Tamburin

Cosma, sigurno veš, kaj ima katera prijatelca rada ali kaj najraje počne (že iz tistih klepetkov lahko izveš ). In iz tega se že najde za vsako kaka malenkost... Evo ti par primerov (idej) - mogoče ti kaj prav pride: - Kadilki podariš svečo "anti tabaco" ali kak lep vžigalnik. - Tisti, ki rada pije čaj, podariš kako lepo kitajsko šalčko ali dve. - Tudi kofetarci lahko kake posebne šalčke, n.pr. ročno poslikane. (Saj če so drage, lahko tudi samo eno ali dve. Jaz sem to enkrat kupila v galeriji Meduza v Kopru.) - Če katera šizi na torbice, se da dobit tudi kako posrečeno torbico (zdaj so moderne te majhne iz blaga, ki niso tako drage). - Če katera rada rešuje križanke, ji kupiš Kih ali Razvedrilo in kak lep svinčnik. (To bom jaz letos za Novo leto mojmu fotru, ki se zadnje čase grebe za vsako križanko v časopisu. ) - Pa zimski čas je - prav pridejo kake rokavice ali šal (samo pazi, da izbereš pravo barvo, da ji bo pasala n.pr. na njeno zimsko jakno). - Tudi keramične posodice za eterična olja s svečko spodaj se da dobiti za malo denarja (sem jih videla v trgovini "Vse po 199 sit"). Če pa imaš kaj prostega časa, lahko tudi sama kaj izdelaš. Obstajajo revije in knjige, kjer dobiš cel kup idej in navodil, kako kaj izdelati. Z barvo za steklo porišeš kako stekleničko ali kozarček, iz silikona v tubi narediš košarico za bombone ali karkoli in pobarvaš, iz das mase narediš kako figurico ali okvirček za sliko ali ogledalce... itd... Mogoče najdeš kaj tukaj: http://www.naredisam.com/ Če se bom še česa spomnila, ti bom napisala.

Nataly, drži se!

Na, sej sem vedla, da bom odkrila še kak svoj skriti talent! Marsa, ne vem, kje imam jaz neptuna... ampak pri meni je najbrž tisto "oko sokolovo" -> 4 po DZK (temnozeleno drevo).

Pa še o tvoji sestrični da poskusim... Ima čut za materinstvo ali za skrb za druge... Nič drugega mi več ne pade na misel... Najbrž sem zdaj preutrujena. Mogoče jutri še kaj dodam.

Sicer je tema "Lepotni ideal - roke" - torej naj bi bilo bolj govora o lepoti rok, ne pa o osebnosti človeka... Ampak, atubbuta, če dovoliš, bi komentirala tvoje roke... Lahko mi poveš, če sem kaj zadela. (Mogoče bom še odkrila kako svojo sposobnost, da znam oceniti človeka po njegovih rokah... Se hecam!) No, malo za šalo: Rekla bi, da si bolj tehnični tip, natančen, mogoče perfekcionist. Prsti mi delujejo zelo gibčni in žilavi, zato bi rekla, da imaš ročne spretnosti - kot kak pianist ali finomehanik, urar... Po mojem si tudi zelo čuteč, čustven... Predstavljam si, da ko kaj delaš, delaš nekako z občutkom - torej ne samo s čutili v blazinicah prstov, ampak tudi z dušo, srcem... Najbrž imaš rad red. Pripisala bi ti koleričen temperament.

Hmm... Naslov te teme me prej sploh ni pritegnil, danes pa sem vseeno malo pokukala sem. In zdaj razmišljam o tem... o smrti... Ma meni se skoz zdi, da bom umrla takrat, ko bom postorila vse, kar moram postoriti v življenju. Ne prej, ne kasneje. Zato nikamor ne hitim, ampak puščam, da stvari spontano tečejo. Gledam, da živim kar se da polno, doživeto in kreativno, da bom na smrtni postelji z zadovoljstvom in ponosom gledala na svojo preteklost. Velikokrat pomislim na pregovor: "Jočeš, ko prideš na svet, medtem ko se drugi okoli tebe smejijo. Poskusi tako živeti, da boš z nasmeškom umrl, medtem ko se bojo drugi okoli tebe jokali." (avtor neznan) Naky, saj tudi mene kdaj prešine, kaj bi bilo z mojima otrokoma, če bi jaz umrla, dokler me še potrebujeta. Ampak nekako se mi zdi, da ne morem umreti, dokler me potrebujeta. Če pa bom danes ali jutri umrla, bom zato, ker me onadva ne bosta več potrebovala in ker me nihče drug ne bo več potreboval - preprosto, ker bom umrla, ko bom postorila vse, kar moram. Saj nikjer točno ne piše, do kdaj me bosta potrebovala... Preprosto me bosta potrebovala, dokler sem tukaj z njima. Potem pa bo že kako - najbrž bosta potrebovala kake druge izkušnje. Zavedati se moraš, da naši otroci niso naša lastnina in niti mi njihova. Tudi oni imajo svoje življenje, potrebujejo svoje izkušnje... kakršnekoli... (brat in sestra skupaj ali brat in sestra narazen...) Za otroke smo odgovorni, dokler smo živi. Po naši smrti pa ne več. Mogoče tako razmišljam, ker je moja mama bila sirota in je še kot odrasla in kot mati svojih otrok (mene, brata in sestre) vedno "obsojala" svojo mamo, ker je umrla (po porodu je zbolela za pljučnico in umrla). Vedno je govorila, da bi bilo vse drugače, če bi njena mama bila živa... V resnici pa moja mama ni hotela prevzeti odgovornosti za svoje življenje nase, ampak je iskala krivca za vse slabo* v njeni pokojni mami, ki je ni nikoli poznala... (*Slabo pa itak vidi v vsaki stvari.)

