zalaya

Tudi jaz sem tega ptiča prvič videla lani spomladi, nikoli prej, pa pozneje tudi ne. Imela sem možnost si ga dobro ogledati in me je prav fasciniral, a žal nisem imela pojma kako ga naj poiščem ali kaj več izvem o njemu in oni dan, ko sem ga zagledala tule v strelkinem prispevku sem bila zelo vesela. Živim na deželi že vse svoje življenje, zmeraj opazujem okolico in življenje v njej, pa me še zmeraj kaj preseneti. Pred nekaj leti sem naletela na cvetico, ki je imela cvet zelo podoben pasjonki, rasla je na robu nekega travnika, nikoli prej, pa tudi pozneje je nisem več videla. Bilo je na takem čist obljudenem kraju.

Paše pa, sploh zdajle, ko sem vstala Po resnici povedano se drugače tako ne zbudim

Čestitke vsem bodočim mamicam. Ko smo že glih pri potomcih. Moj najmlajši končuje deveti razred in sva imela razgovor pri šolski psihologinji o izbrani smeri za poklic. In ženska me ful preseneti z izjavo, da je tale moj "mulc" ena zlo brihtna in sposobna faca, da z njega bo pa še kaj, sam da se reši osnovne šole. Če pomislim kaj vse sem v zadnjih 8. letih slišala na račun tegale mulca, kako so ga vsa ta leta zatirali in dol tolkli, kako so ga pisano gledali.... potem si morda kdo zmore predstavljati kako zabodeno in zijajoče sem bulila v to taisto žensko, ki me je vsake toliko poklicala v šolo in mi prala možgane o nemogočem sinu... A, vseeno bi rada razjasnila kdo je v vsem tem bolj prismuknjen, ali jaz ali ti strokovnjaki z diplomami.

Med dvema trenutkoma se nenadoma odpro vrata v nov čas, a sreča vendarle ni v tem času, temveč v nas. SREČNO 1009

Ozadje naše hiše so prekrasne smreke, tako da smo kar eno ovili z lučkami in ni neke potrebe, da bi morala sekati smreko in jo nositi v hišo. Privoščim si pa kakšno vejico, da odišavim prostor. Imam plastično smreko že kar precej let, slab ponaredek, a mi je definitivno ljubši kot to da sem morala vzeti sekirco in žago pa posekati smreko. Zmeraj sem imela skrajno slab občutek in zdelo se mi je, da sem požagala noge. Božič je bil tako lep in duhovno bogat, a na žalost so ga popolnoma skomercializirali in je ratal prav ogaben in sluzast. Upira se mi vsa ta obsedenost z kupovanjem, pretiravanjem po tv, reklame so katastrofa (cococola), vse je površinsko, plitvo in prazno. Imam vtis, da prazniki pomenijo samo izropane trgovine, obsedenost ljudi z zunanjim bliščem, z velikimi darili.... Pozabljamo pa na bližnjega, na njegove stiske in strahove, na toplo besedo, na nasmeh, stisk roke... Po drugi strani pa si tega niti ne upamo ponuditi, ker se bojimo zavrnitve, nerazumevanja, zaničevanja... Tako kot je napisala Marsa, se bo slej ko prej ta milni mehurček blišča razpočil in tega trenutka se tudi jaz veselim.

Telovadim celo dopoldne.... Po lojtrci gor in dol... pa na kolena... pa cota ta in ona...pa metla... pa sesalec... pa ribam in drgnem ko budalo Noter čistim za malanjem, pa še parketar pride danes do konca polakirat, na zunanji strani oken ribam malto od fasade. Se drži ko sam vrag So moj velecenjeni dragi rekli, da mora biti do praznikov gotovo... sam rekli so... delam pa jaz

Solata z dobrim bučnim oljem je zakon (štajerci... kaj čmo...) Drugo olje na solti sploh ne pride v poštev, razen na rdečo peso dam belo ali olivno. Kakšnega pametnega nasveta torej nimam. Ja, pa se mi je posvetilo, malo za šalo malo za res, naredi solato z domačimi ocvirki. Ta sigurno ne bo imela okusa po nafti

