A65

Točka 3. Topla dlan. Že od nekdaj, ko je še ena taka dlan grela moj trebuh. Potem nekega dne odkriješ, da so tako tople tudi tvoje dlani.

Videno tudi z moje strani: kot bi nekdo zarisal široko, ravno, jasno avtocesto v oblačno večerno nebo...

Tole je pa efekt Marshinega komentarja

Vesela sem tvojih barv in ne morem si kaj, da se ne bi fokusirala na ti dve (ker ne bi rada valila kepe citata). "Kako si?" je eno od vprašanj, ki si jih po štiridesetem nisem zastavljala. Zadoščalo je, da sem se pogledala v ogledalo in nekaj časa je bila ena mojih, univerzalno priročnih želja: "Videti iskrice v svojih očeh." Duša, ki odseva v njih, preprosto ne veni... Tole, s pisanimi rokavicami, je zavihalo moje ustne kotičke. Starejša, ko sem, bolj ljubim vesele, izrazite barve. Ja, res je, v črni deluješ elegantneje in vitkeje. A zadnjič, ko sem po dolgem času spet navlekla enega takih pulijev (pa si, ko so pretirano zakurili, slekla 'super šekasto' jopico), me je sodelavka oklevaje vprašala: "Pri vas ... vse uredu?" Tako nenavadno je bilo to zame. Kot bi bilo nenavadno, če bi hotela delovati dama. Letos očitno 'prijemam' na pametovanja, da ženska brez petk ni ženstvena. Morda tudi zato, ker me je ena oseba (pod mus) hotela 'presvetliti', da je to ena mojih pomankljivosti. A priplava mi v misli spomin na neko damo zrelih let, ki je - bosih nog in zavite v ruto - ni na plaži spregledal nihče... Ceres, ti boš - kar se mene tiče - večno radovednen otrok. P.S. In zadnji stavek jemlji kot veliko pohvalo.

Pomanjkljivost zapisanega je v tem, da se ne vidi mojega smehljaja na drugi strani ekrana (najbrž bi bilo bolj prav, če bi navedla, da se mi je sprožil ob omembi "elektronskih vložkov". ) In z moje strani ni bilo razumljeno, da se zavzemaš za status quo. Tudi zato, ker sem na nek način vesela, da sem rojena v tem času na tem koščku sveta in mi na določenih področjih ni treba skozi nelahke preizkušnje žensk v preteklosti. Naj bo ponujeno dostopno - odločitev pa v rokah vsake posameznice. Obenem si sprožila, da sem še enkrat prebrala svoje besede in dobila občutek, da moram pojasniti, v kakšnem duhu so bile zapisane.

Menim, da je prav, da gresta čas in razvoj naprej. Znotraj katerega ima vsaka posemaznica možnost izbrati sebi naustreznejšo rešitev. Ob čemer je včasih z rezervo za jemati take ali drugačne reklamne apele. Na nek način bi celo lahko rekla, je tudi ta tema odprta s tem namenom.

@Silica >>>Joj na to sem pa jaz tolk alergična http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png 'na skrivaj'. Pri nas se nikoli ni govorilo o tem in potem si recimo moral iz kopalnice pritihotapit tist okrvavljen vložek in ga čimbolj neopazno vreči v smeti. Da ne bo kdo v zadregi. Seveda so vedno vsi opazili, da nekaj pa imaš in je bilo jasno ko beli dan, kaj. Pa hitro obrnit oči stran, češ, smo vidl, ampak dajmo se delat, da nič nismo vidl in nič ne vemo in da tole sploh ne obstaja.... pomoje bi bilo manj neprijetno za vse, če bi se na vratih pojavila s frišno zaklanim truplom http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif Najbolj beden izraz vseh časov? Tisti dnevi. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon18.gifhttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_dead.gif Grozote ženskega telesa....<<< Kako poznano! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Le da je pri nas (ker je bila sama vzgajana v togem duhu) imela probleme mama - oče je bil neprimerno bolj liberalen. Moja 'sreča' je bila starejša sestra (še v odraslih letih sem jo v nekem vprašalniku imenovala velika vzornica), s katero se je dalo vse zmenit. In kasneje, pri svojih otrocih, imaš možnost zastavit marsikaj drugače. Ob tem, da spoštuješ tudi t. i. polje intimnosti vsakega posameznika. Še danes imajo v nekaterih okoljih ženske same drugačen odnos do sebe in se zavedajo, da je biti ženska - dar. Z večjim spoštovanjem in samozavedanjem sprejemajo naravne življenjske cikle preko zapuščine spoznanj, ki prehajajo iz roda v rod. V toku katerih se zaveš medsebojne povezanosti modrih žensk.

