bigm

Žarek, popolnoma razumemm tvoje pomisleke, da bi vzela pomoč za brezposelne. Ti pomisleki izvirajo iz tvoje moralne drže, da lahko vzameš le to, kar si z lastnim delom zaslužila. Vendar pa so ti pomisleki povsem nepotrebni. Živiš v skupnosti, kateri daješ in od katere si tudi povsem upravičena tudi sprejemati. Če nič drugega, tej skupnosti si dala dve hčerki in s tem pripomogla, da se bo ta skupnost ohranila. Če že ne zaradi sebe, si že zaradi hčera dolžna sprejeti pomoč, da ju boš lahko vzgojila v koristna člana te skupnosti. Sicer pa je pomoč le začasna rešitev, dokler si ne boš našla ustrezne zaposlitve. In prepričan sem, da boš zaposlitev tudi dobila. Zaupaj življenju in zaupaj tudi sebi. Premalo je sicer le prijaviti se na zavod za zaposlovanje. Išči tudi sama in za začetek prevzemi magari tudi začasno delo. Slej ko prej bo prišlo do "naključja" in tvojih skrbi bo konec. Iz lastnih izkušenj vem, da se potem, ko se zdi situacija povsem brez izhoda, zgodi "naključje" in stvari so postavljene na pravo mesto. Žarek, zaupaj življenju in sebi. Jaz verjamem vate.

Marsa, vesel sem, da si nazaj! Brez tebe je na forumu nekaj manjkalo.

Tjazy, ti imaš seveda popolno pravico pisati tako, kot si želiš. Imamo pa tudi vsi drugi pravico misliti drugače kot ti. Pa se ustaviva pri varnostnih pasovih. Varnostni pas v večini primerov prepreči hujše poškodbe, če že pride do prometne nesreče. Zahteva "države", da si med vožnjo privezan, je torej v tvojo korist. Vendar pa ne samo v tvojo. Je obenem tudi v korist zavoda za zdravstveno zavarovanje, saj bodo stroški zdravljenja ob uporabi varnostnega pasu praviloma manjši, kot bi bili pri trčrnju brez uporabe varnostnega pasu. Samo tvoja korist države nič ne briga in samo zaeadi tvoje koristi te država ne bi silila, da bodi med vožnjo privezan. Seveda pa je država močno zainteresirana, da bo ob mrebitni nesreči plačevala manj. Zaradi tega pa te sili, da bodi med vožnjo privezan. In kazen, če nisi privezan, ni tako brez veze. Če boš enkrat, dvakrat, trikrat plačal kazen, se boš pa morda četrtič le privezal. Vzgojni moment plačevanja kazni dobro poznam pri sebi. Rad malo bolj pritisnem na gas in državi plačujem šolnino. Na tistih punktih, kjer sem že plačeval, z gasom raje malo popustim. Kazni so torej dosegle namen. Podobno kot jaz pa reagira večina voznikov in najbrž tudi ti. Strinjam pa se, da so nekateri predpisi res "malo mimo", ali pa smo mi premalo "brihtni", da bi razumeli njihov pravi pomen.

Vsak odnos se začne zato, da se partnerja (ali vsaj eden od njiju) nečesa naučita. Ko je naloga opravljena, odnos ni več potreben in sedaj nastopi konec. Kaj je smisel lekcije, pa ni vedno lahko ugotoviti. Morda je smisel v samem odnosu in vseh zapletih, ki jih tak odnos prinaša. Morda pa je point prav v koncu odnosa. Vsaj za enega. Konec dolgotrajnega in intenzivnega odnosa je lahko huda preizkušnja. Nekatere lahko tudi zlomi in se predajo alkoholu ipd. Drugi, močnejši, pa konec odnosa ocenijo kot izziv, kot priložnost za nov začetek. In menim, da so samo ti slednji izpit dobro opravili.

