Tu se moram poslužiti kantovih besed. Pa ne zato, da bi izpadel načitan, temveč zato, ker enostavno ne znam bolje napisat. Kantova Kitika čistega uma je enostavno "must read", ko govorimo o kakršnikolii spoznavni teoriji, pa naj bo to spoznavanje Boga, neposrednega čutnega okolja ali kvantne mehanike. Tu citiram predgovor k prvi izdaji: "Človeški um ima posebno usodo v eni zvrsti svojih spoznanj: da je obremenjen z vprašanji, ki jih ne more zavrniti, saj so mu zadana s samo naravo uma, na katera pa tudi ne more odgovoriti, saj presegajo vso zmožnost človeškega razuma." To so enostavno poskusi, da znanstveno opredelimo metafiziko - da naredimo iz nje znanost. seveda do sedaj to še nobenemu ni uspelo. Vprašanje če je sploh možno. Je pa možen bolj sistematičen pristop, ki ne dopušča instantnih spekulativnih sodb a la bog je vseprisotna ljubezen itd. bla bla bla. Čeprav ni nujno, da ni. Zato je Bog kot koncept rezultat naše potrebe, našega manjka v raciu. Imamo pa dve kategorično različni spoznavni liniji. Prva je čutnost, ki naj bi bila bogata v zoru in kontemplaciji in jo znajo recimo dobro opisat redki pisatelji, naslikat nadarjeni slikarji, opesnit pesniki itd. Druga linija je pa razum, ki vso to domnevno bogastvo zdigitalizira in spravi v funkcijo 1 in 0, tj. biti ali ne biti. Od Fregeja naprej operira razum po teh suhoparnih relacijah, ki naj bi bile človeku genetsko vrojene in se kažejo npr. pri govoru in jeziku. Ampak to je zelo zreducirana bitnost, vsak dokaz potrebuje dokaz o dokazu in tako naprej... in Kurt godel je dokazal, da obstajajo v takšnem racionalnem sistemu nujno stavki, ki jih ne moremo dokazati z aksiomi tega sistema. Ni pokazal, ampak dokazal. Kaj to pomeni? To pomeni, da govorimo drug mimo drugega in pri tem sploh ne uporabljamo objektivni referenčni sistem. Kaj šele, da bi se sporazumeli o tem kaj bog je. Mi se niti ne moremo sporazumeti kaj na sploh je. Najdlje kamor lahko pridemo je zadovoljevanje naših potreb... načelo udobja je najširše načelo, ki bi mu lahko podtaknili objektivnost, kljub marginalnim primerom. Meni je prav žal, da moram uporabljati te prispodobe, ampak s temi najlažje operiram... to je moj jezik. Vsakomur, ki je obupal nad Bogom in raciom, pa priporočam Heideggra. Ta pa odpira možne potencialnosti. V svetenju sveta se srečujejo Bogovi, Nebo, Zemlja in Ljudje... kjer najvišji in najmočnejši znastveni jezik postane POEZIJA.