bigm

Boris 2, popolnoma točna ugotovitev. Ne moreš se kar od danes do jutri odločit, da ne boš kadil. Odločitev mora v tebi dozoret, dojeti jo moraš kot resnični del sebe. Ko na ta način sprejmeš odločitev, potem izvedba ni več problem. Vem iz lastnega, saj sem pravi "izvedenec" na področju odvajanja od odvisnosti. Kot otrok sem grizel nohte. Nekje sem prebral, da se te razvade lahko odvadiš samo s hipnozo. Tisti hip sem nehal gristi nohte. Takrat je šlo res za odločitev "na horuk". Kasnejše odločitve pa so bile premišljene. Dolga leta sem kadil in na koncu pristal pri 3 do 4 škatlicah dnevno. Ko sem stvar v sebi totalno prebavil, sem prenehal in sedaj 24 let ne kadim. Imel sem tako družbo in tak način življenja, da sem domala vsak večer prikolovratil domov nalit. Ko sem v sebi napravil inventuro početja, sem se odločil in sedaj 14 let ne pijem alkohola. Po prenehanju kajenja sem se zredil 20 kg. PO nekaj letih prenašanja "špeha" sem spoznal, da tako ne gre. Shujšal sem 15 kg in sedaj to težo držim. Dokler sem kadil, sem bil pa tako presuh in mi sedaj dodatnih 5 kil kar prav pride. Če droge ne bi bile le preveč nevarne, bi napravil poskus tudi z njimi. Pravi izziv bi bil, postati odvisnik od drog in potem sam opraviti z njimi. Ampak, kot rečeno, stvar je le preveč nevarna. Tobak in alkohol pa.........samo prava količina volje mora bit.

Resnična dobrota ni "štacuna". Če pričakuješ povračilo za svoje dobro dejanje, to ni več dobro dejanje. Je pa žal res, da "dobitnik" našega dobrega dejanja včasih reagira z zamero. Tudi to ima svojo logiko. Nekako se sramuje, da je moral dopustiti, da mu drugi pomagajo. Samo jaz trdno verujem, da je vsako naše dejanje bumerang. Kar daš, se ti vrne. Naše dobro dejanje se nam bo slej ko prej vrnilo, od tam morda, od koder bomo najmanj pričakovali. In to takrat, ko bomo to najbolj potrebovali.

Sonce 33! Prebiram tvoj post in vse odmeve nanj. Rekel bi, da se z vsemi nakako strinjam, še najbolj pa mislim, da je zadela Sfinga. Kdor je gledal sinoči Sestre magdalenke je videl, da so dekle, ki je bilo posiljeno, poslali na prevzgojo v samostan, fant pa seveda ni bil nič kriv. Nekako tako se obnašajo naši občutki. Poznam več žensk (nekatere tudi z LF), ki so bile žrtve spolnega nasilja, nekatere tudi kot majhne deklice. Objektivno gledano torej na njihovi strani ni videti nobenega madeža. Ampak kako čudna in zapletena je naša človeška narava. Te žrtve po pravilu niso obsojale in sovražile le svojega posiljevalca, ampak so se tudi same počutile nekako umazane in "krive" za žalostni dogodek. Nekako so sovraštvo obrnile tudi zoper sebe. Sovraštvo pa je najhujše negativno čustvo, ki praviloma nič ne škoduje tistemu, katerega sovražimo, ampak nam samim, ki sovražimo. Če pa se zgodi celo, da sovražimo sami sebe, so uničujoči učinki samo še večji. V čem je tvoj problem, nam nisi povedala, nekako pa iz vsebine žarči tudi tvoj občutek krivde in zamera do nekoga drugega. Povsem prav imajo vsi lunatiki pred menoj. Dogodka iz svoje preteklosti ne moreš izbrisati in tega niti ne smeš. Soočiti se moraš z njim, povsem pošteno in brez prizanašanja. Čas je tukaj res v veliko pomoč. Kar koli je bilo in kdor koli je bil vpleten, odpusti njemu in predvse tudi sebi. V obeh primerih zaradi sebe. Dokler ne boš odpustila, boš ob spominu ponovno prestajala vso bolečino dogodka in to te bo gnalo v duševno in telesno bolezen. Najboljše zdravilo je odpuščanje in ljubezen. Najprej ljubezen do sebe. SAj če nimaš rada sebe, tudi drugim ne moreš izkazovati prave ljubezni. V knjigah za dokaz pravilnsti te trditve navajajo Jezusove besede: "Ljubite svoje sovražnike, kakor ljubite samega sebe"! Bodi kot sonce. Bodi polna ljubezni do sebe in tvoja ljubezen naj sije tudi na vse okrog tebe. Pozitivna energija, ki jo boš oddajala, se bo vračala k tebi, še več je boš prejela, kot pa jo boš oddala. Verjemi vase in videla boš, da boš premagala preteklost. Tako je, kot so že zapisali: živeti moraš tukaj in sedaj!

