nimbus

js tut včer gazu. ta tretjič ta teden. okol 60 centi pa naravnost u hrib. sem sam ob tla gledu in tako naletim na prelomnico, ki je bla tako strma, da me je odrezal dol. to je majka... lahko počneš karkoli... in prideš domov čist ko suza.

ja navijam za hrvaško. pa nočm fejkat. prou trudm se. dejmo hrvaška. dejmo hrvaška. lipa naša. pa ne... sam resno. mediji in politki nas kregajo, jaz pa poskušam v svojem malem imaginarnem svetu živeti jezusovo pravilo, ki pravi, da nastavi drugo lice. sam sem resen... le kaj me drži od tega, da se ne bi veselil z njimi. tko, da si ponavljam v glavi... hrvaška do tokia, piranski zaliv je naš, idemo mi do kraja in tko naprej

"was ist den jenzajt von gutn bozn" sicer mi je pa tale še vedno numero uno. ker sem že po naravi, nekako, ljubitelj uradnikov u opče. sicer pa... naroču lacana. dobil po pošti. štirje temeljni koncepti psihoanalize. in zdej berem. ma štekam na vsake par kvatrou neki, pa še tko tuhtam pet stvari hkrati. no, tole se mi zdi pa za izrez. "Ta trenutek ne jebem, ta trenutek vam govorim, pa vendar! lahko sem zadovoljeeeen natančno tako, kot če bi jebal. To je tisto, kar hočem reči. Od tod se tudi zastavi vprašanje, če dejansko sploh kdaj jebem?." nekako trivialno vprašanje. me je pa presenetu z izrazoslovjem, ker prej nikoli ni bil tako, recimo temu vulgaren. no, ampak stvari poimenuje takšne kot so. in nadaljuje, recimo o ottonormalverbraucherjih... "niso zadovoljni s tem, kar so. Pa vendar vemo, da je vse, kar so, vse, kar preživljajo, sami njihovi simptomi, da je vse to odvisno od zadovoljitve." in še "Zadovoljujejo nekaj, kar nedvomno nasprotuje tistemu, s čimer bi se lahko zadovoljilo, ali - bolje povedano - zadoščajo nečemu. Niso zadovoljni s svojim stanjem, toda kljub temu, četudi v tem tako malo zadovoljujočem stanju, se zadovoljujejo. Vprašanje je ravno v tem, kateri je tisti se, ki je tu zadovoljeeen." kao, s svojim lastnim nezadovoljstvom hočemo postati zadovoljni, vendar vse kar imamo na razpolago, da dosežemo to zadovoljstvo, je prav to in samo, naše nezadovoljstvo. z neugodjem zadoščamo zakonu ugodja. no, potem se mi zdi pa še tale pasus zanimiv, ki je povsem nov za moj sistem misli. "Vidite lahko že, da se mora genitalna pulzija izoblikovati na desni, v polju Drugega. No! to pa se natanko ujema s tistim, kar nas uči analitično izkustvo, da je namreč genitalna pulzija odvisna od cirkulacije Ojdipovega kompleksa, elementarnih in drugih sorodstvenih struktur." genitalne pulzije potemtakem sploh ne bi blo, če bi nas rojevali automati. otroci na žetone. to bi biu biznis. npr. zadnjič si omenjal nekega človeka, ki je odraščal med volkovi. kako bi npr. takšen človek, ki mu ni predan ojdipov/elektrin kompleks doživljal (če sploh) svojo seksualnost v smislu genitalne pulzije. to je zdaj tu vprašanje

alef al kdo je dobr prijavu... d'skret jaz sem pa mnenja, da bla, bla, bla ma kaki pravica do sreče. vsak ima pravico do litrce. to je edini prebavljivi imperativ. resnica ni enoznačna. razkorak med kao srečo in bedo ima premer mišjega k***a. vprašanje je, zakaj smo tu in zdaj... ne pa kako do sreče. ta je fikcija.

tale črnka, pevka od guano apes in pevec od RATM bi lahk nardil en razbijaški komad.

libido je dejansko moč... tisto čemur sanjsko in iluzorično pravimo "ljubezen". denar je samo sredstvo. legalna kraja, zločin, na nedelu utemeljen privilegij. bog ne daj, da zadanem miljon na loto.

filozofi gledamo na svet vedno z viška dol. prva št. od 434 je št. nadstropja, levo krilo, čisto zadnja predavalnica (v bistvu pajzelj). je pa tudi varijanta, da se meniš na govorilnih.