Žarek in Skwo, čestitam vama za uspeh na prehojeni poti. Sanjalica, ti pa morda ne razumeš pravega smisla odpuščanja. Spolna zloraba otroka, deklice ali dečka, je nekaj tako nepojmljivo hudega, saj pusti trajne brazgotine na duši žrtve, nekaj tako grdega in neodpustljivega, da je edina rešitev za žrtev, da storilcu odpusti. Sliši se kot paradoks, vendar ni. Odpustitev s strani žrtve nikakor ne pomeni, naj državni organi storilca ne preganjajao. Nikakor ne. Država mora storiti vse, da storilec dobi zasluženo kazen in da poskrbi, da nikoli več ne bo kaj takega storil. Gre samo za odnos žrtev - storilec. Kot sem že omenil, dejanje je tako hudo, da pusti trajne posledice. Ne vem s čim sem si prislužil zaupanje, vendar mi je kar nekaj žensk zaupalo svoje tragične izkušnje in vem, da žrtev čuti do storilca neizmerno sovraštvo, kar je povsem človeško in razumljivo. Zelo žalostno pa je, da je sovraštvo izmed negativnih čustev najhujše in na človeka najbolj razdiralno deluje. Sovraštvo priklepa človeka v preteklost in mu ne dovoli, da bi živel tukaj in zdaj. Minevajo leta, žrtev pa je še vedno pripeta na dogodke v času, ki ga ni več. Iz dneva v dan podoživlja dogodke, sovraži in trpi. Sovraštvo pa načenja duševno in telesno zdravje in se odraža tudi na družinskih članih žrtve. Ne zaradi storilca, zaradi žrtve same je potrebno, da storilcu odpusti. Šele ko bo odpustila, bo lahko zapustila preteklost in živela v sedanjosti. Odpuščanje šele bo prineslo olajšanje in omogočilo zdravo življenje vnaprej. Ena od mojih znank je več let trpela spolno nasilje in to z vednostjo, oz tihim pristankom matere, ki je od storilca imela materialne koristi. Precej let je že od dogodkov, tudi storilec je že dolgo mrtev, vendar ga moja znanka sovraži z nezmanjšano močjo. Je magistra znanosti in tik pred doktoratom znanosti ter se popolnoma zaveda, da je edina rešitev odpuščanje, vendar tega ne zmore. To silno sovraštvo ji je povzročilo tudi bolezen, otepa se namreč z levkemijo, ima tri nepreskrbljene otroke, neskončno se trudi, da ne bi umrla in zapustila otrok. Zaveda se, da je to silno sovraštvo razlog za njeno bolezen in vendar se ga ne more znebiti. Žarek in Skwo, vedve sta veliko naredili na sebi na poti odpuščanja. Žrtev spolnega nasilja pa je veliko več, kakor je to javno znano in tudi na LF se jih je že nekaj oglasilo. Vsakdo mora sicer najti svojo pot dozorevanja za odpuščanje, vendar pa bodo vajine izkušnje drugim le olajšale delo in jim vsaj pomenile vzpodbudo in dokaz, kaj vse se da doseči. Danes sem bral zgodbo o ameriških indijancih. Indijanci verujejo, da pride duša po smrti do vrat v večna lovišča, pred vrati pa stoji lovec in prišleka vpraša, ali je postal svet zaradi njegovega rojstva kaj boljši. Šele če duša odgovori pozitivno, gre lahko naprej. Žarek in Skwo, naj vajine izkušnje pomagajo lajšati težave drugim žrtvam in svet je z vajinim rojstvom postal boljši.

Nataly, Tamara je v resnici punca kot se šika. Tamara, voščil sem ti sicer že osebno, ampak dobre želje ne škodijo, tudi če se večkrat ponovijo. Želim ti nocoj veselo praznovanje, v življenju pa predvsem zdravja in zadovoljstva. Prihodnost ti bo prinesla tudi preiskušnje, vendar ti iskreno želim, da boš vse take dogodke sprejela kot priložnost in izziv ter da se boš z njimi soočila z zavestjo, da si sposobna vse težave premagati.

Se popolnoma strinjams Trudijem in JanjoK. Gre po načelu: "Zdravje in svobodo znamo cenit šele, ko ju izgubimo". Ko nam gre (po našem mnenju) slabo, se moramo samo spomnit na vse tiste, ki jim gre še slabše in takoj smo pomirjeni. Lahko hodimo - koliko je ljudi, ki tega ne morejo. Lahko klofamo po računalniku - koliko ljudi tega ne more itd. Sicer pa je sreča nekaj notranjega in sploh ni odvisna od zunanjih okoliščin. Tako je npr. bogatin srečen, ker je zakopal vrečo cekinov na vrtu in sedaj misli, kako so na varnem. V resnici pa je sosed videl to proceduro in cekine odkopal. Cekinov torej ni več, bogatin pa je srečen. Drugi mož pa je nesrečen, ker mu je prišla na uho govorica, da mu je lepa žena nezvesta. Žena mu je v resnici zvesta, zaradi napačnega razmišljanja pa je mož nesrečen.

