FixMinze

Zopet se strinjam

Kaj pa tisti domišljijski primer, ki sem ga predstavil. Kaj meniš o tem ? Bi fant moral ostati ravnodušen ? Bi fant vedno moral biti ravnodušen ? Bi dekle vedno morala zaupati in verjeti v fanta, ker imata dogovor ? Kakšen je potem smisel izkazovanja ljubezni svojemu partnerju ? Mu povedati, da ga imaš rad, ga presenetiti itd ? Ali se je v razmerju brezpogojne ljubezni potrebno dogovoriti in domeniti vsako malenkost ? 1. Brezpogojna ljubezen ? Poglej; imaš majhnega otroka, ki znova in znova počne eno in isto napako, takšno napako za katero veš, da ga bo v življenju še pošteno tepla. Ker ti verjameš v brezpogojno ljubezen, svojega otroka sprejemaš takšnega kot je ( karakter in obnašanje ) in ga ne usmeriš, kot bi to moral narediti vsak normalen starš. Tvoj otrok odraste v družbeno in socialno neuravnovešeno osebo, ker si verjel v brezpogojno ljubezen do otroka. Je to brezpogojna ljubezen, da svojemu otroku podariš prihodnost družbeno in socialno neuravnovešene osebe ? 2. Četudi si na začetku povemo vse interese in želje se skozi odnos, ki lahko traja leta in leta vedno znova in znova pojavljajo razlike in novosti, zatorej prej ali slej pride do konflikta, ki ga je potrebno reševati, če ne želimo, da razmerje propade. Razlog za konflikt je vedno v razlikah, ki se pojavljajo v željah in noben par ni 100% kompatibilen. Ali se je v razmerju brezpogojne ljubezni potrebno dogovoriti in domeniti vsako malenkost ? 3. Kot sem povedal. Z izgubo partnerja prekineš odnos v katerem se je ljubezen pojavljala. V strahu pred izgubo ljubezni, ki se pojavlja skozi odnos ni nič patološkega. Torej pri strahu pred izgubo partnerja ne govorimo o izgubi partnerja, temveč o izgubi ljubezni, ki se v odnosu pojavlja. 4. Kot sem že omenil. Partnerski odnos ni nekaj statičnega, nekaj fiksnega, nekaj kar lahko opredelimo in razdelimo na samem začetku. Partnerski odnos je kot vodna površina jezera – navidezno v mirovanju, realno vedno v gibanju in spremenljivosti. Potrditve so normalen del odnosa s katerimi pokažeš sprejemanje in ljubezen do sprememb v odnosu. 1. Otrok je vedno takšne kot je in takšnega je potrebno sprejemati, ko se nanašamo na karakter otroka. Kadar pa se nanašamo na obnašanje otroka pa je potrebno jasno postaviti meje in pravila. To je eno od osnovnih fundamentalnih razlikovanj, ki se jih mora otrok naučiti, da razlikuje med seboj in svojimi dejanji. Ko otrok to razume se zaveda, da ga imajo starši radi četudi se jezijo na njegova dejanja, obnašanje. 2. Ljubezni je ogromno vrst in oblik: - ljubezen do staršev - ljubezen do brata, sestre - ljubezen do bližnjih - ljubezen do neznancev - ljubezen do partnerja - ljubezen do otrok - ljubezen do lastnih otrok - ljubezen do prijateljev - ljubezen do sebe - ljubezen do živali - …. - …. Ljubezni imaš toliko kolikor je možnih odnosov. Lahko rečemo, da se za vsemi temi ljubeznimi skriva ena sam obraz ljubezni – ljubezen do bitja, božja ljubezen, bit ljubezni. Vendar je pri tem potrebno upoštevati, da imajo različni obrazi ljubezni različne kvalitete, intenzivnosti, vrednosti, pomene, značaje. Ljubezen ni projektil, ki ga izstreliš in povzroči transformacijo. Ljubezen mora biti natančno in specifično usmerjena, da povzroči transformacijo, da povzroči občutek ljubljenosti. V nasprotnem primeru lahko povzroči destruktivnost. 3. Izgubiš ljubezen, ki se pojavlja v odnosu z ljubljeno osebo. Ta ljubezen ima drugačno kvaliteto, vrednosti, intenzivnost, pomen, značaj itd. kot ljubezen, ki ti ostane, ko se s partnerjem razideš.

