Alan_New

No, res sta nekoliko problematična. Srečno!

Gledal film in je zelo v redu. Pred kratkim sem prebiral sodobno japonsko kratko prozo. Odslikava stanje povojne in sodobne Japonske. Kaj naj rečem? Žalostno: kriminal, prostitucije, seks na tisoč in en način, droge, depresije, malo upanja. In vendar ljudje trmasto životarijo naprej. Trenutno v branju: Haruki Murakami: Južno od meje, zahodno od sonca.

Blog je načeloma dobra ideja, ampak ko se tega preveč nabere, izgubi ves smisel in uporabnost. Kdo bo pa bral vse te izpovedi? Že raje pišem na stari dobri način z nalivnim peresom v zvezek, pa če koga zanima, bo prebral, če ne, pa ne.

kukica, raje uporabljaj izraz "dopolnilna medicina" in ne alternativna. Ne gre toliko za alternativo, ker je boljše, da se oba konca združita.

Lepo napisano. Tantra je odličen izgovor za tiste, ki bi radi samo seksali. Pa naj tako jasno povejo! Kaj se morajo skrivati za neko kao duhovnostjo? Tantra v samem svojem bistvu sploh nima veze s seksom, temveč s sprejemanjem. Tantra je sprejemanje; seks je samo eno izmed njenih orodij.

Življenjska modra misel.

Seveda so del bivanja, kot vse. A hotel sem reči, da je eno, ko misliš, da (zavestno) bivaš, drugo pa je, ko to dejansko živiš. Ker nisi jaz.

Misel je misel, bivanje je bivanje. Odgovor je bivanjski. Če je zgolj miselni, rodi nova vprašanja. Živela zabava!

Slišal sem varianto, da naj bi se Jezus z Judo Iškarijotom in Poncijem Pilatom zmenil, da ga "pribijejo" na križ v petek popoldne, ko se Judje že pripravljajo na soboto, ga sneli s križa in potem naj bi zbežali v Kašmir, kjer je baje Jezusov grob.

Strokovno pomoč si nudi sama. Je najceneje. Zavestno vztrajaj v depresiji, ugotovi vzroke zanjo, prosi Ljubezen za pomoč, in ko ti je dovolj depresije, ko si se je naveličala ali spoznala, se od-loči od nje.

Da se v Cerkvi dogajajo take in drugačne spolne zlorabe in spolne anomalije (npr. homoseksualnost), me sploh ne čudi. Učijo namreč, da je spolnost grešna, madežna, poleg tega povzdigujejo, da je njihov duhovniški celibat nekaj več in bliže Bogu, kar pa noben zdrav človek ne more zdržati. Tisti, ki jim to uspeva, se posotopa spreminjajo v debile in idijote z raznimi boleznimi (najbolj znan primer ex-papež). Kdor ne spoštuje spolnosti, te silne kreativne energije, nastrada, in škodi drugim. Tisti duhovniki, ki so v redu, si že najdejo kako ljubico/-e in se tako zdravo in naravno spolno sprostijo.

Kot pravi Osho Rajneesh: potrebujemo religioznost, ne religije.

Jaz že nisem za to. Obrazložitev je spodaj. Za to pa še manj. Ženska, ki je nesposobna (ki torej noče zaradi kakšne zavedne ali nezavedne zamere do moškega, ne pa da zaradi okoliščin ne more) si najti v redu moškega, tudi ne more vzgojiti v redu otrok. Seveda bodo ti otroci prav tako živeli, lahko bodo čudoviti ljudje (primerov je ogromno), a vseeno jim bo nekaj manjkalo. Ker vsem nam nekaj manjka. Idealne situacije skorajda ni, lahko pa je zelo blizu idealne. Ne, ni vseeno, kakšen je oče. Vendar tudi homoseksualni starši ne bi rešili te težave. Da otrok idealno zraste in se pripravi na življenje, potrebuje stabilna starša -- moškega in žensko. Seveda je tu najpomembnejša ljubezen, a ta v večini primerov žal ni dovolj (tudi pri heteroseksualcih). Homoseksualna očeta (ali materi) lahko še tako ljubita otroka, a kje bo otrok dobil naravni zgled moškega (ali ženske)? Nekje je Marsa povedala, da smo mi tista družba, ki lahko spremeni mnenje in začne sprejemati otroke homoseksualnih parov. To je že res, vendar sama miselnost ni dovolj, po moje. Tu so v ozadju (ali pa kar v ospredju) čisto naravni, biološki zakoni, ki jih ne smemo zanemariti in jih označiti za zastarelo mišljenje ali preživete vzorce obnašanja, ker so naravna dejstva. Če pa se zanemarja naravna dejstva, je logično kakšne posledice sledijo. Govorim namreč o principu, da je ženska center [družine] (sprejemanje) in da teče moška energija (dajanje) k ženski. Otrok je "rezultat" združitve, stika energij; v sebi torej nosi moško in žensko energijo; žensko energijo mu pomaga razvijati mati, moško pa oče (v principu, lahko se tudi izmenjujeta in dopolnjujeta). Nekje sem že omenil, da je eden naših današnjih največjih problemov globok prepad med moškim in žensko, med bitjema, ki bi morala biti ljubeča prijatelja in spodbujati nadaljni razvoj. Ker pa sta skregana, se praktično sovražita (v principu) -- primer je zgodovina moškega zatiranja žensk ali ženskega zatiranja moških (matriarhalen čustveni teror nad otrokom in možem), zatiranje obojih raznih religij, ki jih je treba kao spoštovati, in tako vlečeta zadeve v še globljo temo, ki se kaže v osamljenosti, zgubljanja stikov in posredno tudi v homoseksualstvu (le deloma v homoseksualnosti). Najti je treba stik moškega in ženske, tako v sebi kot izven sebe. Nisem proti homoseksualnosti kot pojavu, razvojni stopnje seksualne zrelosti, temveč proti homoseksualstvu kot nekemu gibanju za poveličevanje homoseksualnosti, brez pravega razumevanja tega pojava. Ne moti me in nisem proti, če se dva istega spola "ljubita" in raziskujeta; škoda se mi zdi, da tega ne raziščeta do konca in spoznata, v čem je trik. Takoj v prvem postu sem rekel, da je homoseksualnost duhovna bolezen. Dejansko sem mislil na homoseksualstvo, čeprav sem uporabil izraz, ki je splošno v uporabi (homoseksualnost); ko se pač ostane na neki točki iz nerazumevanja in se noče premakniti naprej (kar pa ni nujno, da bi se morali premakniti). In seveda smo zato mi, ki takole mislimo in gledamo na stvari, netolerantni.