Zelo dobro napisano, res. Otoci, majhni, sladki in nedolžni nas že naštudirajo kako skočimo, ko se oglasijo. Da to vedo jim ni potrebno niti mesec dni starosti. Preverjeno na lastni koži... 3x. To svoje "spoznanje" potem zelo spretno uporabljajo dalje in ga z pridobljenimi meseci tudi razvijajo. Pa smo tam. Kako postaviti mejo, da otroček ne bo prikrajšan, po drugi strani, pa da mu ne bomo postali suženj za celo življenje. Ja, starševsto je "znanost" brez diplome in brez možnosti popravnega izpita. Po drugi strani je pa prav to poslanstvo gonilna sila sveta in eden poglavitnih smislov zakaj smo rojeni.

Jota bo danes za kosilo. Je skuham en velik pisker, pa imam za cel dan mir pred kuharijo.

Ja, žalostno. Tudi to se dogaja. Kot posledica vzgoje, bolje rečeno nevzgoje. Pri otrocih se vzgoja prične že v prvih mesecih življenja in se nadajljuje skoz in skoz. Zato moramo imeti polno mero ljubezni in prav toliko volje in vztrajnosti pri vzgoji. Predvsem jim ne smemo popuščati v njihovih muhah in moramo biti dosledni pri prepovedih in kaznih, ki morajo biti otrokovi starosti razumljive in primerne. Vsekakor pa to ni tepež. Prav sladki so otročki pri letu ali dveh ko delajo "bedarije" in se mu smejemo. A tu že nastaja onova za vse naslednje nebodijih treba težave, ker mu že v sami osnovi nismo postavili meje. Veliko pripomore tudi vzgled. Če bo otrok sam deležen nasilja ali mu bo prisostvoval je velika verjetnost, da bo tudi sam počel enako. Enako je v obratni smeri, če bo v družini našel zavetje in varnost, kjer se bo naučil spoštovanja sebe in drugih bo z takšno dediščino precej lažje našel soglasje s samim seboj in svetom. Že naši dedje so rekli " Kar se Janezek nauči, to Janez zna. " To drži kot pribito. če se nauči slabega, bo pač tak, če se nauči dobrega bo pač tak. Drži pa, da se lahko vsak spremeni iz slabega v dobro ali iz dobrega v slabo.

Opazovali smo aprilsko vreme na zadnji novemberski dan

Na veliko željo mojih fantov pečem krofe

Kar se subvencij avtov tiče bi rekla, da je to bolj gašenje požara kot kaj drugega. Tisti, ki imajo redno službo in tako po večini zagotovljeno redno plačo v primerni višini, imajo sigurno avto mlajši od desetih let. Tisti, ki tega nimajo tako zasiguranega si pa ne bodo mogli privoščit, razen nekaj naivnežev, ki bodo nasedli propagandi, ki je postala še bolj agresivna. Ti naivneži bodo potem stradali zaradi odplačevnja tega pleha, če se jim ne bo zgodilo kakšno sodišče in rubeži zaradi nezmožnosti poplačila obveznosti. Subvencije so samo nateg naivnežev, zato, da bo par dobro plačanih "riti" ostalo v udobnih foteljčkih. Kaj in kako bo pa s temi naivneži jih pa prav malo briga.

Pri nas pa ni snega, sice je včeraj padal tak snežen dež, ki ni pustil nekih večjih neprijetnih posledic. Danes pa tako veselo sije sonček in je prav prijetno zunaj. Ja, sneg mam tako rada kot pesek v čevlju. Če že mora biti naj bo od božiča pa do novega leta. Popolnoma in čisto zadostuje.

