Tamburin

Aja? Moda silikonskih vstavkov v riti, potem moda silikonskih vstavkov v joškah, pa v ustnicah... Sam še silikonske vstavke v trebuhu naj si zmislijo, pa bom jaz lepotica po vseh modnih zapovedih!

A?

Na, zdej še mrtvim odžirate hrano!

Ja, sem že bila na tem, da sem morala sprejeti odločitev, katere posledice sta čutila tudi moja otroka. Z obema njunima očetoma sem se razšla - obakrat sem bila jaz tista, ki sem izrazila željo in potrebo po tem, da se razmerje prekine (obakrat je bila odločitev v mojih rokah). Pri tem odločanju pa sem na prvo mesto postavila otroka - kaj je najbolje za njiju dva. In ko sem 100% dojela, da je za njun razvoj bolj koristno to, da živita v zdravem in mirnem okolju, kot to, da živita z obema staršema, ki se neprestano kregata in zaničujeta..., sem se odločila tako, kot sem se. Samo srečna mati je dobra mati, in samo srečen oče je dober oče... In čeprav sem si s tem naložila kar nekaj bremen (nekatera pa so tudi odpadla), mi ni žal za moje odločitve. Pri vzgoji sem veliko bolj uspešna zdaj kot prej, ko sva s partnerjem imela različne poglede na vzgojo. Prej sta bila otroka razdvojena, ker je mama rekla tako, oče pa drugače... in se vmes še spričkala, kdo ima prav... Zdaj pa otroka vesta, da so doma (pri mami) ena pravila, pri očetu pa druga pravila... in oboja pravila so pravilna za tam, kjer so. Še odgovor na tvoje vprašanje: Po mojem si negativno nastrojen takrat, kadar imaš v sebi neko sovraštvo do sebe ali drugih, in potem počneš nekaj iz maščevanja, ne pa zato, ker bi nekomu koristilo... Obsojaš, zaničuješ... Negativizem pa je pesimizem: vse vidiš slabo, črno... v sebi imaš strah pred prihodnostjo oziroma en negativen odnos do prihodnosti... Saj neke bistvene razlike pri tem ni - oboje ti kreira nesrečno prihodnost. No, jaz ti želim veliko pozitivne naravnanosti in veliko zaupanja v svoje notranje moči! Zavedaj se, da vse stvarstvo (eksistenca ali karkoli že...) dela zate, samo prepustiti se je treba z zaupanjem v to, da res dela zate... Pozdravček!

Se mi zdi, da glih v tem tvojem prvem stavku zgoraj "tiči zajec". Glej, stvar je v tem, da si ne smemo želeti, da bi nam uspelo, ampak moramo dojeti, da nam ves čas uspeva! Za primerjavo: Če laziš na goro in imaš v mislih samo cilj (vrh gore), zamudiš vse tisto lepo, kar bi lahko videl in doživel na poti do vrha. Cilju daješ neko pomembnost, neko vrednost, pozabljaš pa na to, da ravno tisti koraki do cilja naredijo cilj tako lep. Predstavljaj si, da bi te na vrh gore pripeljali s helikopterjem! Zamudila bi vse tisto, kar dejansko naredi, da je vrh tako lep! In vrh (ki ga dosežeš s helikopterjem) se ti sploh ne zdi tako lep. Ali drugače povedano: življenje je pot, ne cilj! Uživaj na poti, da boš doživela vso lepoto cilja! In če se še malo poglobim - cilja sploh ni... Ker z njim se pot ne konča, ampak se nadaljuje - n.pr. vrniti se moraš v dolino, da lahko potem laziš še na druge gore... Zdaj sem se spomnila na eno prijateljico, ki je pred enim letom prvič rodila. Pred kratkim mi je rekla: "Pišuka, Tamara - kolikokrat se spomnim nate in se sprašujem, kako ti znese živet sama z dvema otrokoma! Midva z možem sva oba dobro situirana (oba pravnika) z enim otrokom, pa vidim, da ni tako enostavno kot kažejo v filmih: da rodiš in potem ti gre otrok na kolidž!..." Mislim, da je stvar v tem, ker je ona preveč usmerjena v cilj (spravit otroka do kruha, kot se temu reče), namesto da bi uživala svoje življenje ob otroku in možu in stremela za tem, da bo enkrat ostarela in uživala ob vnukih... Že vnaprej ima postavljen cilj, in če ga slučajno ne bo dosegla, bo nesrečna in zafrustrirana starka. Če ga bo pa dosegla, bo videla, da se za ciljem pot vseeno nadaljuje... Konca ni - cilja ni - USPEHA NI! Je samo neprestano USPEVANJE - ves čas NAM USPEVA! Zato je pomembno, kako smo mi ves čas naravnani, ne pa: kdaj in kakšen uspeh bomo dosegli. Ja, seveda, pozitivizem je čudovita izbira, če ob tem uspeš ostati toliko realen, da ne prihajaš v konflikt s stvarnostjo... To pa ti uspe, če nisi OPTIMISTIČEN, ampak REALEN. Ne smeš videti vse boljše kot je, ampak tako kot realno je. To pa lahko, če si sposoben sprejemati vso odgovornost za vsak svoj položaj v vsakem trenutku - negativen in pozitiven. In ob tem nikogar ne obsojaš, če gre za negativen položaj - in nikogar ne poveličuješ, če gre za pozitiven položaj. Nikogar, to pomeni: NE SEBE NE DRUGIH!