Ko so jo zavrteli v reklami pred začetkom filma, sva se - z zraven mene sedečo gospo - spogledali in se nasmehnili druga drugi: obe sva si jo mrmrali...

Meni so trenutno najboljši carjeviči - sočni, dišeči in otrokom sem vedno rekla: "Tile so iz Sneguljčice." Marsikdo je svojega še enkrat zavrtel v dlani, da si ga je bolj v detajle ogledal.

Tale me je pa na prijaznejšo Loesje verzijo spomnil: "Končno sem ujela zvezdni utrinek, a je bil le NLP!" Zdaj me bo pa domoljubka ven nesla, ker rušim debato...

Hm, jaz si vikinge bolj ginger predstavljam. In, ja, meni prelepa ženska izvedba: https://www.google.si/search?q=pogum+risanka&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwjVzuSlhanJAhXEPRQKHebWC3kQsAQIMA&biw=1366&bih=657

Moj me mora znat pa nasmejat.

Omar ni moških škorpijonov omenjal, zato sem sklepala, da jih tukaj ni. Vsaj ne takih, ki bi želeli biti imenovani. Tistim v ilegali pa: na zdravje!

Ne le Nat, temveč tudi vsem škorpijonkam, ki ste se uspele 'prešvercat' brez, da bi vam tule zaigrale fanfare... Želim vam, da bi dobro izpeljale tisto, česar se boste lotevale. Da bi vas še naprej spremljal smeh in bi plule z veseljem v očeh. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Sleherni dan nam Bog skupaj s soncem podari tudi trenutek, v katerem je mogoče spremeniti vse tisto, kar nam krati srečo. Sleherni dan se poskušamo pretvarjati, da nismo opazili tega trenutka, da ta trenutek ne obstaja, da je današnji dan enak včerajšnjemu in bo enak jutrišnjemu. Toda, kdor se posveti dnevu, ki ga živi, odkrije čudežni trenutek. Lahko je skrit v čas, ko zjutraj potisnemo ključ v vrata, v trenutek tišine po kosilu, v tisoč in eno stvar, ki se nam zdi enaka kot vselej. Ta trenutek obstaja, trenutek, v katerem prevzamemo vso moč zvezd in nam ta dovoli delati čudeže. (Coelho: Ob reki Piedri sem sedela in jokala)

https://www.youtube.com/watch?v=E7VkSGqXdUU

"Ne znaš si organizirati dela," je rekel moj oče leta nazaj, ko se nisem ustavila po porodu dvojčic (plenice so se prale, ker so bile takrat papirnate predrage za mizerne dohodke), vselitvi v nedodelano, novo hišo (kjer je oče podpiral zetovo filozofijo o bolj ali manj 'ženskih delih') in nasvetu patronažne, naj več počivam (sicer bom morala nazaj v bolnišnico). Dokler ni samo enkrat vskočil z mamo, ko sem morala ob nemogoči uri k zdravniku - ob tem, da sta imela vse pripravljeno, le flaše je bilo treba servisirat ta malim. Po tistem tega ni izrekel nikoli več. Vse se preživi, le določene trenutke ... pozabiš, ker jih takrat ne moreš spremeniti (ali za kaj takega preprosto nimaš energije) in posledično lažje živiš. In, ja, shamannamo, vem, da je bil hec.