Nočem te kritizirati. V trenutku pisanja se mi ni zdelo nič narobe, če ti napišem, da bi jaz na tvojem mestu bil bolj previden, preden je prepozno. Seveda stvari za nazaj ne moremo spremeniti in odločitev preteklosti lahko sprejmemo kot edino pravo ( šolo ). To pa seveda ne pomeni, da te napačna odločitev ne more spremljati še leta. Napisala si ''kako veš, da imajo nekateri ful grozljivo obliko? js osebno nebi hotla grozn zgledat, če bi bla "entiteta'' iz česar je očitno, da imaš površno predstavo o stvareh zato bodi previdna. Nič drugega. Stvari, ki nas obdajajo so prvenstvenega pomena v primerjavi s stvarmi s katerimi nismo v neposrednem kontaktu ( beri fizičnem in po korakih naprej ... ). Če fizični plan zanemarimo se svet začne podirati in pojavijo so razne psihosomatske motnje itd. To je življensko dejstvo, ki nima veze s posameznikovo drugačnostjo. Kako in na kakšen način boš živela svoje življenje je popolnoma tvoja stvar, meni pa deveta briga Jaz samo povem svoje mnenje – to je menda še dovoljeno ? Strinjam se. Pa vseeno se do izkušnje ne pride brez primernih informacij, znanja. Čakati na razodetje, je navadno jalovo početje. [quote name='Brezo' date='27. junij 2010, 14:05' timestamp='1277640304' In kaj je smisel življenja http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_question.gif Različni nivoji zavesti, različni odgovori...dokler človeček ne zašteka bistva z razumom...nekaj drugega je pa to tudi izkusiti...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_biggrin.gif Smisel življenja navadno ni povezan s tem kar si želimo in kar si predstavljamo kot smisel življenja. Smo dovolj pozorni, čuječi, razumljivi, zavedajoči, ponižni, spoštljivi, močni itd. , da prejmemo/doživimo smisel ? Moje skromno mnenje je, da ima Zemlja še vedno dovolj dela na mentalnem nivoju. Naj nas spremlja in vodi tisto, kar je dobro in večno

Osebno verjamem, da so takšna videnja nepotrebna. Človek mora razviti občutek za smisel življenja. Za posebno vrsto videnja, ki omogoča vpogled v prepoznavanje vzrokov in posledic ( zunanjih in notranjih ) in ki omogoča vzdrževanje notranjega ravnovesja v odnosu z obdajajočim svetom. Pridobivanje znanja, izobraževanje, širjenje zavesti o sebi in svetu so bistvenega pomena. Opazovanje takšnih in drugačnih entitet, pogovori z vodniki itd. so postranskega pomena, preprosto zaradi dejstva, da je človek sam pri sebi odgovoren za svoja dejanja in odločitve. Kratko navodilo, ki ga prejmeš ne bo spremenilo ničesar v kolikor nimaš razvitega občutka za smisel življenja in odgovornost.

Jaz bi na tvojem mestu bil previden, preden ti bo žal

Pravim, da je naloga staršev, da otroka socializirajo. Socializacija je pravilno razumevanje družbenega okolja v katerem se nahaja. Otrok od staršev prejme mapo okolja ( socializacija ), kako in na kakšen način bo preživel z mapo, ki jo je prejel od staršev pa je njegova odgovornost in ne odgovornost staršev. To seveda ne izključuje pomoči staršev v kolikor bi otrok to potreboval. Če v socializacijo vključimo še razumevanje družbe kot človeške rase je to toliko bolje za otroka kot tudi za človeštvo. Menim, da je za družbo škodljivo, ko se starši brigajo za preživetje otrok saj posredno nanj prenašajo svoje vzorce strahov in izničujejo pomen in vpliv vrednot, ki jih otrok prejme skozi socializacijo. 1. Mislim, da ja. Če otrok razume, da je ljubljen kot bitje (karakter) in se zaveda posledic svojih dejanj in odgovornosti potem lahko razvije primerno razumevanje o svetu, ki je potrebno za njegovo in skupno prihodnost 2. Kot pravim. To je dolžnost staršev, da se z otrokom pogovarja, ga usmerja itd. 3. Menim, da je večina ljudi dovolj dobro socializirana saj opažam, da mi ljudje še ustavijo pred prehodom, mi naredijo prostor v koloni, se še spomnijo odstopiti mesto starejši osebi itd. Je pa poleg tega prisoten tudi močan in izražen boj za družbeni položaj, kjer se ljudje radi spozabijo. Svet še podpira in govori o vrednotah človeka zatorej menim, da še vedno imamo možnosti za svetlejšo prihodnost. Yes we have ups and downs. Še vedno verjamem, da notranja preobrazba najbolj vpliva na družbeni potek na subtilnem nivoju, zatorej je potrebno drugim pustiti, da so takšni kot želijo biti, kar ni vedno najlažja stvar.

