Tamburin

Mogoče pa sem res bila jaz!

No, Mick, saj ni nujno, da če o tem ne pišemo, da imamo predsodke. To najbrž vsi počnemo in vsi vemo, da vsi to počnejo... Le brezveze je pisat o tem, ker itak vsak počne tisto, kar mu je všeč, in vsak zase ve, kaj mu je všeč. Tega se ne rabimo učit, ker to že po naravi znamo - je nagonsko. Najbrž smo si tudi pri tem zelo različni, vendar smo, kakršni smo - in ne moremo nekoga oponašati... Nimamo se kaj iz tega naučit... Ne vem no, vsaj jaz tako mislim.

Sanjalica! Kaj pa, če jaz n.pr. sedim nekje na klopci in opazujem ljudi (med njimi si mogoče tudi ti ), ...gledam tiste pošlihtane, fine gospe z make-upom, frizurco in vse šik... in si mislim: pa one tudi prdijo, masturbirajo, rigajo...! Pa še nič se ne motim! Hehehe...

Jaz pa konfekcijski modelar. (Matr, se tole fajn sliši! V bistvu je pa to ena navadna žnidrca... ) Sem kar zadovoljna s svojim poklicem - če ne druzga, vsaj brez dela ne bom nikoli. Zaslužek pa droben, a gost. Bi pa bila tudi kak arhitekt - zelo rada kaj opremljam ali pa si zamišljam kake zgradbe, postavitve... Ali pa kak grafični poklic... "črkoslikar" al kako se že temu reče (saj niti ne poznam vseh nazivov). V glavnem mi ležijo bolj tehnični poklici, risanje, modeliranje... Baje, da so mi testi pokazali, da imam dobro prostorsko predstavo, pa tudi ful natančna sem - to pa še preveč. Kar se natančnosti tiče, bi komot lahko bila kirurg, samo ne prenesem krvi in vsega ostalega, kar spada zraven... Mah ja, kaj bi vse bila! :o|o: Važno je, da imam kaj delati, pa da v delu tudi uživam. Pravzaprav sploh ne rabim nobenega hobija, ker če bi imela kaj več prostega časa, bi ga itak izkoristila za krojenje in šivanje, kar pa delam že službeno... So bili dnevi, ko sem si tudi za čez vikend vzela domov šivalni stroj, pa sem potem ugotovila, da to nima smisla - če imam čas, raje grem v delavnico in tam naredim, kar bi rada... Ma ja, saj sem res malo obsedena s tem... Otrokom, ki se odločajo za poklic, bi pa svetovala, naj si izberejo tisto, kar jih res veseli. Ni večjega bogastva, kot opravljati tisti poklic, ki te veseli! (Mogoče sem jaz imela srečo, da se je pri meni že zelo zgodaj pokazalo, kaj mi leži, in tudi starši so mi pomagali se pravilno usmerit.) Če delaš z veseljem in če uživaš v svojem delu, je uspeh 100% zagotovljen. Tisto razmišljanje, n.pr.: "bom pravnik, ker pravniki dobro zaslužijo..." je za moje pojme zgrešeno. Kiks lahko nastane tudi, kadar otrok ne pozna dobro poklica - ne ve točno, kaj bo delal, ko bo končal šolo. To se je zgodilo moji sestri: šport jo je vedno veselil (ukvarjanje s športom!) in je šla na FTK, zdaj pa poučuje srednješolce telovadbo, kar pa jo sploh ne veseli...