Piko, dokazuješ resničnost naslenje misli: Če verjameš, da zmoreš, imaš prav. Če verjameš, da ne zmoreš, imaš tudi prav. Drži se

Žarek, lepo si si to zamislila. Vse blokade in negativnosti se transformirajo v svetlobo. Svetloba pa je simbol ljubezni, boga, skratka, nekaj pozitivnega. Vse negativno torej spreminjaš v pozitivno.

Jes, lea. Hipohondrija je lahko klic na pomoč, lahko pa je tudi beg pred resničnimi ali namišljenimi težavami. Ko si že začela z otroki, bolezen je lahko beg pred kontrolko, za katero otrok ve, da jo bodo naslednji dan pisali. Tako resno znajo otroci zaigrati bolezen, da jo tudi zares prikličejo in dobijo vročino. Tudi odrasli (nekateri) odreagirajo podobno. Morda se bojijo jutrišnjega srečanja s šefom in se zatečejo v bolezen. Tako resna zna biti želja po bolezni, ker je ta (namišljeno) manjše zlo od soočenja z odgovornostjo, da resnično zbolijo. Vzrok za takšne bolezni je strah. Potrebno se je soočiti s strahom in ga premagati, pa bodo tudi takšne bolezni izginile. Je pa strah, če gre za hujše in dolgotrajnejše primere, skupaj s sovraštvom, jezo in drugimi negativnimi čustvi, lahko razlog za zelo resne in tudi smrtonosne bolezni. Negativna čustva porušijo notranje ravnvesje in to zmanjša našo odpornost in vrata različnim boleznim so odprta. Tehnik za odpravo negativnih čustev je več in vsak mora najti tisti način, ki njemu najbolj ustreza. Če človek sam tega ni sposoben, mora pač poiskati pomoč pri dobrem zdravilcu (ne npr. pri Zvenu). Bolezen samo, to je zunanje znake, bo najbolje pozdravil zdravnik določene stroke, pravega vzroka bolezni, ki je vedno v psihi, pa uradna medicina ne bo odpravila. Za to so pristojni pa zdravilci. Pri resnih boleznih je tako potrebno iskati pomoč tako pri zdravnikih in pri zdravilcih. Ta dva se nikakor ne izključujeta, ampak odlično dopolnjujeta, čeprav uradna medicina tega ne prizna.

Nosko, ko si že omenil meditiranje kot vzhodnjaški ideal. Mag. Silvo Šinkovec, pater jezuit, v svojem intervjuju pravi: "Kot duhovnik že skoraj dvajset let dajem duhovne vaje, ljudje meditirajo, so tiho dan, dva, pet dni. Pridejo do svojih spoznanj. Jaz jim le pokažem pot, način dela. To je dar. Ob takšnih dogodkih je lepo". Strinjam se s teboj, da živijo vzhodnjaki v drugačnem kulturnem okolju in da marsikaj doživljajo drugače kot zahodnjaki. Če smo še bolj natančni, niti dva človeka iste stvari ne doživljata enako. Vsak doživlja zunanje dražljaje drugače. Lahko trdim, da je toliko svetov, kolikor je ljudi. Za vsakogar je realna stvarnost to, kar doživlja on, ne glede na to, kako to isto stvarnost doživljajo drugi. Ljudje smo različni, živimo v različnih kulturnih okoljih, ločijo nas različni jeziki itd. Vendar pa obstaja univerzalni jezik, ki ga razumejo vsi ljudje na vseh koncih sveta. To je jezik ljubezni. Vse večje religije poznajo formulo v pozitivni ali negativni obliki in sicer :"Stori drugemu to, kar želiš, da bi drugi storili tebi"! (V negativni obliki: "Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi"!) Če drži definicija, da je bog ljubezen, potem je ljubezen, ki jo lahko izkazuje človek drugemu človeku, božja lastnost, ki jo je bog človeku podaril. Če zanemarimo vso šaro, ki jo imajo vse religije, ostane bistvo religij (vzhodnih in zahodnih), to pa je sporočilo, izkoristi svoje življenje za to, da boš drugim pomagal premagovati težave. Pomoč drugim, to je prava molitev, ne pa žebranje nekih napisanih vzorcev, klečanje, trpinčenje samega sebe, nesmiselno odrekanje ne vem čemu vse, npr. tudi spolnemu življenju itd. Če je bog ljubezen, potem je bogu všečno, da so ljudje veseli in da se dobro imajo, všeč pa mu bo tudi, če bodo ljudje tudi drugim omogočili, da se imajo lepo. Meni je bila zelo všeč misel iz vzhodnjaške zakladnice, ki jo je povedal dalajlama na vprašanje, kaj je smisel življenja. Takole je povedal: "Smisel življenja je biti srečen in pomagati drugim, da bodo srečni". Dalajlamova misel je zame vzorec za molitev, ki je primerna za vse veroizpovedi in za vse ljudi. Tako mogočna je, da ni odvisna ne od kraja in ne od časa. Veljavna je bila, je in bo.