Hmmm... Z mojim ASC v Dvojčkih in Luno v Tehtnici si lahko predstavljate, kako se jaz odločam... Pride pa moment, ko v meni prevlada moj sončni znak (Lev), in potem se tako trdno odločim, da me nič več ne premakne. Se mi zdi pa zanimivo to, da sem potem vedno prepričana, da sem se odločila PRAV, čeprav sploh ne vem, kako bi bilo, če bi se odločila drugače... Najbrž je tle na delu Levji ponos - valjda ima Lev vedno prav in se prav odloči. Če se odločim za drugo možnost (torej za neko spremembo), potem strahu in negotovosti sploh ne priznavam. Ali drugače: dokler čutim še kanček strahu ali negotovosti, se sploh ne odločim, ker s takimi občutki ne morem zaupati... Po mojem sreča ni vedno samo na strani pogumnih, ampak je na strani tistih, ki so pozitivno naravnani - ki stremijo za tem, da so vedno srečni in imajo vse nesreče za malenkostne neprijetnosti in nobeno malenkostno neprijetnost za nesrečo. Pomembno je ZAUPANJE, ki pa ni VERA (ta dva izraza velikokrat mešamo, zato poudarjam). Če zaupaš, veš, da bo vse OK - si v sebi, si miren in se prepuščaš situacijam. Če pa verjameš, samo pričakuješ, da bo vse OK - si nestrpen in si izven sebe, ker pričakuješ nekaj od zunaj, kar ti bo prineslo srečo. Tisto "zunaj" pa te lahko razočara. V kakšni meri mislim, da je položaj, v katerem se nahajam, posledica mojih odločitev iz preteklosti? 100% sem sama odgovorna za svoj položaj (vsak trenutek prevzemam vso odgovornost za vse dobro in vse slabo)! Mislim pa, da je moj trenutni položaj odvisen od moje naravnanosti, kajti odločitve so posledica moje naravnanosti. Če sem negativno nastrojena, se bom tudi odločila tako, da bo šlo potem vse narobe... In obratno...

Ma jst pa zdejle tko mal razmišljam o teh razmerjih, ki se končajo in spet začnejo... Hmmm... Mogoče pa ni nič narobe, če se spet začnejo. Bistveno je le to, da niso enaka, kot so že bila - če se seveda to da izvest. Ker če nadaljuješ tam, kjer si prej končal, boš ziher spet končal in spet začel... Če pa obrneš list (pred tem pa dobro preučiš tisto prvo stran lista), mogoče potem lahko začneš s čim novim... z isto osebo. Saj razmerja imamo zato, da spoznavamo ne le tisto, česar ne vemo drug o drugem, temveč tudi tisto, česar ne vemo o sebi. In zakaj ne bi več stvari o sebi spoznal z isto osebo?

Spominjam se, da me je enkrat (ko sem bila še osnovnošolka), "nosila luna". S sestro sva imeli skupno sobo, in eno noč sem vstala iz postelje, šla do kopalnice, prižgala tam luč, jo spet ugasnila in se vrnila v posteljo. Sestra se je v tem zbudila in me vprašala, kam sem šla... Rekla sem ji: "Sem šla pogledat, če se mi usta dotikajo nosa." Ali kdo ve, zakaj nas "nosi luna"

Medea, jaz pa mislim, da tukaj ne gre za verjeti ali ne verjeti. Po mojem gre bolj za zaupanje in predajanje... Res je, da mora biti človek malo radoveden, da gre to poskusiti, vendar mislim, da je to potem neka nova izkušnja vsakega posameznika. No, to je moje mnenja. Tudi jaz se s tem nisem otresla svojih slabih navad - niti nisem tega pričakovala. Še vedno kadim, še vedno sem lena, še vedno nora na čokolado... (in še marsikaj ) Bolj se mi zdi, da sem se s to izkušnjo nekako dotaknila svoje notranje moči... in zdaj vem, da ni prepreke, ki bi mi lahko prišla na mojo življensko pot, da je jaz ne bi zmogla preskočiti...

MAJICA VSE NAJ...

A nismo enkrat že govorili o naših letih? No, zaenkrat sem jaz najstarejša v tejle temi..., El Nino, ti pa še zmeraj najmlajši!

Ups, sorry! Saj sem te samo za 10 let postarala...

Mick, a ti na roki piše: "JNA 12.5.74" ?

