zalaya

Blokirano imaš tako dolgo dokler ne poravnaš dolga, potem pa mora biti blokada preklicana s strani upnika in sodišča.

Ne bodi no tako dlakocepska, nooo Vidiš kako slikovito je uporabil to besedo. Drži vse ima svoje prednosti in slabosti. V mestih je javni lokalni promet pa se marsikdo posluži avta kot da uporabi bus. A ni tako? Saj kamot smo pa vsi, da o neracinalnosti uporabe avta sploh ne govorim. Tu sem tudi jaz velika grešnica . Priznam in se kesam, vendar... samo do prve "nuje"

Baje že rastejo gobe Kako bi pasala ena prava, dobra domača gobova juha z žganci....

Marsa, žal je tako, da banka pokasira svoje stroške, pa če je to 1 ali 1000 evrov, sploh ni važno. Oni vzamejo svoje. Mitja ti naj nikakor ne nakaže denarja na račun, ker ga ne boš mogla dvigniti. Najdita neko drugo varianto. Dobro, da si našla položnico, sedaj pa takoj v akcijo in ne nehaj, dokler ti ne upoštevajo plačanega. Nam se je primerilo nekaj podobnega. Zgrešila plačati položnico za najemnino groba, mislim, da za leto 2005, v vrednosti 15 evrov. Januarja dobili na račun blokado za 157 evrov + 20 evrov za blokado računa + 15 evrov za blokado bančne kartice. Potem pa še nekaj evrov za prenakazilo denarja iz enega računa na drugega. Ja, mladinci ga oreng biksajo... To so manj prijetne"radosti" pubertete. To so lekcije, ki se jih učijo na lastni koži. Hvala bogu, da je ostal bolj ali manj cel. Če odmislim miljonkrat ponovljeno "mantro" - bodi previden.. ne divjaj... ne vozi nepremšljeno.... itd v tej smeri....pa nič ne zaleže. to je moral sprobati sam. Sedaj vem, da se ne bo več vsedel na tuj motor, pa tudi s svojim se vozi bolj previdno. Skuter smo mu nabavili zato ker smo daleč stran od javnih prevoznih sredstev, avto rabi mož za službo, fant pa hodi v Celje v srednjo šolo, pa zgodaj gre in kar pozno pride. Za pešačenje rabi vsaj 3/4 ure. Hoteli smo mu olajšati, po drugi strani se pa mora navadit tudi na promet in njegove zakonitosti in spoznati zakaj se nekaj ne sme in drugo mora upoštevati. Pri nas je promet še kar redek proti norišnici v večjih mestih.

Nataly, saj bo bolš... Mene je včeraj moj sine seznanil zakaj nima več štipendije Namreč med počitnicami so bili fantje povabljeni na rojstni dan k sošolcu in se je mulc vozil z motorjem tega fanta in ga je mojstrsko sesul. Škode vsaj za 250 evrov K sreči se njemu ni nič zgodilo, če odštejemo nekaj odrgnin, katere je, po prvi verziji, staknil pri nogometu. Škodo bo poravnal sam, tako se je dogovoril in zdaj prav na tanko piska kar se denarja tiče. Da o njegovem skuterju nebi.... Čez zimo sta ga z očetom porihtala, prebarvala, je zgledal kot nov... Za veliko noč se je nek fant peljal nekaj metrov, se zasipal in ga po celi levi strani stolkel, za povrh ga je še sam v istem tednu še dodatno razbil. Škode vsaj za 200 evrov... K sreči ni bilo niti prask, fasale so samo hlače... Marsa na računu imaš blokado in ves denar, ki bo prišel na račun, razen otroških ali minimalne socialne pomoči, ti bodo cufnili dol. Banka tega dolga ni poplačala, torej banki nisi nič dolžna, zaračunali ti pa bodo stroške blokade in prenakazovanje denarja (vsaj 40 evrov). Denar je res sveta vladar Vsi so ratali pravi vampirji, za vsak cent bi najraje človeku spili kri. Če v trenutku ne plačaš, ko bi moral, imaš v najkrajšem možnem času za vratom sodišče, rubežnike ali blokade na računu.