Pri nas (pri mojih starših) pa smo bili trije otroci (1. brat, 2. sestra in 3. jaz) in se mi je vedno zdelo, da nas je premalo. Zato sem vedno sanjarila, da bom imela vsaj 4 otroke! Pa sem si premislila, ko sem spoznala, kaka umetnost je ustvariti zdravo partnerstvo, ki je nujno za srečno družino... :o|o: Tako imam samo 2 otroka (punco in fanta) in bom pri tem tudi ostala. Lepo pa se mi zdi, da sta vsaj dva. Ne predstavljam si, kako bi živel en sam edinec, ko bo enkrat odrasel, jaz pa že stara in za nobeno rabo :xx!: ... Se mi zdi, da je fajn imeti brata ali sestro, ki ti lahko stoji ob strani, kadar ti v življenju pridejo kake hude stvari... Poznam odrasle ljudi, ki so edinci in brez staršev - takorekoč brez svojcev. Eni imajo vsaj partnerja, s katerim se razumeta, samo... kaj pa, če se ne razumeta? No, saj so še prijatelji, sodelavci... itd. Vendar "KRI NI VODA". Brat je vedno brat in sestra je vedno sestra. Če gledam po sebi, bi raje imela več bratov in sester, kot pa nobenega, pa čeprav se ne vedno glih najbolje razumemo, ampak ko je treba, se. Kar pa se spola tiče, nisem imela nikoli nobenih posebnih želja. Če bi bilo možno izbirati, bi to vseeno prepustila naravi - naj bo, kar bo. Fajn se mi zdi, da imam parček, vendar bi bila ravnotako zadovoljna z 2 pupcama ali z 2 pobičema... Tudi se trudim, da ne delam nekih razlik pri vzgoji - oba naj se naučita gospodinjskih del in odgovornosti...

"Naj te koklja brcne!"

Ja, to juho "DiEta" že prodajajo in sem jo tudi že probala - je zelo dobra. Sicer si jo lahko skuhamo tudi sami (ni nič "posebnega" za pripravit), vendar če kuhaš samo za eno osebo, se ti vseeno bolj splača kupit pločevinko... (Edino ne vem, kako je kaj tam s konzervansi in raznimi E-ji... :o|o: ) Doc_zenit, kakšno zvezo pa ima tista Miss Fitnes na slikci z zdravjem in lepoto? Ravnotako ne more nositi oblačil št. 38, kot ne jaz...

Hvala, borism!

Ob tem sem se spomnila ene anekdote, ki sem jo enkrat pred leti slišala na enem seminarju, ko nam je ena razlagala o afirmacijah, vizualizaciji in moči naših misli...: "Nekdo si je ful želel dobit velik dober avto. Da bi se mu želja uresničila, si je vsak večer zamišljal ta avto, si ga vizualiziral in si v mislih ponavljal afirmacije... In čez čas so se mu te misli uresničile: dobil je točno tak avto, ampak v vogal svoje hiše!!!"

Sreča prihaja skozi vrata, za katera nisi vedel, da so ostala odprta.

Ja, bigm, vem, da je tako že dolgo urejeno. (Otrok iz tistega primera, ki sem ga opisala, je zdaj star že 21 let. Pa najbrž je bilo tako tudi že dosti prej...) Ampak kakšno korist ima otrok od tega, da ima uradnega očeta? Po mojem ima od očeta korist, če ga le-ta ljubi, vzgaja, vzdržuje... itd. Za vse to pa ne potrebuje papirja, na katerem piše, da je ta-pa-ta "uradni" oče. Lahko pa piše, vendar mu to čisto nič ne koristi, če ga oče čustveno in/ali materialno zanemarja... Zato se mi zdi to vse skupaj mal hecno. Ampak vem, tako je in pika. Mah, saj teh uradnih zadev jaz itak nisem nikoli štekala...

Ma saj tudi moški v takem primeru ni nič kaj bolj zrel od ženske. Danes imamo že toliko vrst kontracepcij (za oba spola), da tisti (moški ali ženska), ki si otroka ne želi, mu ga preprosto ni treba narediti. Če pa za to ne poskrbi, naj nosi posledice, pa kakršnekoli že so - posledice splava ali posledice starševstva (odgovornost do otroka).