Se čisto strinjam. Otroci morajo imeti meje, brez tega ne gre. Na nek način te hoče sam pripravit do tega, da mu jih postavimo. Vzgoja se pa tako prične že tisto uro po rojstvu. In že takrat bi naj razmišljali kakšne bodo posledice naših dejanj v povezavi z otrokom. Prva in življensko pomembna je ljubezen, ki bi jo naj otrok dobival v neomejenih količinah. Iz tega potem sledi spoštovanje do otroka in sebe, vzgled, vztrajnost ponavljati eno in isto, čas za otroka, potrpljenje in sposobnost mu reči ne in pri tem vztrajati. Ni prav, da mu ugodimo, kupujemo, popuščamo zaradi naše prezaposljenosti, odsotnosti ali še huje zaradi naše brezbrižnosti. Dostikrat to počnemo hote ali nehote. Žal. Vzgoja je zahtevna in izjemno raznolika. Imam tri otroke in pri vsakem je drugače. Kar je pri enem delovalo, pri drugem komaj kaj zaleže, za tretjega je pa to skoraj pravi strup. Učiti in se znajti se moraš tako sproti, če pa še poslušaš vse te "vseznale" predavatelje in svetovalce si pa tako že čisto zbegan. Pa smo spet na začetku. Kaj storiti, da bo za vse prav. Pravega odgovora na to vprašanje še ne poznam, pa čeprav sem mama že 24 let. Morda je tole še najbolj dober sklep do katerega sem prišla. Naredi najboljše kot zmoreš in znaš v danem trenutku. Pa bo, kar bo. Če je upelo, super, če ni imamo priložnost za popravo napake tako starš kot otrok. Ko vse skupaj začiniš z ljubeznijo je pa tako največ kar lahko storiš. Pa še en paradoks se pojavlja, tako kot pri večini življenskih situacij. Recimo v šoli otroku (in nam staršem) vbijajo v glavo kako morajo egocentrično in egoistično misliti samo in izklučno nase, po drugi strani, pa od taistega otroka zahtevajo, da se popolnoma stopi z okolico, oziroma razredom, da samo kima in je popolnoma neopazen in nemoteč, da z ničemer ne izstopa, da poslušno in brez uporabe lastne glave sledi učitelju. Ni preprosta tale vzgoja. A z ljubeznijo, voljo, vztrajnostjo in zdravo mero razuma je rezultat dober. Naučiti ga odgovornosti, kaj je vzrok, in kakšna je posledica njegovih odločitev, samostojnosti, samozavesti, samospoštovanja. Tako so temelji zgrajeni, od tu naprej pa je tako na otroku da nadgradi samega sebe. Na nas starših pa je, da znamo in zmoremo pravi čas spustiti vajeti njegovega življenja iz svojih rok in mu jih prepustiti, da jih sam prevzame. Pogum zato pa rabimo tako mi starši kot otroci. A se splača, pa tudi, če se zgodijo kakšne "buške", potolčena kolena, ali pa naša slaba vest.

Se čudiš!? Če je vse čisto zmešano, zakaj ne bi bilo še vreme

No, pa se le strinjava, vsaj v nečem. Takrat smo imeli pač takšne možnosti in smo jih izkoristili kakor smo vedeli in znali. Čas gre naprej in mi z njim. Ni mi žal za preteklostjo in je čisto prav, da se spreminja, napreduje. Žal mi je edino za tem, da ljudje nimajo-mo več časa za drug drugega, za preprost klepet, za druženje brez nekih velikih olala zabav v ta ali on namen, zato da se pokažemo pred sosedi... znanci... sorodniki...

Verjemi mi, da je bilo mnoooooogo lepše, bolj pristno in šlo je zares, za vsakodnevno življene. Ni bilo nobene preračunljivosti, zlobe in metanja polen pod noge. Predvsem smo si pomagali čist tako, da smo se družili. Nič ni bilo zaradi denarja. Mularija smo bila najbolj srečna, ko smo dobili božansko dobro sveže pečeno pogačo iz krušne peči. Tu zraven je še sodila nedeljska maša in goveja juha. Pa še po nečem se razlikuje, predvsem nismo tako nemarno preklinjali, kot tile v kmetiji. Kar se pa prepevanja tiče, slišati je bilo marsikdaj bolje kot to danes zmorejo slovenski estradniki z vso tehniko skupaj.