Aha Izgubiš lahko ljubezen, ki se pojavlja v odnosu. Ljubiš in si ljubljen. Ljubezen daješ, ljubezen prejemaš. Ko te partner zapusti izgubiš skozi prekinjen odnos.

Stvar družbenega okolja, kulture itd. Socializacija v principu doprinese dejstvu, da človek lahko prispeva družbi in da potlači nekatere lastne želje na račun zahtev družbe. Pravilna socializacija bi bilo zdravo razmerje med smernicami družbe in lastnimi hotenji.

Ne razumem te. Na kaj si ljubosumna in v zvezi s kom ?

Na kakšen način smo vnaprej določeni ? Težko je namreč jasno opredeliti besedno zvezo ' takšen kot si v sebi '. Kaj pa nekdo, ki v življenju ni doživel ljubezni, sprejemanja, zaupanja itd. Takšen človek ima v svojem emocionalnem zemljevidu ogromno luknjo, ki ni posledica neke določenosti ampak posledica življenjske situacije. Torej ali nas bolj kot definitivna določenost, mnogo bolj določa naš psihološki razvojni proces, ki je v veliki meri odvisen od staršev in okolja ? Sprašujem, ker je ' takšen kot si v sebi ' po mojem mnenju še najbolj povezan s starševsko ljubeznijo v naših prvih letih življenja.

Osebno menim, da živimo v stanju nizke vibracije torej je povezanost s takšno vibracijo normalna in povsem življenjska in tudi neizogibna. Načeloma ima vsako čustvo pozitiven smisel in primeren izraz v pripadajoči situaciji. Žalost se pojavlja v situacijah, ko oseba nepovratno izgubi nekaj kar ji je bilo pomembno. Vloga žalosti je v takšnem primeru adaptacija na novo realno stanje v svetu. V kolikor pa je težava v patološkem doživljanju čustev, pa bi se oseba morala začeti zavedati svoji napačnih predstav, čemur lahko sledi transformacija. Vendar gre tudi v slednjem primeru prvenstveno za povsem logično prepoznaven proces. Z odpiranjem kanalov ne moreš povzročiti transformacije v kolikor ne razumeš problema. Potrebne so primerne informacije o naravi problema. Predvidevam, da je sama tehnika popolnoma brez pomena v kolikor ni prisotna primerna informacija in zavest o težavi ?

Mogoče ljubezen do partnerja dojemaš kot brezpogojno ljubezen ? Popoln odnos bi bil, če bi partnerja bila popolnoma kompatibilna v svojih željah in interesih. Vsi razlogi za konflikt se nahajajo v razliki v željah in interesih med partnerjema. Ljubosumje je upravičeno kadar resnično obstaja možnost, da te partner zapusti zaradi druge osebe. Lahko si predstavljam, da se pojavlja logično vprašanje ' zakaj za vraga sta potem ti dve osebi sploh skupaj ? ' Možnost izgube vedno obstaja, ker dve osebi nikoli nista popolnoma kompatibilni. Pomembno vlogo tukaj odigra volja in želja do ljubezni. Naj predstavim domišljijsko situacijo; do para pride šarmanten neznanec, počepne na kolena in dekletu reče, ' gospodična naravnost čudoviti ste, takšne lepote moje oči niso uzrle odkar se je prvič slišal zvok mojega nedolžnega otroškega joka. Bi želeli preživeti z menoj ta čudovit in od naključja prevzet dan ? ' in nato dekletu izroči vrtnico. Katera bo najprimernejša reakcija partnerja ? Moje mnenje je – adekvatno izraženo ljubosumje. Dečko bi tistem trenutku svojo deklico lahko prijel za roko in jo nežno z občutkom poljubil najprej na lice in nato na usta. Navidezno to lahko dojamemo kot izraz ljubezni, če pa razmišljamo o vzrokih in posledicah pa je to izraz ljubosumja iz ljubezni. Najbolj primerna reakcija pa je to, ker tako dečko svojemu dekletu pokaže, da jo ima rad in da mu ni vseeno, če bo odšla s prvim absolutno romantičnim neznancem. V primeru ravnodušnosti fanta bi dekle lahko pomislilo, da je fant le nima tako rad kot je do sedaj verjela, da jo ima. Torej, ko govorimo o izkazovanju ljubezni imamo lahko v mislih tudi strah pred izgubo partnerja, ki je normalen del odnosa. Podobno kot je normalno doživljati strah pri prečkanju ceste, ker le ta ohranja. Ljubezenske odnose in tudi običajne je potrebno negovati, ker ljudje potrebujejo redno potrditev o ljubezni znotraj odnosa v katerem se nahajajo. Pričakovanje o brezpogojni ljubezni in brezpogojnem zaupanju v odnosu je stanje zablode v ljubezenski predstavi. Naravno stanje ljubezenskega odnosa je, da si partnerja izkazujeta in potrjujeta ljubezen. Kakšen pa je to zdrav odnos ? Kako bi ga opisal in razložil ? Ko te partner vara je že malce prepozno za ljubosumje. Enako izvira iz prepričanja, da se je ljubezen ( bilo kakšna ) zaradi predmeta ali živali prenehala ali pa v to prehaja.

