bigm

To je tako kot z ljubeznijo. Če jo zadržuješ pri sebi, je je čedalje manj. Bolj pa ko jo razdajaš, več se je vrača k tebi.

Glej, El Nino, listek za plačilo kazni si dobil zaradi napačnega parkiranja z avtomobilom. To pomeni, da imaš avtomobil. Samo pomisli, koliko ljudi je, ki še bicikla nimajo. Takole, vidiš. To je prikaz pozitivnega razmišljanja!?

Sonce, tak lep nick si si izbrala, da žalost kar ne sodi k njemu. Že pred časom sem prebral tole lepo misel, ki jo sedaj posvečam tebi: Naj sije sonce v tvojem srcu, tudi če zunaj dežuje!

Melian, kar si napisala v zadnjem odstavku, potrjuje misel Eleanor Roosevelt: "Nihče nas ne more prizadeti, če sami tega ne dovolimo". Na dobri poti si in uspeh ne bo izostal.

JanjaK, odgovor na tvoje vprašanje ni enostaven. Zanesljivo pa sreča ni neko trajno stanje, ampak gre za trenutke, ko res začutiš, da si del vesolja. Včasih, ko "švicam" v hrib, ko zagledam gamsa, ali kavko, mogoče samo čutim hladen veter, kar pozabim, kje sem, kaj sem, kam grem. Enostavno sem. Dokler se kaj ne zgodi. Pade kamen, kakšen drug planinec spegovori in spet sem v realnosti, čara je konec. Gotovo pa bogastvo ni sreča. Denar daje sicer neko gotovost (dokler ga ne izgubiš) in udobnost, ne pa sreče. Sreča prihaja z duhovnim in ne z gmotnim bogastvom, kakor je rekel Templeton. Drugi spet pravijo, da je sreča stranski produkt našega prizadevanja za dobro drugih. Bo treba vprašat Račka, kako se počuti, ko razdaja svoje delo in čas za dobro cerebralcev.

El Nino, pa je le bilo tudi nekaj dobrega v tem, da ti je "tisti tip" izpraznil gumo. Zaradi tega si napisal prav zabaven post in resnično sem se nasmejal.

Pred kratkim sem bral tole modro misel. Začne se z že znano zgodbico: Nekdo ponoči ves sklonjen hodi pod ulično svetilko. Mimoidoči ga vpraša: "Kaj pa počneš"? "Ključe iščem", odgovori prvi. "Pa si prepričan, da si jih prav tu izgubil"?"Ne, izgubil sem jih nekje za hišo, ampak tam se nič ne vidi", je odgovoril iskalec. Na prvi pogled prismuknjena zgodbica, vendar ni tako. Kolikokrat mi vsi iščemo srečo tam, kjer je za gotovo ni. Mar ni seganje po alkoholu, mamilih, pretirano zaganjanje za poklicnim uspehom itd. podobno iskanju ključev pod ulično svetilko?

JanjaK, ti si prav modra prasička. Takih bi bilo pa res škoda za politiko!

Astra, MUcamaca, še enkrat čestitke. Ne samo, da sta borbeni, priznavata tudi možnost, da otrok morda le ne bo zmogel. Siliti otroka v nekaj, česar ni sposoben, pa bi lahko res povzročilo več škode kot koristi. V nobenem primeru pa ne dovolite, da otroka getoizirajo. Nevarnost stigmatizacije je že tako dovolj velika. Koliko so ljudje pripravljeni sprejemati "drugačne" v kakršni koli obliki, pa lahko vidimo že kar na našem LF. Da ne bom hvalil samo punc, tudi Raček zasluži . Če sem prav razumel, vojske ni služil s puško v roki, ampak je pomagal cerebralcem. Raček, tako si gotovo naredil več koristi, kot bi jo s puško. Spoznal si njihov svet in gotovo tudi ugotovil, da v bistvu niso nič drugačni od "normalnih" ljudi.

