bigm

Dva dečka najdeta 30 tolarjev. Koliko tolarjev bi našlo pet dečkov?

Bili, nova vrata sreče so že odprta. Ozri se okoli sebe in našla jih boš. Nehaj že buliti v zaprta vrata.

Tale RK religija je prav zaljubljena v krivdo in grehe. Že novorojenček ima izvirni greh. Kasneje pa človek nima druge izbire, kot da kar naprej greši. Več ko imaš grehov, več se lahko pokesaš in pokoriš in več imaš zaslug za nebesa. Grehi, zlasti nekateri, so pa prav prijetna reč. Živeli grehi!

O Svetem pismu, zlasti o Novi zavezi, veliko zanimivega pove tudi UTA RANKE HEINEMANN v knjigi "NE IN AMEN". Priporočam.

Peter Pan, do Mangrtskega sedla lahko prideš z avtom, potem pa imaš še cca 2 uri do vrha. Dve varianti. Slovenska smer je bolj zahtevna, plezalna in je priporočljiva za vspon, po italjanski, lažji, pa potem sestopiš. Če ti že prej strele ne zagotovijo prenosa v dolino. Zadnja varianta velja seveda le z tiste, ki na vsak način želijo doživeti nevihto v visokogorju. Doživijo jo brez težav, bolj vprašljivo pa je preživetje. Nevihte priporočam le v varni sobi doma.

Peter Pan, poleti so v visokogorju ob lepem vremenu praviloma vsak dan popoldan vročinske nevihte. To sem imel v mislih, ko sem predlagal srečanje na Mangrtu. Vabilo še velja. Na lep poletni dan popoldan na Mangrtu. Nevihta s strelami zagotovljena. Strelovode prinesite s seboj!

Voda, nekam svetopisemsko razmišljaš - vračati slabo s slabim. Oko za oko, glavo za glavo. Tako piše v svetem pismu. Tako početje pa povzroči pravi vrtinec slabega. Ti boš meni storila nekaj slabega, jaz ti bom vrnil s še slabšim, ti potem meni s še slabšim in tako naprej. Od slabega na še slabše. To se zgodi, če pustimo slabim čustvom prosto pot. Zoper krivico se brani z močjo argumentov, ne s slabimi dejanji. Če si fizično napadena, potem imaš seveda vso pravico tudi do fizične obrambe (tako posameznik kot država). Vendar je obramba eno, maščevanje pa drugo. Spet drugačna je situacija, kadar smo napadeni z besedami, kadar nas gdo žali. Eleanor Roosevelt ja zapisala: "Nihče nas ne more prizadeti, če sami tega ne dovolimo". Nek menda grški filozof pa je rekel: "Če me osel brcne, me sicer boli, užaljen pa zaradi tega ne morem biti".

Napačno razmišljanje. Vsak dan je najboljši dan. Vstani s to mislijo in zgodilo se bo.

Uporništvo, če veš, čemu se upiraš in veš, kaj bi rad dosegel, je v redu stvar. Uporništvo zaradi uporništva, kar tako, brez razloga, je pa lastnost pubertetništva, znak nezrelosti.

V dobi komunizma so (nekaj časa tudi pri nas) poznali javno samokritiko. Višek sprenevedanja. Vsi "spovedanci" so priznavali nepomembne napake, velike svinjarije so pa skrbno prikrivali. Pri spovedi v cerkvi pa je najbrž podobno. Iskrene so le kake plahe dušice, ki tako in tako nimajo kakih pomembnejših grehov.

Voda, ne mešaj hrušk in jabolk! Potegovati se za svoje pravice je eno, vzdrževati neproduktivno zamero in sovraštvo pa povsem nekaj drugega. Seveda pa potegovati se za svoje pravice ne pomeni, da vračaš slabo s slabim. S slabimi dejanji nikoli ne dosežeš (vsaj na daljše obdobje) nič dobrega. Tukaj so nam spet budisti lahko za vzor. Borijo se za pravice Tibeta, vendar z neagresivnimi sredstvi, čeprav Kitajci z njimi ravnajo še kako agresivno in krivično. Prav zato pa Tibetanci uživajo podporo in odobravanje po celem svetu. Slej ko prej bodo dosegli tudi uspeh. Zopet budistična modrost: "Nobena stvar, pa naj bo še tako huda, ne traja večno".

