Tamburin

Mora biti tudi sol v kozarčku z vinom!

Evo mene spet doma! Pravkar prišla s pustovanja! Noro noro noro dobro je bilo!!! Sem se tko nanorela, da zdaj sploh spat ne morem! So ful fotkali tam z digitalci, tako da upam, da bojo kake slikce na obala.netu (baje je tam natečaj za najboljšo fotko s pustovanja). A ja, jaz in še dve prijatelci smo bile klovni!

Od Slovencev pa meni Jernej Šugman

Kaj pa moja Venera v Raku in Mars v Strelcu? Sigurno nič dobrega, k vse stran zalovim...

Joj, s temi komplimenti me prav v zadrego spravljate! No, ma sem vesela, da mi je uspelo napisati razumljivo. Včasih bi rada napisala kaj, kar se mi sicer zdi preprosto, a ko hočem to spravit v besede, pa nekako ne gre in potem vse skupaj nekam zakompliciram. :o|o: Sem pa ravno včeraj na ulici pred mojo delavnico (ko sem šla ven na čik) poklepetala z enim starejšim sosedom, ki je ravno prišel mimo... Debata je nanesla na to temo tukaj: o poklicu, delu in uživanju v tem, kar delaš. Pa mi pravi ta gospod, da se spominja, ko je bil mlad, da je bilo včasih veliko krojačev in šivilj (saj konfekcije še ni bilo), in vse te, ki jih je on poznal, so bili zelo zadovoljni in veseli ljudje, polni življenja. Očitno je to en tak poklic, ki naredi takega človeka. Delaš z ljudmi, za ljudi, in hkrati ustvarjaš, daš sebe noter. Škoda, da ta poklic počasi izumira - oziroma ne izumira poklic, ampak mladi ne vidijo nekega smisla v njem in se ne odločajo za to. Je pa tudi res, da vsak ni za to - če ni ljubezni do poklica, tudi povratne energije ni. S svojim poklicem moraš biti "duhovno poročen". Obseden z njim!

Vanja in free, tudi od mene Ampak free, ti si se mi zdel zadnjič na srečanju malo starejši! (Tukaj piše, da praznuješ 2. rojstni dan! )

Meni pa je Mel Gibson tak za ga gledat. Tisti njegov pogled... Uh! Ampak doma pa bi imela čisto nekaj drugega. Za doma bi imela enga tazga, ki je kot en velik plišast medo - pa ne tako kosmat, ampak tako mehek, topel, cartljiv in vedno zadovoljen. Pa tudi malo moškosti, samozavesti bi moralo biti v njem... En tak, ki mu je življenje lepo in preprosto. Potem ne bi rabla niti Mela Gibsona gledat.

Tiana, sicer ne poznam tvojih staršev in ne vem, koliko resno so to mislili, ampak jaz ti svetujem, da jih v tem primeru ne jemlješ preveč resno. Po mojem je bila to le njihova prva reakcija na šokantno novico, da te naenkrat ne bo več pod njihovo streho. Ampak prej ali slej se vsi starši s tem sprijaznijo. Saj valjda niso tako neumni, da ne bi vedeli že takrat, ko si se rodila, da boš tudi ti enkrat odrasla in odšla na svoje! Ob priliki jima postavi vprašanje, kako je bilo, ko sta se onadva osamosvojila. S tem ju boš mogoče spomnila na reakcije njunih staršev in vsa tista doživljanja, na katera sta že pozabila. Če sta kolikor toliko pametna, se bosta našla v tebi. Je pa tvoja zgodba zelo podobna tudi moji. Mene je mama vedno imela za nesposobo, neumno... Joj, kaj vse mi je že izrekla! "Seme ničvredno", "pocestnica"... Vse sem bila, samo človek ne. In ko sem odhajala, mi je rekla: "Saj vem, da se boš vrnila." Oče pa je čisto drugačen. On me je vedno občudoval in brez besed (na en svoj način) kazal, da sem OK. Ko sem odhajala od doma na svoje, je dobro vedel, da je tudi to OK, ampak vseeno ni mogel skriti svoje "užaljenosti" - kot da ga zapuščam! Zdaj že 11 let živimo samo 300m narazen, vidimo pa se mogoče 2x - 3x na mesec, pa še to le za kratek čas in bolj zaradi kakega drugega namena (vnuki pa to...), kot zato, da se vidimo. Velikokrat, ko pridem k njim in je mama nekje na vrtu ali v zgornjih prostorih, me sliši, da sem prišla, a me sploh ne pride pogledat. Samo če zasliši svoje vnuke, takoj priteče. Ampak dobro, taka pač je in se ne bo spremenila... Mogoče pa ji je žal, da je bila taka do mene, in hoče zdaj to nekako preko vnukov popraviti.

