Boudika

Sem pa hotela enkrat komentirat, kar tudi Brezo pravi. Tudi moja osebna izkušnja je taka, da je zelo odvisno, kje sem stranka. In tam, kjer direktno plačujem, se ne spomnim, da bi imela kakšne probleme (ali pa mi je ušlo iz spomina http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png), ali pa vsaj uredim, kot je treba. Če si direkten plačnik, so vsi prijazni s tabo, se potrudijo, so zavezani nekim normam. Javne storitve so druga pesem. Moram reči, da imam sicer tudi s kakšnimi delavci na upravnih enotah, recimo, pa nasploh z birokracijo, vedno boljše izkušnje. Tu se vidi premik iz prejšnjega sistema. Je pa še veliko nedorečenega in z razpadom javnega sektorja se na drugi strani marsikaj slabša. V glavnem - drži, da je velika razlika ali si stranka pri obrtniku, sadje in zelenjava ali v zdravstvenem domu. Zdravstveno osebje je vedno predstavljalo neko hierarhijo, nekoč še bolj in sploh ni isto, ni ista komunikacija, ni isto razmerje - a ti pri nekom naročiš ploščice kot stranka ali boš kot stranka (pacient) operiran http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png​ Če si direkten plačnik, lažje uveljavljaš svoje pravice, tistemu na nasprotni strani pa je verjetno tudi težje in tudi marsikaj pokasira. Če si indirekten plačnik, te imajo (neupravičeno) ponekod v podrejenem položaju, te lažje šetajo sem in tja, zato na splošno, Zakon o pacientovih pravicah sploh ni odveč, četudi bo kakšen manjši del na ta račun ekstra zasitnaril, bo pa na drugi strani preprečena kakšna zloraba. Odvisno o katerem področju govorimo. Učiteljstvo je spet poglavje zase. Tu pa še najbolj vidim, da so razlike med nami starši. Imamo več pravic, bolj lahko vplivamo in tudi pritiskamo na učitelje, ampak različno gledamo na iste probleme. In kar občudujem nekatere pedagoge, ki uspejo suvereno braniti strokovnost in potrebe otroka pred kakšnimi ekstra ultra zahtevami staršev. Tudi v korist nas ostalih staršev.

Pravzaprav zanimivo - Dommy. Govorimo namreč o istem, ampak opažam, da se ta sistem vsiljuje tudi s pomočjo staršev. Namreč, kar precejšen del staršev razmišlja o poziciji svojega otroka na trgu dela, ko bo odrasel. In skladno s svojimi izkušnjami skušajo vzgojiti konkurenčnega otroka. Otroka, ki bo lahko del elite. Poznam primere, ko Slovenci dajejo svoje otroke v tujejezične šole in tudi doma govorijo z otrokom v tujem jeziku. Gre za trend. Je pa res, da po drugi strani nekateri starši obupujejo nad pritiski v samih šolah in spet dajejo svojega otroka, npr. v Walfdorsko šolo, kjer ni poudarek na tekmovalnosti, ampak ustvarjalnosti, individualnosti, itd. Cel šmorn. Pač - hierarhična struktura, pozicija učiteljev, razmišljanje staršev, vse odraža to, da se družba spreminja, da je trg postavljen na prvo mesto - da določene mere je to lahko vzpodbudno, ampak gre tudi na račun drugih potreb, tudi z veliko več stresa, hudega razslojevanja, tudi destruktivnih pojavov v čustvenem in socialnem življenju.

Jaz bi pa še tisti drug vidik izpostavila, da se starši začenjajo obnašat kot stranke, kar je tudi meni moteče. Ponavadi tisti, ki imajo najmanj pojma o pedagogiki in potrebah otrok. In potem imaš na eni strani pedagoge, ki dopovedujejo staršem, da so otroci premalo gibalno razviti in da imajo premalo znanja o okolju in naravi in polagajo staršem na srce, naj se otroci igrajo zunaj, naj se igrajo z žogo, naj se jih pelje v gozd, naj imajo stik z naravo, naj imajo stik s kmetijami, naj spoznavajo živali, kmečka opravila. Seveda staršu, ki vzgaja svojega otroka za konkurenčno, tekmovalno družbo, zveni to mim. In starši apelirajo na pedagoge, naj se jih računalniško opismenjuje že v vrtcu. In imaš primer, ko starš napade učiteljico angleščine (v drugem razredu OŠ), da otrokom ne daje domačih nalog za domov, da bi lahko mi starši ponavljali gradivo skupaj z otrokom. Bolj na kratko - gre za forsiranje s strani staršev, da se otroke dodatno obremenjuje z nalogami, da bodo že v izhodišču v prihodnosti konkurenčni na področjih, ki se trenutno kažejo kot pomembna.