Mačona, v vsem vesolju je en sam majcen kotiček, ki ga lahko spreminjaš. To si ti. Drugih ne moreš spreminjat in tudi nimaš te pravice. Ali ga sprejmi takšnega kot je, ali pa: "čau"!

Sstane, ti lahko še jaz malo osvežim spomin na dogodke v zvezi z likvidacijo družbene lastnine? Takrat je DEMOS sprejel zakon o denacionalizaciji, ki je med drugim omogočil vrnitev cerkvi vseh posestev fevdalnega izvora, potem ohranitev še za 2 leti markovičevega zakona o brezplačnem prenosu sredstev (na bypass podjetja), planirani stečaji podjetij itd., kar vse je omogočilo legalizirano krajo družbene lastnine. Zato imamo danes majhno skupino bogatašev in čedalje večjo skupino revežev. Pri tej veselici pa so družno sodelovali vsi sedanji levi in desni politiki - sicer pa so večinoma tudi današnji desni politiki bili do takrat lastniki rdečih partijskih knjižic.

Hej, Mick! Ti si pa velik optimist, če misliš, da bo kaj drugače, ko bo sedanja garnitura (pozicije in opozicije) odšla. Prišli bodo drugi, gledali bomo druge obraze, morda bodo uporabljali drugačen besednjak, vsebina pa bo ostala enaka. Kaj je korupcija, je zelo težko definirati. Kazenski zakonik pokriva le del ravnanj, ki predstavljajo kaznivo dejanje korupcije. Še večji del koruptivnega ravnanja pa v KZ ni zajet, povzroča pa pravtako različno in krivično tretiranje državljanov. JanjaK je že pokazala na nekaj takih pojavov, ki jih lahko "sankcioniramo" le z moralno obsodbo, če jih seveda sploh odkrijemo. Tudi tisti del korupcije, katerega pokriva kazenski zakonik, je zelo težko odkriti in še teže dokazati. Saj sta tako aktivni kot pasivni partner koruptivnega dejanja zainteresirana, da stvar ne pride na dan. Sicer pa statistični podatki kažejo, da Slovenija ni med najbolj korumpiranimi državami. Nasprotno. Med državami EU je Slovenija med tistimi, kjer je ta pojav manj izrazit. Nikakor ne mislim trditi, da se v Sloveniji ni potrebno borit proti korupciji, vendar pa je sedanja hajka v državnem zboru izrazito politično generirana. S korupcijo se lahko uspešno borijo le policija, inšpekcije in tožilstvo, politični organi pa nikakor ne. Razne preiskovalne komisije državnega zbora so le politična farsa, uspeha pa dejansko nimajo nobenega. Nasprotno, škodo delajo profesionalnim institucijam, kot npr. Zamernikova komisija v zadevi "Petek". Zamernik se sicer hvali, da je njegova komisija odkrila tisto, česar policiji ni uspelo, resnica pa je drugačna. Ta komisija se je obnašala kot slon v trgovini porcelana in vnaprej razkrila nekatere policijske strategije in tako morda za vselej onemogočila nekatera policijska dejanja.