Vloga staršev naj bi bila, da svoje otroke pravilno socializirajo ne pa tudi, da jih pripravijo na preživetje. Če bi v socializacijo vključili tudi širše okolje; druge države, kontinente, naš planet. Potem verjetno tudi pravice in odgovornosti nebi bile problem.

Ljubosumje je vrsta strahu, ki se pojavi, ko oseba čuti, ocenjuje in oceni, da obstaja nevarnost, da bo oseba, ki jo ljubi odšla z nekom tretjim. Pozitivna funkcija ljubosumja je, da osebo motivira v akcijo s katero bo ohranila ljubezen ljubljene osebe. V kolikor oseba ni sigurna v ustvarjeni odnos se prag ljubosumja močno zniža. In obratno kadar je oseba preveč sigurna ne opazi tiste situacije v katerih se nekdo drug bori za pozornost ljubljene osebe. Taktike ljubosumja so sledeče: • jeza – napad • sovraštvo – uničenje • žalost – umik • strah – ugajanje Ljubosumje je lahko ali neupravičeno ali upravičeno. Adekvatna ljubosumnost se izraža na način, ki je družbeno sprejemljiv in navadno vodi k ohranjanju odnosa. Ljubosumje se javlja kadar oseba ocenjuje, da bi ljubljena oseba svojo ljubezen lahko preusmerila na nekoga tretjega, ne glede na dejstvo ali takšna situacija obstaja ali ne. Dovolj je, da oseba situacijo doživlja takšno. V kolikor gre za karakterno lastnost obstajajo sledeče psiho-dinamične logike: • ljubosumje iz inferiornosti; oseba se doživlja kot ne dovolj vredno in verjame, da bo brezpogojno izgubila partnerja. Z ljubosumjem samo odlaša neizogibno. • projektivno ljubosumje; oseba partnerju pripisuje lastne zavedne in nezavedne želje, fantazije, impulze. Tisto kar počne in si želi početi projecira na drugega in kot rezultat čuti ljubosumje. • paranoidno ljubosumje; je značilno za paranoidne in pretirano sumničave osebe. V sklopu nezaupanja v druge ljudi se pojavi ljubosumje in nezaupanje v partnerja. Značilen je mehanizem, da oseba zaupa nekaterim ljudem ne zaupa pa osebam nasprotnega spola. V slednjem primeru oseba verjame ' vse ženske so kurbe ' ali ' vsi moški varajo ' • sestrsko ali bratsko ljubosumje; pojavi se pri osebah, ki izhajajo iz družine z več otrok v katerih starši niso uspeli rešiti problema medsebojne otroške zavisti in ljubosumja. Takšna oseba se nauči, da vedno obstaja nek 'brat' ali 'sestra', ki jim nekaj vzame in zato razvijejo obliko posesivnosti kot obliko preživetja, kjer verjamejo, da je edini način, da nekaj ohranijo zase ta, da to zavarujejo. Poznamo tudi nevrotično ljubosumje in pseudo-ljubosumje. Za nevrotično ljubosumje je značilno, da se javlja v nekem življenjskem trenutku ali pri enem partnerju, ni karakterna linija skozi celo življenje in je ego-distona ( nesprejemljiva ). Oseba izvaja ljubosumne scene, da se kasneje lahko prepriča, da se moti. Pseudo-ljubosumje je podobno ljubosumju vendar ne izhaja iz ljubezni in strahu pred izgubo ljubljene osebe. V ozadju je zavist, občutek posesti, nečimrnost ali interes. Posebna oblika te ljubosumnosti je posebna vrsta ločitvenega strahu, kadar se oseba boji, da bi ob izgubi partnerja postal nesposoben za samostojno življenja. Razvojno gledano se ljubosumje razvija skozi otroštvo, ko mora otrok dojeti, da ga imajo starši dovolj radi, da drugega ne dojema kot rivala. Lahko gre za brata/e in sestro/e, kjer so poleg ljubosumja tudi vzorci ločitvenega strahu, zavisti in sovraštva. Lahko pa gre tudi za starša istega spola. Sem nekam bi verjetno lahko umestil svoje dekle

Kako to, zakaj to ?