Čas za samopromocijo oz. oglase... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Bip...

V tem, kaj pomeni biti na oblasti in v primežu nasprotnih pričakovanj in interesov, se strinjam s tabo in prav tako trdim, da v etiki in osebnosti ni razlike med tistimi, ki so na vrhu ali na dnu. Zaradi tega razloga tudi ne prihajam kritizirat večine politikov (Janševo obnašanje je izjema, ker dejansko izkorišča ljudi - pa vidim, da gredo moje kritike Janše nekaterim v nos). Cerar je izraz tipičnega sindroma volilcev - najprej idealiziranje, nato demoniziranje. Mislim, da je sedanje stanje še dokaj zadovoljivo (idealno itak ne bo nikoli) - s Cerarjem na oblasti in ZL v opoziciji. Več trenutno ne moremo iztržiti. Ampak Damijan sprašuje nekaj drugega - zakaj niso upoštevana mnenja določene stroke? In tu trdim, da igrajo interesi elite največjo vlogo. Tudi če bi bila ZL v koaliciji, je vprašanje, koliko vpliva bi imela na to. Namreč strokovnjakov je ogromno, interesov prav tako in Godina je majhna riba. Damijan, Godino, med številnimi drugimi avtorji, nas bere kar veliko. Marsikaj vidim podobno. Za spremenit kaj odspodaj v konstruktivni smeri, pa je potrebno ogromno znanja, izkušenj in medsebojne organiziranosti. In etike. To ni tako enostavno.

Zakaj ne drži? Mogoče ne spremljam zadev toliko kot ti, ampak kolikor vem, je Godina prišla naknadno v spor z županom, pa sicer smo govorili o državni politiki. Vprašanje ZL - težko je reči, ali so lahko bolj konstruktivni v poziciji ali opoziciji. A ni tvoje razmišljanje poenostavljeno?

Je samo del stroke, ki je zelo raznovrstna po svojih prepričanjih in pogledih. Blizu oblasti - torej tistih, ki imajo niti in škarje v rokah, pa pridejo samo tisti, ki razvijajo ideologije v skladu z interesi oblasti. Ona ne sodi mednje. Zato ni verjetno, da bi jo od tistih, ki imajo moč, kdo upošteval.

http://www.mladina.si/172746/dovolj-strahu/?utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook

Ti si se malo zgubil in zašuštral vse skupaj (namerno?). Moj zapis ni imel zveze z demonstracijami, begunci in SKOJ-em (to si ti navrgel noter, pa itak imamo za to posebno temo), ampak s katastrofalnim razslojevanjem. Ostalo so pa že drugi napisali.

A me mogoče kdo tukaj poskuša prepričat, da je poskus preseganja razmer, v katerih morajo eni brskat po smeteh, drugi pa lahko pokupijo celo državo, iracionalen?