Marsa, nobena vojna se v resnici ni vodila zaradi vere. Vera je bila vedno le pretveza. Dejanski razlogi za vojne so vedno želja za oblast in last. Vera pa je lahko prikupna krinka za pravo ozadje in daje možnost za fanatiziranje množic. Zloraba vere oz. verskih fanatikov pa ni nič novega pod soncem. To so počenjali katoliki in počenjajo sedaj muslimani. Obe religiji sta polni lepih naukov, obe pa tudi obsežno strašita s peklom in večnim kuhanjem v vrelem olju. S takšno orožarno se seveda da lepo manipulirati z ljudmi. Tisti, ki v vojnah nosijo glave na prodaj se tudi nikoli ne borijo za svoje interese, čeprav jih vedno skušajo prepričati v to. Pred časom sem slišal tole definicijo o vojni: "V vojni se med seboj pobijajo ljudje, ki se ne poznajo, na povelje ljudi, ki se med seboj dobro pozajo, pa se sami ne pobijajo".

POvej mi no, aakhut, zakaj si ti tako nesrečen. Psihologi pravijo, da se nesrečni ljudje obnašajo tako, kot se ti. Kdor nima občutka, da je ljubljen, nima samozaupanja in v vsem, kar drugi počno, vidi napad nase. Zato tudi ob nedolžni potezi drugih reagira napadalno. In ti si prav tak. Ko ti nihče nič noče, se ti odzoveš napadalno in žaljivo. Pa saj imaš mamo in če nihče drug, te ima mama pravgotovo rada. Tudi ni razloga, da ne bi imel zaupanja vase. Če hočeš, si prav prijeten in duhovit. Poskusi bit kdaj prijazen in videl boš, da boš dobil prijazen odziv. Saj veš, kako je. Kar daješ, to se ti vrača. Slej ko prej.

Starost je pojav, ki nas vse čaka. No, vseh ravno ne. Moj oče je imel šefa, ki je takole povedal:" Če nočeš bit star pa mlad crkni". Ob Tofovi sedemdesetletnici pa sem slišal naslednjo modrost:" Nekateri umro že pred sedemdesetim letom, po sedemdesetem pa vsi". Sicer pa je strah pred starostjo povsem nepotreben. Z leti se spreminjajo naše želje in naše možnosti. Malo nerodno je le, če svojih želja ne uskladiš s svojimi leti in svojimi možnostmi, če pa to znaš prav zbalansirati, je vsako življenjsko obdobje vredno živeti. Pa še nekaj je v življenju. Kar življenju daješ, to ti življenje vrača. Vse kar daješ, se ti vrne kot bumerang. Slej ko prej. Kakor se mlad obnašaš do starejših sorodnikov in znancev, tako se bodo v tvoji starosti tvoji mladi sorodniki in znanci obnašali do tebe. JanjiK napovedujem, da jo bodo v njeni starosti obiskovali njeni prijazni vnuki. Sicer pa, prijazen človek živi v prijaznem svetu, grob človek pa v grobem.

Hej, vanja, tole si pa pobrala s kakšne cenene kriminalke. Tudi če ne bi našli orožja in bi bilo dovolj drugih dokazov, da si ga ti ubila, bi bila kaznovana. Sicer pa nikar nikoli več ne načrtuj kakega umora. Iskreno ti tudi želim, da ne bi nikoli zašla v situacijo, ko bi kaj takega storila v afektu.

Marsa, nisem hotel opravičevat umora. Hotel sem le prikazat, da se vsi lahko znajdemo v situaciji, ko ne zmoremo več brzdati svojih čustev in storimo nekaj, česar v normalnih razmerah nikakor ne bi naredili. Umor je lahko storjen v afektu, tatvina ne. Zato trdim, da smo prej vsi sposobni ubiti kot krasti.

Nisem sledil vsem postom, zato ne vem, kaj ste drugi že napisali. Prepričan pa sem in resnični dogodki to potrjujejo, da je vsak človek v določenih situacijah sposoben drugemu vzeti življenje. Znan mi je primer ženske, ki je v okolici veljala kot vzor dobrote in potrpljenja, vendar... Mož pijanec jo je desetletja pretepal, žalil in spolno maltretiral. Nekega večera pa je mož dodal le kapljico, ki se je prelila čez rob in ženska je zgrabila za nož. Kljub fatalnemu izidu so bile simpatije okolice in celo policije, tožilstva ter sodišča na strani storilke in ne na strani pokojnika. Nam lahko kdo garantira, da se ne bomo nekega dne znašli v taki situaciji?