Še ne "dišim" prav Nimajo še za mene prostora ne tam "zgoraj", ne tam "spodaj" Sem trdno odločena, da bom še naprej tlačila zemljo jaz... ne ona mene...

Letam od dohtarja do dohtarja.... crknjena čist.... Vsepovsod sam komplicirajo... al pa se men zdi... in paničarijo.... Strašijo me.... kako sem bolana... Jaz se pa vsak dan počutim bolje Komu, pri vragu, pa naj zdaj verjamem

Kroko Tvoje fotke so zmeraj paša za oči in dušo...

Ubogam... sem pridna, da kaj Pa kamot sem tudi ratala..... egoist na celi črti.... trenutno...... pa še puntat se ne upajo..... jih je strah da kaj.... vse po vrsti....

Hvala vsem za dobre želje xrosex Zdaj, ko vem kako in kaj se bom že pozdravila. Očitno še tam zgoraj nimajo prostora zame... tak da.... mi je še dano nekaj časa, ki ga definitivno nameravam čimboljše izkoristiti.

Ribica Katja hvala

Preživela bolnico, od srede zvečer do sinoči. Muka, po drugi strani sem pa imela več sreče kot pameti, da sem še živa. Zadnjih 14. dni sem imela hudo oteklo in bolečo nogo in težave z dihanjem. Pa sem se prepričala, da je ishias. Pa ni bilo to, staknila trombozo, nekaj strdkov odplavalo v pljuča in pokasirala pljučno embolijo. Za "posladek" pa sem še skrajno slabokrvna. Napikali so me, da sem kot rešeto, nalili z tekočim železom, za povrh pa še z "vampirsko hrano". Za seboj sem dobila kup injekcij, ki si jih moram sama pikat, z nogami ne smem mignit brez elastičnih povojev, delat tudi ne smem. Da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega, se je tudi tokrat izkazalo. Niti nisem vedela, da toliko ljudem ni vseeno zame. Dragoceno spoznanje. Po drugi strani mi gre pa vse skupaj na živce, saj moram kar naprej nekomu težit, da mi nekaj nekdo naredi. Niti do WCja ne morem brez, da mi nekdo povije levo nogo, saj si je ne morem sama. Z desno ni težav, leva je pa čisto fuč. Kolker že ni prizadeta od obrabe kolka, je sedaj še od tromboze. Ne pridem do prstov in je ne morem poviti sama. Brez povoja sem skoraj v smrtni nevarnosti in se res ne upam igračkati. Jezi me pa vseeno. Ostala živa... zdaj bom pa že... saj se najde neka rešitev za vse skupaj. Kot zmeraj. Paaa... saj kopriva ne pozebe kar tako.... tudi če jo včas pa včas mraz mal posmodi....

Porny... se pripravljaš na zibanje Pa gledal si slikco v dvanajstem tednu.... Veliko sreče xrosex

Že cel teden me daje ishias , sem zbita in zlamana kot pretepen pes, tečna, ne paše mi kava (znak, da mi reeees nekaj fali), jezi me, ker imam veliko dela, pa malo naredim..... Sam... zdajle sem pa zmagala.... zlikala, iz same ipike, kuuuup perila

Hvala xrosex

Hvala za čestitke Vse dobro tudi ostalim praznujočim (je izjavil moj tamljaši sin, ko mi je voščil.... "mami pa saj še nisi tak stara...")

Zberimo skupino za skupno tuljenje .... v družbi je lepše.... Ko se začne eden smejat iz obupa, potegne še vse ostale za sabo , zabava zagotovljena...

