Tjazy, vem (vsaj mislim, da vem) kaj hočeš povedati. Tudi jaz sem včasih tako razmišljala: ker je VSE ENO, je čisto VSE ENO, s katerim človekom živim... Vendar sem videla, da ni tako. Oziroma, če bi vsi tako razmišljali, bi mogoče bilo VSE ENO, s kom živim. Če bi vsi tako razmišljali, bi si zaupali in bili svobodni... Bi nam bilo vsem VSE ENO (ne vseeno - da ne bo pomote!). Če pa naletiš na partnerja, ki ne gleda tako na življenje, ampak se te hoče prilaščati, zakaj bi z njim vztrajal? Že res, da si naletel na takega, ker te je moral nekaj naučiti, vendar kje piše, da moraš, ko se enkrat naučiš..., vztrajati prav z njim? To je tako, kot da se naučiš poštevanko in potem vse življenje ponavljaš samo poštevanko, namesto da bi se naučil tudi deliti in reševati sestavljene enačbe... Pa da ne bo kdo razumel, da mislim, da je nujno menjavati partnerje, da se več naučiš! Ni nujno! Lahko te tudi samo 1 partner veliko nauči, če se ob njem učiš, ne pa dušiš. In konec koncev: tudi ko si samski, te življenje uči - kolikor si pač sposoben sprejeti znanja. Zakaj bi se morali vsi na enak način učiti isto snov? Pa še to: ste prepričani, da vsi tisti, ki živijo s partnerjem/partnerko, niso samski ljudje?