Hja, to sem se tudi jaz že spraševala... Res, da zanosi ženska, vendar sta za to potrebna dva: on in ona. Torej sta tudi oba odgovorna, a ne? Vendar v praksi pa je tako, da se za to, ali bo otrok privekal na svet ali ne, odloči ženska. Konec koncev ima celo možnost partnerju zamolčati nosečnost in naredi splav brez njegove vednosti! Ali pa: če ona otroka hoče obdržati, on pa ne, je on ne more prisiliti v splav! Ma to je res malo tako-tako... Malo "nepravično" do moških, a ne? Sicer hvalabogu, da je ne more prisiliti - da ne bo kdo mislil, da zagovarjam splav ali kako prisilo v kaj! Ampak gledano iz stališča moških... pa oni res tu ne morejo kaj dosti... Po drugi strani pa tudi v večini primerih, ko zveza razpade, ostane otrok v negi in vzgoji pri mami, in žal veliko moških potem nima nobene odgovornosti do otroka - če gledamo, koliko je neplačevanja preživnin in celo izogibanja stikom z otrokom... :xx!: Še bolj hecno pa se mi zdi to, da pri izvenzakonski zvezi postane moški uradno oče šele po rojstvu otroka, ko na CSD oba podpišeta, da je ON oče otroka. Pri poročenih parih pa je oče avtomatično zakonski mož. Poznam en primer, ko je bila ženska uradno poročena, vendar sta se z možem že razšla - samo ločila se še nista uradno. V tem času (ko sta bila "neuradno ločena") je ona zanosila s svojim novim partnerjem in na rojstni list otroka so avtomatično napisali, da je oče njen "uradni" mož. Potem je bila menda cela frka, da so to popravili... Njen mož se je moral kao odpovedati očetovstvu, da so potem lahko napisali, da je oče tisti drugi, njen partner, ki je bil resnično oče otroka... Ma za crknit!

Hja, El Nino, z ljudmi je tako: eni so ti bolj simpatični, drugi manj... Saj ti ni treba biti vedno prijazen in umetno nasmejan, če ti ni do tega! Če se kdo grdo obnaša do tebe, mu lahko mirno pokažeš, da ga ne prenašaš. Ni se treba ravno prepirati z njim, saj s prepirom samo pokažeš svojo šibkost. Lahko pa mu mirno poveš, da ti ob njem ni prijetno, in greš... Sama delam že nekaj let z ljudmi (strankami) in v teh letih sem se naučila, da strankam, ki so tečne, ponudim samo tisto nujno, kar jim moram kot stranki (svojo storitev), prijetnim in prijaznim strankam pa poleg storitve poklonim tudi kako lepo besedo, nasmeh, humor, več pozornosti ali mogoče kak nasvet... In tako se zgodi to, da se tiste tečne stranke ne vračajo več (ker sem do njih hladna in me ne morejo "izsesavati"), dobim pa še več prijaznih strank, ki mi jih pošljejo tiste ta prijazne - ki so na isti "valovni dolžini". Te me ne izčrpajo, ker jim iz srca dam in od njih tudi dobim. Če pa ti želi nekdo nekaj vzeti, te izčrpa in nimaš nič od tega, kvečjemu izgubiš. Prijaznost ne sme biti prisiljena, ampak podarjena iz srca - edino tako pade na plodna tla. V glavnem: bodi iskren, in boš imel okoli sebe take ljudi, ki ti ustrezajo. Ne meči svinjam biserov! Raje nakloni svojo prijaznost ljudem, ki si jo zaslužijo in jo znajo ceniti. Tudi jaz sem včasih mislila, da so vsi ljudje OK in vredni vsega najboljšega. In potem so se me začeli lepiti sami taki, ki so izkoriščali mojo prijaznost... Dokler nisem dojela, da moram ceniti najprej sebe, da me bodo potem tudi drugi. Ne vem, če sem zadela bistvo tega tvojega pisanja, ampak tako sem ga jaz razumela. Upam, da ga Zlata ribica pravilno razume in da ti bo pomagala tako, kot je najboljše zate!