Oooo, bila je... Sedaj je ves srečen odnesel nekaj keksov s seboj in vsakemu ponosno pove, da jih je on pekel ... in da mu je babi pomagala (babi je sam pol metra višja )

Moram se pobahati.... Z vnukom sva spekla prve piškote

Mislim.... , jutranjik kaj težiš... Če meni ni nekje všeč, če se ne morem, neznam, nočem vlkjučit v neko sredin, se pač umaknem. Stvar rešena, brez ipike in glavobolov. Kar se tiče tega foruma... je zanimiv, pester, poučen... Če mi pa neka tema ali komentarji nekoga niso všeč jih pa enostavno preskočim. Konec problemov. Pa še nekaj se najde na tem forumu... gumb "ignore". Z njim blokiraš vse prispevke nekega avtorja.

Kdaj? Hm, kot mama... ko vidim, opazim, da moje miljonkrat ponovljeno navodilo pokaže sadove... ko je moje potrpljenje nagrajeno s spontanim dejanjem otroka.... ko opazim, da je soba pospravljena brez da xkrat ponorim... Da se zmore in zna po kiksu soočit sam s sabo in posledicami svojih dejanj, da se zmore pobrati, ko pade na kolena, da zna poiskati pot, ki je dobra zanj hkrati pa upošteva tudi okolico in soljudi, da mu ni vseeno.... in predvsem, da zna reči iskreno in iz srca oprosti... da v njihovih očeh vidim naklonjenost, zaupanje, srečo...

Iknee... kapo dol... pred tako učiteljico, pa še javno upaš povedati in zagovarjati svoja stališča. Takih učiteljic učiteljev je malo - premalo. Po lastnih izkušnjah, ki jih imam, ne kot učiteljica, ampak kot mama, imajo učitelji najraje povprečje, enoličnost, poslušnost, morda s pomilovanjem prenašajo nekoga, ki izstopa iz skupine navzdol. Nikakor pa ne prenašajo nekoga, ki štrli iz povprečja navzgor, ki od njih zahteva fleksibilnost. Ne, takega je treba zatreti, uničiti, pohoditi...v kolikor ne uspejo v nameri pri otroku, je nujno zahtevati, da to naredijo starši. To se potem odraža tudi v odnosu otrok - učitelj, hkrati pa vpliva tudi na učno delo in uspeh. Tisti učitelj, ki zna in zmore sprejeti otroke takšne kot so, ponavadi dosega odlične rezultate in otroci ga imajo radi in ga spoštujejo. In prav tak učitelj je največkrat strog, zahteven, avtoriteta, a otroci ga imajo radi in z veseljem delajo z njim. Spoštovanje je obojestransko. Prav medsebojnega spoštovanja je premalo. Otroci so po večini številke, problemi, nekaj kar jim greni vsakdanji kos kruha. Otroci to čutijo, se temu nagonsko upirajo, učitelj še z večjo silo pritiska in zatira, otrok/ci se še bolj branijo upirajo... in začarani krog je sklenjen. So pa tudi izjeme, biseri za šolskimi katedri, ljudje - učitelji z velikim srcem, ki znajo zmorejo, hočejo in si upajo delati s srcem. Tudi tem učiteljem verjetno ni lahko. Vprašanje je kako so sprejeti v svojem kolektivu, saj so tam posebneži, ki se ne držijo kalupov in reglcov kot pijanci plotov. Tudi ti so posebneži, ki štrlijo iz sivega povprečja, ker so "moteči" in ostale vznemirjajo v njihovi rutini, samovšečnosti in samopomembnosti.

Življenje je pač.... kurja lojtra... Dogajajo se pa taki trenutki, ki to "kurjo lojtro" delajo lepo in dragoceno Pa saj ni važno kakšni so ti biserčki, pomembno je, da jih ujamemo v našo dušo in nam ogrejejo srce.