SAmbadi, živijo! Značilen se mi zdi tvoj stavek, da se ti vedno pojavljajo taka dekleta. Tvoj primer bi moral bit v nekem drugem poglavju, kjer smo govorili o slučajih v življenju, oziroma o določenosti našega življenja. Jaz sem napisal, da nam življenje pošilja vnaprej določene situacije, od nas pa je odvisno, kako jih bomo rešili. Če naša odločitev ne bo prava, nam bo življenje podobne situacije pošiljalo toliko časa, dokler izpita ne bomo naredili. Tvoja situacija je prav šolski primer in dokaz, da je bila moja trditev pravilna. Ti se v prvi taki situaciji nisi pravilno odločil, zato ti jih življenje pošilja ponovno. Toliko časa, dokler ne boš dojel, kaj moraš v takem primeru naredit. Jaz vem, kaj bi moral naredit in prepričan sem, da tudi ti to dobro veš, samo "nimaš jajc", da bi to res naredil.

Izvirni geh je anahronizrm. V vseh civiliziranih deželah velja načelo, da vsak odgovarja le za svoja dejanja. Izvirni greh pa predpostavlja, da otroci plačujejo za grehe staršev. Takšen red je veljal pred tisočletji, kakor pravilno navaja aakhut, od kdaj v bibliji nastopa izvirni greh. Odgovornost za grehe staršev poznajo danes samo še v zaostalih družbah, naprimer Albanci s svojim krvnim maščevanjem. RK religija pa kljub minulim tisočletjem od nastanka izvirnega greha še vedno temelji na njem. Tudi Jezusa so potegnili v to zgodbo. Jezus naj bi s svojo smrtjo na križu svet odrešil prav posledic tega izvirnega greha. Jezus je bil zelo razgledan mož, ki je ljudi učil ljubezni in dobrote, kakšnih neumnosti z izvirnim grehom pa gotovo ne. To je Cerkev dodala kasneje in je za to imela svoje špekulativne namene. Zelo vprašljivo je tudi, ali je Jezus res umrl na križu, ali pa je križanje preživel in umrl kasneje, v visoki starosti. Po svetem pismu naj bi umrl že po treh urah na križu, ko vendar ni imel nobenih bistvenih poškodb, le rane na nogah in rokah. Ko so Turki svoje žrtve dajale "na kolac", so se te mučile po par dni, preden so umrle, pa čeprav so imele precej hujše poškodbe notranjih rganov, kot pa so le rane na okončinah. Sveto pismo tudi pravi, da je vojak Jezusu prebodel prsi in da je tekla kri iz rane. Mrliču, ki je v pokončnem položaju, kakor je bil Jezus na križu, ne teče kri iz območja prsi, ker odteče v nižje predele, to je v noge. O tem si lahko več preberete v knjigi "Jezus je živel v Indiji - Jezusovo skrivno življenje po križanju" avtorja Holgerja Kerstena.