Saj se lahko tudi na morju zmenimo!!! Mislim..., jaz sem ZA. Izola je že bila predlagana...

Ja, pri meni se je že po prvem porodu popolnoma nehalo s temi bolečinami, tako da sem čisto pozabila, kako to zgleda... Ampak vseeno sočustvujem s Tinqo in ostalimi, ki prenašate te bolečine!

Aya, če ti povem iz mojih izkušenj: Biti samostojen pomeni biti stalno živ, v muvingu, živeti svoj poklic... Stalno se je treba spreminjati, dopolnjevati, učiti na izkušnjah, dozorevati, rasti. Ne moreš pa pričakovati neke stalnosti pri zaslužku: stalne donosnosti ali stalne nedonosnosti. Vedno so vzponi in padci, in te vzpone in padce je treba jemati kot del tega življenja, muvinga, učenja... Tle ni zabušavanja. Enkrat sem nekje prebrala: SVOBODA JE ODGOVORNOST. Seveda! Če si svoboden, samostojen, ti nihče nič ne diktira, ampak tudi nihče ti ne nudi nekega zaledja - torej si za vse sam odgovoren. Tega se je treba zavedati. Primerjaj: žival v divjini je svobodna, ampak tudi popolnoma sama odgovorna za svoj obstoj, za katerega se mora boriti. Žival v kletki pa dobi vsak dan svoj obrok hrane na krožniku, ne da bi se zanj borila. A kljub temu več sreče (življenja) sije iz oči živali v divjini, ki se bori. Torej tisti boj ni nek napor z negativnim predznakom, ampak ...kako naj rečem... "duševna hrana", življenje, dogajanje, ki ti da iskrico v oči. In če si želiš samostojnosti, ker veš, da bi uživala v svobodi, se vprašaj, če bi UŽIVALA tudi v odgovornosti. Sebe si jaz ne predstavljam v neki službi, kjer bi morala samo nekaj delati, kot en člen verige. Pravzaprav prav rabim tisti občutek, da sem za nekaj odgovorna. Ker ko nekaj uspešno ali neuspešno opravim od začetka do konca, me prelije tisti božanski občutek: "To je moje delo - to sem JAZ v obliki mojega dela!" Pa če ga kaj polomim ali pa če naredim kaj ful OK. V obeh primerih sem to JAZ, takšna kot sem. Ne morem zvračat krivde (za -) ali hvale (za +) na koga drugega. In se mi zdi, da tako tudi spoznavam sebe in se oblikujem, saj sem tudi prisiljena v to. Od staršev lahko greš stran, od moža lahko greš stran, od prijateljev lahko greš stran, od samega sebe pa ne moreš. Mogoče imam srečo, da sem tak tip, da ne morem početi nekaj, kar me ne veseli. Vse doživljam zelo impulzivno: ko sem zadovoljna, sem FUL zadovoljna, ko pa mi je nekaj mučno, mi je FUL mučno. Nekaj vmesnega ni. Zato ne morem drugače, kot da delam tisto, kar me veseli. Nekako se mi zdi samoumevno, da če živim, moram biti srečna. Nisem se rodila zato, da bi trpela! Tako sem se že nekje v osnovni šoli