To nesrečno dekle nam vsem veliko daje. Vzgled. Kaj so naše težave v primerjavi z njenimi? In vendar ni izgubila volje do življenja. Pogumno se bo borila za svoj prostor pod soncem. Imamo mi pravico poklekniti pred dosti manjšimi težavami?

Bravo, punce! Materinska ljubezen je res sposobna gore prestavljat.

Res je tako, kot pravi Borism. Melian, prinesi tej svoji sodelavki rože in jo povabi na kavo!

Za Učitelja (z velikim U) bi bil otrok s posebnimi potrebami izziv in bi se mu z veseljem posvetil. Za učitelje, ki hodijo le v službo in poučevanje ni njihov "poklic" pa je tak otrok le dodatno delo sitnost. Šolanje otroka s posebnimi potrebami bo šola tudi za tebe, Astra. Iskreno ti želim, da bi naletela na čim več Učiteljev.

Nesreče se res lahko pripetijo vsakemu, lahko bi se otrok poškodoval tudi ob spremstvu staršev. Tisti, ki prevzame odgovornost za varnost otrok pa mora poskrbeti, da je možnost nesreče čim manjša. Morda je v konkretnem primeru bila napaka v izbiri poti. REdna markirana pot je praviloma varnejša, kot neka provizorična nemarkirana pot. Seveda pa bo potrebno to na terenu ugotoviti. Spominjam se dogodka izpred več kot 20 let. Duhovnik je sredi poletja peljal skupino otrok na Mangrt. Otroci so bili v kratkih hlačah in večinoma obuti v športne copate, kakih dodatnih toplih oblačil pa niso imeli. Vzpon je potekal srečno, pri sestopu pa se je zalomilo. eden od dečkov je hotel prehitevati, zaradi neprevidnosti in neprimernega obuvala pa je zdrsnil v globino in se ubil. Da bi bila mera polna, se je pojavil še snežni vihar tako, da so tudi ostale otroke (v kratkih hlačah in le v srajčkah in majčkah) vse premražene spravili v dolino šele gorski reševalci. Se vam ne zdi, da je duhovnik zagrešil kar nekaj napak? Prvič skupine otrok ne bi smel voditi sam, ampak bi moral imeti v spremstvu še kako odraslo osebo, ki bi mu pomagala vzdrževati disciplino (prehitevanje po ozki in nevarni poti). Nikakor ne bi smel dovoliti, da gredo v visokogorje otroci brez primernih gojzarjev. Vsi otroci bi morali imeti v nahrbtnikih rezervno zimsko obleko, saj sneg sredi poletja v visokogorju ni kakšna posebna redkost. Bi v opisanem primeru tudi rekli :"Nesreče se pač dogajajo"? Kaj je bilo na Boču, bo pokazala preiskava. Kar tako na pamet pa ni mogoče reči niti, da je učitelj za nesrečo odgovoren, niti ne, da ga ne zadene nobena krivda.

Dragi moj aakhut! Je res vredno akademika, da kar a priori odklanja vse, kar prihaja z juga? Da vnuka nagradi za slabo oceno iz SH jezika? Da svoj rod vzgoji v nestrpnosti do "čefurjev"? Bo kar držalo, da strokovna izobrazba in duhovna kultura ne hodita nujno z roko v roki. Včasih sta si še kako daleč narazen. Veš kaj, dragi moj aakhut. Življenje je prelepo, da bi si ga kvaril z neplodnim pričkanjem s teboj. Želim ti vse dobro, najin dialog pa s tem zaključujem.

Coccinelle Kaj si pa nekateri mislijo, je njihov problem in ne tvoj.

