Tamburin

Jaz pa sem se rodila na ponedeljek - in to prav ob 00.05h. Mah, kaj naj rečem... nimam negativnega odnosa do pondelkov. Pač začetek tedna. Ponavadi je to dan, ko si nekje v glavi splaniram, kaj bom ta teden počela in kaj (koliko) moram postoriti... V bodoče (od jutri naprej) pa se imam namen ob ponedeljkih postiti, ob četrtkih pa jesti samo sadje. Mi je ena prijatelca povedala, da to ful deluje za hujšanje in dobro počutje. Bom videla, če res. Upam, da mi bo ratalo!

Tudi jaz ob nedeljah dlje spim (danes na primer do 10h!). Potem gre hčerka navadno k maši, sin pa je itak pri svojmu tastarmu, tako da sem do kosila free. Včasih pride kakšna prijatelca na kofe ali pa grem jaz h kakšni. Aja, pa v Mercator velikokrat skočim v tem cajtu... Popoldne pa pregledovanje hčerinih zvezkov, kakšna pomoč pri učenju..., pa likanje, pranje, sušenje perila... - skratka izkoriščanje nižje tarife za električno energijo! Nedelja je zame v bistvu edini dela prosti dan v tednu, ki pa ga preživim delovno.

Hmm... zame pa ne piše! Jaz imam materino znamenje na desni nogi - desno od golenice (proti mečnici). Kaj pa to pomeni?

Strelka, xrosex en šopek za tvojega nečaka!

Mi smo pa imeli za tehnični pouk enga učitelja, ki se je lomil s slovenščino in je govoril bolj hrvaško... (Aquarius, se spomniš Lukića? ) Enkrat pri tehničnem pouku so sošolci v zadnji klopi nekaj razgrajali, in učitelju so popustili živci, pa se je zadrl: "Zadnja klupa van!!!" Fantje so vstali, prijeli klop vsak na enem koncu, in jo nesli ven na hodnik...

Trenutno sem samska, zato take praznike praznujem z otroki v krogu prijateljev. Partnerja pa si želim imeti predvsem zato, da bi skupaj preživljala praznike in proste dni, proste urice... ne pa zato, da bi mi visel na mojem delovnem mestu, medtem ko imam jaz za delat..., al pa da bi mi nosil za prat in likat...! A ne? No, meni se zdi to (skupno praznovanje, preživljanje prostega časa...) osnovni vzrok, zakaj bi imela partnerja. Vsakodnevno preživljat pa se znam tudi brez njega.

Astra, upam da si se iz tega Janovega odgovora kaj naučila. Če se grem malo "psihoanalitičarko" , bi rekla, da se iz tvojega vprašanja vidi, da ne sprejemaš njegove drugačnosti. Njegov odgovor pa je ful na mestu. To je samo moje mnenje - ne se jezit, ker mogoče se pa motim.

Uh, kakšna vse sem jaz! - dobra zakonska žena (ne bi rekla ) - ljubezensko predana (ja, nekaj časa - največ 4 leta ) - interes za muziko,kar ji je všeč,se preda z vsem (hmm... kakor kdaj) - dejavne poslovne ženske,pa še kritične povrhu,sreče v ljubezni malo manj (ja, v ljubezni pa res nimam sreče :xx!: ) - optimistična,prijazna,skoraj idealna žena ( - aja, sej piše SKORAJ!) - neprijazno odklonilna,posebej do prijateljic,ne navduši se zlahka ( :o|o: ) - uveljavitev svoje volje,pričakuje partnerjevo prilagajanje (to pa drži!) - ohranja hladno glavo, preveč kritična ( booo... - ne bi bilo slabo) - trdoglava,nestrpna,notranje nemirna (to pa še najbolj drži!)