Podobne teme smo že nekajkrat obglodali, jeza, sovraštvo, maščevalnost. Ob takih vprašanjih se vedno spominjam Dalaj Lame. Budizem me je namreč res precej prevzel. Ne kot religija, ampak bolj kot filozofija. Njihova neagresivnost in razumevanje drugačnosti. Tako npr. pravi Dalaj Lama, da vsak lahko postane Buda, ne glede na religijo, kateri pripada, ali pa tudi vsakdo, ki ne pripada nobeni religiji, če le doseže svoj notranji mir. Tako visoke stopnje tolerance še nisem zasledil pri nobenem svečeniku katerekoli druge religije. Da se vrnem nazaj na jezo in zamero. Dalaj Lama je povedal (ko je bil na obisku v Ljubljani), da jeza in sovraštvo najbolj škodujeta prav tistemu, ki sovraži. Osovraženemu naša jeza kaj dosti ne škoduje. Jeza in sovraštvo kot negativni čustvi nas stalno preganjata, ne dasta nam spati, pokvari se prebava in naše zdravstveno stanje je čedalje slabše. Ne zaradi tistega, ki je povzročil našo jezo in sovraštvo, zaradi nas samih moramo odpustiti. Šele ko odpustimo in pozabimo zamero, ponovno najdemo notranji dušni mir in povrne se nam tudi dobro telesno počutje. Tole o posledicah jeze in sovraštva sem tudi na sebi že izkusil. Iz lastnih izkušenj torej priporočam vsem, skušajte se čimprej znebiti negativnih čustev.

Peter Pan, na prvi jasen dan na vrhu Mangrta od 15. do 16. ure. Nevihta zagotovljena.

Komur je usojeno, da bo obešen, ta ne bo utonil! Anaconda, torej brez strahu. Ti boš umrla od ljubezni.

Če hočeš doživeti pravi strah, potem si privošči nevihto v visokogorju, na prostem, ko si pravkar prebral tablo, na kateri piše, da je na tem mestu "ognjena kača" ubila tri planince!

Nevihta ozračje očisti. Ampak tudi ohladi!

............O človek, bedna, enodnevna muha, ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha! Kdor te pozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti. Prijateljstvo ti je le goljufija, ljubezen - strast, smehljaj - hipokrizija! Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramoval!........ Byron - Napis na spomeniku novofundlandskega psa

Psihologi ugotavljajo, da so nasilneži, hvalisavci, tirani, domišljavci, ljudje, "ki vse vedo" ipd. v resnici strahopetci in zafrustriranci, ki s svojim obnašanjem le skušajo pred samim seboj in pred drugimi prikriti svojo bedno samopodobo. JanjaK, s tvojimi razmišljanji se v veliki večini strinjam. Razmišljava v podobno smer. NIsi poražen, če padeš, poražen si šele, če niti ne skušaš vstati. To misel je v različnih oblikah opisoval v svojih romanih Jack London. Le škoda, da je bil na koncu sam poražen, saj je življenje končak s samomorom. Moje lastne izkušnje me potrjujejo v prepričanju, da človek nikoli ne sme odnehati na zastavljeni poti. Ko se zdijo stvari že povsem "zafurane", se zgodi naključje (mar res naključje?) in temni oblaki izginejo. Kdor v resnici nekaj hoče, bo to tudi dosegel. Ob tem pa še ena izposojena misel: "Vsi bi bili radi na vrhu gore, vendar - najlepše stvari se dogajajo med vzponom"!

Šeherezada, vedno je tako. Pričakovanje je lepše, kot potem uresničitev.

Tako je, JanjaK, ko si enkrat povsem na dnu, greš lahko samo še navzgor!

Helenca, sedi, pet!

JanjaK, če si sposobna res iskreno odpuščati, potem si prišla že zelo daleč pri izpopolnjevanju svoje osebnosti. Čestitam. Jaz se šele trudim priti do te stopnje. Je pa seveda res, da jeza, zamera ali celo naklepanje kakšnega maščevanja, delujejo kot strup, kot kislina, ki človeka razjeda. Dokler si pod vplivom takih negativnih čustev, ne moreš biti uravnovešena in zadovoljna osebnost.

Anaconda, ko naletiš na misel, drugačno od tvoje, te to prisili k razmišljanju. Poglobiš se in iščeš argumente, ki potrjujejo pravilnost tvojega stališča, morda pa ob tem premišljevanju celo ugotoviš, da ima prav tisti, "drugače misleči". Kadar vsi govorijo enako, je kaj malo možnosti, da bi prišli do novih spoznanj. Prav različnost mišljenj je tista, ki vodi k napredku.

Prijatelji te poznajo, ko ti gre dobro. Ko ti gre slabo, pa ti spoznaš prijatelje. (avtorja pozabil)

Lonček, ko nekdo napoveduje samomor, je to zanesljiv klic na pomoč. Morda s samomorom ne misli resno, vendar nikoli ne veš. Takoj pojdi k prijateljici, če ni morda že prepozno.