ok, ampak za to ne boš dobu podpore. sicer ljudje podpirajo klanje vsak dan, vsako sekundo... ampak samo implicitno. oni se pa tolčejo dol zaradi svoji predstav. od malih nog skrbi vsaka stran, da se te predstave nadaljujejo. zato jim je treba energijo preusmert. naj računajo spremembo naboja po času, naj odvajajo, integrirajo, naj berejo poezijo, filozofijo, naj se udejstvujejo v slikarstvu, glasbi, umetnosti, naj trajbajo, laufajo za žogo, gledajo neskončno nebo in si zamislijo kolikšna razdalja je toliko in toliko miljonov svetlobnih let itd. samo ne se mi zibat pred tistim bednim zidom in mi ga objokvat. u tem smislu... štekaš. to je kuga fantazem, ki se bo nadaljevala dokler gordijski vozel navideznih predstav. tko jaz mislim...

@ABC free: ja, s takšnim telesom se da pa fajn kolesart @jeti: čokolada redi @ribica: ah, nič. sm mislu, da maš okol 176 centi in da me želiš spoznat ja, cookie... enkrat je dala eno fotko, ko se je neki preseravala u enekem kafiču. sončne špegle, kratko krilo, dolgi štikli (zdej ne vem čist točn do kam je kazala slika oz. od kje je nadaljevala domišljija).

to je res. samo s takšnim entuziazmom, kot se jaz ljubezni otepam, pa že ne. ti si pršu že na tisto stopnjo, a veš, ko povezuješ nam še nepovezljive stvari.

sam smo carji. u eni tem nismo prišli do nekega prebavljivega sklepa o tem kaj ljubnezen sploh je, zdej mormo pa povedat, če je inteligentna. pa ne vemo ne kaj je ljubezen in ne kaj je inteligenca. enim je ljubezen asociacija za hardcore group partying, drugim pa za jezusa kristusa. zdej, kolk je pa inteligenca povezana s prvim oz. drugim pa še prevzvišeni rode nea ve.

islandska vlada je padla zarad finančne krize. premier odstopu. naši pobirajo pa odpravnine. v naslednjem življenju bom francoz.

se bojim, da me bo prvič vidla na izpitu. lahka jo pa ti zaslišiš, pol se pa midva dobiva off record.

danes je petro gledala v tazadnjo kopletna elitna finska reprezentanca. tut tolk jim ni dala, da bi vsaj za stotinko sekunde pomislil, da bi mogoče pa le lahka šli mim. majdičko za premieko, mazejeva naj bo pa predsednica. kramarja pa na normo.

ribica Katja, a si bla ti kdaj na ona-on.com

tole pa je lacan "on air" ammm... morm mal prespat in še enkrat prebrat. tale mama men ni jasna... bemo boga, zakaj me ni rodil automat.

ja, hvala bogi, da ne bo šou več na osem medalj. a se sploh zavedate kaj je to da prideš do medalje morap odfurat vse kvalifikacije. in pol maš ob pol desetih na 100m, ob desetih na 200m, pol enajstih hbrtno, enajstih delfina, upoldne štafeto in to ke do večera. da to človeku supe je premalo talent in trdo delo. mora štimat tut velik sreče, da je dnevna forma vedno takrat ko more bit in da v bistvu ne preforisa nikjer ampak samo tolko, da je... sam finale pa do konca. tko, da... mislim, da on to dobr ve, da je to skoraj neponovljivo in ni samo od njega odvisno. po drugi strani, kaj bi pa s tem sploh pridobil. zdej ma keš in ugled in naj gre kej druzga še počet. @objemček: ja, zdovc ne sprav dva stavka ven iz sebe ne, da bi se mu zataknil. boš vidu, da ni za trenerja.

se strinjam, da je to rez avtoritete. ampak je zdovc naredu napako. prvo kot prvo on ni karakterno za trenerja. trener mora delat salte pa stoje ob igriši. čustveno moraš biti vpet. zdovc pa misle, da igra šah. bre zajebancije. s zdovcem ne bo šlo. bomo pogledal čez neki cajta. milič je veliko bolj pomemben kot povezovalec ekipe in srčna stran. zato bi se mogu jure z njim vsest in sodelvat. ne more bit avtoriteta samo ob igrišču. nobena pika trenerja se ne šteje. tko, da... če ne daš cementa v pesek, se vse skup kaml podre. jutri pa naša petra spet na smučke. pol je pa še biatlon zasledovalna ž in m. magdalena neuner in ole inar blorndalen (se nom matru). vmes je pa mesezdi še smuk. aja, pa etapa u avstraliji. ma freud kar prou... seksualno energija je zelo diverzificirana, ali kot bi rekli ekonomisti, ne nosi vseh jajc v eni košari.