Čuj, ne vem, ker ne nosim majic z imenom SKOJ. Sem pogledala, kaj to je - Savez komunističke omladine Jugoslavije. A ne? Pismo, to sem pa res pozabila. SKOJ...zakaj pa je to enako kot kljukasti križ - razen, da posega v preteklost? Na, evo, sem šla na wiki Zveza komunistične mladine Jugoslavije je bila ustanovljena 10. septembra 1919 v Zagrebu po zgledu sovjetske boljševističnemladinske organizacije Komsomol, ki jo je leta 1918 ustanovil Lenin. Zveza je sledila politiki Socialistične delavske stranke Jugoslavije. Sprva so bili oblikovani tudi regionalni komiteji, vendar so bili ukinjeni leta 1920. Leta 1921 je bila organizacija prepovedana skupaj s stranko, ki se je medtem preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije. Dva kongresa sta bila tako organizirana tajno, drugi kongres je bil junija 1926, tretji pa junija 1926. Medtem je SKOJ postal član Mednarodne komunistične mladine. Med obema svetovnima vojnama je bilo veliko članov organizacije ubitih, skupaj z drugimi komunisti. Med njimi je bilo tudi sedem sekretarjev SKOJ-a: Pavle Marganović, Mijo Oreški, Pero Popović, Josip Kolumbo, Josip Debeljak in Zlatko Šnajder. Eden od sekretarjev SKOJ-a je bil tudi Ivo Lola Ribar. Ob tem je število članov organizacije začelo rasti. Regionalni komiteji so bili ponovno ustanovljeni leta 1939. Pred začetkom druge svetovne vojne je organizacije imela 30000 članov. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941, je SKOJ organiziral skupna mladinska združenja pod imenom »Antifašistični mladinski komite« , katerega cilj je bil boj proti fašizmu. Vsi antifašistični komiteji so se na kongresu Antifašistične mladine Jugoslavije v Bihaću leta 1942 združili pod imenom Združena zveza protifašistične mladine Jugoslavije (kratica:USAOJ), S tem je SKOJ postal del širše organizacije, vendar pa je vseeno nadaljeval z neodvisnim delom znotraj nje. Vsi, ki so želeli postati člani KPJ so se do leta 1945 najprej morali vključiti v SKOJ, če so se dokazali kot aktivisti, so lahko postali člani KPJ. Po letu 1945 in prevzemu oblasti so komunisti sprejeli zakon po katerem so bili vsi otroci v Jugoslavije s starostjo 16 let avtomatično vpisani v republiško in s tem jugoslovansko zvezo komunistične mladine. V programu je imela zapisano zavezanost mladine k širjenju in utemeljevanju idej marksizma, komunizma, revolucije in narodnoosvobodilnega boja (NOB). Najstarejši člani, razen funkcionarjev organizacije so bili lahko stari največ 28 let. Voditelji organizacije so morali biti tudi člani Zveze komunistov Jugoslavije.

Ja, sistemsko gledano seveda je tako. Tudi kar se tiče vzhodnoevropskih držav in strahu pred tujci. Zgodovinska dediščina je pa še ta, da se suženjsko sprejema te nove, neoliberalne ideologije. Ali pa psihopatsko vsiljuje. Po drugi strani pa je seveda čisti nesmisel oz. politična preračunljivost, da se poskuse brzdanja te primitivne ideologije stigmatizira s komunajzarstvom, vračanjem v preteklost,..

Vem, da je moreča tema za mnoge, saj zame tudi (sploh potem, ko Shaman piše o zadovoljnih pubecih http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif ). Ampak vseeno sem vesela, da prihajajo na dan zgodbe in filmi kot je V žarišču. Da so nagrajeni. Da so ljudje, ki so svoj čas in energijo tudi posvetili temu. Zadnje tedne trpijo moja jetra, že itak ko slišim od kogarkoli, še bolj pa od staršev - "zdaj pa ne bomo otrok nikamor pustili, ker so migranti vse naokrog, pa pizda, zdaj bomo kot Nemčija, pa lovijo begunce po Sloveniji, imam insiderske informacije, grozijo, posiljevali bodo, pizda jim materina,...." Mislim, ja. A ne. Potem ko se trudiš in hvala bogu, da takih staršev poznam kar nekaj, ki skušajo učit otroka, da se ubrani, umakne pred komerkoli, ki skuša početi karkoli neprijetnega. Ko jih učiš, da naj ne grejo z nikomer, če je še tako prijazen. Kdorkoli, kdorkoli, kdorkoli. Lahko je stric, teta, prijazni sosed, učitelj, župnik, brezdomec, tajkun, vrstnik, gej, hetero, Slovenec, Švicar, Japonec, Afganistanec, znani, neznani. Kdorkoli. To veš sam v sebi, kot starš. Otroku skušaš razložiti neobremenjeno, skozi sproščen pogovor. Tisto, kar te žre, je ustvarjanje klišejev. Jebenih, prfuknjenih klišejev. O tem, kdo so storilci. Koliko nas je nastradalo zaradi teh jebenih klišejev. Ker nam namreč nihče ni povedal, da je lahko kdorkoli. Kaj šele tisti, ki ga osebno poznaš http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif Vedno so bili tisti malo čudni, drugačni, prizadeti, od drugod. Vedno. In potem spoznavaš ljudi, ki so imeli podobno izkušnjo kot ti. En sam primer neznanca - tujca. Vsi ostali so se približali skozi starševstvo, sorodstvo, varstvo, sosedstvo, partnerstvo, duhovništvo, učiteljstvo. Fuck. In kot starš potem poslušaš te klišeje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/horro-cb.jpg Pa saj, pm. itak moraš bit previden, itak moraš pazit na otroka, ampak v pm, dajte potem pokazat tudi na tisto drugo stran, ki vas do zdaj ni zanimala. In koliko nedolžnih ljudi je nastradalo zaradi tega molka in skrivanja. Folk smotan, blesav.