Dragi aakhut! Prav razočaral si me s svojim odgovorom na moj post. Praviš, da si zadovoljen s trenutnim stanjem (brezposelnosti) in da ne nameravaš ničesar storiti. Zelo udobno stališče. Ne delam nič, za vse, kar me slabega doleti, so krivi pa drugi: čefurji, Astra. Nekam znano je to. V Hitlerjevi Nemčiji so bili za vse slabo krivi Judje in tudi v tvojih žilah se pretaka judovska kri, če sem te prav razumel. Sicer je pa še kar nekaj "Slovencev", ki vidijo grešnega kozla v čefurjih. Ljudje, ki so včasih takoj pričeli klatiti "Jugoslovanščino", če se je v družbi pojavil le en srbohrvatsko govoreči osebek, danes dobijo mozolje, če slišijo srbsko ali hrvaško besedo. Podobno kot tisti nekdanji najbolj glasni komunisti, ki so se čez noč prelevili v najbolj glasne antikomuniste. Res je zanimivo spremljati to človeško komedijo. Star si 500 mesecev, kot si zapisal. V tej starosti bi bilo pričakovati, da boš v poklicni karieri dosegel neko stabilno mesto, da boš poročen in imel otroke. In ti, brezposelen si, neporočen in na grbi matere (tako si pred časom sam zapisal). So krivi čefurji? Ne bom prisegel, menda pa je bil to Edison, ki je povedal, da je za uspeh pomemben 1 % talenta in 99 % pridnosti. V življenju so uspehi in padci, vendar si poražen šele takrat, če se po padci niti ne poskušaš pobrati. Ti si pa kar zadovoljen v sedanjem položaju!? Boš res kar čemel v svojem kotu in pestoval "nesrečno usodo", krivil in zmerjal vse čefurje, ki niso niti najmanj krivi za tvoj sedanji položaj? Ozri se enkrat vase in priznaj si, kaj je narobe s teboj. Začni že enkrat delovati zase. Še tako dolga pot se prične s prvim korakom. Naredi ga še danes!

Aakhut, ko prebiram tvoje poste, ugotavljam, da so nekateri duhoviti, drugi igrivi, nekateri cinični in nekateri prav hudobni. Odsev razpoloženja, prav gotovo. Nekako sem povzel, da si brez službe. Goethe je nekoč zapisal: "Ni važno, kje smo, pomembno je, kam gremo". Si se kdaj iskreno vprašal, zakaj si tam, kjer si, to je brez službe. So res vsega krivi "čefurji", ker delajo za nižjo ceno kot ti? Nisi morda tudi sam česa kriv? Bodi iskren! Priznanje napake ni nobena sramota. Nasprotno. To je pogumno dejanje in kaže tudi na odgovoren odnos. Dokler si ne boš res iskreno odgovoril, boš težko našel pravo pot naprej. Pa veš, kam boš šel? Kadar se izgubiš v gozdu, težko najdeš izhod. Povsod sama drevesa, nikjer ni videti poti. Če pa se povzpneš na vzpetino in imaš ves gozd pred očmi, takrat pa najdeš tudi pot. Dvigni se nad nivo svojih težav. Skušaj na problem pogledati objektivno, kot da si sam povsem neprizadet. Laže boš našel pot. Izhod ni vedno tam, kjer se ti zdi najbolj lagodno. Ne moreš iti vedno naravnost, morda je treba zaviti desno ali levo, morda moraš celo del poti nazaj, da boš našel odcep poti, ki si ga prvič prezrl. Spoznaj in priznaj si, da si za vse, kar se ti v življenju zgodi, kriv samo ti. Niso čefurji tisti, ki ti določajo življenje. Ko boš to spoznal, ko boš življenje vzel v svoje roke, bo tudi tvojega sovraštva do čefurjev konec. Čefurjev ni. Vsi smo samo ljudje in od nas je odvisno, ali si bomo med seboj pomagali, ali pa se bomo delili na "nas" in na "čefurje" , se med seboj sovražili in drug drugemu oteževali življenje. Res iskreno ti želim, da bi čim prej našel pot iz gozda in da bi bili tvoji posti duhoviti in igrivi, sovraštvo pa naj postane zgodovina, na katero bomo vsi čim prej pozabili.

Bravo, Marsa! Noben človek ni otok, aakhut. Vsi smo med seboj povezani z neštetimi nitkami, katerih se niti ne zavedamo. Kdo ve, mogoče ti bo prav kakšen "čefur", ki ga tako zaničuješ, storil pomembno uslugo. Jaz sem že pred časom spoznal, da v življenju ni naključij. Vse ureja nek vesoljni um. Vsak drobec pade v natančno pravem trenutku na pravo mesto. Ne krati ljudem njihovih pravic, pomagaj jim raje, da jih bodo hitreje dosegli. Ne pozabi na načelo, ki ga pozna Judaizem, Krščanstvo, Budizem, Konfucionizem in vsa ostala verstva: Ne delaj drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi tebi storili!

