Tamburin

Mogoče je prišel do tja, kamor je mislu...

Aha! Hvala, Smarty! Si pa hitra!

Free, jaz tudi petelin! Za podznak pa nimam pojma. A mi lahko kdo izračuna? (18.8.1969 ob 00.05h) Mateja, tud moja hčerka je enako kot jaz! A pol si tud ti rodila pri 24-ih? (Pri 12-ih najbrž ne... Edin če si jo pri 36-ih... )

Dinamična zunanjost? Temperamentna zunanjost? Humana zunanjost? Okusna zunanjost? Poko, boš mislu, da imam danes kaj proti tebi... , sam ni to! Res ne! Sam mal bolj natančen bodi, no! Pa brez zamere!

Matejka! Vse vse vse... naj naj naj...!!!

Jaz pa sem okol kloniranja slišala eno kar logično razlago oziroma napoved, in sicer: da se bo moškim tič zmanjšal in ženskam maternica zakrnela... (Logično, saj če se bomo klonirali, ne bo več treba seksat! )

He, El Nino, kako si že rekel zadnjič na Chatu... da če Tamari rečeš, da je fajn...? A se spomniš? A boš rekel, da ne znam sprejemat komplimentov?! Drugače pa o komplimentih mislim tako: ponavadi jih rabijo/zahtevajo tiste ženske, ki so zakompleksane. :xx!: Dovolj samozavestna in uravnovešena ženska se počuti dobro in ne rabi komplimentov - in ravno taka dobi in opazi največ komplimentov, vendar se z njimi ne "obremenjuje". To vem po sebi, ker vem, kje imam komplekse in kje ne. (Pssst...)

(Komentar ni potreben.)

Pa ajde, da probamo!

Se strinjam z otokom30 (z otok30-im... pišuka, kako pa se to sklanja? ). S strahom se je treba soočiti, ne pa bežati pred njim. Pa ne, da se zdaj izpostavljaš nevarnostim! Ampak ugotoviti moraš, česa te je sploh strah. Jaz sem bila pred leti na enem taborjenju. Šotore smo imeli postavljene na eni jasi, "wc" pa smo imeli globlje v gozdu. Problem je bil, ko je bilo treba iti ponoči na ta "wc"... Še s svetilko nas je bilo vse strah! :OO!: Si predstavljate biti sami v nepoznanem gozdu sredi noči, brez nikogar in ničesar? Tema taka, da bi se lahko tudi zaletel v kako žival, preden bi jo sploh videl! In potem sem se eno noč jaz namenoma odpravila brez svetilke na "wc", da vidim, česa me je strah... Ne vem, kako naj vam opišem te občutke... Strah me je bilo, dokler sem bila borbeno nastrojena, dokler sem imela v mislih, kako se moram braniti, če me napade kakšna zver, dokler sem z vsakim korakom tipala, po čem stopam... Ko pa sem dojela (ker sem morala dojeti, drugače bi se usr... v hlače ), da sem del narave, tako kot vse živali v tem gozdu, ...sem se počutila svobodno in neizmerno varno. Če bi me takrat srečala kakšna žival, me najbrž sploh ne bi napadla, ker ne bi čutila moje borbene nastrojenosti. Zakaj pa bi hotel en medved sredi noči povečerjati enega človeka? Nikogar nisem ogrožala, zato se nisem počutila ogrožene. Snoči pa se je moj 5-letni sin zadrl iz kopalnice: "Maaamaaa, en črn pajek je tukaj!" Vprašala sem ga: "In kaj, če je en črn pajek tam?" On pa še naprej ves paničen: "Je šel pod pralni stroooj!" "Vidiš, da se te je ustrašil, ko se tako dereš!" No, potem je sin mirno opravil svoje in vse je bilo OK. Za pajka pa ne vem... Mogoče je doživel kakšno travmo. Zato mi je tako všeč tisti pregovor: STRAH JE VOTEL, ZUNAJ PA GA NIČ NI. Tjazy, sorry, malo sem skrenila s teme. Ampak saj gre tudi pri tem strahu za to vprašanje: kdo smo mi? Naše fizično telo? Naše misli? Naša čustva, občutki? Strah?