Povsem enako je moje mnenje, JanjaK. Določeno je, kakšne probleme bomo v življenju reševali, kakšna bo naša odločitev pa ni vnaprej določeno. Če problema ne bomo zadovoljivo rešili, nam ga bo življenje ponovno zastavilo. Toliko časa, da bomo zadevo obvladali. Situacija, kot si rekla, ni noben slučaj, ampak vnaprej predvidena in določana naloga. Od tod naprej pa je vse odvisno od nas. Rad bi se povrnil še prav na začetek. Nekatere je zelo motilo, naj "bi bil bog len". Nikakor ne gre tega jemati povsem gramatikalno. Nekoliko pesniške svobode si tudi Susman lahko privošči. Lahko tej sintagmi, besedni zvezi, rečemo tudi bistroumni nesmisel. Bistvo sporočila pa je v tem, da bog ne bo ničesar napravil namesto nas. Če boš čemel v blatu svoje lenobe in se valjal v svoji nesreči, ne da bi sam karkoli storil, potem se pač valjaj. Če pa se nečesa lotiš s polnim žarom, če ti ni za dosego cilja nič pretežko, če vložiš v to vse svoje intelektualne in fizične sposobnosti, potem se bo vse vesolje trudilo s teboj vred, da boš cilj dosegel. Če boš tako ravnal, potem "ti bo tudi bog pomagal" in potem "bog ne bo več len". O tem, kaj je "bog" pa ima seveda spet vsak svoje predstave. Jaz lahko podam le negativno definicijo, da bog zanesljivo ni tak, kakršnega prodajajo religije. Vse svetovne religije (razen budizma, ki boga kot stvarnika ne pozna), pripisujejo bogu človeške lastnosti, z vsemi slabimi človeškimi lastnostmi vred. Častihlepnost: stalno ga je treba hvaliti in moliti, maščevalnost: če ne boš ravnal tako, kot vera uči, se boš vso večnost cvrl v peklu. Sadizem: bogu naj bi bilo strašno povšeči, če se ljudje zanj odrekajo veselju, se postijo, si povzročajo razne druge neprijetnosti, vse v čast in slavo božjo. RK cerkev ima še poslastico, da morajo za grehe staršev trpeti otroci. To je gotovo skregano z vsemi civilizacijskimi normami. Bog, kot si ga jaz predstaljam, zanesljivo nima nobenih človeških slabosti, ampak je čista dobrota in ljubezen, brez peklov in drugih srednjeveških mučilnih institucij. Tak instrumentarij pa je bil in je marsikje še, potreben kleru, da lahko drži v pokorščini svoje "ovčice". Ni hujšega nasilja, kot je "pekel" in bog, ki vse vidi in vse ve. Takega nasilja nad svobodo ljudi ni sposoben noben Husein. Saj noben človeški tiran ne more kontrolirati tvojih misli, bog pa pozna tudi te in že zaradi grešnih misli si lahko prislužiš večno vrelo olje. Prepričan sem, da je bog univerzalna inteligenca, utelešenje vseh dobrih lastnosti, ki si jih lahko le predstavlamo in zanesljivo brez negativnih lastnosti, ki mu jih pripisujejo razne religije.

JanjaK, tvoj zadnji stavek me je spet spomnil na budiste. Dalajlama je takole povedal: "Ne smemo se (preveč) navezati na ljudi in stvari. Vse mine in vse, kar imamo, bomo izgubili. Najkasneje takrat, ko bomo odšli v druge dimenzije". Skušam se ravnati po tem receptu. Hvaležen sem za vse ljudi, ki mi jih je bilo dano srečati in za vse stvari, ki jih imam in sem jih imel. Trudim pa se, da ne bi bil odvisen ne od stvari in ne od ljudi. Čim se eno obdobje konča, že se prične novo. Sprejmimo novo, na staro pa obdržimo prijetne spomine.

Contesa, kaj si manekenka ali kaj sorodnega, da v službi tako skrbijo za tvojo postavo in zunanji videz sploh? No, sicer pa se že po slikcah vidi, da si čedna punca.

Ja, Selene, tudi tega se boš morala naučit. Meni je zelo všeč Dalajlama in on pravi, da moramo drugim delati dobro, če pa že tega ne, jim vsaj ne škodujmo. Lepo je drugim delat usluge, vendar pa je treba razlikovat med uslugami in "uslugami". Te druge, "usluge", so običajno čisto navadno izkoriščanje. V takem primeru pa ne samo, da imaš pravico reči NE, ampak je to celo tvoja dolžnost. Saj veš, najprej moraš imeti rada sebe, potem imaš lahko šele rada druge.

Aira, ne gre za to, da moški "nimamo jajc" da bi jokali, ampak gre za vzgojo. Od malega smo bili vzgajani, da se za fante ne spodobijo solze. Morda bo sedanja generacija fantov drugačna, saj solze res lahko pomenijo olajšanje in moški prejšnje generacije smo za ta način "razbremenitve" prikrajšani. Ženske solze pa imajo lahko tudi drugačno funkcijo. "Najmočnejša voda" so ženske solze, saj z njimi dosežete marsikaj. Samo pri moških, seveda. Ženske se med seboj predobro poznate, da bi padle na to finto.