Askrab, lepo temo si pričela. Sicer smo o tem že pisali, vendar je tema neizčrpna. Nihče ni otok, kot je rekel John Donne. Vsi smo del celine. Smo del človeštva in če kdorkoli na svetu umre, umre z njim tudi del tebe. Zato, če slišiš navček, ne sprašuj, komu zvoni. Zvoni tebi! Ljubezen pa je tista, ki bi nas morala povezovati. Ljubezen je univerzalen jezik, ki ga razume Eskim na severu in avstralski domorodec na jugu. "Ljubezen" je tudi sinonim za "mir". Saj tam, kjer je ljubezen, ni ne prepira in ne vojn. Po vsem svetu moramo reagirati na nepotrebne smrti med Iračani in Američani, med Palestinci in Izraelci in povsod drugod, kjer še govori jezik orožja. Verjeti moramo v ljubezen in združiti se moramo vsi ljudje dobre volje. Več ko nas bo, prej bo ljubezen zmagala nad sovraštvom. Ne stojmo križem rok ob tem nesmiselnem pobijanju. Držimo se besed Eleanor Roosevelt: "Stori kar moreš, tam kjer si, s tem kar imaš"!

Ne kako dolgo, kako kvalitetno je življenje, to je pomembno!

Askrab, povsem se strinjam s teboj, dodal bi le, da k dobremu spanju zelo pripomore zmerno športmo udejstvovane, zlasti v naravi. Urica ali dve sprehoda po gozdu, da se misli umirijo, potem pa ni vrag, da ne bi dobro spali.

Otožna, spomnila si me na modro misel, ki sem jo pred kratkim prebral. Žal je ne bom reproduciral tako lepo, kot je bila zapisana v originalu, pa vseeno poskusim: Vsak človek igra glavno vlogo v svoji drami in številne stranske vloge v dramah drugih ljudi. Želim vam, da bi vse vloge igrali kar najlepše!

Če vam bo vreme kaj naklonjeno in če boste lezli po slapovih, vzemite gojzarje. Pot postaja z višjimi slapovi vse bolj plezalna in ni primerna za superge. Sicer pa vsem želim prijetno druženje! V mislih bom z vami!

Katja, si zadela žebljico na glavico. Starši, ki nudijo otroku vse, tudi vse razvrednotijo. Otrok, ki brez težav dobi vse, ničesar ne bo znal cenit. Otrok, ki bo med počitnicami delal, da si bo kupil bicikel, bo ta bicikel znal cenit, nekaj mu bo pomenil, njegova lastna zmaga je to. Bogatašev mulc, ki mu oče za rojstni dan kupi mercedesa, pa do tega mercedesa ne bo imel nobenega odnosa. Tudi če ga razbije, oče mu bo kupil drugega. Močno dvomim, da je mulcu avto prinesel kaj dosti sreče, saj je takšno darilo običajno le odkupnina za čustveno zanemarjanje otrok. Prav si ugotavljala, da so "bogataški" otroci nekam zgubljeni in brez cilja. V glavnem jim je za nastopaštvo in kar radi posežejo po drogi. Podobno, kot otroci iz razbitih družin, kjer vlada alkohol. Sicer pa v "povprečnih" družinah vladajo dosti boljši odnosi, vsi morajo prispevati svoj delež v skupnem gospodinjstvu, starši delo in denar, otroci pa delo. Iz takih "povprečnih" družin pride bistveno manj zdolgočasenih otrok, ki bi posegli po drogah. Ni jim vse poklonjeno brez truda, zato pa so tudi pripravljeni za samostojno borbo v življenju. Bogataški otroci pa, če je tega bogastva enkrat konec, so kot ribe na suhem.