Iz moje izkušnje ti lahko povem, da sem točno in detajlno izvedel, kdo sem bil in kdo oseba, s katero sem moral rešiti določeno konkretno zadevo. Ko sem bil videl vzrok problema, sem ga lahko v tem življenju rešil.

Meet Your Meat. Mrhovinarjem želim, da bi se jim ob vsakem mesnem obroku prikazale te podobe pred očmi. Dober tek.

Aha, torej po vašem razgledanem, naprednem, svetovljanskem, globalnem, tolerantnem, "it's OK to be gay or lesbian" itd. mnenju ne bi smel pisati takih postov, kot sem zadnjega, ker govorim o ljubezni in kako živim v njej? A zdaj pa bi kar moral zapolniti neka vaša pričakovanja, kako se mora obnašati ljubeči človek?!

Kdor je "proti" homoseksualcem, še ni nujno homofob. Sploh pa te razne nadaljevanke in filmi a la Gora Brokeback so samo navadna homoseksualska propaganda in trendi. Homoseksualstvo je pač moda, je cool, ker si "drugačen", ne glede na družbo, ki te kao obsoja, in seveda ti nihče ne sme nič reči, ker spet je moda biti "toleranten", a kritiki so a priori zatrti in ozkogledi homofobi, ki bi homoseksualce pobili -- vse to skupaj pa prinaša nov dobiček ustvarjalcem nadaljevank in filmov s to tematiko. In povečuje modo in trend biti homoseksualec.

Seveda -- v imenu dobička, turizma pa kaj vem še vse, se moramo samouničevati oz. celo plačevati drugim, da nam uničujejo okolje in s tem nas same.

Ne boj se prihodnosti, ker je itak ni. Je zgolj miselna predstava. Sámost (ang. aloneness) je osnovno stanje bitja. Dejansko smo sami, vendar nismo osamljeni. Samost je prisotnost sebe, osamljenost (ang. loneliness) je odsotnost drugega.

Paki

Pozdravljen, iskalec! Po moje je zelo pomembno imeti notranji kompas. Kaže smer tvoje poti in kam ti je iti. Zgodi se, da ga zgubimo; takrat si lahko pomagaš z mahom ali z zvezdami. Malo heca, a sem hotel reči, da potem iščeš okoli in si pomagaš s tem, kar je "pri roki". Videl boš, da Življenje vedno odgovori na postavljeno vprašanje. Pravkar bereš enega izmed odgovorov, ki ti ga ponuja Življenje, ki pa še zdaleč ni en in edini "pravi". Pojasni mi, prosim, kaj si hotel povedati, z "[...] bil sem v štiriletni resni zvezi z osebo, ki je bila v stiku s samo seboj"? Takrat je resnično zmeda. Se spomnim sebe, kako sem mislil, da bom kar umrl, ko me je zapustila punca, na katero sem bil zalepljen kot klop in vanjo slepo zaljubljen. A naj ti malo skrivnostno odgovorim: Ljubezen zdravi. Odpri se Ljubezni, prosi, da jo doživiš, in naj ti Ona pokaže pot. Naj bo Ljubezen kompas.

Na zavestni regresiji sem bil dvakrat, poleg tega se mi občasno zgodi spontano spomin na preživela življenja. Priznam, da se mi je takoj po potovanju v regresiji po delnih spominih na pretekla življanja neke osebe, katere dele nosim v sebi, v nezavednem, porodil dvom, ali je to res bil spomin na prejšnje življenje ali pa sem si morda le vse skupaj izmislil, in da je to, kar sem videl, bila le slika iz t. i. podzavesti. Po občutenju sem vedel (in vem tudi sedaj), da gre za resnične spomine, a um je vseeno dvomil. Hotel je pač neko znanstveno razlago oz. dokaz, ki ga tako poveličujemo v zahodni intelektualistični "civilizaciji". Tega dokaza pa ni. No, tema o prejšnjih življenjih in branje različnih interpretacij o tem pojavu, za katere vsak trdi, da je prava (vključno z mano), me je spodbudila, da napišem te besede. Ključni trenutek je, kako boste uporabili, kar ste videli v notranjosti in kako vam bo to spremenilo življenje na boljše oz. ali bo to koristilo razrešitvi problema. Konec koncev je to bistvo; niti ni toliko važno, ali res obstaja reinkarnacija ali pa je to le proizvod naše podzavesti. Kogar pa bo več zanimalo, bo itak šel raziskovati.

Malo za hec, malo za res. Sem nor, zmešan, pameten, morda se ne znam izražati ali pa samo igram, da ne znam? Ne znam dosledno misliti, morda nočem, ker se tako zabavam? Sem protisloven, paradoksen, paradoksalen, ker ne razumem, ali pa dojemam tako zelo, da preveč vidim -- čeprav zgleda vse tako ozko?