čist lepo in prav. in ko mu bo ego dovolj zrasu, bo brez vsakršnega znanja o sociologiji in podobnem in eno goro znanja o aviatiki, šel v politiko in se nam bo smeju z malih ekranov in bomo mi pa plačval davek na neotroke, bo ratu pa pipibizgec. le čevlje sodi naj kopitar.

ja, tisto previdnost sem omenil bolj v smislu, da ne morš kar not padit. moreš najprej pozvonit pa počakat, da se kdo uglas in da sploh vidiš če je sploh duma. fajn je tut, da mal ključavnico prej podmažeš, pa pante, da ne gre tolk na knap. tko sm mislu. mam pa čist premal izkušenj, da bi furu neko indukcije klele. no, mene moški ne privlačijo. in s tem sem čist kontenten.

ok... samo to omejevanje je del življenja družbe. a misliš, da bi bilo možno življenje, ki je podrejeno gonom in ne željam potem me pa ta drugi zanima. "jaz" je moja slika mene samega. in verjetno je ta slika povezana z nečim takšnim podobnim kar sam hočem biti in tako bi lahko tudi rekel, da želje formirajo ta jaz. ker so pa želje vedno želje drugega, tako skupnosti kot posameznikov, sem jaz v bistvu zrcalo družbe tako, kot se družba zrcali v meni. a lacan v tem smislu pojmuje tega Velikega Drugega a je Drugi moj Ego ok, gon teži k enosti in je poguben za subjekt. si kar oblizujem. thanatos speaking. ampak, kaj je gon da se potopiš v ta svet... v čutni svet a si bral mogoče narcis in zlatoust vem... čist preveč vprašanj.

woody je biu mahnjen na psihoanalizo... mislem tut v privatnem živlejni. zato določene stvari direktno poudari v bistvu včasih kar pretirava. in ravno v tem je pač keč. vedno igra enga nevrotika k ima tisoč težav. figura mu pa paše, ker je tut fizično tak... no... smešen. tisto frizuro smotano, majhen in vedno se zaletava v alfa smaice z 20 centi petami itd. kao... prepovedani sadež

porny, glede na to, da ko pri kolesarstvu res začne letet, ko je res poden, over-dose, dila, škrge... takrat morš prag bolečine res doma pustit al bit pa trmast ko sam satan. tko, da... glede na to, da pravjo, da imajo ženske višji prag bolečine, bi reku, da kolesarjenje res ni moški šport. ma ne... men so nagravžni. če vidm dva tipa k se kušujeta mi to ni gut in se obrnem in grem stran. tko pač je... povem po pravic. da si pa predstavljam seks, dragi moj porny, potem zgubim pa še apetit. mislem... če imaš z žensko analnega, morš bit že previden. tko pa dva tipa, pa obadva prešvicana in po testosteroni zaudarjata in potem v tisto čokoladno kosmato rito... ojoj... reši se, kdor se more.