Imamo dva različna problema. Eno je osebnost človeka. Drugo je vprašanje sistema - koliko zaščite ima vgrajene pred takšnimi in drugačnimi asocialnimi dejanji in ideologijami. Oblikovalo me je okolje, ki je bilo zelo kritično do socializma, zelo prozahodno usmerjeno. Ampak ta izkušnja primitivnega neoliberalizma, te divje, primitivne ideologije, ki degradira človeško solidarnost, ki vsiljuje načelo 'človek človeku volk', ki promovira skrajno obliko tekmovalnosti - to kar je oblikovalo in pretežno rušilo Slovenijo zadnja desetletja, to je preveč, da bi človek sprejel kot normalo vsakdana. To, da živim v okolju, kjer na eni strani folk ne ve, kam bi z vsem kešem, kjer je vse samo še preserevanje, narcizem in megalomanija, na drugi strani pa gledam ljudi, ki prihajajo vsak dan brskat po smeteh, na brezdomce smo itak že navajeni, kjer gre samo še za to, na katerem koncu prehranjevalne verige si, kjer se eni borijo, da do konca ne potonejo, drugi pa za še eno firmo, še eno vilo, še eno jahto . Ma, fuck off http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif

Prav, Cookie. Patricija, boš povedala, za koga gre?, pa bomo potem razpravljali...

Vsi si želimo videti svet, v katerem vlada zaupanje. Ne vem pa, koliko zaležejo takšna opozorila, če ima nekdo dobro izdelano masko in širšo podporno mrežo.

Kar naporna zadeva izgleda tole. Nas je pa veliko v takih sračkah - dolge čakalne dobe, ko se ti vmes stanje lahko resno poslabša. In potem se rešuješ samoplačniško, če sploh. In res si veliko odvisen od sebe, od samoopazovanja, pa nabiranja dodatnega znanja. Ma nič, tebi in vsem ostalim, ki se borite za zdravje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif, stiskam pesti, kakšnega uporabnega nasveta nisem zmožna. Vem samo, da ko gre zares, je treba tudi positnarit, pritisnit, poiskat dodatne kanale, ker večina zdravstvenega osebja se ne ukvarja s problemom a se ti bo stanje vmes poslabšalo ali ne.

Ne, jaz vem uno - ko čutim in zaznavam, da so vrata roza, ampak kažejo se rdeče, in me vsi prepričujejo, da so rdeča. In počasi neham sebi verjet. In čas pokaže, da so bila roza, ampak vsi že pozabijo, da so tulili, da so rdeča. In se čutijo zelo pametne, ker vidijo, da so roza. In kaj mi to na koncu pomaga?