videla, kaj bom počela v življenju in sanjarila o tem poklicu, ki ga opravljam danes. O zaslužku takrat sploh nisem razmišljala. Kateri osnovnošolec pa sploh razmišlja o tem!? Razen, če mu starši sugerirajo: "S tem pa ni zaslužka..." ali: "S tem pa se dobro zasluži..." O zaslužku sem začela razmišljati šele takrat, ko sem ga potrebovala. Prva leta sem delala na pol zastonj, ker mi je bilo težko računati - živela pa sem itak pri starših. Šele, ko sem prišla do točke, ko s svojim delam nisem mogla zadovoljiti svojih materialnih potreb, sem začela razmišljati o materialni vrednosti mojega dela. In potem se je začelo razmišljanje in analiziranje vseh dejstev - nekako tako: "Z mojim delom zadovoljujem nekaterim drugim ljudem njihove potrebe - torej sem koristna ljudem, njihovi eksistenci. Če sem koristna eksistenci, pomeni, da moram tudi jaz obstajati. Če hočem obstajati, moram zadovoljiti svoje potrebe, da lahko še naprej obstajam in koristim drugim. Da zadovoljim moje potrebe, pa potrebujem denar..." Tako nekako sem se rešila predsodka o denarju in začela ceniti svoje delo. Ljudje velikokrat mislimo, da so revni ljudje pošteni, bogati pa hudobni (in naravno je, da bolj cenimo poštenost, kot hudobijo). V resnici pa je denar le plačilno sredstvo, ki pripada vsem - imamo pa ga toliko, kolikor mislimo, da si ga zaslužimo. In če jaz mislim, da si ga zaslužim toliko, kolikor ga potrebujem za svoj obstoj, ga imam vedno toliko, kolikor ga potrebujem, da lahko z njim živim in še naprej obstajam ter delam tisto, s čimer zadovoljujem potrebe obstoječih ljudi, ki mi za to moje delo plačujejo z denarjem kot plačilnim sredstvom. Če pa bi mislila, da ga potrebujem več kot le za svoj obstoj, bi ga tudi več porabila - ker več kot OBSTAJATI ne morem! Samo SEM, kar SEM - nič več in nič manj. Živim v takem stanovanju kot odgovarja moji eksistenci, vozim tak avto kot odgovarja moji eksistenci... Srečna sem zaradi eksistence, ne pa zaradi želj po večji hiši, boljšemu avtu! Želje nas delajo bolj nesrečne kot srečne. Srečni smo zaradi sebe, svojega obstoja - ali če se izrazim s tisto obrabljeno, a vseeno resnično frazo: SREČA JE V NAS SAMIH! Mi sami pa SMO, ker zadovoljujemo naše potrebe, da obstajamo. Sem razumljivo napisala, ali sem stvar samo zakomplicirala? Meni se zdi to ful preprosto, samo težko to razložim z besedami. Sem se prav namatrala zdaj... Hja, glih taprava ura za taka pisarjenja! Grem zdaj spat, ker tudi spanje potrebujem za svoj obstoj, zjutraj pa veselo na delo in zaslužit še kaj za svoj obstoj...