Aha, mogoče pa je to mislil moj odvetnik, ko je rekel, da bi ta primer rešil tudi cenejši odvetnik (mogoče tisti "po uradni dolžnosti", ki mi ga ne bi bilo treba plačati). V tožbi je pisalo, da si moram najeti zagovornika s takim in takim pravnim izpitom... blablabla..., in da imam pravico do odvetnika po uradni dolžnosti, ali nekaj takega... Sem že pozabila, kako je dobesedno pisalo... Mah, upam da tega ne bom več rabila... :xx!:

Tudi mene nič ne moti, če me na primer moje stranke, poslovni partnerji ali ne vem kdo... tukaj berejo. Zame itak duhovnost ni bluzenje po astralu, ampak realno življenje. In moje življenje je delo, posel, zabava, družina... vse, kar živim. In za vsem, kar napišem ali izrečem, tudi stojim. Taka sem in mislim, da bi taka bila tudi, če bi bila predsednik države. Se ne sramujem same sebe. Če pa me ima kdo za "prtegnjeno", je to njegovo mnenje, ki me tudi ne moti. Saj imam lahko tudi jaz koga za "prtegnjenega", pa magari predsednika države.

Šeherezada, kot jaz vidim, odvetnik mora zagovarjati svojo stranko, pa četudi je ta stranka n.pr. morilec. Odvetnik mora najti skladno z Zakonom tisto, kar je čimbolj v prid njegovi stranki (dokazi, olajševalne okoliščine...). Odvetnik nasprotne stranke pa enako... Sodnik pa potem argumente obeh strani "da na tehtnico" in presodi, kot se njemu zdi prav (oziroma seveda tudi v skladu z Zakonom). Oba odvetnika oziroma obe stranki želita sodnika prepričati po svoje, sodnik pa se sam odloči. No, vsaj meni se zdi, da je tako. Sicer pa dvomim, da kak sodnik ponoči ne spi, ker ne ve, če je prav razsodil. Po mojem oni to kar malo rutinsko počnejo...

Mick, a pol tistega odvetnika "po uradni dolžnosti" enako plačaš kot tistega, ki si ga sam izbereš? Saj pojma nimam, kako je to s tarifami - ne vem, kaj je tale moj mislil s tistim... (da bi mi to rešil tudi kak cenejši odvetnik), ampak meni je bilo takrat važno samo to, da se je zadeva zaključila. Na točke in denar sem že pozabila, zdaj pa grem malo bolj previdno dalje... Sem vsaj spoznala, da tudi če si pošten in v redu človek in ne želiš nikomur nič slabega, te lahko košta $$$. Se je treba najbrž drugače zaščititi. "Dobro se z dobrim vrača" ne drži vedno. :o|o:

Hja, vidiš, kot laik sem si takrat mislila: ma ne bom vzela kar enga tam, o katerem ne vem nič - mogoče bo še kaj slabo naredil... Pač, nisem imela zaupanja :o|o: ...in sem se raje na vseh možnih koncih pozanimala in na koncu izbrala tistega, ki mi ga je največ ljudi priporočilo. Ja, saj dolžnosti do mene bi imel enake tudi kak drug odvetnik, ampak človek, ki se ne zastopi na pravo, ne more vedet, kaj lahko in kaj mora (ali kaj ne zmore in kaj ne mora) en odvetnik narediti... In potem se mi je zdelo najbolje, da se pač pozanimam in nekako z razumom in intuicijo izberem... Ja, dragi pa so res! :$$: No, tale moj je bil na koncu vsaj toliko fer, da mi je rekel: "Saj tale vaš primer bi vam lahko rešil tudi kak cenejši odvetnik." Ampak, j... ga, cene pa vseeno ni spustil!

Nord! Če si tisto na levi ti, na desni pa kristalka, pol tudi svojo ikonco prepusti kristalki!