Moram povedat, da sem vesela, ko vidim, koliko ljudi tukaj tako lepo sprejema take "drugačne" otroke! Upam, da je tudi drugod veliko takih ljudi in da je vse manj tistih, ki ignorirajo ali pa se celo z nekim zaničevanjem ozirajo za "drugačnimi" otroki in tudi odraslimi. Menim, da bi bilo potrebno že v vrtcih otrokom prikazati, da obstajajo različni ljudje - tudi taki z drugačnimi potrebami, telesno ali duševno prizadeti... in da so tudi ti Ljudje, vredni vsega spoštovanja in pozornosti. Kajti otrok se odnosa do drugih nauči od vzgleda staršev in ostalih odraslih - in če bo videl, da odrasli lepo sprejemamo "drugačne" ljudi, jih bo tudi on tako sprejemal. Zanimivo se mi zdi, da me moja otroka še nikoli nista vprašala ali se čudila, zakaj tista moja invalidna prijateljica tako hodi (močno šepa zaradi prebolele otroške paralize). Poznata jo že od rojstva in se jima zdi nekako normalno, da ona tako hodi. Če pa bi na primer videla pri meni kake "čudne poglede", bi najbrž tudi ona dva "čudno gledala" take invalidne ljudi. Zato se mi zdi zelo pomembno, da imamo normalen odnos do vseh ljudi (saj smo konec koncev vsi "drugačni"), kajti s tem dajemo tudi svojim otrokom tak vzgled.

Čaki, bom še poskušala... Morje? ("pije" reke - recimo) Radiator? (no ja...) Spužva? (hmm... to bi znalo bit!)

Tudi jaz sem se spomnila podobnega primera, Marsa! Moj sošolec v osn. šoli je imel oba starša gluhonema. On je sicer jecljal, vendar je bil zelo kul dečko. Pred parimi meseci sem ga po dolgem cajtu srečala in opazila, da zdaj veliko manj jeclja kot v osn. šoli. Ne vem, nisem ga vprašala, kako je odpravil to svoje jecljanje... Je pa še vedno zelo - prijazen, pozoren, odprt, vesele narave...

Umivalnik? WC školjka? Bide?

He, me je stankaa s tistimi lisičkami spomnila na ene druge lisice... Sva se enkrat s hčerko približevali našemu parkiranemu avtu. Opazim, da je prednje kolo zablokirano s tistim rumenim železjem, pa rečem osuplo: "Huh - lisice!" Hčerka pa se začne navdušeno ozirat okrog in vpraša: "Kje so?"

Astra, saj s temi posebnimi šolami nisem mislila tako, da bi take otroke izločili iz drugega okolja - jih poslali v neke izolirane zavode! Zakaj le? Saj vendar niso kužni!!! Kot primer sem dala problem invalidov. Seveda je telesna invalidnost povsem nekaj drugega kot bolezen tvojega otroka, vendar oboji imajo "posebne potrebe", zato sem omenila ta primer. Namreč: tako kot potrebujejo invalidi bolj ravne poti, da se lahko premikajo s svojimi vozički, tako potrebujejo taki otroci, kot je tvoj, bolj počasno razlago v šoli ipd... V bistvu sem hotela povedati točno to, kar je povedal rachek. "Drugačne otroke" je treba sprejeti kot DRUGAČNE. Imajo pač "posebne potrebe" in te potrebe jim je treba zadovoljiti... Če potrebujejo bolj počasno razlago snovi, jim je treba bolj počasi razlagati. Mislim, da mama, ki vztraja pri tem, da gre njen "drugačen otrok" v "normalno šolo", NE SPREJEMA svojega otroka kot DRUGAČNEGA. Astra, upam, da mojih besed ne boš narobe razumela. Cenim tvojo požrtvovalnost! Verjamem tudi, da edino ti veš, kaj je za tvojega otroka najbolje! Zagotovo je bolje, da hodi na "normalno šolo", kot da bi bil zaprt v kakem zavodu in izoliran od drugega sveta... Vendar se pa tudi zavedam, da je za enega učitelja praktično nemogoče, da bo celemu razredu razlagal neko snov na način, primeren večini otrok, hkrati pa še prilagojeno tistemu otroku, ki potrebuje daljšo ali drugačno razlago... Zato je moja vizija taka: - šola ("normalna" oziroma navadna, običajna) bi morala imeti n.pr. en oddelek tak, ki bi bil prilagojen otrokom s posebnimi potrebami (kjer bi učitelj razlagal snov bolj počasi oziroma kakor je potrebno za take otroke...), ali - šola bi morala otrokom s posebnimi potrebami nuditi nek dodatni pouk, kjer bi učitelj dodatno razložil otroku tisto, kar le-ta pri pouku ni razumel. Torej, drugačnost je treba SPREJETI na tak način, da se je ne izolira nekam za debele stene, ampak da se sprejme to dejstvo in se omogoči dodatne ponudbe, ki zadovoljujejo potrebe tega otroka! Če se ga pa kar pomeša med ostale in pusti brez dodatne pomoči, pa po mojem tudi ni glih najboljše za otroka. Mislim, da lahko kaj hitro izgubi na samozavesti... Ma ja... lastnih izkušenj s tem glih nimam, si pa predstavljam, da je najbrž težko točno vedet, koliko vztrajat - oziroma točno poznat mejo med vzpodbudo in prisilo. Pri tem mora biti že sam prizadeti otrok zelo iskren do sebe - kajti kaj hitro se lahko zgodi, da se sam pomiluje in reče: "Tega pa jaz ne zmorem", v resnici pa bi z malo truda zmogel... Ali pa n.pr. starši rečejo: "To pa zmoreš", v resnici pa ne zmore... Ja, tisto z bazeni (kar je napisala Astra) pa je KATASTROFA! Sem se kar zgrozila nad tisto izjavo uprave, da ljudi moti pogled na hendikepirane! V temi "Duševni bolniki" sem že omenila, da imam prijateljico, ki je invalid. Zame njeno telo ni niti malo sramotno ali kakorkoli moteče za moj pogled, njen značaj pa je itak nadpovprečno kul! Ko pride k meni (kjer delam), grem vsa ponosna z njo ven na pijačo - prav fajn se mi zdi, ker se obnaša in živi tako kot vsi ostali, in celo v marsikaterem pogledu je še boljša od ostalih, z mano vred! NATAŠA, TE POZDRAVLJAM!!! (hehe... saj ima net doma - ji moram povedat za tale LNF )