Aakhut, ne vem, kaj ti pojmuješ v "vzhodnjaštvu" kot Evropi sovražne ideje? Vse je seveda stvar zornega kota. Med dvema stvarema lahko iščeš samo razlike, lahko pa najdeš mnogo skupnih točk. Vedno boš našel to, kar iščeš. Jaz vidim med vzhodnimi religijami (in filozofijami) in krščanstvom (to si najbrž mislil z Evropo) kar veliko skupnega. Vzhodnjaške religije pojmujejo boga kot ljubezen, sočutje, svetlobo. Enako pojmujejo boga tudi krščanski duhovniki. v "Oni" z dne 3.8.2004 mag. Silvo Šinkovec, pater jezuit pravi: "Zame je bog Ljubezen". Kahlil Gibran pravi: "Kdo more ločiti svojo vero od svojih dejanj, ali svoje verovanje od svojih opravil"? O bogu pa pravi: "In če želite spoznati boga, si ne belite glave z reševanjem ugank. Poglejte raje okrog sebe in videli ga boste, kako se igra z vašimi otroki. In poglejte v nebo; videli ga boste, kako potuje na oblakih, kako širi roke v blisku in sestopa v dežju. Videli ga boste, kako se smeje v cvetju, se nato dvigne in niha z rokami v vejevju dreves". Vse velike religije prikazujejo boga kot ljubezen, sočutje, skratka, kot nekaj dobrega in človeku prijaznega. Razlikujejo se seveda v ritualih in geografskih posebnostih. Svete knjige vseh religij so polne modrih misli, ki niso odvisne ne od časa ne od kraja. V vse religije pa so se pritihotapile stvari, ki v bistvu z vero nimajo ničesar skupnega, ampak zasledujejo povsem praktične cilje, ki so lahko čisto spodobni, lahko pa tudi ne. Jezusovi nauki so bili propagiranje čiste ljubezni in so močno podobni naukom budistov. Da bi vero vanj naredili bolj vabljivo, so iz čisto marketinških razlogov v evangelije dodali še čudeže. Ti čudeži so očitna potvorba. Tomažev evangelij, ki je nastal v istem času, kot Markov in Matejev evangelij, o čudežih ne pove ničesar. Očitno Tomažev evangelij uradni Cerkvi ni bil pogodu, zato ga je uvrstila med apokrifne evangelije. Pri teh Jezusovih čudežih je žalostno tudi to, da gre za prepisane naloge. Vse Jezusove čudeže so že pred njim opravljale druge mitske osebnosti (Npr. iz vode je vino delal že Dioniz, po vodi je hodil že Buda, zdravstvene čudeže pa je počel Eskulap). Pravtako pa so se že pred Jezusom mitske osebe spočele "brezmadežno" in nekatere so se brezmadežno tudi rodile, npr. materi iz boka tako, da je mati tudi po porodu ostala devica (Zaratustra). Takim pojavom pravi Uta Ranke Heinemann - religiozna pornografija. Tudi vstajenje od mrtvih ni Jezusova originalna pogruntavščina, ampak so tudi to pred njim delali že drugi. Z religijami pa se da doseči tiranijo, kakršne se ne da doseči z nobenim fizičnim nasiljem. S formulo: Bog vse vidi, bog vse ve" in strašenje s peklom, v katerem se bodo grešne duše cvrle vso večnost, se da doseči izjemno poslušnost, povzroča pa tudi številne duševne okvare, zlasti pri odraščajoči mladini. Zaradi onanije, ki je v puberteti tako rekoč nuja, v verskih očeh pa smrtni greh, naj bi se tak "grešnik" pokoril v peklu. Da zaradi takih reči marsikak pubertetnik konča na psihiatriji, ni nobeno presenečenje. Pekel in vse spremljajoče posledice le-tega, pomeni zločin vseh tistih religij, ki z njegovo pomočjo dosegajo svoje čisto posvetne cilje. Je pa pekel seveda tudi zanikanje definicije, da je bog čista ljubezen. Jaz pobiram vse pozitivne misli krščanske religije in vseh vzhodnjaških religij, odklanjam pa vsa strašenja z nekakšnimi božjimi kaznimi. Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da nimajo boga v svojem srcu, ampak se sami nahajajo v božjem srcu. Za tako razumevanje boga pa mi ni potrebno biti pripadnik nobebne religije. Brez vseh posrednikov lahko vse opraviva sama z bogom.