Tjazy, ja, iz filozofskega stališča imaš čisto prav! Ampak jaz gledam na življenje drugače. Zame življenje ni filozofija. Sem raje na trdnih tleh in odgovorna za mojo preteklost, sedanjost in prihodnost. Potrebujem določene iluzije, spomine, pričakovanja (upanje, seveda v nekih zdravih okvirih, možnostih...), tako kot tudi določene predsodke, strahove (n.pr. strah pred poškodbo, zato pogledam levo in desno, predno prečkam cesto..., ali pa seksam s kondomom, da se izognem spolni bolezni... ). Menim, da v tem telesu kot sem zdaj, pač potrebujem iluzije in predsodke, ki si jih sama izberem - in zame je prav, da je tako. Zate je pa tudi pravgotovo prav tako, kot razmišljaš ti - važno, da te to osrečuje. A ne? Roka!

Ma pejte se solit! Kam pa ste zdej zabluzili s to temo o ČASU?

A tud to imamo? (Se hecam! Sej smo tudi OK! Sam moram kar dobro razmišljat, katera je ta lastnost... )

Navijam za Izolo!

Pa še to posebnost imamo: pri nas so obrtniki (rokodelci) podjetniki, drugod pa umetniki.

Naslov teme je: "Valentinovo, naš odnos, najlepši spomini..." Kaj pa najgrši spomini? Jaz sem se pred 8-imi leti ravno na današnji dan razšla z enim ex... Ampak, OK, že dolgo ne jokcam več in živim dalje kar se da lepo.

Ne gre samo za cilje. So tudi potrebe, ki nekaj zahtevajo od tebe. Brez hrane bi tvoje telo umrl, torej MORAŠ nekaj dati v svoj želodec. Ampak da daš nekaj v svoj želodec, moraš PRED TEM poskrbeti, da boš imel kaj dati v želodec. Torej v enem ZDAJ-u prej moraš poskrbeti, da ZDAJ n.pr. ješ. Kako da nima to nič s časom? Poglej primer najemnine: Vsakih 30 dni moraš plačati najemnino za 30 dni - torej moraš v 30-ih dneh zaslužiti za to najemnino, ker če ne boš, boš moral v naslednjih 30-ih dneh zaslužiti za 60 dni najemnine, kar je še težje ali pa celo nemogoče (časovno nemogoče!). Nihče ti ne bo plačal 400 ur dela, če jih oddelaš le 200. Hočeš ali nočeš, smo ujeti v času, pa četudi je le namišljen. V določenem časovnem roku moramo določene stvari priskrbeti, zaslužiti, narediti... Ne moreš živeti od 1dcl vode ves mesec, če potrebuješ n.pr. 30 litrov vode na mesec. Razen, če si take sorte, da se znaš komu obesiti za vrat, da skrbi zate in za tvoje potrebe. Tudi taki obstajajo... :xx!:

Ja, Tjazy, z vsem tem se strinjam s tabo. Ampak bi še dodala nekaj, kar ne more iti kar mimo ali skozi... Lahko n.pr. jaz "odstranim" te moje halucinacije o času, ne morem pa spremeniti vsega ostalega okoli mene. Vseeno obstaja "prej" in "potem". Če hočem piti čaj, moram najprej priti do vode in čaja, prižgati štedilnik... itd. Ne morem najprej popiti čaj, šele nato si ga pripraviti. Vseeno obstaja neko zaporedje, ki zahteva svoj čas (svoj ZDAJ). Tudi družba nas omejuje s časom in tega posameznik ne more spremeniti. ZDAJ na primer moram plačati elektriko, drugače mi jo bodo izklopili; in če prej nisem zaslužila za to elektriko, ne morem plačati... Lahko mi tukaj bluzimo, da MI SMO - TUKAJ IN ZDAJ. Ampak smo tudi v svojih telesih, ki potrebujejo hrano, pijačo, toploto... itd. Ne moremo čisto sami določati, kaj bomo počeli, ker se oglasi naš lačni želodec, ki od nas nekaj zahteva, da naredimo. Enostavno smo omejeni s časom, ki smo si ga ustvarili (izmislili), da lahko živimo v tej obliki. Ta ZDAJ tukaj je posledica tega ZDAJ-a tukaj. Ali po domače povedano: najprej pritisneš, potem prdneš. (Sem probala obratno, pa ne gre. )

Torej se strinjaš, da vzrok za zdravje ni izključno zdrava sol Salesalute?