Pa kaj vsi jemljete ločitev kot neko katastrofo v življenju?! Kakor da: "ni nama uspelo", "nekje sva naredila napako", "zafurala sva zakon", "zmotila sva se", "nisva bila zrela", "nisva si dopuščala svobode"... Kaj pa, če je ravno ločitev uspeh? Kaj pa, če je ravno ločitev tisto "pravilno" ali "dobro" za človeka kot duhovno bitje? Kaj pa, če je ločitev pravzaprav pridobitev? Kaj pa, če je ločitev "zrelost"? Kaj pa, če je ravno ločitev dopuščanje svobode? Ne vem no, samo malo v razmislek... Jaz namreč ne vidim glih glavnega smisla življenja v tem, da imaš idealen zakon do konca življenja (kot v pravljicah).

Najbrž je mislila "s svojim natikarjem"!

Oooo, Amis, ti pa z mojga konca!

Matr, visoko to!

Da nisi najdu G točko?!

Tudi jaz nimam glih dobrega občutka glede osebe s temi rokami. Zdi se mi mlahava osebnost, neodločna, odvisna od drugih... Dvomim, da te roke pri rokovanju stisnejo drugo roko. Ja, kot pravi Marsa: niso ustvarjalne roke. Nimajo energije.

Naj te spomnim, da sta bes in jeza v tebi - drugi samo sprožijo, da to privre ven iz tebe. Torej bodi hvaležna tistim smotanim, prismojenim, prif... itd..., da so sprožili to, da lahko zdaj vidiš svojo jezo in jo daš iz sebe v to črno luknjo.

Jaz mislim, da je tip potreben zdravljenja, ne pa zapora. To itak mislim za vse tiste kriminalce, ki naredijo tako ali podobno izprijeno dejanje (morilci, mučitelji, pedofili...). Zapor nikomur čisto nič ne koristi - kvečjemu še škodi, ker tam se zaporniki družijo s sebi enakimi ali celo še hujšimi psihobolniki - kriminalci... In ko pridejo iz zapora, so najbrž še bolj bolni in mogoče celo še bolj maščevalni (ker ne sprejemajo kazni), kar jih privede do nadaljevanja takih ali celo še hujših kriminalnih dejanj. Če človek ne ozavesti, kaj je naredil in kakšne posledice nosi njegovo dejanje, se ne more nič spremeniti - ne more čutiti krivde in zato ne more sprejeti kazni, ampak kazen (zapor) lahko vzame celo kot vzrok za maščevanje... Mogoče tu pa tam kakemu zaporniku le naredi "klik" v glavi in se želi spremeniti, vendar vprašanje, kako se zaradi okolice lahko kasneje vključi v normalno življenje (se zaposli, poroči...). In če se ne more, mu ne ostane drugega, kot da ostane še naprej kriminalec. :xx!:

Eh, Vojko, ni tako enostavno. Ni nobenga pravila, da če investiraš v svoj posel, uspeš - oziroma ni nobene garancije. Garantirano pa propadeš, če ne plačaš davka. Zadnje cajte kar pogosto slišim za kak nov primer, ko je davčna komu zarubila vse premoženje...

Vojko, pa si probal kdaj najprej izplačati sebe, šele nato davek?