Očitno si en mal premlad. V naši mladosti ni bilo računalnikov, še televizija je oddajala program le nekaj ur dnevno (po peti popoldan). Vaška mularija smo po opravljenem delu čez teden ob nedeljah tičali celo popoldne skupaj in smo se igrali... Skrivalnice in tu smo uporabljali besedo pofočkati se, gnila jajca, most kamen kost, ristanc, petelinčka, med dvema ognjema, povodnega moža, gumitvist, da o užitkih sankanja sploh ne govorim... Ali pa o prečudovitih poletnih večerih, ki so dišali po pokošeni, sušeči se travi in so bili prepojeni z razigranim prepevanjem vaške mladeži. Prisluhnili so nam tudi starejši, ki so nemalokrat pristopili in poprijeli s svojimi glasovi. Iz takšnih spontanih druženj so nastali neverjetno bogati in lepi večeri, ki se zapišejo v srce za zmeraj. Znali in morali smo trdo poprijeti za delo, a znali smo se tudi neizmerno veseliti in zabavati, tako iz čiste mladostne sreče in igrivosti... Brez denarja, stroškov, pijače, cigaret, telefonov in podobnih pripomočkov.

Psihično nasilje je še hujše, bolj zahrbtno, prikrito in hinavsko. Teror ponavadi nastaja postopoma, bolj kot ne neopazno in ko se ga zaveš, če se ga, si tako globoko v dreku, da se res z največjim trudom in mukami izkoplješ iz njega. Predvsem zato, ker ti ta teror pobere vso samospoštovanje, samozaupanje, voljo, moč, pogum... Najslabše pa je, ker se čutiš krivega, da si sam to sproduciral, oziroma, da daješ povod za nasilje že samo s tem ker živiš. In začarani krog je tu in se vrti in se ponavlja, še pa še...

Ali sem zadovoljna z mediji. Ja, sem. Najbolj takrat, ko ne gledam, ko ne vidim, ko ne slišim, ko ne vem nič. Zdaj pa malo resneje. Kar se tiče informativnih oddaj jih sicer spremljam tako z enim očesom in ušesom, pa niti ne dovolim, da mi pridejo do živega, ker me spravijo v slabo voljo. Ponavljajo tako samo eno in isto, napihujejo do onemoglosti, vsaj večino zadev, politika me tako sili na bruhanje, kako katera opleta z joški me pa tudi niti pod razno ne zanima. O filmih je pa tako škoda zgubljati besede. Eden od pedesetih je tak, da si ga je vredno ogledati, pri ostalih se pa tako samo tepejo, koljejo, streljajo...... Definitivno prisegam na dobro knjigo in večina njih je boljša alternativa televiziji. Pa če je edini hasen od knjige ta, da moraš vklopiti možgančke, če pa zraven zalaufa še domišljija potem pa tak... Zakaj hudiča bi pa pol morala gledati - bolje povedano- buliti v televizijo!?

Mislim.... o dolgcajtu jamrate........ Vas vabim na čistilno akcijo v mojo bajto, ki jo pooooooooooočasi zapuščajo zidarji, malarji (jaz) in podobni mojstri. Dela koooooooooooolker češ, ne bo nič dolgcajta Za nagrado... ajmer, metla, cunja ( AMC komplet ), dobra malica, deci ali dva domačega vina ali vode.... Uuuuu, kok bo fajn..... vam povem....

Pravkar dala pečit buhteljne

.... prelepo pokrajino...

U, kok se imam fajn Kiham, kašljam, smrkam, kuham, poležavam brez glasu.... že ceel teden Moji domači srečni, ker sem tiho Pa mi tu pa tam skuhajo kak čaj , ki mi teče že skozi ušesa .... a kljub vsemu se mojim servisnim storitvam nikakor ne odovejo.... ( v smislu... bomo sami skuhali.. oprali... pomili posodo.. odšli sami po svojih obveznostih...mama taxi - neobhoden...) No... mi že gre na bolje.... se že zmorem pritoževati... sam še ne na glas....