Mushi, vse življenje se učimo in tako vse življenje tudi spreminjamo svoje mnenje o marsičem. Ostani odprta za nova spoznanja in ne "zacementiraj" se. Sicer pa najbrž poznaš tisto o zarečenem kruhu...?

Kaj pravi Kahlil Gibran: Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje. Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše. Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba. Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev. Podarite si srca, toda ne izročite jih drugemu v posest. Kajti le roka življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.

Princeska, sedaj sem opazil tvoje prijazne poste. Bodi dobrodošla na LForumu s svojim veselim optimizmom!

Chandra, lepe fotke in lep model. Črno-bele še bolj umetniško delujejo!

Dobro in slabo, pozitivno in negativno, dva obraza istega kovanca.

Srečen sem, ker vidim polno srečnih ljudi okrog sebe!

Naše življenje so tudi naši partnerji in naši otroci. Marsikdo res misli in se obnaša, kot da so naši otroci v resnici NAŠI. Pa so res? Posredujem vam "Preroka" Khalila Gibrana O OTROCIH In ženska, ki je držala otroka pri prsih, je rekla: Govori nam o otrocih. In on je rekel: Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere Življenja, ki teži po sebi. Prihajajo skozi vas, a niso od vas; in čeprav so z vami, niso v vaši posesti. Morete jim dati svojo ljubezen, a ne svojih misli, kajti imajo lastne misli. Lahko dajete dom njihovim telesom, vendar ne njihovim dušam, kajti njihove duše živijo pod sreho prihodnosti, ki je vi ne morete obiskati niti v sanjah. Lahko si prizadevate, da jim postanete podobni, toda nikar si ne prizadevajte, da bi jih naredili sebi enake; kajti življenje se ne vrača nazaj in se ne mudi z včerajšnjim dnem. Loki ste, iz katerih se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci. Lokostrelec vidi znamenje na poti neskončnosti in On vas napne s svojo močjo, da bi njegove strelice poletele hitro in daleč. Veselo se upognite v lokostrelčevih rokah; kajti tako, kot ljubi puščico, ki leti, ljubi tudi lok, ki je trden.

KO sta Adam in Eva morala zapustit raj, sta morala tudi vse tam pustit, edino sex sta vzela s seboj!

Marsa, kaj že reče slepi, ko gre mimo ribarnice?

Ja, ja, Surya. Na trdo se navadiš in razvadiš!

JanjaK, naj se uresničijo tvoje želje. Dobra vnukunja si in ko boš ti ostarela, se bo pravgotovo našel nekdo, ki bo tebi lajšal in lepšal zadnja leta življenja.

JanjaK, točno tako. Če misliš, da nekaj zmoreš, imaš prav. In če misliš, da tega ne zmoreš, imaš tudi prav.

Vsaj jaz ne trdim, da je bil naš komunistični sistem ne vem kako dober. Bil pa je nekaj najboljšega, kar je bilo v tistih razmerah možno. Ker se nobena slovanska država ni izognila ruski nadvladi, je prav naivno misliti, da bi Jugoslavija lahko pristala na "Zahodu". V vsakem primeru bi bila del "Vzhodnega bloka". Tukaj pa nastopi pozitivna Titova vloga. Po informbiroju se je Jugoslavija močno osamosvojila od SSSR-a in uživala za "socialistični model" izredno visoko stopnjo demokracije in gospodarske uspešnosti. Prav temu dokaj liberalnemu socializmu gre zahvala, da je Slovenija po osamosvojitvi nastopila z dokaj visoko stopnjo razvitosti gospodarstva, mnogo višjo, kot jo imajo , oz. so imele druge socialistične države, ki so bile pod rusko "zaščito". Dejstvo, da je Slovenija najbolj razvita izmed novih članic EU, je posledica razmeroma dobrega gospodarstva v času SFRJ. Če ne bi bilo dobre osnove, Slovenija v teh 12 letih samostojnosti nikakor ne bi prišla do pozicije, ki jo ima. Zaradi tega pravim, da je potrebno naši "socialistični dobi" priznati tudi kaj dobrega, saj v resnici ni bilo vse tako zanič, kot skušajo nekateri sedanji politiki prikazati. Marsikaj, zlasti socialna varnost, je bila celo bistveno boljša.