Aya, v tvojem pisanju sem dobila filing, da delaš zato, da lahko potem zapravljaš - torej delaš zato, da dobiš denar, ki ti potem daje tisto zadovoljstvo v zapravljanju. Po mojem je to zadovoljstvo v zapravljanju (rada se dobro počutiš, oblačiš, si kaj privoščiš...) samo kompenzacija za tisto nezadovoljstvo v tvojem delu. Če bi uživala v delu, ne bi potrebovala toliko drugega uživanja (n.pr. uživanja v zapravljanju), ker bi bila že v delu nekako izpopolnjena in srečna. Ma ne vem, če sem to napisala dovolj razumljivo. Težko za objasnit tole... Saj je res, da ljudje potrebujemo denar za življenje. Ampak kje je tista meja: koliko ga potrebujemo in koliko si ga želimo? Po mojem ga potrebujemo zelo malo; želimo pa si ga toliko, kolikor nismo sami srečni, izpopolnjeni, zadovoljni, zadovoljeni... na recimo "duhovnem" področju, če se lahko tako izrazim. Pod "duhovnost" pa jaz pojmujem Življenje, Ustvarjanje, Kreiranje... ali z eno besedo DELO, KI GA OPRAVLJAMO (ups, so ratale 4 besede! ). Ne vem, če ti bo kaj pomagalo moje razmišljanje... Hotela sem ti povedati, da je tisto delo, ki ga opravljaš z veseljem, izvor tvojega zadovoljstva, denar pa je le posledica tega dela. Če pa v delu ni zadovoljstva, moraš to zadovoljstvo dobiti nekje drugje: na primer v denarju, s katerim si lahko kupiš karkoli, kar te zadovoljuje. Pa da ne bo pomote - nočem reči, da je pravilo: kdor uživa v delu, je slabo plačan, in kdor ne uživa v delu, je dobro plačan. Včasih je celo obratno! Ampak tisti, ki uživa v delu, se toliko ne boji pomanjkanja denarja, ker ga (razen za svojo eksistenco) ne potrebuje veliko. Ne potrebuje tistega uživanja v zapravljanju. In ravno zaradi te odsotnosti strahu pred pomanjkanjem denarja ga ima vedno dovolj! To pa je zakon narave! Eksistenca sama poskrbi za svojo eksistenco. Ali če se še versko izrazim (za tiste, ki so jim taki izrazi bolj blizu): Bog te je poslal na zemljo, da tam nekaj počneš (ti je dal neko poslanstvo), in pravgotovo bo poskrbel tudi za to, da boš živel in opravljal to svoje poslanstvo. Stvar je samo v tem, koliko mu ti zaupaš in se mu prepustiš. Strah je samo prepreka, ki ne dovoli Bogu (naravi, eksistenci...), da bi ti dal tisto, kar ti pripada. Aya, napiši, če si me kaj razumela. Če me nisi ali pa če se ti zdi kaj sporno, komentiraj, da podebatirava naprej, če te seveda zanima. Sicer je to samo moje mnenje oziroma moje gledanje in doživljanje tega - in nikjer ne piše, da imam prav! Meni se samo zdi, da je nekaj na tem...

Sstane, v življenju še nisem pojedla zrnca druge soli kot samo navadno jodirano kuhinjsko sol. Pa kako to, da sem pri svojih 34-ih letih še vedno zdrava? Ali pa moj oče pri 73-ih, ki še slišal ni ne za himalajsko sol, ne za Zdravo sol pod imenom Salesalute...,niti v fitnes ni hodil in niti vegetarijanec ni nikoli bil..., pa je zdrav ko dren.

Marsa, sem pogledala na mojo natalno karto: imam Merkur v Devički, Venero pa v Raku. Ovna pa čisto nič.

Ma najbrž je občutek osamljenosti povezan z občutkom nerazumljenosti - ko te nihče ne razume. Glas vpijajočega v puščavi. Hmm... in kako to rešiti? Mogoče pustiti času čas; bo že prišla situacija, ko te bojo razumeli. Do takrat pa plavaj z drugimi, prepuščaj se toku... Glavno, da samega sebe razumeš. Ne vem, samo razmišljam...

Hmm... jaz pa take dneve jemljem kot počitek od družbe, okolice, živ-žava... Včasih mi prav paše malo mira, ampak si ga žal redkokdaj priborim. Mihela, najbrž bo to res kaj povezano s horoskopom. Sicer sem laik na tem področju, ampak tisto o Rakih... ja ja, poznam en tak primer vedno osamljenega Raka. Levi pa se mi zdi, da nikakor ne moremo biti osamljeni, ker smo že sami sebi ena velika družba - . Ali pa pri meni vpliva kaj asc v Dvojčkih ali Luna v Tehtnici...