svoboda je povsod in nikjer. odvisno kako gledaš na svet. zame, recimo, svobode ni skoraj 24/7. je pa kakšno sekundo al pa dve na dan. tukaj se nagibam na fichtejev absolutni ego. to je zanimivo, ker vsa francoska fil. 20. st. od strukturalizma, dekonstrukcije do psihoanalize, izhaja iz nemške klasične. fichte pravi, da imamo absolutni ego, ki zaobjema vse. A MA VSE. vse kaj je in vse kar ni je samo v njem. drugače ne gre. sploh nima mej, ker z mejami bi že takoj nekaj postavili izven. torej, lahko rečemo, da je to njegovo ime za boga. ta ego je neskončen in neomejen in misli samega sebe. zdej, ki smo pa prišli na določeno stopnjo razvoja v bioloških vrstah, imamo pa relativne in omejen egote. recimo jim egeci. mali, pritlehni, posesivni. ampak fora. ves problem, vsega spoznanja in spoznavanja je, kako sploh pridemo do dialektike med objektom in subjektom. To je že dekart utemeljil s svojim dualizmom. Brez dualizma ni nobenega spoznavanja, ker vedno nekdo spoznava nekaj. Ne more bog spoznavati samega sebe, če pa je že sam vse, torej tudi spoznan. Ampak, takoj ko pridemo do dualizma imamo pa problem načina spoznavanja. Empirično, racionalno itd. in fichte pravi, da absolutni ego postane relativen tako, da si zoperstavi ne-jaz. Torej, jaz kot omejen ego lahko spoznavam samega sebe in svet samo zaradi ne-jaza. Kako bi jaz sploh vedel, da sam obstajam, če ne bi bilo nič drugega na svetu kot samo jaz. No can do. Predu bi ko ena prenažrta mačka in ničesar mi ne bi dajalo indicev, da bi požmrknu s talevim očesom. A MA NAČ. In ta nejaz je v bistvu narava. Relativnemu egu predstavlja oviro na njegovi poti. Zato lahko počnemo karkoli pač hočemo počet, po tej varijanti nikoli ne prispemo do cilja. Ker sama definicija narave (ne-jaza) je egova, človekova protipostavljenost. To je isto ko maja, tančica slepote. Ampak ker obstaja zavest, tj. samozavedanje le v v kontekstu protipostavljenega ne-jaza, to pomeni, da v absolutnem jazu sploh ni zavedanja. Absolutni jaz vključuje relativni jaz in ne-jaz (naravo), vendar nima sebi ničesar protipostavljenega, ker ničesar drugega ne obstaja. Enostavno samo je, lahko bi rekel, da se ponavlja v večnih krogih. Obsodili so ga celo ateizma in je zato izgubil profesorsko stolico. Ampak anyway. Svoboda torej… svoboda je v tem absolutnem momentu in svoboda je v bistvu popolnoma tu in zdaj. Ampak samo takrat, ko se sami sebe ne zavedamo, takrat, ko nimamo samemu sebi protipostavljeno vse tisto, za kar pravimo, da to pa ni jaz. Torej vse, kar gre od naše kože naprej. ko zgubimo razum, ko zgubimo spomin, prevare, natege in raztege. ko izklučimo kantove kategorije, ko se čutno raznoterje pojavlja v svoji surovi nepredelani predstavi... ko se potopimo v večnost. z besedami praktično nepopisljivo... kakšen poet zna te občutke približno spravit na papir, da pol lahko drugi rečejo, lejga, kako klobasa. No v praksi vidiš tudi kakšne šamane, ko so v deliriju ali pa mogoče ibogain itd. ne vem. Nisem nič takega poizkusil. Ali pa recimo joga in meditacija. Ko pa mi hodimo po svetu, ko se zjutraj zbudimo in nam klikerji naštimajo realnost in ta realnost je še kako prekleto prepričljiva takoj, ko greš na minut deset ven, vklopimo procesorje, ki meljejo pro et contra, cost benefit, fight or flight, skratka psihično determiniranost. Tu pa po mojem skromnem mnenju ne more biti svobode. Tko, da… to, ko mi hodimo naokoli in pač počnemo stvari in skušamo urediti, da nam je lepo, to je pač tolko, da prežviš. Ne moremo biti mi telesa. To je no can do. Ne more biti telo navdušeno nad diferencialnimi enačbami. telo hoče jesti, telo hoče trajbat, telo hoče izločat, telo hoče seksat... boli njega za diferencialne enačbe, dušo in ceu svet. sam grem celo tako daleč, da pravim, če ne bi nič počeli, če ne bi srali s temi grdimi avtomobili in ostalo industrijo, ma... če sploh ne bi ne kmetovali in ne živinorejali, sem mnenja, da bi nam koruza rasla skozi okno na taler. vse je tu, samo mi delamo takšen mes iz tega, da prav ničesar ni več. zdele mal spremli kako se bojo spravli rešvat svet ekološko (kao, ekološka katastrofa), gospodarsko (recesija, itak), finančno (žide, vemo kam) itd. to bi mogli pustit, da zrase džungla nazaj, da prekrije zelenje te sive ceste, da zrasejo hektarji neprehodne hoste in prerasejo vse te grde in nagravžne fabrike. to bi mi veseli skakali po tem svetu. to bi bila rešitev. ok, je pa še druga varijanta, ki pa pravi, da si svoboden ravno takrat, ko se svobodi odpoveš, tj. ko se predaš usodi. ko se ji upiraš, pa pač ne. ampak to ima verjetno že bolj spekulativne konotacije. kao, če se upiraš usodi, ne prisluhneš poklicanosti in ne počnem tisto za kar si namenjen, da bi počel in več rojstev boš moral imeti, da bi bla bla bla. ne vem. jaz vem, da nisem svoboden. jaz, če pogledam svoje življenje... dober psiholog bi mi pri petih znau povedat kje bom pristal pri tridesetih. . . . . . . . . . . v jarku. en svobodni pozdrav P.S. kolk sm napisu. me je kar strah... ko da sem neki preveč povedu.