Ja, to pa tud jst. :o|o:

Jaz vsekakor nimam negativnega odnosa do denarja. Jaz imam rad denar. Denar mi ljubezen vrača. Imam ga dovolj - vedno več. Pa ne zapušča me... Vidiš, Lucifer, ravno zato, ker nimaš negativnega odnosa do denarja, ga imaš dovolj! Si kdaj poslušal človeka, ki nima nikoli dovolj denarja, kakšno mišljenje ima o denarju? Marsikdo obsoja bogate, ker je prepričan, da denarja ni dovolj za vse, in če ga ima nekdo veliko, ga mora imeti zato drugi manj. Zato tak človek raje ostane siromak in pošten kot pa bogat in hudoben, saj bi sebe zasovražil še bolj, če bi obogatel. In še cel kup takih in podobnih miselnih vzorcev imamo ljudje glede denarja. Zato pravim, da naši miselni vzorci vplivajo na to, koliko denarja imamo in na kakšen način ga zaslužimo... Mnogim so starši vcepli v glavo: "Naporno delo ti bo prineslo veliko denarja!" V resnici pa bogati ljudje najmanj delajo, oziroma delajo tisto, kar delajo z lahkoto, z veseljem...

Medea, tako pravijo organizatorji... Kakšna pa je TVOJA izkušnja?

HVALA VSEM ZA LEPE ŽELJE! (Ti ti JanjaK! Boš rekla, da mi zavidaš? )

Res me zanima, če obstaja kdo, ki se počuti dobro brez denarja. Če se kdo počuti dobro brez denarja, se z veseljem žrtvujem, da bom trpel namesto njega/nje in bom pobral ves denar. Tudi sam sem bil v situaciji, ko sem imel malo denarja in sem moral vedno računati in se odpovedovati lepim stvarem... Bistveno boljše se počutim sedaj, ko imam dovolj denarja in mi ni treba vedno računati in se odpovedovati lepim stvarem... Ne pravim, da se moraš počutiti dobro brez denarja. Pravim, da ni dobro, da denar vpliva na tvoje (naše) počutje. Če denar vpliva na tvoje počutje, potem si v začaranem krogu: zaradi negativnega odnosa do denarja nikoli ne prideš do denarja na prijeten način, ampak vedno z naporom, in ker prideš do denarja z naporom, daješ denarju vrednost svojega napora... In ker je napor nekaj negativnega, je tudi denar negativen, zato ni etičen... bla bla bla... (No, tako razmišljanje razbiram tukaj iz nekaterih postov. ) Moje razmišljanje pa je tako: Denar je etičen, ker služi meni in nam vsem - služi temu, da lahko jaz od tistega, kar dam od sebe, dobim tisto, kar rabim dat v sebe ali na sebe (denar je posrednik pri izmenjavi moje energije z energijami drugih - jaz znam šivat, ti znaš kuhat, in oba sva oblečena in sita... ).

Evo vam en link - za tiste, ki vas zanima hoja po žerjavici: http://www.osebna-rast.com/seminarji/zerjavica.html

Free Pa ti si tudi za humor! Yoko, priprave potekajo pod vodstvom nekoga, ki obvlada tako pripravo (nas konkretno je vodil en Siniša). Tisti dan (pred hojo po žerjavici) smo se na to pripravljali z določenimi vajami, ki smo jih izvajali posamezno in v skupini. Najbolj se spominjam ene vaje, ki ti jo bom opisala. Najbrž je ta vaja močno vplivala name - ker se jo še sedaj spominjam. Gre pa za to, da se naučiš zaupati in se prepuščati s tem zaupanjem v sebi, da se ti ne more zgoditi nič takega, kar bi te prizadelo ali poškodovalo ali kakorkoli ranilo... Vaja (ne izvajaj jo sama doma! ): Vsak posameznik stopi na stol (naslonjač stola ima pred sabo). Za njegovim hrbtom pa na tleh stojita dve osebi, ki se trdno držita za obe roki, da ulovita osebo, ki se bo vrgla s stola... Oseba na stolu se mora vreči vznak (torej na hrbet), pri čemer ne vidi tistih dveh zadaj - torej ne vidi, da res stojita zadaj in da jo bosta ulovili, ampak se mora toliko pripraviti in zaupati v to, da se ji ne bo nič hudega zgodilo, da se lahko potem popolnoma preda in vrže (oziroma spusti) vznak... Ko je pripravljena, se spusti... (in že ta občutek, ko si v zraku in čisto sam in letiš v neznano, ampak z zaupanjem..., je božanski) ...in potem pristane v naročju onih dveh... No, to je ena od vaj, ki spada v pripravo na hojo po žerjavici. Če se kdo spomni še kakšne, bi bilo fajn, če jo opiše...

Ljudje so neiskreni, ker želijo nekaj doseči (zaradi koristoljubja, interesov...) - ne zavedajo pa se, da bi z iskrenostjo dosegli še več dobrega in koristnega zase. Če se pretvarjajo, da so, kar v resnici niso, ne morejo biti niti tisto, kar bi lahko bili. Nagelj ne bo nikoli postal vrtnica - lahko samo ni več niti nagelj.

Jao, Volk... ...