Sem mama treh otrok, dva sta že polnoletna, mlajši ima 15 let. Prvi se mi je rodil par dni pred mojim 18. rojstnim dnem. Skupaj sva zakorakala v mojo polnoletnost. Bilo in je mnogo lepih, veselih, žalostnih, zaskrbljujočih, živcev kravžljajočih, solz sreče in veselja polnih trenutkov. Bila sem mlada, a nikoli me ni bilo strah ali bom zmogla in znala. Trudila in trudim se po najboljših močeh. Otrokom sem nudila - nudim - najprej ljubezen, sprejetost, razumevanje, vzgled, naklonjenost, spoštovanje in še nekaj zelo pomembnega... njih - osebnost, da so to kar so. Nikoli jih nisem vkalupljala, jih prisiljevala biti poslušne in pokorne ovce in učila sem jih misliti z lastno glavo. Moram reči, pa čeprav se bo slišalo domišljavo, da sem kar uspela v roditeljstvu, čeprav še nisem čisto zaključila. A prvi rezultati se kažejo v precej pozitivni luči - nagrada za nešteto ponovljenih "pridig", odgovorov na večne zakaj in razlag zato... Prebrala sem marsikatero knjigo, pogovarjala sem se z izkušenimi, izšolanimi, a vedno sem uporabila svoj filing in upoštevala otrokovo osebnost. Kar je pri enem delovalo odlično je pri drugem delovalo tako za silo, pri tretjem pa je bila prava polomija. Učila sem se od situacij, otrok, izkušenj. Dostikrat sem ga pihnila, priznam, a še večkrat sem zmogla speljati tako, da je bilo za vse prav. Rekla bi, da je vzgoja otoka rojena z njim, enostavno sem čutila kako in kaj. Drži pa, da me ni bilo nikoli sram poiskati nasveta in najti pot naprej. Otroci se morajo učiti na lastnih napakah, na svojih potolčenih kolenih, a morajo imeti občutek, da jih starši podpirajo in jim nudijo oporo in varnost na njihovih poskusih vstopanja v svet. Pri majhnih so to majhni poskusi in lekcije, ki z rastjo otroka naraščajo in je odgovornost tako starša kot otroka velika in odločujoča. Kdaj in kako, prepustiti odgovornost in vajeti otrokovega življenja v njegove roke, da bo zmogel in znal. To ga učimo od prve ure ko je otrok rojen. Zavedno ali ne, vzgajamo ga od takrat, vzgoja se ne začne pri 3. 4. 5... ali ne vem katerih letih. Takrat je že poglavitno zamujeno. No po drugi strani pa... saj otroka tudi tako vzgajamo, vprašanje pa je kaj iz tega nastane. Otrok se uči na vzgledu v primarni družini, starši smo učitelji, kakršnikoli smo že, od bratov sester, sorodnikov, okolice, vrtca,šole, vrstnikov, vzgojiteljev..... V vsakem okolju dobi del vzgoje, ki mu jo lahko da le to okolje, a poglavitno dobi doma, v družini. Dejstvo je, če mu kot roditelj ne bom zmogla dati iskrene ljubezni, spoštovanja, občutka sprejetosti, varnosti... Kdo ali kaj mu lahko to da, ali še bolje kdo lahko mene nauči tega. Menim, da se tega ne da naučiti tako kot vožnje z avtom, na tečajih, delavnicah. Res je, s tem si lahko pomagaš, a v bistvo moraš to sam najti v sebi, da lahko daš otroku. Pa še nekaj... Otrok ni naš "projekt", ampak je bitje, ki nam je bilo dano v varstvo in nego, z nalogo, da ga naučimo osnov življenja, na katerih bo zmogel in znal graditi sebe in svojo prihodnost. Upam, da sem vsaj približno razumljivo napisala kar sem hotela.

Lia... pa to je krasno.... Kot si rekla, da te pri teh letih še lahko kaj preseneti. Pa še lepo pozitivno presenečenje... kaj hočeš še več... Kot večkrat rečeš, da je življenje kratko in posrano, ga taki trenutki delajo lepega in vrednega življenja....