Pred kratkim sem bral knjigo "Sprememba v srcu" Sanje Rozman. Ona bulimijo in anoreksijo ne šteje med "motnje hranjenja", ampak med odvisnosti, enako kot alkoholizem, narkomanijo itd. Bulimija in anoreksija sta po njenem le dve strani istega kovanca in tudi lahko nastopata pri istem bolniku. Po fazi bulimije se prične obdobje anoreksije itd. Pravi začaran krog. Bruhanje in stradanje povzročata izločanje endorfinov- narkotikov, ki jih proizvajamo v lastnem telesu. Zato se tudi ti bolniki po bruhanju dobro počutijo, čeprav telesu povzročajo veliko škodo. Poleg hrane, ki so jo zaužili, izbruhajo tudi prebavne sokove in minerale, zato tudi zaradi oslabitve organizma izostane menstruacija (pri anoreksiji pa seveda tudi). Vzrok za bulimijo ali anoreksijo Rozmanova vidi "med uhljema". Odsvisnost od odnosov in malikovanje vitke postave sprožita občutek, da jo bo fant imel rad (da ga bo punca imela rada) le, če bo taka kot manekenke na TV ali v revijah. Zasvojenost zamegli pogled in dekle se vidi debelo, čeprav je že sama kost in koža. Pri resni zasvojenosti Rozmanova ne vidi druge rešitve kot ustrezno zdravljenje, enako kot pri drugih zasvojenostih. Rozmanova ima tudi sama skupino za pomoč zasvojencem z bulimijo in anoreksijo. V knjigi je navedla tudi svoj e-naslov in sicer: spremembavsrcu@email.si Vesel bom, če bo informacija komu v pomoč.

Chebula, pa si res sprožila serijo zelo zanimivih postov. Kar ne morem se odločit, kateri me je bolj pritegnil. Predvsem pa moram izrazit posebno spoštovanje do JanjeK. Ne samo, da zastopa poštene partnerske odnose, pokazala je tudi ne tako običajen pogum, da je svojemu partnerju iskreno povedala, da se je zaljubila v drugega. Vsa čast. Chebula, nisem tako prepričan, da tvoji partnerski vezi z mr. 1 res kaj manjka, kot pravijo nekateri. Gre za bistveno razliko med "ljubeznijo" in "zaljubljenostjo", na kar so že nekateri opozorili. V fazi "zaljubljenosti" stvari sploh ne moremo objektivno opazovati. Zaradi poplave hormonov in endorfinov vidimo reči take, kot jih hočemo videti in ne take, kot v resnici so. Tudi če objektu naše zaljubljenosti visi smrkelj iz nosa, se nam zdi to neka njegova šarmantna posebnost itd. Slej ko prej pa ta faza zaljubljenosti mine in stvari pričnemo videvati take, kot v resnici so. Smrkelj iz nosa ni več šarmanten, ampak ogaben. Če pa se z objektom zaljubljenosti res ujemava, nastopi faza ljubezni, ki pa ni več zaslepljena. Partnerja sprejmemo takega kot je, čeprav so nam nekatere njegove lastnosti všeč, druge pa ne. Tiste vznesenosti, ki je bila navzoča v fazi zaljubljenosti, pa ni več, ni več viharjev hormonov in endorfinov. Partnerstvo poteka kolikor toliko umirjeno in malo tudi dolgočasno. Zaljubljenost pa ni stvar razuma in nimamo nadzora nad tem, kdaj se nam bo zgodila. Napade nas kot gripa, prav takrat, ko je najmanj zaželjena. Prav nič ni nujno, da naša prva partnerska zveza kaj pogreša. Le malo dolgočasna je mogoče. In sedaj se pojavi mr. 2, nas pa preplavijo hormoni in endorfini. Primerjamo našo dolgočasno partnersko zvezo z bleščečim mr. 2. Seveda, bleščeč je samo v naši halucinaciji in bo ostal bleščeč samo toliko časa, kolikor bo trajala faza zaljubljenosti. Ko bo ta faza, ki nikoli ne traja posebno dolgo, mimo, pa bo sledila streznitev. Sedaj pa se lahko pokaže, da je ta mr. 2 prav bedna figura, prvo partnersko zvezo pa smo morda v fazi zaljubljenosti v mr. 2 dokončno odpravili in zapravili. Menim, da je v takih primerih, kakršen se je zgodil tebi, Chebula, najpametneje počakat, da mine faza zaljubljenosti in da prezgodaj ne podreš vseh mostov za seboj. Morda boš spoznala, da je prva partnerska zveza le najboljša, ali pa boš res trezno ugotovila, da pri mr. 2 ne gre le za zaljubljenost, ampak za pravo resnično čustvo. Seveda, Chebula, lahko je dajat nasvete. Največ pa se naučimo iz lastnih izkušenj in napak. Vendar pa je življenje prekratko, da bi vse neumnosti lahko naredili sami. Potrebno se je česa naučiti tudi iz traparij, ki jih zagrešijo drugi. TjazY, kje si se mudil toliko časa. Prav pogrešal sem že tvoja malce zavozljana razmišljanja. Z nekaterimi tvojimi mislimi se strinjam, z nekaterimi ne, vsekakor pa te je zanimivo prebirati. Dobrodošel spet v vrstah luninih forumovcev.