Snoči sem gledala Polnočni klub na SLO1, kjer so razpravljali o denarju. Je mogoče kdo od vas gledal? Med 4-imi gosti je bil tudi Marko Pogačnik, ki je kar nekaj zanimivih stvari povedal. Na vprašanje, če se mu zdijo cene pravične, je povedal, da niso pravične in dal za primer biološko pridelano hrano, ki je draga (zaradi načina pridelave) in industrijsko hrano, ki je cenejša... Vendar, če bi cena hrane vključevala tudi ceno posledic tega pridelovanja (onesnaževanje okolja z industrijsko pridelavo ter bolezni, ki jih povzroča tako pridelana hrana... ), bi bila industrijska hrana veliko dražja od biološke. Seveda za odpravljanje posledic onesnaževanja in za zdravljenje bolezni plačujemo davke in prispevke... Torej bi morali biti tisti, ki kupujejo drago biološko hrano, oproščeni tega plačevanja, saj njihova hrana ne onesnažuje okolja in ne povzroča bolezni! Pa še cel kup takih zanimivih primerov okrog denarja je bilo... V bistvu sem začutila, kako smo res ujeti v ta denarni sistem, ki sploh ni pravičen in ni etičen... A se zavedate, da z vsakim nakupom ali plačilom položnice plačate tudi obresti, od katerih živi 10% ljudi. Torej ta sistem je ugoden le za 10% ljudi - podpiramo pa ga ostalih 90%! Iz tega sledi, da je tudi kupovanje neetično... :o|o:

Mateja

A ja, aakhut! Potem ne bo več Zorrotov, indijancev in kavbojcev... Eh... :xx!:

Nisem gledala oddaje Trenja. Glede verouka v šolah pa: Nisem za tak verouk, kot ga imamo zdaj v cerkvah. Če pa bi že imeli nek predmet, ki bi učil o religijah, bi bila za to, da bi se pri tem predmetu učilo o vseh religijah. Tako bi otrokom razširili obzorje, da obstajajo taka in drugačna verstva, sekte..., ne pa samo krščanstvo... Pravzaprav brezveze takšen predmet. Enostavno bi lahko n.pr. pri zemljepisu povedali, kje je prisotna katera religija in jo malo opisali... Mah, tud to brezveze! Že itak so programi preveč natrpani z učno snovjo! (Eh, mal na glas razmišljam... )

Hmmmm, ja tale sms sem dobil od predrage punce, ... ohhhh Ej, da ga ni ona poslala tudi mojmu, on pa meni!

Ja, Bern, se strinjam, da se človeku, ki naredi takšno dejanje, v nekem trenutku najbrž "utrga" ali "odpne feder", da to naredi. Zato pravim, da taki ljudje niso zdravi in da nobena kazen ne pomaga. Že v eni ful stari temi (menda "Evtanazija in smrtna kazen" ali nekaj takega) sem napisala svoje mnenje, da bi morali te ljudi zdravit, ne pa jih strpat v zapor. Nekako bi jih morali naučiti obvladovanja svojih čustev, poizkati vzroke za njihova dejanja in jih odpraviti. Podobno, kot se že dela pri zdravljenju bolezni (vsaj v alternativni medicini), tako bi morala neka ustanova (namesto zaporov) poskrbeti za to, da bi zdravili ljudi s takimi izpadi nekontroliranosti in s tem preprečevali oz. vsaj znatno zmanjšali kriminal. Glede karme pa... Zase menim, da sem odgovorna za svoja dejanja in se nikoli ne zgovarjam na slabo ali dobro karmo (darmo). Drugi pa - vsak po svoje... To je samo moje mnenje, in me zanimajo mnenja drugih.

Potrpežljiva? Kakor kdaj - zelo zelo različno. Včasih celo preveč, včasih pa niti malo. Nikoli nekaj vmes ali glih prav. Se pa tudi z leti ta potrpežljivost pri meni spreminja. Včasih sem bila n.pr. zelo potrpežljiva do drugih ljudi (redkokdaj me je kdo iztiril - pravzaprav mi je moral kar dolgo skakat po glavi), pri doseganju nekih svojih ciljev (n.pr. šola...) pa sem bila zelo neučakana in zagnana. Zdaj pa se mi zdi, da je ravno obratno: hitro me n.pr. nekdo razjezi in ne ostanem tiho..., kar pa se drugih stvari tiče, pa sem zelo potrpežljiva in flegmatična ("če ne bo letos, bo pa drugo leto")... Mah, nobena skrajnost najbrž ni OK. Če nisi potrpežljiv, itak ni OK, če pa si preveč, pa se zna zgodit, da svoja čustva potlačiš nekam not v sebe in si jih niti ne priznaš, potem pa zna to kje drugje udarit ven... Včasih se zna za tisto potrpežljivostjo skrivati tudi kak občutek krivde ali slaba samopodoba (kao: "moram bit tiho, ker drugi so boljši od mene")...

Na! Še to!

Ma rachek, kaj vse mi moraš pokvarit?! (Se hecam!)