Živ, A so ljudje v naprej definirani in določeni ?

Kako nastanejo čustva ? In zakaj dojemanje čustev kot nekaj, česar se osvobodiš ? Kakšnih čustev se osvobodiš ?

Itak pol, ko se že 'odločimo' ( nezavedno ), šele pol k pride v našo zavestno okolje, šele pol se lahko odločamo, kalkuliramo, premišljamo - bi ali nebi ..... v večini smo itak predvidljivi in tako berljivi, sami sebi ali pa drugim. tantra sicer piše neki zbranosti in prisebnosti. ja seveda. vseeno možgani že vnaprej vedo odgovor , pred teboj. pred teboj zavednim. vedno sledimo impulzom, signalom, slikam, whatever iz ozadja podobno kot v matrcic klik ampak vseeno - " the problem is choice "

btw: pevec te skupine je mrtu. umru za rakom. kar ponuja svoj pogled na in v smrt

mah, sej pudlov nikol nisem maral

LASJEEEEEEE ja pa The Philosopher od Death, to moraš tud poslušat x8D

sej je kul mako tebe to moti. kaj potem potrebuješ ti ? razen obračanja besed sebi v prid bom ti kar povedal. potrebuješ porcijo METALAAAAAA !!!!! poslušaj večkrat, kompleksna in tehnična izvedba je to. zelo dobro. mmmmjmamm klik p.s; naslov komada je slučajen, razen, če bi tebi to pasal

Mako, čist kul si dokler bluziš, ko pa s prstom kažeš si pa ravno tako fuknjen kot jaz. Sam pojem poizkusa objektivne debate ta pa zgleda ni ravno znan ... in tud ne v čem bi bil smisel tega... vsak se pač uri v tistem kar meni, da potrebuje

Dej unis kaj ti bledeš. FixMinze je kuvrtat in jaz to lahko napiše kot, da je XYZ. Ali to res potem pomeni, da sem ? A veš kaj je to. Bolečina v glavah kontrole potrebnega uma. Zadnja stvar, ki mi na misel pride je, da iščem dvojnike po forumu. In ne razumevanje nima veze s kontrolo ima pa s širjenjem obzorja. ja ja sej vem sam sabo debatiram Unis, kako si ti rit brišeš ? jaz mam baby ročke ...

Mako, forum je zato, da se piše, da se debatira, da se razglablja ne veliko in široko. >Ravno to je prednost foruma. Lahko si vzameš, čas in napiše tisto kar maš v sebi, tisto, kar se skriva tam v napol zavednem. Če sem se kaj iz tega foruma naučil in če sem naredil kakšen korak naprej. In sem ga. Hvala gre samo temu, da sem se obregnil ob nekoga ali nekdo vame in sva začela sveto vojno za pravilnost podane ideje. Velikokrat ni bilo skupnega zaključka ampak komu mar - važno, da se je vmes kakšna kaplja pameti iz že prežete gobe porodila. In to vse brez modric in grdih pogledov. Kaka žaljiva podoba se sem in tja pojavi, ampak je itak forum. To je moj edini razlog, da sem tle gor. Eno stvar pa vem. Razum moti le tiste, ki se v njem zgubijo zaradi lastnega nerazumevanja. Pa lahko bi že nehal s tem predvajanjem lastne nevednosti, ko opisujš mene, kr je res kr neki ... glih zato sem ti odpisov sploh. In, če bi pravilno odgovoril pa nisi. Potem bi lahko vedel, da tvoja enost, nikol ne bo enaka moji, lahko edino skupne točke iščeva, to je pa tud to. Maš pač drugo glavo na vratu. Tak, da ja in ne hkrati v tem primeru ne obstaja, razen v smislu preseganja lastnega bitja, kar je pa itak nespoznavno tako zate kot tudi zame . No vidš - tolk se iz te debate da naučit, če se hoče. Problem bi bil seveda, če tega nebi mogel sprejeti.