Mihela, kakšna pa je tvoja dejavnost? Če si to že povedala in sem jaz to zgrešil, se ti iskreno opravičujem. Lp

Majica, ne žaluj preveč! Babica je sedaj v drugi dimenziji. Svojo nalogo v tem življenju je opravila in sedaj jo čakajo nove.

No, pa naj še jaz povem svoje izkušnje z alkoholom. Ne vem sicer, če sem bil pravi alkoholik, ker v alkoholu nisem ničesar utapljal, nisem imel nobenih osebnih problemov, pil sem ga pa vseeno kar pošteno. Pri meni je tako, da karkoli počnem, to počnem res v velikem obsegu. Tako sem npr. kajenje z leti pripeljal tako daleč, da sem dnevno pokadil 3 do 4 škatle cigaret. Ko sem ugotovil, da je to le preveč, sem 1. aprila 1980 pričel z restrikcijo in pokadil le 1 cigareto na uro. Po 6 dneh sem spoznal, da je to prehuda muka in sem 6. aprila 1980 kaditi sploh prenehal. Tako sedaj že 24 let ne kadim. Nekaj podobnega je bilo tudi z alkoholom. Zjutraj niti nisem imel kakšne želje po pijači. Dopoldan, na poti do malice, pa sem srečal vsaj 3 znance in z vsakim je bilo potrebno kaj popit. Ko pa sem imel 3 flaše pira v r..., sem potem že sam iskal kompanijo, s katero smo pili še naslenje flaše pira. Dolga leta sem tako domala vsak večer prihajal domov pošteno nalit. Vse vikende pa sem že takrat preživljal v hribih. Moja planinska prijateljica pa je kadila in kot bivšega kadilca me je to precej motilo. Predlagal sem ji, naj ona preneha kadit, jaz bom pa prenehal pit. Dogovorjeno. In od 1. aprila 1990 ne pijem več. Štirinajst let. Ko sem prenehal kadit, me je kakšna dva tedna malo "matralo", ko sem prenehal pit, pa nisem imel nobenih težav. Po prenehanju kajenja sem se grdo zredil za 20 kg. Nekaj let sem prenašal po svetu ta "špeh", potem pa sem se naveličal. Tu pa so bile muke. Od vseh odvajanj je bilo najtežje odvadit se jest in pri tem bistveno povečat telesne aktivnosti. V dveh mesecih mi je uspelo "posneti" 15 kg, svoje prejšnje teže pa nisem več dosegel. Pa še prav je tako. Prej sem bil najbrž kar presuh. Sedaj pa pridno pazim, da se ne zredim več. Če bo moj recept komu pomagal, bom vesel. Sicer pa, kar ustreza enemu, ni nujno, da pomaga tudi drugemu. Vsak mora najti svojo pot.

Razna priporočila za meditacijo povdarjajo pomembnost pravilnega, globokega dihanja, s prepono in ne samo s prsnim košem. Pri predhodnem umirjanju naj bi pri vdihu vizualizirali vse pozitivno, zlat prah, svetlobo itd, pri izdihu pa sajast dim in vse negativno. Torej ne samo izdih, tudi vdih je pomemben. Pri vdihu spravimo v telo vse pozitivno, pri izdihu pa iz telesa spravimo vse negativno. Kot pri vseh stvareh v življenju, sta tesno povezana pozitivni in negativni pol.