He... gledam tle po listkih okol računalnika, kjer imam razno razne zapiske (tiste na hitrco zapisane)... in ugotavljam, da ful mešam pisane in tiskane črke. V isti besedi je na primer 5 črk malih tiskanih in 1 mala pisana, ali pa 6 črk m. tiskanih in 2 črki m. pisani... Pisane so v glavnem g, j, d, s, p... In to ne vedno enako - včasih napišem pisan s, včasih pa tiskan s (odvisno od črke pred in za s-jem). Imam pa ful čitljivo pisavo. To pa najbrž zato, ker sem se že v šoli trudila čitljivo pisati, da so lahko sošolke prepisovale od mene... Imam pa tudi občutek za prostor na papirju. Pišem zelo ravno tudi brez črtalnika, vrstice mi ne zavijajo ne navzgor ne navzdol in razmak med vrsticami je vedno enak. Pri razglednicah mi prostora ne zmanjka in niti ne ostaja. Tudi črke stojijo kar ravno (brez nagiba v levo ali desno), razen kadar pišem kako pismo in namerno pišem v desno, da lepše zgleda. Se strinjam, da se iz pisave da marsikaj razbrati o človekovi osebnosti. Enkrat pred leti sem pisala enemu grafologu, da je analiziral mojo pisavo... in moram rečt, da je kar zadel. Tudi lepopisje se mi zdi zelo pomembno. Po mojem izraža nek odnos do tistega, komur pišemo. Sama na primer, ko pišem drugim, se potrudim pisati lepo, kolikor pač znam. Posebno uživam pri pisanju čestitk - takrat se najbolj potrudim z lepopisjem. Je pa res, da so včasih v šolah dali veliko več na lepopis kot danes...