš pare, kjer je on al pa ona notorični varalica, pa sta kr skupej. Zakva. Enaki razlogi. Ker sta en in drug glih taprava. Kva pa ti? Kteri so tvoji kufri iz preteklosti, ki definirajo tvojga idealnega partnerja. Zate. Za eno drugo bi bil pa mrbit totalno nezanimiv. Vsak ma prou. Vsak. Problem je drugje. Problem je, če jima ne rata vzpostavit funkcionalne zveze. Zveze, v kateri sta oba zadovoljna. Če se strogo omejim samo nanj in nanjo a ne. Če jima rata, mislm, je čist useen, a se pretepata, varata, ranjujeta, dokler sta oba za, dokler oba zadovoljujeta svoje potrebe v zvezi in dokler sta oba zadovoljna. A je to res? Ja, zgleda da je, ker eni so zadovoljni. In to je v redu. Zanje. Za funkcionalno zvezo ni enotnega recepta, ki bi veljal za vse. Ja, ko pa en ni več zadovoljen v taki zvezi kot jo ima, pol je pa cajt za delo. Mislm, za recepte, za učenje, za spoznavanje, spreminjanje, delovanje, sprejemanje odločitev. Za delo skratka. Tko da, ja, cenim tvoj pogled na partnersko zvezo, ki je, vsaj glede na to, kar sem dosedaj prebral iz tvojih komentarjev, enak al pa zlo podoben kt moj, ni pa univerzalen in taprav za vse.

O Minnie Me nisi dobr razumela. Odprtost partnerja /in moja seveda/ je, vsaj zame, pogoj za nekej tacga, kar naj bi bla ljubezen in se popolnoma strinjam, da je zaupanje v zvezi temelj dobre zveze. Izdaja je pa znak, da v zvezi nekaj ni tako kot bi naj bilo. Kaj pa to je, je pa za ugotovit. Ni pa izdaja že sama po sebi znak, da je zveze konec, lahko je tudi začetek. Sicer konec nečesa, kar je blo prej morda napačno smatran kt dobra zveza in začetek tistga, kar naj bi dobra zveza bila. Ali pa konec. Ali pa karkoli vmes. Odvisno od izdanega. Odvisno od izdajalca.

Eh. Samo zato, ker je nekej domačga. Ker je varna. Ker je to nekej, kar poznam od prej, ker, tud če boli, to poznam od nekdaj, je znano, je domače. Samo zato je bolečina lahko slast. Za tistga, ki mu je domača. Od prej.

Fajn Minnie Trpljenje z ljubeznijo res nima veze in prava ljubezen drugmu res ne povzroča bolečin. Če pa trpiš ko ljubiš, je pa smiselno se vprašat zakva. Tle sem opazu, da se navezanost v ljubezni smatra kt nekej slabga. Pa je res? Če gre za navezanost, ki od druzga pričakuje, da me bo skoz potrjeval, pol to ni dobr, ker to pomen, da sem vzvode za svojo srečo/nesrečo dal v roke drugmu. Če pa navezanost pomen, da zmorem tolk poguma, da sem pred partnerjem to kar sem, se prav ranljiv, odprt, pol je pa to dobra navezanost in en od izkazov ljubezni, ker, mislm, kako drgač pa sploh bit z nekom si bliz a ne. Če partner to mojo bližino, odprtost in ranljivost in zaupanje, da me ne bo ranu, izda, izrabi, je cajt za vprašanja. Seb in njemu. Kako in zakaj tega nisem opazu prej in mu vseeno zaupal? Kva je še v men nerazrešenega, da sem si izbral glih tacga partnerja? Ali je partnerjeva ljubezen res taka, kt sem si al pa si domišljam? Pa tko. Ja, izdaja boli. Ampak se zgodi z namenom, ki pa je dober. Nekej nardit, da se to ne bo ponovil.

/to jst/, ker me ful spominja na cloud razlage; pride miško k vulkanizerju zamenat letne gume za zimske, pa mu un začne razlagat, kako so gume sploh narejene /cloud nr.1/, zgodovino proizvodnje gum /cloud nr.2/, razlike med letnimi in zimskimi gumami /cloud nr.4/...pa tko. Miško bi pa rad samo zamenjal gume in, ej, zimske ma clo s seboj, sam na feltnah še niso. /to pa una punčka/, ker je ona tist miško in kljub silno zanimivemu in poučnemu in vseobsegajočemu predavanju še zmerej nima svoj avto obut v zimske gume in slab kaže, da kdaj bo. Sorči, jst nisem tko prijeten za brat, ker zdele menjam letne gume z zimskimi na avtih. Sem pa vesel. Ful vesel. Vsakič, ko se kdo odpelje z montiranimi zimskimi gumami varno v zimo.

Vloge. Gotov da igramo ogromno različnih vlog in drgač sploh bit ne more. Ker, vloga je odnos. Ampak, v vsaki vlogi smo točn to, kar tist trenutek smo. Ko se spremenimo, se tud naša interpretacija vloge spremeni. Kterekol. Kt starš, kt otrok, kt partner, kt prijatelj, kt znanec, kt sodelavec...kt kdorkol. V trenutku igre smo zmerej točn mi...tist trenutek.

Amis, Valkira, Mia4aerobics in vsi, ki sem jih zamudil vse naj naj

U, to je pa fino, Mi2. To pomen, da ga jst lahko serjem kokr čem, pa nikom ništa, a ne. Lohk ubijam, kradem, se maščujem, skrbim za svojo rit tko, da druge izkoriščam, jih ponižujem...dej se še ti kej spomni... in to brez skrbi, da bi nosu posledice za svoje delovanje. Pokličem enega od žarkov in voila... lahko jebem dalje z isto paro. A dej. Kva pa je pol z zakonom vzroka in posledice, akcije in reakcije, karme? Pol ta zakon ne obstaja, ne deluje? Ker ti žarki po tvojem pripovedovanju počnejo glih to. Prevzemajo nase mojo odgovornost. A sem kej spregledal mrbit? Ne vem, kaj si s tem hotla povedat. Jst nisem govoru o krivdi in žrtvi, o samosmiljenju. Govoru sem o zlorabljeni deklici, ki je spomin na posiljevanje odrezala in o posledicah tega zlorabljanja. Kaj zdej? Kako zaživet /ne bom reku zdravo/ funkcionalno? Funkcionalno pomen, da nis več ujetnik iz podzavesti dirigiranega kompulzivnega ponavljanja dejanj, ki ti ne koristijo. In še enkrat ponavljam. Ona se posiljevanja ne spomni. Res se ga ne, pa je bila posiljevana.

Zdj se pa jst počutim smotan. Kako si lahko pomislila, da ti ne verjamem? Še kako ti verjamem, Strelka. Jst take neposredne izkušnje, da bi mi dohtar reku, da mam samo še nekaj mesecev življenja, nimam, mam pa izkušnje z grozo, nepopisnim strahom in nemočjo, ko sem skor zgubu mlajšega sina v povodnji v Železnikih in ko sem trepetal za življenje starejšega sina, ko sta se s soplezalcem zaplezala v Koglu in cel večer in celo noč nisem vedel ali je še živ.

Vauuu, hudo Sploh si ne morem predstavljat, kako ti je blo. Jst bi verjetn kr škripnu od groze in strahu, če bi mi en dohtar reku, da naj ne začnem brat knjige, ki je blj debela. Kr strese me. Fajn, da so se zmotil. Ja, to pa vem, da v takem primeru čist na nov postaviš prioritetno listo in, prou je tko.