Marsa, jaz pa se spomnim, da si ti v Peklu (tam zunaj na travniku) nekaj omenila okrog teh fotk...: da se moramo zmenit, razjasnit..., če se vsi strinjamo, da fotke objavimo na forumu ali ne. In potem ni nihče nič pripomnil - izpadlo je, kot da nima nihče nič proti. Kar tišina je nastala za par sekund, kot da vsi čakamo drug drugega, da bo kdo kaj rekel... Očitno ni bil nihče odločno proti tej objavi fotk. Ne vem no, naj se razjasnijo še ostali - jaz osebno res še vedno nimam nič proti, za druge pa ne vem. Mislim pa, da je imel vsak priložnost že v Peklu izrazit svoje mnenje in želje, in še vedno ima priložnost (čeprav so fotke že gor - ampak njegov problem, če se ni pravočasno razjasnil).

Hmm... o tem raje ne razmišljam... Sem imela enkrat en primer, ko sem rabila odvetnika, ker sem bila tožena. Sicer bi lahko vzela tistega "po službeni dolžnosti" al kako se že temu reče (ki ti ga uvalijo), vendar sem raje najela enga na dobrem glasu in ga tudi mastno plačala..., ker je šlo pač za meni zelo pomembno stvar. V bistvu sem se bala, da bi un "zastonj" odvetnik kaj zašuštral, pa sem raje najela svojga... Sicer je svoje delo (kar se pisarije tiče) zame dobro opravil, saj se je razsodilo meni v prid (oz. tudi mojemu otroku) - nisem pa sedela doma križem rok, ampak sem marsikaj postorila sama namesto odvetnika (zbrala dokaze... itd., na sodišču sem itak sama govorila, on pa je samo sedel poleg...). Je pa res, da so izredno dobro plačani za tisto svoje delo - ornk zaračunajo... Vendar z njimi je tako kot z dohtarji (in raznimi zdravilci): človek jih rabi, ko je v stiski, in takrat je pripravljen dati vse, pa magari, če si mora iz želodca ven vzet. :o|o: No, sem vsaj videla, kako zgleda sodišče od znotraj, in upam, da ne bom več rabila te izkušnje.

Tina!

Ja, Docko, o poroki smo res že veliko govorili, ampak ne prav o tej zadevi: prisilna poroka... Jaz mislim, da so starši, ki silijo hčerko (sina) v poroko, "mal čez les", hčerka (sin), ki se pod prisilo poroči, pa še bolj. Enako velja za prepoved poroke... Okolica pa nezakonske pare in njihove otroke zelo različno sprejema. V manjših krajih je to najbrž še vedno katastrofa, v večjih mestih pa je to skoraj nekaj običajnega. Če dva živita skupaj in nista poročena, je zame popolnoma enako, kot če bi bila poročena... Tudi po Zakonu ni neke bistvene razlike, le da se lažje razideš, če nisi poročen (kot je že Mick napisal). Malo težje je z delitvijo premoženja, če se ne razideta sporazumno in razumsko - v takem primeru morata dokazovat, kaj sta ustvarila v času izvenzakonske skupnosti... Pri poročenih pa je skupno premoženje vse tisto, kar sta ustvarila v času trajanja zakonske zveze... No, vsaj zdi se mi, da je tako - upam, da me bo Mick popravil, če se motim. Ampak o tem, ali se bo kdo poročil ali ne, pa mislim, da se mora vsak sam odločiti. Saj po mojem je tudi protizakonito, da te kdo prisili v poroko! x!x A ni, da te matičar vpraša, če si se prostovoljno odločil za poroko? (Se mi zdi, da sem to enkrat na eni poroki slišala, ko je matičar tam nekaj čital, ... blablabla..., predno sta ženin in nevesta izdahnila tisti svoj "DA".)

A eden od dvojčkov ima pižoja, drugi pa vozi katrco?