Dvakrat sem bila na urgenci, imam dve povsem različni izkušnji. Prvič nekoga spremljala - izjemno resno stanje, hude poškodbe - veliko stvari je bilo narobe, od samega začetka do pregledov in spremljanja po operaciji - veliko površnosti, nepoglobljenosti, slabega odnosa, odtujenosti. Dolga zgodba. Drugič sem bila sama. Poškodba je bila ravno dovolj resna, da sem rabila urgenco, pa nič več. Izkušnje nadpovprečne. Izjemno mlad kader - vsi po vrsti - nadprofesionalen, stik s človekom izjemen. Pa sploh nisem rabila vsega tega. Za 10+. Dva poroda. Prvi porazna izkušnja z odnosom stroke, drugi izjemno pozitivna izkušnja. Pri prvem sem bila prijazna, kooperativna, pri drugem pripravljena tepsti vse okoli sebe. V dolgih desetletjih izkušenj z zdravstvenih osebjem imam ekstremno različne izkušnje. Od nesprejemljivih ravnanj, ki bi zahtevala inšpekcijo, če ne celo tožbo, do izjemnega truda, poglobitve, pozornosti, človeških, izjemno profesionalnih obravnav, ki bi zahtevale posebno nagrado in pohvalo. Pa imajo tisti, ki res kvalitetno delajo občutek, da samo opravljajo svoj poklic in nič drugega. Kot v vseh drugih profesijah. Seveda ne drži, da je vse odvisno od tega, kako se obnaša pacient in pod kakšnim pritiskom dela zdravstveno osebje. Nekaj že, en delček. Vendar se do istega pacienta (pa naj bo ta ekstremno siten ali pa ekstremno sodelujoč) in pod istim pritiskom ali pa v najugodnejšem okolju nekateri obnašajo zelo profesionalno in etično, drugi pa povsem nasprotno. S tem, da sem sitnih pacientov po zdravstvenih domovih in bolnišnicah videla zelo, zelo malo. Prav je, da ljudje poznajo svoje pravice in da jih znajo uveljavljati, da se znajo postaviti zase in v našem zdravstvenem sistemu je marsikaj narobe in tudi v odnosu osebja je marsikdaj kaj narobe. Vsak odgovarja za svoj odnos. Seveda so tudi pacienti dolžni spoštljivega ravnanja in spoštovanja osebnih mej zdravstvenega osebja (kar je večina že tako ali tako natrenirana), ampak to seveda velja tudi za zdravstveno osebje.

Ta našteta žita so neproblematična in samo ta tudi uživam, ovsa preventivno ne uživam, zato ti iz prakse ne morem nič povedat. V teoriji pa ima oves malo posebno mesto med žiti, preobčutljivi na gluten naj bi ga večinoma dobro prenašali (za razliko od žit z glutenom), tiste teorije, ki jih jaz poznam, mu pripisujejo beljakovino podobno glutenu, ene ga pa uvrščajo med žita z glutenom.

Ko se združita slovenska in italijanska kuhinja - čokoladni ravioli v pehtranovi omaki http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

Itak. Ampak gre bolj za to, da bi človek pričakoval tukaj več senzbilnosti, glede na to, da tu prevladujejo ženske. Po drugi strani pa - glede na moje izkušnje na forumu - hudo nerealno od mene http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_sleepy.gif

Moške frustracije?

Lepa tema, morda tudi zato, ker sem o tem razmišljala nekaj dni nazaj. Ko je tamalček hotel ostati dlje v gozdu, pa smo morali nazaj. Pa ko smo obljubili, da še pridemo v hribe. Naš skupni domet hribolazenja je zaenkrat še skromen, v toplejšem vremenu bomo šli kam dlje in globlje. In z leti višje. Visokogorje me namreč čaka, žal, že kakšnih 10 let. Blizu so mi gore in gozd. Oboje mi daje občutek svobode, vsak na svoj način. Gozd izžareva več skrivnostnosti in globine, gore več veličastnosti in odprtosti. In ljudje, ki hodijo v gore (ne tisti adrenalinski biciklisti), ampak prav ljudje, ki hodijo v gore, delujejo bolj pozitivno, človeško. Mogoče je gorništvo tudi sodobna oblika romanja in iskanja transcendence. Ker v tistih višinah, odsotnosti civilizacije, veličastnem razgledu, prijetni samotnosti, si bliže nebu, bliže občutenju svetega. So seveda tudi točke, ki so nadpovprečno turistično oblegane, kjer je gneča, kjer množičnost izniči dragocenost doživljajskosti, vedno mi je bilo mučno prespati na Kredarici, recimo. Vendar pa je kljub temu ogromno čudovitih kotičkov, kjer so ljudje le redki gostje sredi veličastne narave in v tem je nekaj čarobnega.

Oves sicer ne vsebuje glutena, ampak glutenu podobno beljakovino, ki v manjšem procentu lahko povzroča težave, lahko pa je tudi kontaminiran, če je bil v stiku z drugimi žiti. Pogojno si imela brezglutensko malico, no http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png By the way, tudi hostija vsebuje gluten. Vem, da se delajo tudi breglutenske hostije, ne vem pa, če to upoštevajo vse župnije.