Astra, MucaMaca in vse ostale mamice, ki imate otroke s posebnimi potrebami: VSAKA VAM ČAST ZA POTRPEŽLJIVOST, VOLJO, LJUBEZEN IN VSE OSTALO, KAR POTREBUJETE PRI VZGOJI VAŠIH OTROK IN KAR POTREBUJEJO VAŠI OTROCI OD VAS... Vendar ob prebiranju teh postov so se mi začela postavljati vprašanja: A res ne obstajajo nobene šole za otroke s posebnimi potrebami? A res za te otroke, ko odrastejo, ni delovnih mest, ki bi bila primerna za njih, da bi lahko z veseljem delali, služili in živeli? A se res ne da ničesar prilagoditi njim, ki imajo pač take potrebe? Včasih, ko sem hodila po starem delu Kopra, ki ima kar nekaj stopnic, sem se tudi spraševala, kako to, da poleg tako širokih uličnih stopnic ne naredijo potke za invalide, da bi se lahko tudi oni z vozičkom vozili po Kopru... No, potem so enkrat ene stopnice (v Čevljarski ulici) renovirali, in sem si mislila: končno bodo naredili kaj tudi za invalide... In figo so naredili! Nič! Samo renovirali so stare stopnice, da so take, kot so bile prej, le da so zdaj bolj nove! To mi ne gre v račun... A bi res moral imeti kdo od občinarjev (oziroma tistih, ki načrtujejo urejanje okolja) doma invalida, da bi se spomnil tudi na njih? :o|o:

Točno, otožna!

KAJ IMA MLADA ŽENSKA MED JOŠKAMI IN KAJ IMA STAREJŠA ŽENSKA MED JOŠKAMI

A reeees??? Viš, k ne zahajam tja!

OK x!x

Jaz bolj težko,... ker še niso izumli nastavka za ženske, da bi lahko stoje.......

Keri moj Jaz imam 2 tašči (bivši) - mami od mojih dveh bivših. In od kar sta BIVŠI tašči, sta ful prijazni z mano!

Ja, tud to je lahko... Ampak bolj na hitro pa si lahko PREDRZEN, če se sosedu poščiješ skozi ključavnico, potem pa pozvoniš in vprašaš, kolk daleč je neslo.

A pol sem jaz bigamist? Ampak 2 tašči ni tako slabo imet!