Če bo šlo vse po napovedih, v soboto preklopim na zimsko ozadje računalnika. Trenutno pa še vidim listje na drevju, tako da... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png A vendarle sem z letošnjo koledarsko pomladjo naredila premik v odločitvi, da ne potrebujem družbe ljudi, ki mi tako radi povedo, da "ni vsak dan v življenju maj". Ko ga živiš, bi ga bilo škoda zasenčiti z razmišljanjem, kako je kratkotrajen in minljiv.

Silica, tole o zalezovanju je sveta resnica - namesto, da bi že na prvi strani mežikal (rdeč?) napis: "Silverjev blog spet živi!" Ko pomislim, kaj vse se mi je zgodilo od začetka julija, ko si se nazadnje oglasil... Kaj šele tebi.

Ker so lajki jako minljivi, bom raje malo ubesedila misli... Izhajamo iz različnih primarnih družin, vsak (hote ali nehote) v novo zvezo prinese nekaj iz svojega okolja. Najprej se morata - če želita sobivati - uskladiti partnerja (pa čeprav v takih banalnostih, kot je pospravljanje nogavic). Potem pa je dobro imeti vsaj podobne prijeme pri vzgajanju otrok, da niso (najprej) zmedeni zaradi različnih kriterijev (ki pa jih v nadaljevanju s pridom izkoristijo za 'hvatanje krivin'). Vendar je bistveno zavedanje, da se skozi življenje vsi spreminjamo. Če imaš v sebi občutek za soljudi, ni treba prebrati kupe knjig (čeprav kakšna o čustveni inteligenci in odnosih je vsekakor priporočljiva zlasti za tiste, ki tega poglavja niso vzeli v živi šoli otroštva). Če se srečuješ s pravimi ljudmi, ti na tvojih, življenjskih situacijah pokažejo, kako se skozi komunijacijo prilagajamo razmeram, a obenem ohranimo čvrsto hrbtenico. In da ne skrenem čisto: ja, brala sem knjige o vzgoji in hodila na razna predavanja za starše. Nisem na povprek verjela vsemu, kar je bilo napisano oz. kar sem slišala. Lahko pa rečem, da sem s tem do neke mere spilila predvsem - sebe. In smeje pustila svojim puncam, da so mi (v najstniških letih) ob prihodu domov s takih 'seans' rekle: "Evo, spet je nekaj novega slišala, spet bomo imeli nov režim." http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Ja, tole o neugodnem krčenju organov pri vodi, ki ima manj kot 25 stopinj, sem že večkrat slišala. Pri sebi še nisem opazila efekta, čeprav sem ena tistih junakinj, ki plavajo v morju, ki še ni ogreto do dvajsetice. Je pa res, da sem takrat oblečena v enodelne kopalke. In ne morem pozabit leta, ko nam je zaštekal bojler pri centralni: drugim sem vodo pogrevala, sama pa šla pod tuš na "tri-štiri-aaah". Takrat se mi je za prvomajske praznike zdelo morje prav ... toplo. Silvija, dobro poštimaj nasmešek...

Teh joga nider je nekaj vrst, a te tvoje izvedbe s "cotami bek" (pa solo zofa) še nisem oddremala. O, ja, se pa spomnim enkrat predvajanih navodil s štajerskim baritonom, kjer je bilo rečeno: "... in se pokrijete s koco." Še dobro, da se je sestra poročila na tisti konec in mi je bilo jasno, kaj mi je za storiti.

Glede na spodnji zapis sem vesela, da je rojstvo za vama. Čestitam in želim vse dobro.

Tistim, ki znajo 'v kuglo gledat', je bilo to (najbrž) že od vsega začetka jasno. Da ostajam mlada po duhu, se potrjuje po tem, da s ta malimi se najbolje razumem - njim se ni treba pretvarjat, so iskreni in direktni. Obenem me veliko stvari še čaka, da jih preštudiram. Ampak kar malo težko verjamem, da se res ni nikjer opazilo (prikrite) 'modrosti' ?! P.S. Tvoj zmajček pa vse pove s simpatično nastreljanimi zobmi.