Včeraj opravili zadnjo osnovnošolsko valeto naših otrok. Bilo je zelo lepo, otroci so uživali, starši tudi, učiteljem je pa spet odleglo ob misli, da so pregurali še eno generacijo do konca. Po drugi strani mi je pa težko, saj se zavedam, da je naš najmljši mladič goden, da začne razpirati krila in zapuščati gnezdo. To obdoje mojega in njihovega življenja je nepreklico končano. Pred vsemi nami je nov začetek, nova pot. Men se zdi, da tako jaz kot sine, stojiva na prelomnici, pa oba nekam negotovo zreva na drugo stran. Ko je imel prvi valeto, sem ponosno zrla v njega kako je velik in ga z blagoslovom pospremila novim dogodivščinam naproti in z vedenjem, da sta še dva zadaj. Ko je imela valeto hči, se mi je dogajalo podobno, le da me je malo bolj stisnilo, kako se bo znašla v vrtincu življenja, ki je bilo pred njo. Danes vem, da je bil vrtinec strašno močan in trd, a iz njega je prišla kot zmagovalka. Močnejša in boljša kot kdajkoli prej in prekaljena za celo življenje. Pri tamljšem je pa malo drugače, vsaj z moje strani. Sedaj je pa tudi na meni, da si na novo osmislim življenje, do sedaj se je večinoma vrtelo okrog otrok, sedaj pa tu nastaja praznina. Res je, da mi ni niti slučajno dolgčas, da imam več časa zase in to mi je še posebej všeč. Časa imam štiri leta, da si na novo osmislim življenje. Tak da... Do takrat me še čaka kar nekaj bitk s pubertetniško vihravostjo in miselnosto, da drži boga za brado. Še en horuk pred finalom... Ne vem, ali je tole napisano iz otožnosti po preteklosti, ali je to izraz negotovosti pred prihodnostjo. Pa karkoli je že... saj me bo minilo. Nov dan, nove obveznosti, nove zahteve, nov pogled na vse skupaj.. No, zanašam pa se na moj večni optimizem, ki je moj zvesti in neprecenjivi življenski sopotnik, ki mi dobro služi in Bog daj, da mi služi še naprej.