Joj, mushi in El Nino! Ne si želeti postati bolj prijazni!!! No, mogoče do sebe prijazni, ampak ne do drugih... Jaz imam pa problem, ker sem preveč prijazna (verjetno zaradi Lune v Tehtnici) in potem vsi mislijo, da lahko delajo z mano karkoli hočejo! Ko mi pa stopijo na rep, so presenečeni, ker zarjovem kot Lev... Evo, in takoj konflikt! Druga stvar, ki jo želim spremeniti, je moj perfekcionizem. Včasih bi morala biti tudi malo bolj frfrasta - bi boljše prišla skozi... Tvegam tudi jaz ne rada. Saj, kako pa naj perfekcionist tvega!? Vse mora biti pošlihtano in sigurno... Ampak dobro - zaradi tega se ne sekiram. Kdor ne reskira, ne profitira - ampak tudi izgubi ne nič. Sej se bom še česa spomnila, ampak zdaj mi ne pride... Sicer pa: ko razmišljam, kaj si mislim o sebi, avtomatično razmišljam tudi o tem, kaj si mislim o drugih - ker pač primerjam sebe z drugimi. In če si mislim kaj negativnega o sebi, si istočasno mislim pozitivno o drugih... in obratno. Zanimivo pa je to, da bi v kakšni stvari rada bila taka kot so drugi, drugi pa bi bili radi takšni kot sem jaz...

Kapica! Točno o tem sem pisala že na 1. strani te teme. Enkrat pa tudi v eni temi o zvestobi... Enako je z zvestobo: če varaš partnerja, v bistvu varaš samega sebe - ker sebi ne priznaš, kaj je narobe v zvezi, kaj si želiš v zvezi, kaj pričakuješ... In potem, ne da bi prej razčistil z zvezo (sam s sabo in s partnerjem), greš drugam iskat tisto, kar ti manjka... In po mojem tako nikoli ne najdeš, ker sploh ne veš, kaj iščeš... Ker ni iskrenosti do sebe.

Ja, se strinjam, da je treba stvari, ki jih ne potrebujemo več, odstranit, včasih tudi kaj zažgat... skratka narediti red, prostor za nove energije... Včasih je treba obnovit stanovanje, še posebno, če se v njem ne počutimo dobro, ker nas mogoče spominja na neko neprijetno obdobje... Ravno zato sem jaz, ko sem zaključila z enim obdobjem svojega življenja, svoje stanovanje prebelila, zamenjala zavese, dodala nekaj novega pohištva in preobrnila razpored... in zdaj se počutim OK - in tudi prijatelji mi pravijo, da je zdaj moje stanovanje bolj pozitivno. V tistem primeru, ko smo živeli v stanovanju, v katerem je pred tem umrl otrok, pa nisem imela neke potrebe po umikanju stvari lastnikov. V bistvu je bilo stanovanje zelo pozitivno (pohištvo je izdelal lastnik sam zelo skrbno in z ljubeznijo, prostori so bili veliki, zračni in svetli, postelja je bila postavljena po predlogu radiestezista...). Ni bilo čutiti nekih "duhov", ki ne bi hoteli zapustiti stanovanja... Samo tiste pampers na omari so me spominjale na bolečino staršev, ki sta izgubila otroka. In v bistvu sem se skozi to soočila s svojim strahom pred tako bolečino. Veliko sem razmišljala o taki izgubi otroka in prišla do spoznanja, da naši otroci niso naša last. Če tako majhni, komaj rojeni, odidejo iz tega sveta, najbrž niso imeli nič drugega za opravit v tem svojem življenju kot to, da so izkusili rojstvo in smrt. Starša pa sta se morala "spopasti" s svojo bolečino ob izgubi... Morala sta spoznati, da njun otrok ni njuna lastnina - otrok ima svoje življenje, ki se konča kadar se konča. Na to ne moreta vplivati, ampak lahko samo sprejmeta, da je tako prav za tisto dušo v majhnem teleščku... Onadva sta spočela telo, duša pa... Ob tem sem spoznala, da sem jaz svojega otroka spočela, ga rodila in sem odgovorna za njegovo nego in vzgojo (za vse tisto, na kar lahko vplivam)... za njegovo karmo pa ne.

Sanjalica ! Tudi jaz tako razmišljam. Pred kratkim sem imela en tak primerek, ko je tip skozi govoril, kako je iskren in ima rad iskrenost... Ko pa je prišlo do tega, da bi se morala o neki stvari iskreno pogovoriti, se je najprej umikal, potem pa še lagal... :xx!: Fuj! Ja, iskrenost je sposobnost priznati svoje tudi najbolj skrite želje, potrebe, napake, pomanjkljivosti... (najprej samemu sebi, nato še drugim). In da si to sposoben, moraš biti najprej zelo samozavesten, da se ne bojiš odziva na svojo iskrenost - pripravljen moraš biti tudi na nerazumevanje okolice. Če pa naletiš na razumevanje, pomeni, da si naletel na še eno iskreno in samozavestno osebo. To pa je že loterija...

Vsem Devičkam C M O K A ...

Ja, da bi morala molit tudi za druge... A imam dober spomin? Samo še vedno ne vem, zakaj (in kako) bi morala molit za druge. Z mojo "molitvijo" se jaz v bistvu naštelam - sebe naravnam tako, da zaupam v prihodnost... Drugih pa jaz ne morem naštelat - lahko se edino sami naštelajo na kakršenkoli svoj način.

http://www.astrologija.org/forum/index.php...stvi+in+razumom

Pred 10-imi leti (ko sem bila noseča) sva jaz in moj takratni partner vzela v najem eno stanovanje, v katerem sta pred nama živela lastnika (mož in žena), katerima je prav v tem stanovanju umrl 3-4 mesece star sin. Vzrok smrti je nepojasnjen - temu se reče "smrt v zibki", ko majhen novorojenček kar zaspi in se več ne prebudi... V tem stanovanju smo živeli vsega skupaj ene pol leta - najprej midva, potem pa še najina hčerka. Lahko si predstavljate, kako sem se počutila tam noseča in še potem, ko sem rodila! V spalnici, kjer smo spali, so bile na vrhu omare še vedno modre pampers, ki so ostale od tistega pokojnega otroka... in me spominjale na smrt... Spala menda nisem niti minute, ker sem neprestano poslušala hčerkino dihanje ob sebi... Groza! Nisem pa si upala ničesar premikati, kar je lastnica pustila tam. No, o tem dogodku (o smrti otroka) sva s partnerjem vedela že takrat, ko sva stanovanje najemala. Lastnica je bila namreč prijateljica od moje sestre, tako da smo zgodbo poznali. Zato ne morem vedet, če bi se enako počutila tam v primeru, da zgodbe iz preteklosti ne bi poznala... Mogoče je na te neprijetne občutke vplivalo moje poznavanje preteklosti... Ko je imela hčerka 3 mesece in pol, smo se preselili v lastno stanovanje, kjer živim še danes s hčerko in sinom. Mi je pa tisto stanovanje zelo ostalo v spominu... :xx!:

Ja, glih zato sem jaz mojima dala taka imena... ker nobenga ne poznam s takima imenoma. Nisem hotela, da me otroka na kogarkoli spominjata - raje ju spoznavam takšna kot sta...

Marska, smo te pogrešali, veš!

Upam, da Lovro res ne boš dala hčerki ime! Kljuka, sorry! Sej si se ful potrudu! Kriv tiskarski škrat!

Meni pa je zdejle padlo na pamet ime VIDA. Nisem sigurna, če je slovensko, a najbrž je, ko pa ga še Prešeren omenja... Ja, težko boš našla slovensko ime, ki ga bojo znali Američani pravilno izgovarjat. Mojega ruskega še Slovenci ne znajo izgovarjat! :o|o: Od Črnega Kala navzgor me vsi kličejo TAMARA namesto TAMARA... (napačen poudarek!) Pri izbiri imena pa se mi zdi tudi zelo pomembno, da paše k priimku.

pokowc, kje si pa tega smajla dubu? Ful dober!

Tih bod! Kar naj bo vsepovsod silikon v modi! Bom vsaj naravna lepotica!

Aliana, nis edina! Sej sm jst tud, veš!